Dnevnik mojega izgnanstva: razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Partizani so bili na Križni gori, kamor so se premaknili zavoljo izdajalske vrnitve iz partizanov – Žagarjevega sina iz Potoka. Kako priti do gošarjev.
 
Sklene se, da gresta Fajgelnov Tone in Cilka , pelje ju Lenartov Janez , k partizanom povedat sovražnikovo namero. Med tem so hodili fantje (ne vem kateri) skupaj in ugibali, kaj bi.
 
Ob pol osmih sta oba kurirja odšla s pozivom, naj se jim pridružimo v slučaju selitve tudi me dekleta: Škovincovi Minka in Anica . Navdušeno smo jim obljubile.
Viktor je silil, naj greva, jaz pa kar nisem mogla. Živci so se mi utrudili in mi spanec ni dal noči. Kar nisem mogla iz hiše.
 
Ob pol šestih sva z Viktorjem vseeno šla v Snegovnik in čakala, skrita za drevjem, kaj bo. Ob pol sedmih naju pride klicat Škovincov Vinko , naj greva domov, ker so mostova požgali. Odšla sva z zavestjo, da so za danes varni. Nahrbtnika sva pustila kar v listniku na Škovinah.
 
Dama so bili zaklenjeni. Odprli so mama, ata in mama sta bila že pokonci. Vesela, da bo vse v redu sem nekaj pojedla. Takrat so začeli voziti kamioni eden za drugim. Vsak od njih se je ustavil pred našo hišo. Iz kamionov so izstopale zelene uniforme, ki so se takoj prekrile z belimi palerinami. Kaj zdaj? Ali niso požgali mostov? Ali bodo selili? Ali gredo nad partizane?
Ata je odprl trgovino. Viktor je odšel proti Češnjici brez besede slovesa, oblečen v montersko uniformo. Jaz sem hotel ravno po meso (kam?), ko prideta v trgovino dva žandarje in zahtevata ata, Petra in Viktorja. Mama je jokala in vpila, ker se ji je trgalo srce, ko so z atom vzeli celo malega Peterčka. Ata ga he nesel v naročju. Kaj bo z njimi, nismo vedeli. Zavedali smo se le, da se dogaja nekaj strašnega, da nas hočejo ločiti! Tolažila sem, kolikor sem mogla, prosila, naj vzamejo mene namesto malega Peterčka, (čeprav me je bilo strah neznane usode), nič ni pomagalo. Vzeli so ju. Mislila sem, da se bo mami zmešalo. Tako grozno je vpila in celo preklinjala. Ni čudno, kaj je takrat čutila, ve gotovo le ona – mati. (pobrati samo moške je takrat pomenilo streljanje)
 
Prišli sta Kurovcova Angela in Anika , nas tolažili, pa ni nič pomagalo. Jaz sem pripravila nahrbtnik, da bi nesla za atom in Petrom hrano in nekaj obleke. S potjo sem kupila Petru pri Bajželjnu še nove čevlje in nesla vse skupaj na žandarmerijo. Tam so sedeli tudi ostali Železnikarji. Obula sem Petru čevlje se poslovila in hotela oditi. Pa me ustavi žandar, da moram ostati in da sem gotovo partizanska kuharica. Drugi je dejal, naj grem domov. Odšla sem. Med vrati je stal žandar Hrastnik z revolverjem v roki. Grozil je, da čakajo odločitev z Bleda, kaj bo z nami, ali bodo moške celo postrelili.
 
Dama se komaj preobujem, že me pride iskat nek drug žandar, da se moram obleči in oditi z njim. Tedaj je mama naravnost podivjala. Če danes pomislim, ko je že vse pokrila skorja pozabe, mi je hudo, tako hudo, da prestajam še enkrat vso bridko ločitev. Tolažila sem mamo in nisem jokala. Prišla sem za atom in Petrom v Prosvetni dom, kjer so bili že ostali Železnikarji in čakali, kaj bo. Ker sem se upirala ostati tam, me je tretji žandar spustil domov. Hvala Bogu! Smo vsaj spravili še nekaj stvari. Med tem sem večkrat šal v Dom k atu in Petru, pa ni bilo nič več hudo. Otrpnila sem in tolažila druge. Bog ve, zakaj mi je dal to moč. Jaz sem morala misliti na vse.
K nam so hodili drugi ljudje in tolažili mamo. Mi smo ugibali, kaj bo z nami, ali nas bodo selili ali kaj drugega. Atu in Petru sem skuhala kosilo. Mi dama nismo skoraj nič jedli. Petru sem naredila jajčni hlebček, ki ga je tako zelo rad jedel. Ob 4h so prišli žandarji (Hrastnik) in gestapovec Lenart po nas. Prebrali so Hausliste in ugotovili, da Viktor manjka. Vpili so nad atom, kje je? Iskali so ga na Centrali ni da ga tam ni. Oddahnilo smo se. »Schon wieder ein Bandit!« je kričal gestapovec.
 
