Dnevnik mojega izgnanstva: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 20:
Partizani so bili na Križni gori, kamor so se premaknili zavoljo izdajalske vrnitve iz partizanov – Žagarjevega sina iz Potoka. Kako priti do gošarjev.
Sklene se, da gresta Fajgelnov Tone in Cilka
Ob pol osmih sta oba kurirja odšla s pozivom, naj se jim pridružimo v slučaju selitve tudi me dekleta: Škovincovi Minka in Anica . Navdušeno smo jim obljubile.
Vrstica 38:
Viktor je silil, naj greva, jaz pa kar nisem mogla. Živci so se mi utrudili in mi spanec ni dal noči. Kar nisem mogla iz hiše.
Ob pol šestih sva z Viktorjem vseeno šla v Snegovnik in čakala, skrita za drevjem, kaj bo. Ob pol sedmih naju pride klicat Škovincov Vinko
Dama so bili zaklenjeni. Odprli so mama, ata in mama sta bila že pokonci. Vesela, da bo vse v redu sem nekaj pojedla. Takrat so začeli voziti kamioni eden za drugim. Vsak od njih se je ustavil pred našo hišo. Iz kamionov so izstopale zelene uniforme, ki so se takoj prekrile z belimi palerinami. Kaj zdaj? Ali niso požgali mostov? Ali bodo selili? Ali gredo nad partizane?
Vrstica 46:
Ata je odprl trgovino. Viktor je odšel proti Češnjici brez besede slovesa, oblečen v montersko uniformo. Jaz sem hotel ravno po meso (kam?), ko prideta v trgovino dva žandarje in zahtevata ata, Petra in Viktorja. Mama je jokala in vpila, ker se ji je trgalo srce, ko so z atom vzeli celo malega Peterčka. Ata ga he nesel v naročju. Kaj bo z njimi, nismo vedeli. Zavedali smo se le, da se dogaja nekaj strašnega, da nas hočejo ločiti! Tolažila sem, kolikor sem mogla, prosila, naj vzamejo mene namesto malega Peterčka, (čeprav me je bilo strah neznane usode), nič ni pomagalo. Vzeli so ju. Mislila sem, da se bo mami zmešalo. Tako grozno je vpila in celo preklinjala. Ni čudno, kaj je takrat čutila, ve gotovo le ona – mati. (pobrati samo moške je takrat pomenilo streljanje)
Prišli sta Kurovcova Angela in Anika
Dama se komaj preobujem, že me pride iskat nek drug žandar, da se moram obleči in oditi z njim. Tedaj je mama naravnost podivjala. Če danes pomislim, ko je že vse pokrila skorja pozabe, mi je hudo, tako hudo, da prestajam še enkrat vso bridko ločitev. Tolažila sem mamo in nisem jokala. Prišla sem za atom in Petrom v Prosvetni dom, kjer so bili že ostali Železnikarji in čakali, kaj bo. Ker sem se upirala ostati tam, me je tretji žandar spustil domov. Hvala Bogu! Smo vsaj spravili še nekaj stvari. Med tem sem večkrat šal v Dom k atu in Petru, pa ni bilo nič več hudo. Otrpnila sem in tolažila druge. Bog ve, zakaj mi je dal to moč. Jaz sem morala misliti na vse.
Vrstica 52:
K nam so hodili drugi ljudje in tolažili mamo. Mi smo ugibali, kaj bo z nami, ali nas bodo selili ali kaj drugega. Atu in Petru sem skuhala kosilo. Mi dama nismo skoraj nič jedli. Petru sem naredila jajčni hlebček, ki ga je tako zelo rad jedel. Ob 4h so prišli žandarji (Hrastnik) in gestapovec Lenart po nas. Prebrali so Hausliste in ugotovili, da Viktor manjka. Vpili so nad atom, kje je? Iskali so ga na Centrali ni da ga tam ni. Oddahnilo smo se. »Schon wieder ein Bandit!« je kričal gestapovec.
