Dnevnik mojega izgnanstva: razlika med redakcijama

dodanih 1.423 zlogov ,  pred 1 mesecem
brez povzetka urejanja
V Goričanah smo bili do 30. januarja. Ob pol osmih zvečer smo se s transportnim vlakom odpeljali iz Medvod. Vozili smo se do drugega dne do 14. ure. Med sprevodom od postaje v Feilnbachu do lagerja so nas domačini skrivaj začudeno opazovali, saj so pričakovali prave »bandite« in ne nas. Pred lagerjem nas je hinavsko sprejel g. Lagerführer Recum. (Verwltungsfürer se je pisal Hayrich). Najteže sem prebavila to. Odkazali so nam sobo št. 23 v prvem nadstropju. V tej sobi smo bili skupaj s Škovincovo družino.
 
Pripomba v dnevniku: toleTole sem napisala 5. marca, 40 dni po nesrečnem dnevu.
 
[[File:Družina Gortnar v izgnanstvu 01.jpg|thumb|400 px|left|Gortnarjevi 1943 v taborišču: Vida, ata, mama, Francka Poljanec iz Škofje Loke, Peter, Francka, Jelka, deček (?). V ozadju je stavba lagerja.]]
==22. aprila:==
 
Ne štejem več dni našega izgnanstva. Na Veliko nedeljo bo že tri meseca. <u>Od 10. aprila smo v lagerju Eksberg, Kreis Müldorf.</u>
 
Jaz sem od včeraj 24/AV v službi pri višjem uradniku, nekakšen funkcionar v rjavi uniformi – Gustawu Heimischu, Schwanhalerstrasse 93/2 v Münchnu. Dekleta smo morala nekam na delo. Za München sem se javila prostovoljna, ne vem pa, zakaj.(morda zato, ker je KZ Llager Dachau blizu.) Izrabila sem priliko in prosila za Toneta. Lagerfürer je obljubil. Zopet upam. Da bi vsaj bil rešen.
==Zadnji april 1943:==
 
Spet sem v Münchnu, kjer prenočujem v družbi deklet, da gremo jutri dalje v službe. Urškina sestra Zofka<ref>Šmid; po domače Potokarjevi.</ref> iz Podlonka bi morala iti nekam sama, pa sem se jaz prostovoljno javila, ker ji je bilo tako hudo brez sestre. Pa kje bilo hudo tudi meni, ko sem se poslovila od ostalih deklet. Sedaj sem že precej brezčutna. Hvala Bogu!
 
Včeraj zvečer smo imeli obiske. Špelina<ref>Šubic, trgovka v Šk. Loki. Pri njej ja stanovala, ko je hodila v šolo.</ref> Mici in Jurkova Francka.<ref>Prijateljica iz šolskih dni.</ref> Povedali sta nam žalostno novico. Kristan<ref>Bila sta dva brata, Francelj in Jože, oba sta padla.</ref> je padel, Miro<ref>Lenartov; Klopčič.</ref> je ujet in ranjen, Kukovcovi<ref>Družina Oblak.</ref> so ušli. Da bi menda vsaj Mirota rešili iz Golnika, kje leži težko ranjen. Hude stvari se gode menda pri nas. Kdaj bo že vendar konec?
 
==9. maja 1943==
v Prienu v KLV lager (KinderLandVerschikung) (* Lager je nekdanji letoviški sanatorij, v privatni lasti brata in sestre. V njem sedaj bivajo otroci z vseh strani Reicha, nekako skupinsko letovanje otrok iz bombardiranih mest. Otrok sicer nisem nikoli videla, ker sem pač delala samo v kuhinji.)
 
Obema šefoma sem odkrito povedala, kaj se dogaja na okupiranem ozemlju. Ni jima bilo čisto vseeno, vendar sta bila »NEMCA«. Sedaj sem tukaj že od 1. maja v službi kot dekla, za težja dela, predvsem v kuhinji. Šefica kuhinje je sam lastnica, fina starejša gospa, brat solastnik pa je nekak ekonom oz. upravnik, zdi se mi kot škrat. Nista ne dobra, ne slaba. Da mi bo tako težko, zlasti prve dni, si nisem mislila. Tako sem trpela za moje brate in sestro Marico.<ref>Najstarejša sestra, internirana v Italiji.</ref> Prebrala sem Tonetovo pismo. Pisal ga je na Veliko noč, takrat, ko sem bila jaz v Dachau. Obiska nisem uspela izprositi. Sicer sem zelo malo upala, toda upala sem. Med tem, ko sem hodila okoli obzidja (* pomeni, da nisem bila pri vhodu z napisom ''Arbeit macht frei'', ampak nekje drugje), takrat si morda pisal Ti to pismo, dragi Tone! Kako z ljubeznijo misliš na Ančko. Da le nebi bilo Dragota! Ančko bi mu res privoščila, dobro dekle je, zato se ne more odločiti in storiti nekomu hudo.
 