Lenart nas je pozval v kuhinjo in nas preštel in zavpil, naj se v desetih minutah pripravimo. Zaklenili smo sobe (os shrambe ključ sem dala prej Kurovcu) sli smo še v trgovino, (kaj smo tam iskali, ne vem več) in se na koncu zbrali v veži. Prišel je še gestapovec Kinkilin iz Škofje Loke. Vpil je nad nami. Spodil nas je iz hiše. Jaz sem morala prinesti še ključ glavnih vrat. Sama sem zaklenila. Poslednjič je zarožljal ključ, okrog nas so zajokale ženske in mi smo naredili prve stopinje čez prag v naše izgnanstvo. Kdo vse mi je dal roko, se ne spominjam. Spomnim se Kraljeve Francke . Od Fajgelna se je odtrgal kup deklet, da bi mi dale roko. Surov gestapovec jih je nagnal kot pse. Mama je šla zadaj. Nanjo sem kar pozabila. Počakala sem jo, ji dala roko pod pazduho, ker je, reva, čeprav je komaj hodila, saj je v snegu drselo, odrinila gestapovca, ki jo je nekako hotel podpreti, češ, jaz lahko sama grem!. Prišli smo v Dom kot zadnja izseljena družina. Kmalu so prispeli gestaparji, nas prešteli, vsako družino posebej, in nas ekspedirali na avtobus. Čakali smo še, sedela sem popolnoma brez želja, brez strahu, kaj bo z nami in domom.
 
Okrog avtobusa so hodili ljudje, jokali in mahali v pozdrav. Avto je zabrnel in kmalu smo bili v Goričanah. Bil je že mrak. Vida in Jelka sta v avtobusu bljuvali. Jaz sem sedela pri mami in pestovala Petra. Po tihem smo še upali, da so partizani vendarle uspeli podreti oba mostova in nas ne bodo mogli seliti. Razočarani smo zagledali nepoškodovan most.
==Na Veliko noč, 25. aprila.==
 
Danes sem pospravila že do devetih zvečer, pa se mi kljub temu ne da pisati, tako sem utrujena. Bila sem v Dachau. Šla sem zato, da bi videla Toneta (* z lokalno železnico),<ref>Z zvezdico so označena poznejša Franckina pojasnila.</ref>, čeprav sem bila prepričana, da obiski niso dovoljeni. Tako mi je bilo hudo, da niti vpričo policistov v vlaku nisem mogla zadržati solz. Že kar glava me boli. Ko bi popoldan takoj lahko pisala, bi napisala marsikaj. Sedaj pa ne morem.
 
Zvečer mi je naš gospod od SA obljubila, da mi bo priskrbel dovoljenje, da bom lahko obiskala Toneta. Neprijetno mi je zato, ker se bom počutil bolj vezano in bom morala biti vsaj na videz prijazna do teh ljudi. Za Toneta pa naj bo, saj ne bo za zmeraj. (* Če bom imela še čas, bom opisala mojo pot v Dachau, ki se je le še megleno spominjam.)
Spet sem v Münchnu, kjer prenočujem v družbi deklet, da gremo jutri dalje v službe. Urškina sestra Zofka iz Podlonka bi morala iti nekam sama, pa sem se jaz prostovoljno javila, ker ji je bilo tako hudo brez sestre. Pa kje bilo hudo tudi meni, ko sem se poslovila od ostalih deklet. Sedaj sem že precej brezčutna. Hvala Bogu!
 
Včeraj zvečer smo imeli obiske. Špelina Mici in Jurkova Francka . Povedali sta nam žalostno novico. Kristan je padel, Miro je ujet in ranjen, Kukovcovi so ušli. Da bi menda vsaj Mirota rešili iz Golnika, kje leži težko ranjen. Hude stvari se gode menda pri nas. Kdaj bo že vendar konec?
 