Lenart nas je pozval v kuhinjo in nas preštel in zavpil, naj se v desetih minutah pripravimo. Zaklenili smo sobe (os shrambe ključ sem dala prej Kurovcu) sli smo še v trgovino, (kaj smo tam iskali, ne vem več) in se na koncu zbrali v veži. Prišel je še gestapovec Kinkilin iz Škofje Loke. Vpil je nad nami. Spodil nas je iz hiše. Jaz sem morala prinesti še ključ glavnih vrat. Sama sem zaklenila. Poslednjič je zarožljal ključ, okrog nas so zajokale ženske in mi smo naredili prve stopinje čez prag v naše izgnanstvo. Kdo vse mi je dal roko, se ne spominjam. Spomnim se Kraljeve Francke
Okrog avtobusa so hodili ljudje, jokali in mahali v pozdrav. Avto je zabrnel in kmalu smo bili v Goričanah. Bil je že mrak. Vida in Jelka sta v avtobusu bljuvali. Jaz sem sedela pri mami in pestovala Petra. Po tihem smo še upali, da so partizani vendarle uspeli podreti oba mostova in nas ne bodo mogli seliti. Razočarani smo zagledali nepoškodovan most.
Vrstica 76:
==Na Veliko noč, 25. aprila.==
Danes sem pospravila že do devetih zvečer, pa se mi kljub temu ne da pisati, tako sem utrujena. Bila sem v Dachau. Šla sem zato, da bi videla Toneta (* z lokalno železnico),<ref>Z zvezdico so označena poznejša Franckina pojasnila.</ref>
Zvečer mi je naš gospod od SA obljubila, da mi bo priskrbel dovoljenje, da bom lahko obiskala Toneta. Neprijetno mi je zato, ker se bom počutil bolj vezano in bom morala biti vsaj na videz prijazna do teh ljudi. Za Toneta pa naj bo, saj ne bo za zmeraj. (* Če bom imela še čas, bom opisala mojo pot v Dachau, ki se je le še megleno spominjam.)
Vrstica 88:
Spet sem v Münchnu, kjer prenočujem v družbi deklet, da gremo jutri dalje v službe. Urškina sestra Zofka iz Podlonka bi morala iti nekam sama, pa sem se jaz prostovoljno javila, ker ji je bilo tako hudo brez sestre. Pa kje bilo hudo tudi meni, ko sem se poslovila od ostalih deklet. Sedaj sem že precej brezčutna. Hvala Bogu!
Včeraj zvečer smo imeli obiske. Špelina Mici in Jurkova Francka
==9. maja 1943==
Vrstica 94:
v Prienu v KLV lager (KinderLandVerschikung) (* Lager je nekdanji letoviški sanatorij, v privatni lasti brata in sestre. V njem sedaj bivajo otroci z vseh strani Reicha, nekako skupinsko letovanje otrok iz bombardiranih mest. Otrok sicer nisem nikoli videla, ker sem pač delala samo v kuhinji.)
Obema šefoma sem odkrito povedala, kaj se dogaja na okupiranem ozemlju. Ni jima bilo čisto vseeno, vendar sta bila »NEMCA«. Sedaj sem tukaj že od 1. maja v službi kot dekla, za težja dela, predvsem v kuhinji. Šefica kuhinje je sam lastnica, fina starejša gospa, brat solastnik pa je nekak ekonom oz. upravnik, zdi se mi kot škrat. Nista ne dobra, ne slaba. Da mi bo tako težko, zlasti prve dni, si nisem mislila. Tako sem trpela za moje brate in
Tone piše tudi tako, kot bi ne upal več, da se bomo še vsi videli zdravi doma. (* Po vojni je povedal, zakaj je bil tako obupan.) Ali misli, da bo on žrtev? Ali morda misli na brata? Strašno mi je ob misli da bi koga od naših izgubila. Saj je edina moja tolažba v vsem tem trpljenju to, da ne bo vedno tako in kolika bo naša sreča, ko se snidemo. Uboga Meri
Nino Škrjanc (* V stari Jugoslaviji je po bazoviški aferi pobegnil iz Primorske in je bil politično sumljiv Italijanom, prebegnil pred njimi na Gorenjsko, kjer so ga preganjali Nemci in ga celo poslali v KZ Mauthausen; vrnil se je živ.) mi je pisal, da je šla Marica skozi Padovo. Kam? Pa tako sama in slabotna je. Mami ne smem povedati. Kako velik križ ji je naložen! Ona trpi dvojno od nas.
Vrstica 122:
vsak dam premaknem v mislih številko na koledarju, tako da vedno vem, kakšen datum je. Tega prej v lagerju največkrat nisem vedela. Tukaj imam vse možnosti, da pišem in oddajam pošto za Oberkrain.