Tone piše tudi tako, kot bi ne upal več, da se bomo še vsi videli zdravi doma. (* Po vojni je povedal, zakaj je bil tako obupan.) Ali misli, da bo on žrtev? Ali morda misli na brata? Strašno mi je ob misli da bi koga od naših izgubila. Saj je edina moja tolažba v vsem tem trpljenju to, da ne bo vedno tako in kolika bo naša sreča, ko se snidemo. Uboga Meri,<ref>Govekar iz Žirov. Bila je z nami v lagerju.</ref> ko nima več brata. Ustrelili so ga kot talca 23. marca v Moravčah. Pa še tako mlad je bil!
 
Nino Škrjanc (* V stari Jugoslaviji je po bazoviški aferi pobegnil iz Primorske in je bil politično sumljiv Italijanom, prebegnil pred njimi na Gorenjsko, kjer so ga preganjali Nemci in ga celo poslali v KZ Mauthausen; vrnil se je živ.) mi je pisal, da je šla Marica skozi Padovo. Kam? Pa tako sama in slabotna je. Mami ne smem povedati. Kako velik križ ji je naložen! Ona trpi dvojno od nas.
 
Na Veliki petek je padel pri Marenkovcu<ref>V Davči.</ref> Kristan. Menda ga je ustrelil Miro sam, ker je bil položaj brezupen in ni pustil, da bo ranjen prišel Nemcem v živ roke. Miro je bil ranjen, ujet in sedaj leži na Golniku. Morda ga bodo partizani rešili. Bog daj!
 
Dragi Jože, kolikokrat si prišel med nas, k nam domov. Tole ti posvečam v spomin:
==10. maja: ==
 
danes sem napisala Aniki odgovor na njeno pismo, ki sem ga danes prejela.zopet skrbi za Franceljna. Da le nebi padel! Viktor je še vedno na Dolenjskem. Ali je še živ? Tako sam je. Kukovcov Stanko je bil s še osmimi partizani ustreljen. Tako mlad je še bil. Kar groza me je. Kemperlov Joža<ref>Doma na Češnjici.</ref> je umrl, obstreljen od nasprotnika. Sam mlada življenja! Naj uživajo gori mladost, ki je tukaj niso mogli! Bog jim bodi plačnik!
 
==12. maja 1943 v Prienu am Chiemsee: ==
vsak dam premaknem v mislih številko na koledarju, tako da vedno vem, kakšen datum je. Tega prej v lagerju največkrat nisem vedela. Tukaj imam vse možnosti, da pišem in oddajam pošto za Oberkrain.
 
Ves dan sem imela veliko dela. Prejela sem pošto od Špelne Mici in Duhovnikove Tončke (bila je sošolka na Učiteljišču). Odposlala sem pismo za Mici in župnika.<ref>Bertoncelj Valentin; župnik v Železnikih, preseljen 1941 leta v Srbijo v Valjevo .</ref> Težko čakam na Ančkino pošto.
 
==17. maja==
 
sem bila v lagerju. Srebrna poroka od naših staršev. Danes napisala pismo-dopisnico za Ninota, Poljanec Francko in Angelo,<ref>Prijateljici iz Škofje Loke, njun brat je France.</ref> sošolko Razpotnik Vido, Mici, Aniko in Poljanec Franceta.
 
==18. maja==
 
dobila pošto od Line<ref>Bertoncelj; po domače Pavlonovcova iz Železnikov.</ref> in Vere. Pisala Lini, Mici, Šturmovi, Veselovi, Pogačarju in Sovretovi Špeli. Zelo sem že trudna. Tudi za ata sem oddala kartočestitko za srebrno poroko. Nič novic. Danes mi ni preveč težko.
 