==9. maja 1943==
v Prienu v KLV lager (KinderLandVerschikung) (* Lager je nekdanji letoviški sanatorij, v privatni lasti brata in sestre. V njem sedaj bivajo otroci z vseh strani Reicha, nekako skupinsko letovanje otrok iz bombardiranih mest. Otrok sicer nisem nikoli videla, ker sem pač delala samo v kuhinji.)
 
Obema šefoma sem odkrito povedala, kaj se dogaja na okupiranem ozemlju. Ni jima bilo čisto vseeno, vendar sta bila »NEMCA«. Sedaj sem tukaj že od 1. maja v službi kot dekla, za težja dela, predvsem v kuhinji. Šefica kuhinje je sam lastnica, fina starejša gospa, brat solastnik pa je nekak ekonom oz. upravnik, zdi se mi kot škrat. Nista ne dobra, ne slaba. Da mi bo tako težko, zlasti prve dni, si nisem mislila. Tako sem trpela za moje brate in sestrasestro Marico . Prebrala sem Tonetovo pismo. Pisal ga je na Veliko noč, takrat, ko sem bila jaz v Dachau. Obiska nisem uspela izprositi. Sicer sem zelo malo upala, toda upala sem. Med tem, ko sem hodila okoli obzidja (* pomeni, da nisem bila pri vhodu z napisom ''Arbeit macht frei'', ampak nekje drugje), takrat si morda pisal Ti to pismo, dragi Tone! Kako z ljubeznijo misliš na Ančko. Da le nebi bilo Dragota! Ančko bi mu res privoščila, dobro dekle je, zato se ne more odločiti in storiti nekomu hudo.
 
Tone piše tudi tako, kot bi ne upal več, da se bomo še vsi videli zdravi doma. (* Po vojni je povedal, zakaj je bil tako obupan.) Ali misli, da bo on žrtev? Ali morda misli na brata? Strašno mi je ob misli da bi koga od naših izgubila. Saj je edina moja tolažba v vsem tem trpljenju to, da ne bo vedno tako in kolika bo naša sreča, ko se snidemo. Uboga Meri , ko nima več brata. Ustrelili so ga kot talca 23. marca v Moravčah. Pa še tako mlad je bil!
 
Nino Škrjanc (* V stari Jugoslaviji je po bazoviški aferi pobegnil iz Primorske in je bil politično sumljiv Italijanom, prebegnil pred njimi na Gorenjsko, kjer so ga preganjali Nemci in ga celo poslali v KZ Mauthausen; vrnil se je živ.) mi je pisal, da je šla Marica skozi Padovo. Kam? Pa tako sama in slabotna je. Mami ne smem povedati. Kako velik križ ji je naložen! Ona trpi dvojno od nas.
vsak dam premaknem v mislih številko na koledarju, tako da vedno vem, kakšen datum je. Tega prej v lagerju največkrat nisem vedela. Tukaj imam vse možnosti, da pišem in oddajam pošto za Oberkrain.
 
Ves dan sem imela veliko dela. Prejela sem pošto od Špelne Mici in Duhovnikove Tončke (bila je sošolka na Učiteljišču). Odposlala sem pismo za Mici in župnika . Težko čakam na Ančkino pošto.
 
==17. maja==
 
sem bila v lagerju. Srebrna poroka od naših staršev. Danes napisala pismo-dopisnico za Ninota, Poljanec Francko in Angelo , sošolko Razpotnik Vido, Mici, Aniko in Poljanec Franceta.
 
==18. maja==
V ponedeljek zvečer sem prišla v lager odločena, da grem drugo jutro s prvim vlakom na Gorenjsko. Zvečer smo vezovali ata. (* Imel je god na Sv. Petra in Pavla, 29, junija; takrat je bil star 56 let.) Da bom šla domov sem povedala samo atu, ki mi je vendarle dovolil oziroma zahteval je od mene, da mu obljubim, da se bom vrnila, ker je v tistem času iz lagerja ušlo kar nekaj »nevezanih« mladih ljudi. Lagerführer je zagrozil, da sledi kot represalija za še kakšen pobeg obešenje enega od njegovih najbližjih. Naša družina je bila že tako dovolj prizadeta, saj od 10 članov nihče ni bil doma in svoboden, razen partizana Francelj in Viktor, da sem čutila veliko odgovornost za svoje drage, in zato sem atu obljubila, da se vrnem in besedo tudi držala.
 
