Dnevnik mojega izgnanstva: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 76:
==Na Veliko noč, 25. aprila.==
 
Danes sem pospravila že do devetih zvečer, pa se mi kljub temu ne da pisati, tako sem utrujena. Bila sem v Dachau. Šla sem zato, da bi videla Toneta* (* z lokalno železnico)<ref>Z zvezdico so označena poznejša Franckina pojasnila.</ref>, čeprav sem bila prepričana, da obiski niso dovoljeni. Tako mi je bilo hudo, da niti vpričo policistov v vlaku nisem mogla zadržati solz. Že kar glava me boli. Ko bi popoldan takoj lahko pisala, bi napisala marsikaj. Sedaj pa ne morem.
 
Zvečer mi je naš gospod od SA obljubila, da mi bo priskrbel dovoljenje, da bom lahko obiskala Toneta. Neprijetno mi je zato, ker se bom počutil bolj vezano in bom morala biti vsaj na videz prijazna do teh ljudi. Za Toneta pa naj bo, saj ne bo za zmeraj. (*če Če bom imela še čas, bom opisala mojo pot v Dachau, ki se je le še megleno spominjam.)
 
==27. aprila==
Vrstica 92:
==9. maja 1943==
 
v Prienu v KLV lager (KinderLandVerschikung) *(lager* Lager je nekdanji letoviški sanatorij, v privatni lasti brata in sestre. V njem sedaj bivajo otroci z vseh strani Reicha, nekako skupinsko letovanje otrok iz bombardiranih mest. otrokOtrok sicer nisem nikoli videla, ker sem pač delala samo v kuhinji.)
 
Obema šefoma sem odkrito povedala, kaj se dogaja na okupiranem ozemlju. Ni jima bilo čisto vseeno, vendar sta bila »NEMCA«. Sedaj sem tukaj že od 1. maja v službi kot dekla, za težja dela, predvsem v kuhinji. Šefica kuhinje je sam lastnica, fina starejša gospa, brat solastnik pa je nekak ekonom oz. upravnik, zdi se mi kot škrat. Nista ne dobra, ne slaba. Da mi bo tako težko, zlasti prve dni, si nisem mislila. Tako sem trpela za moje brate in sestra Marico . Prebrala sem Tonetovo pismo. Pisal ga je na Veliko noč, takrat, ko sem bila jaz v Dachau. Obiska nisem uspela izprositi. Sicer sem zelo malo upala, toda upala sem. Med tem, ko sem hodila okoli obzidja *(* pomeni, da nisem bila pri vhodu z napisom ''Arbeit macht frei'', ampak nekje drugje), takrat si morda pisal Ti to pismo, dragi Tone! Kako z ljubeznijo misliš na Ančko. Da le nebi bilo Dragota! Ančko bi mu res privoščila, dobro dekle je, zato se ne more odločiti in storiti nekomu hudo.
 
Tone piše tudi tako, kot bi ne upal več, da se bomo še vsi videli zdravi doma.. *(po* Po vojni je povedal, zakaj je bil tako obupan).) Ali misli, da bo on žrtev? Ali morda misli na brata? Strašno mi je ob misli da bi koga od naših izgubila. Saj je edina moja tolažba v vsem tem trpljenju to, da ne bo vedno tako in kolika bo naša sreča, ko se snidemo. Uboga Meri , ko nima več brata. Ustrelili so ga kot talca 23. marca v Moravčah. Pa še tako mlad je bil!
 
Nino Škrjanc *(v* V stari Jugoslaviji je po bazoviški aferi pobegnil iz Primorske niin je bil politično sumljiv Italijanom, prebegnil pred njimi na GorenjskaGorenjsko, kjer so ga preganjali Nemci in ga celo poslali v KZ Mauthausen; vrnil se je živ.) mi je pisal, da je šla Marica skozi Padovo. Kam? Pa tako sama in slabotna je. Mami ne smem povedati. Kako velik križ ji je naložen! Ona trpi dvojno od nas.
 
Na Veliki petek je padel pri Marenkovcu Kristan. Menda ga je ustrelil Miro sam, ker je bil položaj brezupen in ni pustil, da bo ranjen prišel Nemcem v živ roke. Miro je bil ranjen, ujet in sedaj leži na Golniku. Morda ga bodo partizani rešili. Bog daj!
Vrstica 134:
==27. maja: ==
 
napisala bom pismo Ančki in morda župniku dobila sem pošto od Dragota. *(bil* Bil je zaljubljen v Ančko. Da je bil takrat že domobranec, ki je leta 1945 emigriral, sem izvedela šele po vojni. Ančka je nihala med obema: Tonetom in Dragotom. Zmagala je njena versko fanatična mama, ki se je tako bala prihoda partizanov, da sta skupaj l. 1945 pobegnili.)
 
==31. avgust 1943: ==
Vrstica 142:
Skušala bim v kratkem zabeležiti najvažnejše dogodke tega časa. Mejnik je 29. junij 43, ko sem skrivaj šla domov na obisk.
 