==27. maja: ==
V ponedeljek zvečer sem prišla v lager odločena, da grem drugo jutro s prvim vlakom na Gorenjsko. Zvečer smo vezovali ata. (* Imel je god na Sv. Petra in Pavla, 29, junija; takrat je bil star 56 let.) Da bom šla domov sem povedala samo atu, ki mi je vendarle dovolil oziroma zahteval je od mene, da mu obljubim, da se bom vrnila, ker je v tistem času iz lagerja ušlo kar nekaj »nevezanih« mladih ljudi. Lagerführer je zagrozil, da sledi kot represalija za še kakšen pobeg obešenje enega od njegovih najbližjih. Naša družina je bila že tako dovolj prizadeta, saj od 10 članov nihče ni bil doma in svoboden, razen partizana Francelj in Viktor, da sem čutila veliko odgovornost za svoje drage, in zato sem atu obljubila, da se vrnem in besedo tudi držala.
 
Zjutraj sem odšla iz Feilnbacha. Bila sem popolnoma mirna. V Rosenheimu je bilo treba presesti. Jaz sem se namerno usedla v kupe, kjer je bilo več SS-ovcev. Med njimi sem se počutila varno pred višjo kontrolo. Prišla sem do Jesenic. Tu sem srečala Žnidarjevo Mici<ref>Bertoncelj; naši sosedi iz Železnikov.</ref> in Tončko. Vračali sta z obiska bratu Jožu v Stuttgartu. (* Jože je šel namesto v partizane v nemško vojsko, zato družine niso selili. Najbrž je lahko prišel na dopust samo do Stuttgarta, ker fantov Nemci takrat niso več spuščali na Oberkrain, da ne bi zbežali v partizane, kar se je vedno pogosteje dogajalo. Spomnim se Jožetovega pisma s fronte v Rusiji, v katerem je napisal, da je bilo za Božič 1943 tako hudo, da da bi še kamni jokali.)
 
Peljale smo se skupaj do K. tu me je čakal Nino Škrjanec, moj znanec in priajtelj Poljančeve Francke še iz Ljubljane. Takrat je bil zaposlen na Ernährungs-Amtu, uradu za prehrano. Prinesel mi je veliko Reichmarkic, ki jih je gotovo tam sunil. Objela sva se kot brat in sestra. Spremil me je do Škofje Loke. Tu so me čakali: Leeb,<ref>Mož od Špelne Mici.</ref> teta Polona, Kajženkova Marica s sinčkom, Jurkova Francka, hčerka mamine sestrične. Težko sem se odločila, kam naj grem spat. Odločila sem se za Kajženkove, ker je hiša najbliže kolodvoru, čeprav mi je bilo težko, da nisem šla k teti Poloni.
 
Cel večer smo klepetali, mnogo so se čudili, da sem upala priti. pa saj ni bilo tako težko.
 
Zjutraj je deževalo. France je najel kočijo in sem se tako okrog 11. ure pirpeljala v Železnike. Kočijaž se je vrnil v Loko. Ustavila sem se pri Kurovcu. Popoldne pa sem šla k Franceljnu. Pri Slivarju<ref>Domačija v Megušnici.</ref> sem dobila Fajgelnoveha Jankota in Thalarjevega<ref>Sosedje v Železnikih. Thaler Marjan je imel pred vojno hranilnico in posojilnico. Oče je najel pri njem posojilo, ko je kupoval našo hišo.</ref> hlapca. Hlapec me je spremil naprej v Megušnico. Kmalu so prišli Francelj, Nejko<ref>Dermota iz Železnikov.</ref> in Kosec Tone.<ref>Po domače Batov in železnikov.</ref> Francelj me je bil neizmerno vesel. Škoda, da sva se lahko tako malo sama pogovorila. Obema je bilo nerodno začeti pogovor. Zvečer sva se poslovila.
 
S Podborškom sva šla k njemu domov, tam sem večerjala. Že okrog 10-tih zvečer me je predstavil poštarju Troštu on nemškemu komisarju (županu?). z Aniko sva govorili do dveh zvečer. (* Izgleda, da sem tudi spala pri njih.)<ref>Po vojni se je govorilo, da je bil Podboršek gestapovski agent-dvojnik, in so ga partizani likvidirali. Jaz nisem nikoli ugotovila, kdo je povedal našemu L. F., da sem bila doma. Je bil on, ne nemški komisar ali pa morda kdo od soizseljencev, ker sem Reichmarkice, ki mi jih je dal Nino, razdelila tudi med nje, in se je s tem pač pohvalil. Ne vem.</ref>
Hitro je minilo popoldne. Šla sem v domačo hišo, kjer sem bila sama, čisto sama. Vse prazno. Poiskala sem nekaj obleke in perila v skrivališču pod podom, kamor smo zadnji hip pospravili nekaj obleke, perila in drugih stvari, in nam je tako nekaj od vsega le ostalo. Zopet sem zaklenila hišo in odšla pri zadnjih vratih. Ključ smo hranili pri Kurovcovih. Kdaj bom spet odklenila hišo?
 
