Dnevnik mojega izgnanstva: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 239:
 
Ne vem, koliko časa sem hodila prat v KLV k Gussovki. Vem, da se je počasi sigurno bližal konec vojne in tudi našega zdomstva. Na koncu sen delala v pisarni, neprestano sem tipkala neke sezname »Umsiedlerliste« (liste preseljenjcev). Kaj so nameravali z nami, nismo vedeli, čeprav pa se je večkrat šušljalo, da nas bodo naselili v Besarabijo. Pa ni bilo časa za to. Rosman je že čutil, da prihaja čas vračila, bil je zelo prijazen, začel je ljudi spuščati domov po skupinah: najprej stare, potem otroke s starši, mladi so še čakali. Jaz sem jim natipkala Entlassungscheine s priimki in imeni. Taka dovolilnica, je pomenila, da lahko odpotujejo v Oberkrein. Baje je Lagerführer nekako ponujal Ludviku (priimka ne vem), da bi skupaj z njim odpotoval. No, meni se ni nič ponujal, jaz se spomnim samo tega, da sem ostala zadnja v lagerju, da sem lahko »pošiljala« domov druge kar na svojo roko., Rosman me ni nič omejeval. Tako sem odšla nekaj dni za našimi, domov pa prišla nekaj dni pred našimi. Potovati sam je hitreje, kot so to mogli moji starši s tremi otroki.
 
{|
|[[File:Železniki 1945.jpg|thumb|250 px|Tole je Francka našla, ko je obiskala Železnike aprila 1945. Levo spodaj Benedikova hiša (še stoji), župnišče, Gortnarjeva hiša, šola, cerkev, predaj prosvetni dom. Med cerkvijo in Prosvetnim domom je bila mežnarija.]]
|[[File:Železniki 1945 02.jpg|thumb|250 px|Železniki 1945: župnišče, Gortnarjeva hiša, del šole. Spredaj nemški žandar. Ti dve sliki je preiskovalec našel pri enem od ujetih Nemcev, ko jih je preiskoval na Loškem gradu in jih dal Francki. Posneti sta bili po koncu nemške hajke (tretje?) zgodaj pomladi 1945.]]
|[[File:Železniki 1945 03.png|thumb|250 px|Železniki: Obnovljena Gortnarjeva hiša.]]
|}
 
Pot domov mi je ostala v spominu: nekaj z vlakom, nekaj celo z limuzino s katero je bežal bavarski minister za kmetijstvo, Rekel je, da je Panzerspitze že v Münchnu), nekaj v vojaškem kamionu, nekaj peš, malo pred Salzburgom je bilo vlaka konec, mesto je bilo zbombardirano in je še gorelo od napada, nekje sem spet ujela vlak, prtčljago sem nekje na poti zavalila po nekem bregu navzdol, ker nisem mogla več tako obtežena pešačiti dalje. Spominjam se zmešnjave potnikov na postaji na Jesenicah, kako sem prišla do Loke, ne vem. Šla sem naravnost h Kajžekovim.
Vrstica 250 ⟶ 256:
Moja pripomba: osebe so imenovane s hišnimi imeni. Kolikor mi dovoli spomin, jim bom skušal dodati priimke in partizanska imena.
 
[[File:Družina Gortnar po vojni.png|thumb|left|600px|Gortnarjevi po vojni pred svojo hišo. Uspeli so se zbrati šele leta 1949, parole po zidu so še vedno vidne. Sedijo: Francka, mama, ata, Marica; stojijo: Tone, Jelka, Peter, Vida, Viktor.]]
Prepisal in uredil: Peter Gortnar V Kranju, november 2021
 
{{OTRS|2021111510005157}}