Dnevnik mojega izgnanstva: Razlika med redakcijama

Pripomba v dnevniku: toleTole sem napisala 5. marca, 40 dni po nesrečnem dnevu.

Ne štejem več dni našega izgnanstva. Na Veliko nedeljo bo že tri meseca. <u>Od 10. aprila smo v lagerju Eksberg, Kreis Müldorf.</u>

Spet sem v Münchnu, kjer prenočujem v družbi deklet, da gremo jutri dalje v službe. Urškina sestra Zofka<ref>Šmid; po domače Potokarjevi.</ref> iz Podlonka bi morala iti nekam sama, pa sem se jaz prostovoljno javila, ker ji je bilo tako hudo brez sestre. Pa kje bilo hudo tudi meni, ko sem se poslovila od ostalih deklet. Sedaj sem že precej brezčutna. Hvala Bogu!

Včeraj zvečer smo imeli obiske. Špelina<ref>Šubic, trgovka v Šk. Loki. Pri njej ja stanovala, ko je hodila v šolo.</ref> Mici in Jurkova Francka.<ref>Prijateljica iz šolskih dni.</ref> Povedali sta nam žalostno novico. Kristan<ref>Bila sta dva brata, Francelj in Jože, oba sta padla.</ref> je padel, Miro<ref>Lenartov; Klopčič.</ref> je ujet in ranjen, Kukovcovi<ref>Družina Oblak.</ref> so ušli. Da bi menda vsaj Mirota rešili iz Golnika, kje leži težko ranjen. Hude stvari se gode menda pri nas. Kdaj bo že vendar konec?

Obema šefoma sem odkrito povedala, kaj se dogaja na okupiranem ozemlju. Ni jima bilo čisto vseeno, vendar sta bila »NEMCA«. Sedaj sem tukaj že od 1. maja v službi kot dekla, za težja dela, predvsem v kuhinji. Šefica kuhinje je sam lastnica, fina starejša gospa, brat solastnik pa je nekak ekonom oz. upravnik, zdi se mi kot škrat. Nista ne dobra, ne slaba. Da mi bo tako težko, zlasti prve dni, si nisem mislila. Tako sem trpela za moje brate in sestro Marico.<ref>Najstarejša sestra, internirana v Italiji.</ref> Prebrala sem Tonetovo pismo. Pisal ga je na Veliko noč, takrat, ko sem bila jaz v Dachau. Obiska nisem uspela izprositi. Sicer sem zelo malo upala, toda upala sem. Med tem, ko sem hodila okoli obzidja (* pomeni, da nisem bila pri vhodu z napisom ''Arbeit macht frei'', ampak nekje drugje), takrat si morda pisal Ti to pismo, dragi Tone! Kako z ljubeznijo misliš na Ančko. Da le nebi bilo Dragota! Ančko bi mu res privoščila, dobro dekle je, zato se ne more odločiti in storiti nekomu hudo.

Tone piše tudi tako, kot bi ne upal več, da se bomo še vsi videli zdravi doma. (* Po vojni je povedal, zakaj je bil tako obupan.) Ali misli, da bo on žrtev? Ali morda misli na brata? Strašno mi je ob misli da bi koga od naših izgubila. Saj je edina moja tolažba v vsem tem trpljenju to, da ne bo vedno tako in kolika bo naša sreča, ko se snidemo. Uboga Meri,<ref>Govekar iz Žirov. Bila je z nami v lagerju.</ref> ko nima več brata. Ustrelili so ga kot talca 23. marca v Moravčah. Pa še tako mlad je bil!

Na Veliki petek je padel pri Marenkovcu<ref>V Davči.</ref> Kristan. Menda ga je ustrelil Miro sam, ker je bil položaj brezupen in ni pustil, da bo ranjen prišel Nemcem v živ roke. Miro je bil ranjen, ujet in sedaj leži na Golniku. Morda ga bodo partizani rešili. Bog daj!

danes sem napisala Aniki odgovor na njeno pismo, ki sem ga danes prejela.zopet skrbi za Franceljna. Da le nebi padel! Viktor je še vedno na Dolenjskem. Ali je še živ? Tako sam je. Kukovcov Stanko je bil s še osmimi partizani ustreljen. Tako mlad je še bil. Kar groza me je. Kemperlov Joža<ref>Doma na Češnjici.</ref> je umrl, obstreljen od nasprotnika. Sam mlada življenja! Naj uživajo gori mladost, ki je tukaj niso mogli! Bog jim bodi plačnik!