Ker je preveč deževalo, me je drugo jutro peljal komisar (Bürgermeister) s svojim avtom v Škofjo Loko. Šla sem k Špeli in Francetu. Ziherlov<ref>Veletrgovec iz Škofje loke.</ref> hlapec me je po-tempotem odpeljal z vozom v Kranj. Zopet je prisopihal vlak in me odpeljal k svojim dragim v izgnanstvo. Žal da nisem videla tudi Viktorja. Francelj je vedel zelo malo o njem. Še isti dan zvečer, bilo je na petek, sem bila spet v Prienu am Chimsee v KLV. (* Moja delodajalca sta vedela, da grem domov, in mi obljubila, da me ne bosta prijavila.)
 
==19. julija: ==
 
me kliče Lagerführer, kdaj pridem spet v Lager. Namen sem imela še isti dan popoldne. Povedala sem mu, kdaj pridem z vlakom. Pričakal me je na kolodvoru in zahteval, da se odpeljem z njim na motorju v lager. Tam sta me čakali Vida in Jelka in bi lahko kaj več povedali, kako sem se odpeljala z Amarellerjem,<ref>Tako se je pisal trenutni Lagerführer.</ref> ki je bil oblečen v uradno SA uniformo. Bilo je verjetno žalostno ni smešno. Jelki in Vide sem na hitro oddala nekaj stvari, ki sem jih imela s seboj: pred vsem pisma od prijateljev in znancev. V njegovi pisarni mi je povedal da ve, da sem bila v Oberkrein (le kako je izvedel?). potem so me slekli (nuna, lisica, »ta rdeča« smo ji rekli.) Vzeli so mi vso prtljago in me preiskali. Potem so me zaprli v klet (Lagerführer osebno). Tam sem bila pet noči in štiri dni. Ob mojem prihodu so izpustili Trdinetova Minko<ref>Po domače Bohincova iz Martinj vrha.</ref> s pripombo: »Diese Schwein hat gastolen.«. sam je prihajal vsak dan s prenosno svetilko, mi prinesel hrano, jaz pa sem morala izprazniti lončeno posodo – kahlo, moj WC.
 
Ležala sem na leseni deri za shranjevanje pridelkov, sadja. Po štirih dneh so me odpeljali v neko sobo v pritličju, kje sta bila dva dno prej zaprta tudi ata in mama. (* Oče je bil baje kar vesel, da se je lahko malo odpočil, ker je imel zelo naporno delo. To je tudi odkrito povedal Lagerführerju.)
[[File:Družina Gortnar v izgnanstvu 05.png|thumb|500 px|left|Logoraši, ki so delali v tovarni Priller. Desno diagonalno navzgor je Francka četrta, nad njo je Marica Kavčič (Strojevcova) iz Železnikov, nad njo je Anica Markelj (Škovincova) s Škovin. V prvi vrsti z leve: Tone Trdina (Bohincov) iz Martinj vrha; Jože Krašovec – Pepe (Cesarjev) s Hriba nad Ribčami, nepoznan, ata Gortnar; Ciril Krašovec (Cesarjev); Frelih, Zapotokar iz Martinj vrha. Tu so še Štumovi (oče, trije sinovi in hči iz Farjega potoka).]]
 
Že 16. avgusta sem šla iz te službe, ker je bil za 19. do 20. predviden transport nazaj v Feilnbach. Bilo nas je 200 Slovencev, oz. 96 (trije Osolniki so ostali zaprti v Münchnu, Urankarjev oče je umrl v Mühldorfu v bolnišnici. Izmed stare partije so manjkali: Šmid Urška, Fajgel Ana,<ref>Po domače Poverbna iz Železnikov.</ref> Bertoncelj lina, Trdina Justina,<ref>Po domače Bohincov iz Martinj vrha.</ref> Trdina Jože, Javoršek Anton in Poljanec Ivan in dva Osolnikova. Vsi ti do iz lagerja ušli.
 