V ponedeljek zvečer sem prišla v lager odločena, da grem drugo jutro s prvim vlakom na Gorenjsko. Zvečer smo vezovali ata. *(imel* Imel je god na Sv. Petra in Pavla, 29, junija; takrat je bil star 56 let.) Da bom šla domov sem povedala samo atu, ki mi je vendarle dovolil oziroma zahteval je od mene, da mu obljubim, da se bom vrnila, ker je v tistem času iz lagerja ušlo kar nekaj »nevezanih« mladih ljudi. Lagerführer je zagrozil, da sledi kot represalija za še kakšen pobeg obešenje enega od njegovih najbližjih. Naša družina je bila že tako dovolj prizadeta, saj od 10 članov nihče ni bil doma in svoboden, razen partizana Francelj in Viktor, da sem čutila veliko odgovornost za svoje drage, in zato sem atu obljubila, da se vrnem in besedo tudi držala.
 
Zjutraj sem odšla iz Feilnbacha. Bila sem popolnoma mirna. V Rosenheimu . je bilo treba presesti. Jaz sem se namerno usedla v kupe, kjer je bilo več SS-ovcev. Med njimi sem se počutila varno pred višjo kontrolo. Prišla sem do Jesenic. Tu sem srečala Žnidarjevo Mici in Tončko. Vračali sta z obiska bratu Jožu v Stuttgartu. *(* Jože je šel namesto v partizane, v nemško vojsko, zato družine niso selili. Najbrž je lahko prišel na dopust samo do Stuttgarta, ker fantov Nemci takrat niso več spuščali na Oberkrain, da nebine bi zbežali v partizane, kar se je vedno pogosteje dogajalo. Spomnim se Jožetovega pisma s fronte v Rusiji, v katerem je napisal, da je bilo za Božič 1943 tako hudo, da da bi še kanikamni jokali).)
 
Peljale smo se skupaj do K. tu me je čakal Nino Škrjanec, moj znanec in priajtelj Poljančeve Francke še iz Ljubljane. Takrat je bil zaposlen na Ernährungs-Amtu, uradu za prehrano. Prinesel mi je veliko Reichmarkic, ki jih je gotovo tam sunil. Objela sva se kot brat in sestra. Spremil me je do Škofje Loke. Tu so me čakali: Leeb , teta Polona, Kajženkova Marica s sinčkom, Jurkova Francka, hčerka mamine sestrične. Težko sem se odločila, kam naj grem spat. Odločila sem se za Kajženkove, ker je hiša najbliže kolodvoru, čeprav mi je bilo težko, da nisem šla k teti Poloni.
Vrstica 152:
Zjutraj je deževalo. France je najel kočijo in sem se tako okrog 11. ure pirpeljala v Železnike. Kočijaž se je vrnil v Loko. Ustavila sem se pri Kurovcu. Popoldne pa sem šla k Franceljnu. Pri Slivarju sem dobila Fajgelnoveha Jankota in Thalarjevega hlapca. Hlapec me je spremil naprej v Megušnico. Kmalu so prišli Francelj, Nejko in Kosec Tone . Francelj me je bil neizmerno vesel. Škoda, da sva se lahko tako malo sama pogovorila. Obema je bilo nerodno začeti pogovor. Zvečer sva se poslovila.
 
S Podborškom sva šla k njemu domov, tam sem večerjala. Že okrog 10-tih zvečer me je predstavil poštarju Troštu on nemškemu komisarju (županu?). z Aniko sva govorili do dveh zvečer.*(izgleda, da sem tudi spala pri njih)<ref>(poPo vojni se je govorilagovorilo, da je bil Podboršek gestapovski agent-dvojnik, in so ga partizani likvidirali. Jaz nisem nikoli ugotovila, kdo je povedal našemu L. F., da sem bila doma. Je bil on, ne nemški komisakomisar ali pa morda kdo od soizseljencev, ker sem Reichmarkice, ki mi jih je dal Nino, razdelila tudi med nje, in se je s tem pač pohvalil. Ne vem.)</ref>
 
[[File:Franc Gortnar partizan.jpg|thumb|left|200 px|Franelj Gortnar - Črt partizan v partizanih, ko ga je Francka obiskala.]]
Vrstica 231:
je padel moj brat Francelj – Črt. Danes je že avgust, pa še ne morem verjeti, da je to res. Jokala bi rada, pa ne morem, ker se v resnici ne morem vživeti.
 
In tu je konec pisanja mojega dnevnika. Ne vem, zakaj sem prenehala. Zmanjkalo mi je strani v ubogem zveščiču. Pa bi imela še veliko napisati, pa to ne bi bil več dnevnik, pač pa samo še spomini, ki postajajo vsak damdan bolj jasni in podrobni. Zdaj šele vem, kako malo sem napisala v dnevnik, bili so zgolj fakti. In paziti sem morala, da se sedaj ne bi preveč izgubljala v spominih, in da sem v glavnem le prepisovala dnevnik. Za boljše razumevanje sem morala napisati nekaj pojasnil. To sem označila s *.
 
[[File:Družina Gortnar v izgnanstvu 06.jpg|thumb|left|300 px|V taborišču: Špelna Mici iz Škofje Loke; Meri Govekar iz Žirov; Micin mož Leeb; Francka; Marica Kavčič (Strojcova) iz Železnikov.]]