Zjutraj sem odšla iz Feilnbacha. Bila sem popolnoma mirna. V Rosenheimu . je bilo treba presesti. Jaz sem se namerno usedla v kupe, kjer je bilo več SS-ovcev. Med njimi sem se počutila varno pred višjo kontrolo. Prišla sem do Jesenic. Tu sem srečala Žnidarjevo Mici in Tončko. Vračali sta z obiska bratu Jožu v Stuttgartu. (* Jože je šel namesto v partizane v nemško vojsko, zato družine niso selili. Najbrž je lahko prišel na dopust samo do Stuttgarta, ker fantov Nemci takrat niso več spuščali na Oberkrain, da ne bi zbežali v partizane, kar se je vedno pogosteje dogajalo. Spomnim se Jožetovega pisma s fronte v Rusiji, v katerem je napisal, da je bilo za Božič 1943 tako hudo, da da bi še kamni jokali.)
 
Peljale smo se skupaj do K. tu me je čakal Nino Škrjanec, moj znanec in priajtelj Poljančeve Francke še iz Ljubljane. Takrat je bil zaposlen na Ernährungs-Amtu, uradu za prehrano. Prinesel mi je veliko Reichmarkic, ki jih je gotovo tam sunil. Objela sva se kot brat in sestra. Spremil me je do Škofje Loke. Tu so me čakali: Leeb , teta Polona, Kajženkova Marica s sinčkom, Jurkova Francka, hčerka mamine sestrične. Težko sem se odločila, kam naj grem spat. Odločila sem se za Kajženkove, ker je hiša najbliže kolodvoru, čeprav mi je bilo težko, da nisem šla k teti Poloni.
 
Cel večer smo klepetali, mnogo so se čudili, da sem upala priti. pa saj ni bilo tako težko.
 
Zjutraj je deževalo. France je najel kočijo in sem se tako okrog 11. ure pirpeljala v Železnike. Kočijaž se je vrnil v Loko. Ustavila sem se pri Kurovcu. Popoldne pa sem šla k Franceljnu. Pri Slivarju sem dobila Fajgelnoveha Jankota in Thalarjevega hlapca. Hlapec me je spremil naprej v Megušnico. Kmalu so prišli Francelj, Nejko in Kosec Tone . Francelj me je bil neizmerno vesel. Škoda, da sva se lahko tako malo sama pogovorila. Obema je bilo nerodno začeti pogovor. Zvečer sva se poslovila.
 
S Podborškom sva šla k njemu domov, tam sem večerjala. Že okrog 10-tih zvečer me je predstavil poštarju Troštu on nemškemu komisarju (županu?). z Aniko sva govorili do dveh zvečer.* (izgleda* Izgleda, da sem tudi spala pri njih.)<ref>Po vojni se je govorilo, da je bil Podboršek gestapovski agent-dvojnik, in so ga partizani likvidirali. Jaz nisem nikoli ugotovila, kdo je povedal našemu L. F., da sem bila doma. Je bil on, ne nemški komisar ali pa morda kdo od soizseljencev, ker sem Reichmarkice, ki mi jih je dal Nino, razdelila tudi med nje, in se je s tem pač pohvalil. Ne vem.</ref>
 
[[File:Franc Gortnar partizan.jpg|thumb|left|200 px|Franelj Gortnar - Črt partizan v partizanih, ko ga je Francka obiskala.]]
Hitro je minilo popoldne. Šla sem v domačo hišo, kjer sem bila sama, čisto sama. Vse prazno. Poiskala sem nekaj obleke in perila v skrivališču pod podom, kamor smo zadnji hip pospravili nekaj obleke, perila in drugih stvari, in nam je tako nekaj od vsega le ostalo. Zopet sem zaklenila hišo in odšla pri zadnjih vratih. Ključ smo hranili pri Kurovcovih. Kdaj bom spet odklenila hišo?
 
Ker je preveč deževalo, me je drugo jutro peljal komisar (Bürgermeister) s svojim avtom v Škofjo Loko. Šla sem k Špeli in Francetu. Ziherlov hlapec me je po-tem odpeljal z vozom v Kranj. Zopet je prisopihal vlak in me odpeljal k svojim dragim v izgnanstvo. Žal da nisem videla tudi Viktorja. Francelj je vedel zelo malo o njem. Še isti dan zvečer, bilo je na petek, sem bila spet v Prienu am Chimsee v KLV. *(moja* Moja delodajalca sta vedela, da grem domov, in mi obljubila, da me ne bosta prijavila.)
 