Me dekleta smo še nekaj dni pospravljale lager in kasneje odšle v Feilnbach.
==16. februarja 1944: ==
 
so me dopoldne aretirali na delovnem mestu v tovarni Priller.<ref>Tovarna je bila poleg Železniške postaje v Feilnbachu.</ref> (* V tej tovarni so izdelovali omarice, špinde imenovane za vojsko. Delali sva skupaj z atom pri isti Hobelmaschine. Stroj je lepil ožje deske v večjo ploskev in jih istočasno tudi »oblal«. Na eno strani stroja sem stroju stregla jaz, na drugi strani pa Bohinčeva Minka iz Martinj vrha. Bilo je zoprno delo. Deske, ki so prišle iz sušilnice, so bile kot ježeva koža, polna bodic, ki so se ob sušenju postavile pokonci. Težko je bilo take deske, ki so se ob sušenju tudi malo upognile, naravnati tako, da so šle lepo v v obdelavo naprej. Naš ata je bil pri tem delu po avstrijsko – vojaško temeljit: pod čast mu je bilo, da bi delo opravilo nestrokovno, zato se je večkrat jezil na naju z Minko, ki sva se na ta račun zabavali. Še sedaj slišim Minko, kako je večkrat v smehu rekla: »ti, preklet Gortnar!«)
 
Ob aretaciji sem ugibala, zakaj. Sam lastnik tovarne me verjetno ni, saj je bil sam dovolj prizadet, ker mu je na fronti padel sin, kar mi je ob neki priliki tudi z prizadetostjo povedal in pokazal na njegovo sliko na steni. Ali me je morda prijavil tast lastnika tovarne, ki je bil zagrizen Hitlerjanec, in tudi član stranke, nosil je tudi značko stranke. Pa se sem nekoč pošalila na njegov račun: s prstom sem obkrožila njegovo značko na reverju in istočasno nakazala, kako se prereže vrat.
 
Aretiral me je vljuden star žandar, gospod z velikimi, belimi brki in prav tako belimi lasmi. Peljal me je v lagersko pisarno. Rosman<ref>Takratni Lagerfürer, ki je »zdržala« do konca. Bil je volksdutscher iz Vojvodine.</ref> je vprašal, zakaj me je aretiral. Nikoli na bom pozabila njegovega odgovora: »Das ghet Ihnen gar nichts an!« s tem je izrazil zaničevanje, ki so ga nekateri Nemci čutili posebno do hitlerjancev – volksdutscherjev.
 
Zaprta v sobi žandarmerije sem počakala na vlak. V vlaku v kupeju sva sedela drug drugemu nasproti sama z žandarjem. Z očmi in besedami sem ga spraševala, zakaj! Pa mi je molče diskretno pomolil nek dopis, na katerem sem sam lahko prebrala Nino Škerjanc. Zaradi pisanja Ninotu sem torej aretirana.
Pripeljala sem se do mostu na Praprotnem. Tam je na desni strani Sore stal betonski bunker. V njem je bilo nekaj Nemcev, jaz sem videla samo tri. Radovedni so spraševali, od kod grem in kam. Niso še vedeli, da je zanje vojne konec. Jaz sem jim lepo razložila, da je bil Panzerspitze že pred dnevi v Münchnu (to mi je omenil kmetijski minister, ko me je vzel, na stop v svoj avto) ni da vse beži proti jugu.. s tako novico sem jih zapustila ni spet sedla na kolo. Opozorili so me še, da je blizu meja za Banditengebiet. Res sem malo od Selc naprej opazila tablo z velikim napisom BANDITENGEBIET.
 
Do Peskarja<ref>Vis a vis tovarne Domel.</ref> v Železnikih nisem srečala več nikogar. Tam me je ustavila partizanska straža. Niso me spustili naprej, ker me niso poznali (bila je menda Bohinjska četa partizanov). Ko so tako cincali in poslušali mojo zgodbo, se je od nekod vzel Kuruvcov Tone v partizanski uniformi. Ta jim je pojasnil, kdo sem in od kod prihajam. Smela sem naprej proti domu, ki je bil, na žalost, poškodovan toliko, da v njem nisem mogla bivati. Vrnila sem se proti Loki in spet h Kajženkovemu Francetu, kamor se je v nekaj dneh vrnil tudi Škrjančev Nino iz Mauthausna. S tem se je zame vojna končala, vse drugo pa je name šele čakalo.
 
Moja pripomba: osebe so imenovane s hišnimi imeni. Kolikor mi dovoli spomin, jim bom skušal dodati priimke in partizanska imena.