Dnevnik mojega izgnanstva: Razlika med redakcijama

Prišli smo v Goričane (Škofijski dvorec). Zložili smo prtljago ni čakali, kam bomo šli. Odkazali so nam skupno eno sobo, tla okrašena z intarzijami in posuta z listjem, oz. slamo, ki je bila naša postelja. Kako smo ležali, se ne morem spomniti. Tega, mislim, mi ni treba pisati, ker – upam, ne bom nikdar pozabila.(pa se res ne morem veliko spomniti, spomnim se samo večkratnega štetja, grizenja bolh, Petrovega čudenja in joka, kje smo, in da bi rad šel domov. Kljub stiski smo se posmehovali stražniku, ki nas nikakor ni mogel prešteti, čeprav je to večkrat poizkušal.)

 

 

 

[[File:Družina Gortnar v izgnanstvu 01.jpg|thumb|400 px|left|Gortnarjevi 1943 v taborišču: Vida, ata, mama, Francka Poljanec iz Škofje Loke, Peter, Francka, Jelka, deček (?). V ozadju je stavba lagerja.]]

Ne štejem več dni našega izgnanstva. Na Veliko nedeljo bo že tri meseca. <u>Od 10. aprila smo v lagerju Eksberg, Kreis Müldorf.</u>

 

 

Da bom jokala ob slovesu, nisem mislila. Sicer pa sem razmeroma precej brezčutna, vendar me včasih le premagajo čustva. Kot, da sem nekako ujeta, se mi zdi.

==10. maja: ==

 

 

==12. maja 1943 v Prienu am Chiemsee: ==

V ponedeljek zvečer sem prišla v lager odločena, da grem drugo jutro s prvim vlakom na Gorenjsko. Zvečer smo vezovali ata. (* Imel je god na Sv. Petra in Pavla, 29, junija; takrat je bil star 56 let.) Da bom šla domov sem povedala samo atu, ki mi je vendarle dovolil oziroma zahteval je od mene, da mu obljubim, da se bom vrnila, ker je v tistem času iz lagerja ušlo kar nekaj »nevezanih« mladih ljudi. Lagerführer je zagrozil, da sledi kot represalija za še kakšen pobeg obešenje enega od njegovih najbližjih. Naša družina je bila že tako dovolj prizadeta, saj od 10 članov nihče ni bil doma in svoboden, razen partizana Francelj in Viktor, da sem čutila veliko odgovornost za svoje drage, in zato sem atu obljubila, da se vrnem in besedo tudi držala.

 

 

 

Cel večer smo klepetali, mnogo so se čudili, da sem upala priti. pa saj ni bilo tako težko.

Hitro je minilo popoldne. Šla sem v domačo hišo, kjer sem bila sama, čisto sama. Vse prazno. Poiskala sem nekaj obleke in perila v skrivališču pod podom, kamor smo zadnji hip pospravili nekaj obleke, perila in drugih stvari, in nam je tako nekaj od vsega le ostalo. Zopet sem zaklenila hišo in odšla pri zadnjih vratih. Ključ smo hranili pri Kurovcovih. Kdaj bom spet odklenila hišo?

 

 

==19. julija: ==

Ob aretaciji sem ugibala, zakaj. Sam lastnik tovarne me verjetno ni, saj je bil sam dovolj prizadet, ker mu je na fronti padel sin, kar mi je ob neki priliki tudi z prizadetostjo povedal in pokazal na njegovo sliko na steni. Ali me je morda prijavil tast lastnika tovarne, ki je bil zagrizen Hitlerjanec, in tudi član stranke, nosil je tudi značko stranke. Pa se sem nekoč pošalila na njegov račun: s prstom sem obkrožila njegovo značko na reverju in istočasno nakazala, kako se prereže vrat.

 

 

Zaprta v sobi žandarmerije sem počakala na vlak. V vlaku v kupeju sva sedela drug drugemu nasproti sama z žandarjem. Z očmi in besedami sem ga spraševala, zakaj! Pa mi je molče diskretno pomolil nek dopis, na katerem sem sam lahko prebrala Nino Škerjanc. Zaradi pisanja Ninotu sem torej aretirana.