Ves dan sem imela veliko dela. Prejela sem pošto od Špelne Mici in Duhovnikove Tončke (bila je sošolka na Učiteljišču). Odposlala sem pismo za Mici in župnika
==17. maja==
sem bila v lagerju. Srebrna poroka od naših staršev. Danes napisala pismo-dopisnico za Ninota, Poljanec Francko in Angelo
==18. maja==
Vrstica 144:
V ponedeljek zvečer sem prišla v lager odločena, da grem drugo jutro s prvim vlakom na Gorenjsko. Zvečer smo vezovali ata. (* Imel je god na Sv. Petra in Pavla, 29, junija; takrat je bil star 56 let.) Da bom šla domov sem povedala samo atu, ki mi je vendarle dovolil oziroma zahteval je od mene, da mu obljubim, da se bom vrnila, ker je v tistem času iz lagerja ušlo kar nekaj »nevezanih« mladih ljudi. Lagerführer je zagrozil, da sledi kot represalija za še kakšen pobeg obešenje enega od njegovih najbližjih. Naša družina je bila že tako dovolj prizadeta, saj od 10 članov nihče ni bil doma in svoboden, razen partizana Francelj in Viktor, da sem čutila veliko odgovornost za svoje drage, in zato sem atu obljubila, da se vrnem in besedo tudi držala.
Zjutraj sem odšla iz Feilnbacha. Bila sem popolnoma mirna. V Rosenheimu
Peljale smo se skupaj do K. tu me je čakal Nino Škrjanec, moj znanec in priajtelj Poljančeve Francke še iz Ljubljane. Takrat je bil zaposlen na Ernährungs-Amtu, uradu za prehrano. Prinesel mi je veliko Reichmarkic, ki jih je gotovo tam sunil. Objela sva se kot brat in sestra. Spremil me je do Škofje Loke. Tu so me čakali: Leeb
Cel večer smo klepetali, mnogo so se čudili, da sem upala priti. pa saj ni bilo tako težko.
Zjutraj je deževalo. France je najel kočijo in sem se tako okrog 11. ure pirpeljala v Železnike. Kočijaž se je vrnil v Loko. Ustavila sem se pri Kurovcu. Popoldne pa sem šla k Franceljnu. Pri Slivarju sem dobila Fajgelnoveha Jankota in Thalarjevega hlapca. Hlapec me je spremil naprej v Megušnico. Kmalu so prišli Francelj, Nejko in Kosec Tone
S Podborškom sva šla k njemu domov, tam sem večerjala. Že okrog 10-tih zvečer me je predstavil poštarju Troštu on nemškemu komisarju (županu?). z Aniko sva govorili do dveh zvečer.
[[File:Franc Gortnar partizan.jpg|thumb|left|200 px|Franelj Gortnar - Črt partizan v partizanih, ko ga je Francka obiskala.]]
Vrstica 160:
Hitro je minilo popoldne. Šla sem v domačo hišo, kjer sem bila sama, čisto sama. Vse prazno. Poiskala sem nekaj obleke in perila v skrivališču pod podom, kamor smo zadnji hip pospravili nekaj obleke, perila in drugih stvari, in nam je tako nekaj od vsega le ostalo. Zopet sem zaklenila hišo in odšla pri zadnjih vratih. Ključ smo hranili pri Kurovcovih. Kdaj bom spet odklenila hišo?
Ker je preveč deževalo, me je drugo jutro peljal komisar (Bürgermeister) s svojim avtom v Škofjo Loko. Šla sem k Špeli in Francetu. Ziherlov hlapec me je po-tem odpeljal z vozom v Kranj. Zopet je prisopihal vlak in me odpeljal k svojim dragim v izgnanstvo. Žal da nisem videla tudi Viktorja. Francelj je vedel zelo malo o njem. Še isti dan zvečer, bilo je na petek, sem bila spet v Prienu am Chimsee v KLV.