==19. julija: ==
me kliče Lagerführer, kdaj pridem spet v Lager. Namen sem imela še isti dan popoldne. Povedala sem mu, kdaj pridem z vlakom. Pričakal me je na kolodvoru in zahteval, da se odpeljem z njim na motorju v lager. Tam sta me čakali Vida in Jelka in bi lahko kaj več povedali, kako sem se odpeljala z Amarellerjem, ki je bil oblečen v uradno SA uniformo. Bilo je verjetno žalostno ni smešno. Jelki in Vide sem na hitro oddala nekaj stvari, ki sem jih imela s seboj: pred vsem pisma od prijateljev in znancev. V njegovi pisarni mi je povedal da ve, da sem bila v Oberkrein (le kako je izvedel?). potem so me slekli (nuna, lisica, »ta rdeča« smo ji rekli.) Vzeli so mi vso prtljago in me preiskali. Potem so me zaprli v klet (Lagerführer osebno). Tam sem bila pet noči in štiri dni. Ob mojem prihodu so izpustili Trdinetova Minko s pripombo: »Diese Schwein hat gastolen.«. sam je prihajal vsak dan s prenosno svetilko, mi prinesel hrano, jaz pa sem morala izprazniti lončeno posodo – kahlo, moj WC.
 
Ležala sem na leseni deri za shranjevanje pridelkov, sadja. Po štirih dneh so me odpeljali v neko sobo v pritličju, kje sta bila dva dno prej zaprta tudi ata in mama. *(oče* Oče je bil baje kar vesel, da se je lahko malo odpočil, ker je imel zelo naporno delo. To je tudi odkrito povedal Lagerführerju.)
 
Ob aretaciji so mi vzeli tudi nekaj pošte, pa Prešernove poezije, ki sem jih vedno nosila s seboj. Rekli so mi, da bodo vse poslali v cenzuro v München. Zaman sem skušala prepričati L. F.-ja, da Prešernove poezije niso nikakršne Bandittenlieder, pač pa da je bil Prešeren svetovno znani pesnik romantike. Zaman boš »bognarju« govoril o poezije!!!
 
{|
[[File:Družina Gortnar v izgnanstvu 05.png|thumb|500 px|left|Logoraši, ki so delali v tovarni Priller. Desno diagonalno navzgor je Francka četrta, nad njo je Marica Kavčič (Strojevcova) iz Železnikov, nad njo je Anica Markelj (Škovincova) s Škovin. V prvi vrsti z leve: Tone Trdina (Bohincov) iz Martinj vrha; Jože Krašovec – Pepe (Cesarjev) s Hriba nad Ribčami, nepoznan, ata Gortnar; Ciril Krašovec (Cesarjev); Frelih, Zapotokar iz Martinj vrha. Tu so še Štumovi (oče, trije sinovi in hči iz Farjega potoka).]]
 
Že 16. avgusta sem šla iz te službe, ker je bil za 19. do 20. predviden transport nazaj v Feilnbach. Bilo nas je 200 Slovencev, oz. 96 (trije Osolniki so ostali zaprti v Münchnu, Urankarjev oče je umrl v Mühldorfu v bolnišnici. Izmed stare partije so manjkali: Šmid Urška, Fajgel Ana , Bertoncelj lina, Trdina Justina, Trdina Jože, Javoršek Anton in Poljanec Ivan in dva Osolnikova. Vsi ti do iz lagerja ušli.
 
Me dekleta smo še nekaj dni pospravljale lager in kasneje odšle v Feilnbach.
==16. februarja 1944: ==
 
so me dopoldne aretirali na delovnem mestu v tovarni Priller . (*(v V tej tovarni so izdelovali omarice, špinde imenovane za vojsko. Delali sva skupaj z atom pri isti Hobelmaschine. Stroj je lepil ožje deske v večjo ploskev in jih istočasno tudi »oblal«. Na eno strani stroja sem stroju stregla jaz, na drugi strani pa Bohinčeva Minka iz Martinj vrha. Bilo je zoprno delo. Deske, ki so prišle iz sušilnice, so bile kot ježeva koža, polna bodic, ki so se ob sušenju postavile pokonci. Težko je bilo take deske, ki so se ob sušenju tudi malo upognile, naravnati tako, da so šle lepo v v obdelavo naprej. Naš ata je bil pri tem delu po avstrijsko – vojaško temeljit: pod čast mu je bilo, da bi delo opravilo nestrokovno, zato se je večkrat jezil na naju z Minko, ki sva se na ta račun zabavali. Še sedaj slišim Minko, kako je večkrat v smehu rekla: » ti, preklet Gortnar!«)
 
