Dnevnik mojega izgnanstva: Razlika med redakcijama

| dovoljenje= Z dovoljenjem

| obdelano= 3

}}

 

 

 

==25. januar: Prvi dan našega izgnanstva==

 

 

 

Partizani so bili na Križni gori, kamor so se premaknili zavoljo izdajalske vrnitve iz partizanov – Žagarjevega sina iz Potoka. Kako priti do gošarjev.

 

Pot domov mi je ostala v spominu: nekaj z vlakom, nekaj celo z limuzino s katero je bežal bavarski minister za kmetijstvo, Rekel je, da je Panzerspitze že v Münchnu), nekaj v vojaškem kamionu, nekaj peš, malo pred Salzburgom je bilo vlaka konec, mesto je bilo zbombardirano in je še gorelo od napada, nekje sem spet ujela vlak, prtčljago sem nekje na poti zavalila po nekem bregu navzdol, ker nisem mogla več tako obtežena pešačiti dalje. Spominjam se zmešnjave potnikov na postaji na Jesenicah, kako sem prišla do Loke, ne vem. Šla sem naravnost h Kajžekovim.

 

V Loki še ni bilo konec vojne. V njej so bili domobranci, jaz sem pa hotela v Železnike. Kajženkov France mi je posodil kolo in odpeljala sem se proti domu. Malo ven iz Stare Loke se iz trave na levi strani ceste oglasi v pristni dolenjščini nek domobranec: »Stoj, če ne bom streljal!« jaz pa nazaj kot bi ustrelila: »Ti kar streljaj!« Bil je nekam zbegan in me je svaril, da ne bom prišla daleč naprej, ker so partizani že zasedli dolino. Jaz se nisem hotela prerekati z njim. Sedla sem na kolo in se odpeljala češ, dokler bo šlo, bo šlo, samo domov hočem.

 

Moja pripomba: osebe so imenovane s hišnimi imeni. Kolikor mi dovoli spomin, jim bom skušal dodati priimke in partizanska imena.

 

{{OTRS|2021111510005157}}