Ves dan sem imela veliko dela. Prejela sem pošto od Špelne Mici in Duhovnikove Tončke (bila je sošolka na Učiteljišču). Odposlala sem pismo za Mici in župnika.<ref>Bertoncelj Valentin; župnik v Železnikih, preseljen 1941 leta v Srbijo v Valjevo .</ref> Težko čakam na Ančkino pošto.

sem bila v lagerju. Srebrna poroka od naših staršev. Danes napisala pismo-dopisnico za Ninota, Poljanec Francko in Angelo,<ref>Prijateljici iz Škofje Loke, njun brat je France.</ref> sošolko Razpotnik Vido, Mici, Aniko in Poljanec Franceta.

dobila pošto od Line<ref>Bertoncelj; po domače Pavlonovcova iz Železnikov.</ref> in Vere. Pisala Lini, Mici, Šturmovi, Veselovi, Pogačarju in Sovretovi Špeli. Zelo sem že trudna. Tudi za ata sem oddala kartočestitko za srebrno poroko. Nič novic. Danes mi ni preveč težko.

Zjutraj sem odšla iz Feilnbacha. Bila sem popolnoma mirna. V Rosenheimu je bilo treba presesti. Jaz sem se namerno usedla v kupe, kjer je bilo več SS-ovcev. Med njimi sem se počutila varno pred višjo kontrolo. Prišla sem do Jesenic. Tu sem srečala Žnidarjevo Mici<ref>Bertoncelj; naši sosedi iz Železnikov.</ref> in Tončko. Vračali sta z obiska bratu Jožu v Stuttgartu. (* Jože je šel namesto v partizane v nemško vojsko, zato družine niso selili. Najbrž je lahko prišel na dopust samo do Stuttgarta, ker fantov Nemci takrat niso več spuščali na Oberkrain, da ne bi zbežali v partizane, kar se je vedno pogosteje dogajalo. Spomnim se Jožetovega pisma s fronte v Rusiji, v katerem je napisal, da je bilo za Božič 1943 tako hudo, da da bi še kamni jokali.)

Peljale smo se skupaj do K. tu me je čakal Nino Škrjanec, moj znanec in priajtelj Poljančeve Francke še iz Ljubljane. Takrat je bil zaposlen na Ernährungs-Amtu, uradu za prehrano. Prinesel mi je veliko Reichmarkic, ki jih je gotovo tam sunil. Objela sva se kot brat in sestra. Spremil me je do Škofje Loke. Tu so me čakali: Leeb,<ref>Mož od Špelne Mici.</ref> teta Polona, Kajženkova Marica s sinčkom, Jurkova Francka, hčerka mamine sestrične. Težko sem se odločila, kam naj grem spat. Odločila sem se za Kajženkove, ker je hiša najbliže kolodvoru, čeprav mi je bilo težko, da nisem šla k teti Poloni.

Zjutraj je deževalo. France je najel kočijo in sem se tako okrog 11. ure pirpeljala v Železnike. Kočijaž se je vrnil v Loko. Ustavila sem se pri Kurovcu. Popoldne pa sem šla k Franceljnu. Pri Slivarju<ref>Domačija v Megušnici.</ref> sem dobila Fajgelnoveha Jankota in Thalarjevega<ref>Sosedje v Železnikih. Thaler Marjan je imel pred vojno hranilnico in posojilnico. Oče je najel pri njem posojilo, ko je kupoval našo hišo.</ref> hlapca. Hlapec me je spremil naprej v Megušnico. Kmalu so prišli Francelj, Nejko<ref>Dermota iz Železnikov.</ref> in Kosec Tone.<ref>Po domače Batov in železnikov.</ref> Francelj me je bil neizmerno vesel. Škoda, da sva se lahko tako malo sama pogovorila. Obema je bilo nerodno začeti pogovor. Zvečer sva se poslovila.

Ker je preveč deževalo, me je drugo jutro peljal komisar (Bürgermeister) s svojim avtom v Škofjo Loko. Šla sem k Špeli in Francetu. Ziherlov<ref>Veletrgovec iz Škofje loke.</ref> hlapec me je po-tempotem odpeljal z vozom v Kranj. Zopet je prisopihal vlak in me odpeljal k svojim dragim v izgnanstvo. Žal da nisem videla tudi Viktorja. Francelj je vedel zelo malo o njem. Še isti dan zvečer, bilo je na petek, sem bila spet v Prienu am Chimsee v KLV. (* Moja delodajalca sta vedela, da grem domov, in mi obljubila, da me ne bosta prijavila.)