Ob aretaciji sem ugibala, zakaj. Sam lastnik tovarne me verjetno ni, saj je bil sam dovolj prizadet, ker mu je na fronti padel sin, kar mi je ob neki priliki tudi z prizadetostjo povedal in pokazal na njegovo sliko na steni. Ali me je morda prijavil tast lastnika tovarne, ki je bil zagrizen Hitlerjanec, in tudi član stranke, nosil je tudi značko stranke. Pa se sem nekoč pošalila na njegov račun: s prstom sem obkrožila njegovo značko na reverju in istočasno nakazala, kako se prereže vrat.
V soboto zvečer sem prišla v München, v sodne zapore na Ehtstrasse. Na kolodvoru so nas naložili v kombi ni nas potem na postaji spuščali skozi zadnja vrata. Obdajal nas je kordon stražnikov tako, da nisi nikamor videl, razen jetnika pred seboj. Po stopnicah sem prišla v IV. nadstropje. Na teh stopnicah sem srečala tudi jetnika v progasti uniformi.
 
Kakšna je celica, sem videla šele zjutraj, ko se je zdanilo, svetloba je prihajala skozi modro obarvano steklo nekje visoko pod stropom. Ob vstopu v celico, ki je bila popolnoma temna, sem skušala stopiti naprej, pa sem takoj zadela ob neko telo, zaslišala jezen glas, naj ne hodim po njem. Tako sem obstala na mestu in čakala do jutra. Zjutraj sem videla, da je celica ne samo polna, ampak natrpana z jetnicami različnih narodnosti. Sicer je bil v celici nekakšen podij, ki je bil namenjen za ležišče, pa je bil ob taki gneči s svojimi robovi kvečjemu v napoto. V enem izmed kotov je bila WC školjka, bila je z nizkim zidom ločena od pogledov s strani. Z druge strani je bila stena, spredaj pa je bilo odprto naravnost v sobo. *(ko* Ko sem brala Tonetove spomine na Dachau, sem nekako dojela, da sem bila zaprta v istih zaporih kot on, ko je bil na poti v Dachau).) Tu sem prvič slišala, kako so neke Poljakinje, morda Židovke, zibaje se z zgornjim delo trupa neprekinjeno enakomerno pele nekake naricalke. To »tugovanje« mi je šlo strahotno na živce. Spomnim se prelepe, nežne Italijanke, ki se mi je skušala prijateljsko približati. *(tu* Tu smo bile vse jetnice še v civilu.) V spomin mi je podarila nekakšno rutico ali robček, ki me je potem spremljal vse do izhoda iz zapora. To je bil moj najintimnejši del garderobe. Pazila sem nanj, in sem vedno preden sem se ulegla, pogrnila ta »robček«, in položila naj svoje lice. Tako sem se počutila, da sem čista, ne glede na okolico in tudi ločena od nje. *(v* V spomin na zaslišanje v tem zaporu imam brazgotino v kolenu kot posledico operacije, ki so mi jo opravili v Rosenheimu, ker sem ob grobosti gestapovca s kolenom udarila v nek predmet. Kasneje se mi je vnela pokostnica v kolenu tako, da so me operirali. Operiral je nek lep Iranec. Še danes slišim njegovo pripombo pri dajanju narkoze: »Nicht zum umbringen!«, ker sem predolgo štela preden sem zaspala. V bolnici v RosencheimuRosenheimu so lepo delali z menoj in se nisem čutila Ausländerin.)
 
V tem zaporu sem bila skoraj 10 dni, v petek, 25. februarja sem bila premeščena v AEL (Arbeitserzieungs lager) BERG am Laim, München 8 Truderingstrasse 46 (po slovensko bi se reklo delovno-vzgojni lager). Dobila sem 12 tednov kazni. Lager je bila baraka z nadstropnimi pogradi. V baraki je bil majhen gašperček, ki naj bi ogreval barako. *(tista*Tista zima 43/44 je bila zelo huda. Pogosto so bombardirali Augsburga in München. Tone se gotovo spomni, saj je bil Dachau blizu teh mest.)
 