==19. julija: ==
Vrstica 166:
me kliče Lagerführer, kdaj pridem spet v Lager. Namen sem imela še isti dan popoldne. Povedala sem mu, kdaj pridem z vlakom. Pričakal me je na kolodvoru in zahteval, da se odpeljem z njim na motorju v lager. Tam sta me čakali Vida in Jelka in bi lahko kaj več povedali, kako sem se odpeljala z Amarellerjem, ki je bil oblečen v uradno SA uniformo. Bilo je verjetno žalostno ni smešno. Jelki in Vide sem na hitro oddala nekaj stvari, ki sem jih imela s seboj: pred vsem pisma od prijateljev in znancev. V njegovi pisarni mi je povedal da ve, da sem bila v Oberkrein (le kako je izvedel?). potem so me slekli (nuna, lisica, »ta rdeča« smo ji rekli.) Vzeli so mi vso prtljago in me preiskali. Potem so me zaprli v klet (Lagerführer osebno). Tam sem bila pet noči in štiri dni. Ob mojem prihodu so izpustili Trdinetova Minko s pripombo: »Diese Schwein hat gastolen.«. sam je prihajal vsak dan s prenosno svetilko, mi prinesel hrano, jaz pa sem morala izprazniti lončeno posodo – kahlo, moj WC.
Ležala sem na leseni deri za shranjevanje pridelkov, sadja. Po štirih dneh so me odpeljali v neko sobo v pritličju, kje sta bila dva dno prej zaprta tudi ata in mama.
Ob aretaciji so mi vzeli tudi nekaj pošte, pa Prešernove poezije, ki sem jih vedno nosila s seboj. Rekli so mi, da bodo vse poslali v cenzuro v München. Zaman sem skušala prepričati L. F.-ja, da Prešernove poezije niso nikakršne Bandittenlieder, pač pa da je bil Prešeren svetovno znani pesnik romantike. Zaman boš »bognarju« govoril o poezije!!!
{|
Vrstica 183:
[[File:Družina Gortnar v izgnanstvu 05.png|thumb|500 px|left|Logoraši, ki so delali v tovarni Priller. Desno diagonalno navzgor je Francka četrta, nad njo je Marica Kavčič (Strojevcova) iz Železnikov, nad njo je Anica Markelj (Škovincova) s Škovin. V prvi vrsti z leve: Tone Trdina (Bohincov) iz Martinj vrha; Jože Krašovec – Pepe (Cesarjev) s Hriba nad Ribčami, nepoznan, ata Gortnar; Ciril Krašovec (Cesarjev); Frelih, Zapotokar iz Martinj vrha. Tu so še Štumovi (oče, trije sinovi in hči iz Farjega potoka).]]
Že 16. avgusta sem šla iz te službe, ker je bil za 19. do 20. predviden transport nazaj v Feilnbach. Bilo nas je 200 Slovencev, oz. 96 (trije Osolniki so ostali zaprti v Münchnu, Urankarjev oče je umrl v Mühldorfu v bolnišnici. Izmed stare partije so manjkali: Šmid Urška, Fajgel Ana
Me dekleta smo še nekaj dni pospravljale lager in kasneje odšle v Feilnbach.
Vrstica 193:
==16. februarja 1944: ==
so me dopoldne aretirali na delovnem mestu v tovarni Priller
Ob aretaciji sem ugibala, zakaj. Sam lastnik tovarne me verjetno ni, saj je bil sam dovolj prizadet, ker mu je na fronti padel sin, kar mi je ob neki priliki tudi z prizadetostjo povedal in pokazal na njegovo sliko na steni. Ali me je morda prijavil tast lastnika tovarne, ki je bil zagrizen Hitlerjanec, in tudi član stranke, nosil je tudi značko stranke. Pa se sem nekoč pošalila na njegov račun: s prstom sem obkrožila njegovo značko na reverju in istočasno nakazala, kako se prereže vrat.
Vrstica 209:
V soboto zvečer sem prišla v München, v sodne zapore na Ehtstrasse. Na kolodvoru so nas naložili v kombi ni nas potem na postaji spuščali skozi zadnja vrata. Obdajal nas je kordon stražnikov tako, da nisi nikamor videl, razen jetnika pred seboj. Po stopnicah sem prišla v IV. nadstropje. Na teh stopnicah sem srečala tudi jetnika v progasti uniformi.