Kakšna je celica, sem videla šele zjutraj, ko se je zdanilo, svetloba je prihajala skozi modro obarvano steklo nekje visoko pod stropom. Ob vstopu v celico, ki je bila popolnoma temna, sem skušala stopiti naprej, pa sem takoj zadela ob neko telo, zaslišala jezen glas, naj ne hodim po njem. Tako sem obstala na mestu in čakala do jutra. Zjutraj sem videla, da je celica ne samo polna, ampak natrpana z jetnicami različnih narodnosti. Sicer je bil v celici nekakšen podij, ki je bil namenjen za ležišče, pa je bil ob taki gneči s svojimi robovi kvečjemu v napoto. V enem izmed kotov je bila WC školjka, bila je z nizkim zidom ločena od pogledov s strani. Z druge strani je bila stena, spredaj pa je bilo odprto naravnost v sobo. (* Ko sem brala Tonetove spomine na Dachau, sem nekako dojela, da sem bila zaprta v istih zaporih kot on, ko je bil na poti v Dachau.) Tu sem prvič slišala, kako so neke Poljakinje, morda Židovke, zibaje se z zgornjim delo trupa neprekinjeno enakomerno pele nekake naricalke. To »tugovanje« mi je šlo strahotno na živce. Spomnim se prelepe, nežne Italijanke, ki se mi je skušala prijateljsko približati. (* Tu smo bile vse jetnice še v civilu.) V spomin mi je podarila nekakšno rutico ali robček, ki me je potem spremljal vse do izhoda iz zapora. To je bil moj najintimnejši del garderobe. Pazila sem nanj, in sem vedno preden sem se ulegla, pogrnila ta »robček«, in položila naj svoje lice. Tako sem se počutila, da sem čista, ne glede na okolico in tudi ločena od nje. (* V spomin na zaslišanje v tem zaporu imam brazgotino v kolenu kot posledico operacije, ki so mi jo opravili v Rosenheimu, ker sem ob grobosti gestapovca s kolenom udarila v nek predmet. Kasneje se mi je vnela pokostnica v kolenu tako, da so me operirali. Operiral je nek lep Iranec. Še danes slišim njegovo pripombo pri dajanju narkoze: »Nicht zum umbringen!«, ker sem predolgo štela preden sem zaspala. V bolnici v Rosenheimu so lepo delali z menoj in se nisem čutila Ausländerin.)

 

 

Ob napadu smo se morale zatiči v »šplitergraben« na dvorišču. Kako nas je zeblo, ko smo ščemele v odprtem jarku, ob bombardiranju pa je v zemlji nekaj hrumelo in bobnelo! Pa še nekaj; ker je bil moj pograd ob zadnji steni, sem jih ob bežanju v šplitergraben vedno fasala s pendrekom po hrbtu, ker se je paznici vedno tako mudilo na varno, da je samo tolkla in vpila los, los, los … Kako človek lahko zasovraži sočloveka, sem občutila takrat, ko smo v lagerju zvedela, da je naša najbolj surova paznica ob bombardiranju Münchna izgubila obe nogi. Kako sem ji privoščila!!!!

Nad nama je na zgornjem pogradu spala neka Čehinja, ki je nikoli nisem videla vstati. Namigovali so, da ima neko spolno bolezen in da je vsa v gnoju.

 

 

Kasneje so me prestavili na boljše delo v kantino Berthold na istem kolodvoru, kjer sem delala 8 tednov v kuhinji. Tu nisem nosila uniforme, bila sem v civilu. Na delo me je spremljal nek star stražnik. Moje delo so bila težja dela v kuhinji: pomivanje ogromnih loncev, ribanje tal, lupljenje krompirja in čiščenje zelenjave. Tu pa res nisem bila lačna in ni me zeblo, čeprav je bilo okolje zelo hladno, nisem pa mogla ugotoviti, sli so neprijazni z menoj zato, ker pač morajo biti, ali ap so taki pač bbili, in sem bila zanje samo »Drekige Auslënderin«. Nisem pa bila lačna in delala sem na toplem, to pa je bilo takrat razkošje in posebna sreča. (* Status tega KZ lagerja mi je priznala tudi mednarodna komisija in mi izplačala odškodnino v višini 15.000 DM kot odškodnino, tako kot vsem kacetnikom.)

Ko sem se vrnila iz AEL lagerja sem nekaj časa hodila delat spet ve nek AEL v Feilnbachu v smeri proti Wendelsteinu. Šef je bila Frau Guss, zgrizena hitlerjanka. Tam sem bila za perico. Kako težko je bilo prati kariraste prevleke za odeje! V lager sem se vračala zelo utrujena in sem mami zelo smilila. Po drugi strani pa sem imela privilegij, saj so bile v kuhinji kuharice zelo prijazne, jedla sem isto hrano, kot otroci. Posebej pa me je prizadel naslednji dogodek: k Gaussovi so prihajali na obisk gestapovci in jih je gospa vedno pogostila v svoji pisarni. Kako me je ponižala, ko sem morala gestapovcu ritenski povleči škornje z nog!

 

 

{|

|}

 

 

[[File:Družina Gortnar po vojni.png|thumb|left|600px|Gortnarjevi po vojni pred svojo hišo. Uspeli so se zbrati šele leta 1949, parole po zidu so še vedno vidne. Sedijo: Francka, mama, ata, Marica; stojijo: Tone, Jelka, Peter, Vida, Viktor.]]

V Loki še ni bilo konec vojne. V njej so bili domobranci, jaz sem pa hotela v Železnike. Kajženkov France mi je posodil kolo in odpeljala sem se proti domu. Malo ven iz Stare Loke se iz trave na levi strani ceste oglasi v pristni dolenjščini nek domobranec: »Stoj, če ne bom streljal!« jaz pa nazaj kot bi ustrelila: »Ti kar streljaj!« Bil je nekam zbegan in me je svaril, da ne bom prišla daleč naprej, ker so partizani že zasedli dolino. Jaz se nisem hotela prerekati z njim. Sedla sem na kolo in se odpeljala češ, dokler bo šlo, bo šlo, samo domov hočem.

 

 

 

==Opombe izpod peresa Petra Gortnarja==

 

<references />

 

{{OTRS|2021111510005157}}