Ob napadu smo se morale zatiči v »šplitergraben« na dvorišču. Kako nas je zeblo, ko smo ščemele v odprtem jarku, ob bombardiranju pa je v zemlji nekaj hrumelo in bobnelo! Pa še nekaj; ker je bil moj pograd ob zadnji steni, sem jih ob bežanju v šplitergraben vedno fasala s pendrekom po hrbtu, ker se je paznici vedno tako mudilo na varno, da je samo tolkla in vpila los, los, los…los … Kako človek lahko zasovraži sočloveka, sem občutila takrat, ko smo v lagerju zvedela, da je naša najbolj surova paznica ob bombardiranju Münchna izgubila obe nogi. Kako sem ji privoščila!!!!
 
Umivalnica je bila zunaj, s koriti in pipami z mrzlo vodo. Ležala sem na spodnjem ležišču skupaj z neko drobno Ukrajinko, ki je imela drobcene, nekako ošiljene zobke in me je spominjala na veverico. Zapomnila sem se je tudi po krzneni jakni ali plašču iz tigrove kože. Ležali sva skupaj dve tujki, mene je ščitil pred dotikom in umazanijo moj čudežni robček. *(pri* Pri nas doma smo imeli vedno vsak svojo posteljo. Jaz sem imela velik odpor do ležanja z drugim v isti postelji. Zato sem bila zelo nejevoljna, ko sem morala nekajkrat ob obisku tete Mete ležati z eno od njih v skupni postelji.) Ta robček sem čutila na pod licem kot dom in tolažbo in zavetje.
 
Nad nama je na zgornjem pogradu spala neka Čehinja, ki je nikoli nisem videla vstati. Namigovali so, da ima neko spolno bolezen in da je vsa v gnoju.
Jaz sem prvi teden imela težko angino in me tako niso mogli poslati na delo, ki so mi ga določili. Po tednu dni so me v spremstvu paznika poslali delat ba München na Ostragierbahnhof, kjer sem čistila javna stranišča. Ta kolodvor je bil vedno poln vojnih transportov. Spomnim se sami pisoarjev, ki so bili rumeno-zeleni od nalag soli in urina. Ni se mi niti prevač gnusilo. Sem jih pač čistila z nekako metlo in polivala z mrzlo vodo. Težje je bilo s plunki. To delo sem opravljala v uniformi, ki so jo sestavljale hlače in bluza, grobe sivozelene barve, »generalske« oznake: vzdolžna rdeča črta na zunanji strani hlačnice.
 
Kasneje so me prestavili na boljše delo v kantino Berthold na istem kolodvoru, kjer sem delala 8 tednov v kuhinji. Tu nisem nosila uniforme, bila sem v civilu. Na delo me je spremljal nek star stražnik. Moje delo so bila težja dela v kuhinji: pomivanje ogromnih loncev, ribanje tal, lupljenje krompirja in čiščenje zelenjave. Tu pa res nisem bila lačna in ni me zeblo, čeprav je bilo okolje zelo hladno, nisem pa mogla ugotoviti, sli so neprijazni z menoj zato, ker pač morajo biti, ali ap so taki pač bbili, in sem bila zanje samo »Drekige Auslënderin«. Nisem pa bila lačna in delala sem na toplem, to pa je bilo takrat razkošje in posebna sreča. *(status* Status tega KZ lagerja mi je priznala tudi mednarodna komisija in mi izplačala odškodnino v višini 15.000 DM kot odškodnino, tako kot vsem kacetnikom.)
 
Spet sem v lagerju Feilnbach. Mirno čakam, kam me bodo poslali na delo. Rosman se nekam čudno vede do mene. Ali je začel razmišljati, kakšen bo zanj konec? Težko je. Ne vem, ali naj to vzamem za dobro, ali pa za hinavščino. Dal mi je knjigo Deutsche Literatur Kunde. *(imam* Imam jo še danes,.) Pa mi je vseeno! Ne vem, če je že pozabil, kakšen odgovor je fasal ob mojem odhodu v arest od krajevnega Gendarmarie-meistra.
 
Zopet govorijo, da se kmalu vrnemo domov in da bo konec vojne. Daj Bog! Res sem čudna, kot da spim. Ni jasnih misli.