me kliče Lagerführer, kdaj pridem spet v Lager. Namen sem imela še isti dan popoldne. Povedala sem mu, kdaj pridem z vlakom. Pričakal me je na kolodvoru in zahteval, da se odpeljem z njim na motorju v lager. Tam sta me čakali Vida in Jelka in bi lahko kaj več povedali, kako sem se odpeljala z Amarellerjem,<ref>Tako se je pisal trenutni Lagerführer.</ref> ki je bil oblečen v uradno SA uniformo. Bilo je verjetno žalostno ni smešno. Jelki in Vide sem na hitro oddala nekaj stvari, ki sem jih imela s seboj: pred vsem pisma od prijateljev in znancev. V njegovi pisarni mi je povedal da ve, da sem bila v Oberkrein (le kako je izvedel?). potem so me slekli (nuna, lisica, »ta rdeča« smo ji rekli.) Vzeli so mi vso prtljago in me preiskali. Potem so me zaprli v klet (Lagerführer osebno). Tam sem bila pet noči in štiri dni. Ob mojem prihodu so izpustili Trdinetova Minko<ref>Po domače Bohincova iz Martinj vrha.</ref> s pripombo: »Diese Schwein hat gastolen.«. sam je prihajal vsak dan s prenosno svetilko, mi prinesel hrano, jaz pa sem morala izprazniti lončeno posodo – kahlo, moj WC.

Že 16. avgusta sem šla iz te službe, ker je bil za 19. do 20. predviden transport nazaj v Feilnbach. Bilo nas je 200 Slovencev, oz. 96 (trije Osolniki so ostali zaprti v Münchnu, Urankarjev oče je umrl v Mühldorfu v bolnišnici. Izmed stare partije so manjkali: Šmid Urška, Fajgel Ana,<ref>Po domače Poverbna iz Železnikov.</ref> Bertoncelj lina, Trdina Justina,<ref>Po domače Bohincov iz Martinj vrha.</ref> Trdina Jože, Javoršek Anton in Poljanec Ivan in dva Osolnikova. Vsi ti do iz lagerja ušli.

so me dopoldne aretirali na delovnem mestu v tovarni Priller.<ref>Tovarna je bila poleg Železniške postaje v Feilnbachu.</ref> (* V tej tovarni so izdelovali omarice, špinde imenovane za vojsko. Delali sva skupaj z atom pri isti Hobelmaschine. Stroj je lepil ožje deske v večjo ploskev in jih istočasno tudi »oblal«. Na eno strani stroja sem stroju stregla jaz, na drugi strani pa Bohinčeva Minka iz Martinj vrha. Bilo je zoprno delo. Deske, ki so prišle iz sušilnice, so bile kot ježeva koža, polna bodic, ki so se ob sušenju postavile pokonci. Težko je bilo take deske, ki so se ob sušenju tudi malo upognile, naravnati tako, da so šle lepo v v obdelavo naprej. Naš ata je bil pri tem delu po avstrijsko – vojaško temeljit: pod čast mu je bilo, da bi delo opravilo nestrokovno, zato se je večkrat jezil na naju z Minko, ki sva se na ta račun zabavali. Še sedaj slišim Minko, kako je večkrat v smehu rekla: »ti, preklet Gortnar!«)

Aretiral me je vljuden star žandar, gospod z velikimi, belimi brki in prav tako belimi lasmi. Peljal me je v lagersko pisarno. Rosman<ref>Takratni Lagerfürer, ki je »zdržala« do konca. Bil je volksdutscher iz Vojvodine.</ref> je vprašal, zakaj me je aretiral. Nikoli na bom pozabila njegovega odgovora: »Das ghet Ihnen gar nichts an!« s tem je izrazil zaničevanje, ki so ga nekateri Nemci čutili posebno do hitlerjancev – volksdutscherjev.

Do Peskarja<ref>Vis a vis tovarne Domel.</ref> v Železnikih nisem srečala več nikogar. Tam me je ustavila partizanska straža. Niso me spustili naprej, ker me niso poznali (bila je menda Bohinjska četa partizanov). Ko so tako cincali in poslušali mojo zgodbo, se je od nekod vzel Kuruvcov Tone v partizanski uniformi. Ta jim je pojasnil, kdo sem in od kod prihajam. Smela sem naprej proti domu, ki je bil, na žalost, poškodovan toliko, da v njem nisem mogla bivati. Vrnila sem se proti Loki in spet h Kajženkovemu Francetu, kamor se je v nekaj dneh vrnil tudi Škrjančev Nino iz Mauthausna. S tem se je zame vojna končala, vse drugo pa je name šele čakalo.