Kakšna je celica, sem videla šele zjutraj, ko se je zdanilo, svetloba je prihajala skozi modro obarvano steklo nekje visoko pod stropom. Ob vstopu v celico, ki je bila popolnoma temna, sem skušala stopiti naprej, pa sem takoj zadela ob neko telo, zaslišala jezen glas, naj ne hodim po njem. Tako sem obstala na mestu in čakala do jutra. Zjutraj sem videla, da je celica ne samo polna, ampak natrpana z jetnicami različnih narodnosti. Sicer je bil v celici nekakšen podij, ki je bil namenjen za ležišče, pa je bil ob taki gneči s svojimi robovi kvečjemu v napoto. V enem izmed kotov je bila WC školjka, bila je z nizkim zidom ločena od pogledov s strani. Z druge strani je bila stena, spredaj pa je bilo odprto naravnost v sobo.
V tem zaporu sem bila skoraj 10 dni, v petek, 25. februarja sem bila premeščena v AEL (Arbeitserzieungs lager) BERG am Laim, München 8 Truderingstrasse 46 (po slovensko bi se reklo delovno-vzgojni lager). Dobila sem 12 tednov kazni. Lager je bila baraka z nadstropnimi pogradi. V baraki je bil majhen gašperček, ki naj bi ogreval barako.
Ob napadu smo se morale zatiči v »šplitergraben« na dvorišču. Kako nas je zeblo, ko smo ščemele v odprtem jarku, ob bombardiranju pa je v zemlji nekaj hrumelo in bobnelo! Pa še nekaj; ker je bil moj pograd ob zadnji steni, sem jih ob bežanju v šplitergraben vedno fasala s pendrekom po hrbtu, ker se je paznici vedno tako mudilo na varno, da je samo tolkla in vpila los, los,
Umivalnica je bila zunaj, s koriti in pipami z mrzlo vodo. Ležala sem na spodnjem ležišču skupaj z neko drobno Ukrajinko, ki je imela drobcene, nekako ošiljene zobke in me je spominjala na veverico. Zapomnila sem se je tudi po krzneni jakni ali plašču iz tigrove kože. Ležali sva skupaj dve tujki, mene je ščitil pred dotikom in umazanijo moj čudežni robček.
Nad nama je na zgornjem pogradu spala neka Čehinja, ki je nikoli nisem videla vstati. Namigovali so, da ima neko spolno bolezen in da je vsa v gnoju.
Vrstica 221:
Jaz sem prvi teden imela težko angino in me tako niso mogli poslati na delo, ki so mi ga določili. Po tednu dni so me v spremstvu paznika poslali delat ba München na Ostragierbahnhof, kjer sem čistila javna stranišča. Ta kolodvor je bil vedno poln vojnih transportov. Spomnim se sami pisoarjev, ki so bili rumeno-zeleni od nalag soli in urina. Ni se mi niti prevač gnusilo. Sem jih pač čistila z nekako metlo in polivala z mrzlo vodo. Težje je bilo s plunki. To delo sem opravljala v uniformi, ki so jo sestavljale hlače in bluza, grobe sivozelene barve, »generalske« oznake: vzdolžna rdeča črta na zunanji strani hlačnice.
Kasneje so me prestavili na boljše delo v kantino Berthold na istem kolodvoru, kjer sem delala 8 tednov v kuhinji. Tu nisem nosila uniforme, bila sem v civilu. Na delo me je spremljal nek star stražnik. Moje delo so bila težja dela v kuhinji: pomivanje ogromnih loncev, ribanje tal, lupljenje krompirja in čiščenje zelenjave. Tu pa res nisem bila lačna in ni me zeblo, čeprav je bilo okolje zelo hladno, nisem pa mogla ugotoviti, sli so neprijazni z menoj zato, ker pač morajo biti, ali ap so taki pač bbili, in sem bila zanje samo »Drekige Auslënderin«. Nisem pa bila lačna in delala sem na toplem, to pa je bilo takrat razkošje in posebna sreča.
Spet sem v lagerju Feilnbach. Mirno čakam, kam me bodo poslali na delo. Rosman se nekam čudno vede do mene. Ali je začel razmišljati, kakšen bo zanj konec? Težko je. Ne vem, ali naj to vzamem za dobro, ali pa za hinavščino. Dal mi je knjigo Deutsche Literatur Kunde.
Zopet govorijo, da se kmalu vrnemo domov in da bo konec vojne. Daj Bog! Res sem čudna, kot da spim. Ni jasnih misli.
|