Dnevnik mojega izgnanstva: razlika med redakcijama

odstranjenih 1.686 zlogov ,  pred 1 mesecem
brez povzetka urejanja
Prišli smo v Goričane (Škofijski dvorec). Zložili smo prtljago ni čakali, kam bomo šli. Odkazali so nam skupno eno sobo, tla okrašena z intarzijami in posuta z listjem, oz. slamo, ki je bila naša postelja. Kako smo ležali, se ne morem spomniti. Tega, mislim, mi ni treba pisati, ker – upam, ne bom nikdar pozabila.(pa se res ne morem veliko spomniti, spomnim se samo večkratnega štetja, grizenja bolh, Petrovega čudenja in joka, kje smo, in da bi rad šel domov. Kljub stiski smo se posmehovali stražniku, ki nas nikakor ni mogel prešteti, čeprav je to večkrat poizkušal.)
 
V Goričanah smo bili do 30. januarja. Ob pol osmih zvečer smo se s transportnim vlakom odpeljali iz Medvod. Vozili smo se do drugega dne do 14. ure. Med sprevodom od postaje v [[:w:de:Bad Feilnbach|Feilnbachu]] do lagerja so nas domačini skrivaj začudeno opazovali, saj so pričakovali prave »bandite« in ne nas. Pred lagerjem nas je hinavsko sprejel g. Lagerführer Recum. (VerwltungsfürerVerwaltungsfürer se je pisal Hayrich). Najteže sem prebavila to. Odkazali so nam sobo št. 23 v prvem nadstropju. V tej sobi smo bili skupaj s Škovincovo družino.
 
<u>Tole sem napisala 5. marca, 40 dni po nesrečnem dnevu.</u>
 
[[File:Družina Gortnar v izgnanstvu 01.jpg|thumb|400 px|left|Gortnarjevi 1943 v taborišču: Vida, ata, mama, Francka Poljanec iz Škofje Loke, Peter, Francka, Jelka, deček (?). V ozadju je stavba lagerja.]]
Ne štejem več dni našega izgnanstva. Na Veliko nedeljo bo že tri meseca. <u>Od 10. aprila smo v lagerju Eksberg, Kreis Müldorf.</u>
 
Jaz sem od včeraj 24/AV v službi pri višjem uradniku, nekakšen funkcionar v rjavi uniformi – Gustawu Heimischu, Schwanhalerstrasse 93/2 v Münchnu. Dekleta smo morala nekam na delo. Za München sem se javila prostovoljna, ne vem pa, zakaj. (mordaMorda zato, ker je KZ LlagerLager Dachau blizu.) Izrabila sem priliko in prosila za Toneta. Lagerfürer je obljubil. Zopet upam. Da bi vsaj bil rešen.
 
Da bom jokala ob slovesu, nisem mislila. Sicer pa sem razmeroma precej brezčutna, vendar me včasih le premagajo čustva. Kot, da sem nekako ujeta, se mi zdi.
==10. maja: ==
 
danes sem napisala Aniki odgovor na njeno pismo, ki sem ga danes prejela.zopet Zopet skrbi za Franceljna. Da le nebi padel! Viktor je še vedno na Dolenjskem. Ali je še živ? Tako sam je. Kukovcov Stanko je bil s še osmimi partizani ustreljen. Tako mlad je še bil. Kar groza me je. Kemperlov Joža<ref>Doma na Češnjici.</ref> je umrl, obstreljen od nasprotnika. Sam mlada življenja! Naj uživajo gori mladost, ki je tukaj niso mogli! Bog jim bodi plačnik!
 
==12. maja 1943 v Prienu am Chiemsee: ==
V ponedeljek zvečer sem prišla v lager odločena, da grem drugo jutro s prvim vlakom na Gorenjsko. Zvečer smo vezovali ata. (* Imel je god na Sv. Petra in Pavla, 29, junija; takrat je bil star 56 let.) Da bom šla domov sem povedala samo atu, ki mi je vendarle dovolil oziroma zahteval je od mene, da mu obljubim, da se bom vrnila, ker je v tistem času iz lagerja ušlo kar nekaj »nevezanih« mladih ljudi. Lagerführer je zagrozil, da sledi kot represalija za še kakšen pobeg obešenje enega od njegovih najbližjih. Naša družina je bila že tako dovolj prizadeta, saj od 10 članov nihče ni bil doma in svoboden, razen partizana Francelj in Viktor, da sem čutila veliko odgovornost za svoje drage, in zato sem atu obljubila, da se vrnem in besedo tudi držala.
 
Zjutraj sem odšla iz Feilnbacha. Bila sem popolnoma mirna. V [[:w:Rosenheim|Rosenheimu]] je bilo treba presesti. Jaz sem se namerno usedla v kupe, kjer je bilo več SS-ovcev. Med njimi sem se počutila varno pred višjo kontrolo. Prišla sem do Jesenic. Tu sem srečala Žnidarjevo Mici<ref>Bertoncelj; naši sosedi iz Železnikov.</ref> in Tončko. Vračali sta z obiska bratu Jožu v Stuttgartu. (* Jože je šel namesto v partizane v nemško vojsko, zato družine niso selili. Najbrž je lahko prišel na dopust samo do Stuttgarta, ker fantov Nemci takrat niso več spuščali na Oberkrain, da ne bi zbežali v partizane, kar se je vedno pogosteje dogajalo. Spomnim se Jožetovega pisma s fronte v Rusiji, v katerem je napisal, da je bilo za Božič 1943 tako hudo, da da bi še kamni jokali.)
 
Peljale smo se skupaj do K. tu me je čakal Nino Škrjanec, moj znanec in priajteljprijatelj Poljančeve Francke še iz Ljubljane. Takrat je bil zaposlen na Ernährungs-Amtu, uradu za prehrano. Prinesel mi je veliko Reichmarkic, ki jih je gotovo tam sunil. Objela sva se kot brat in sestra. Spremil me je do Škofje Loke. Tu so me čakali: Leeb,<ref>Mož od Špelne Mici.</ref> teta Polona, Kajženkova Marica s sinčkom, Jurkova Francka, hčerka mamine sestrične. Težko sem se odločila, kam naj grem spat. Odločila sem se za Kajženkove, ker je hiša najbliže kolodvoru, čeprav mi je bilo težko, da nisem šla k teti Poloni.
 
Cel večer smo klepetali, mnogo so se čudili, da sem upala priti. pa saj ni bilo tako težko.
Hitro je minilo popoldne. Šla sem v domačo hišo, kjer sem bila sama, čisto sama. Vse prazno. Poiskala sem nekaj obleke in perila v skrivališču pod podom, kamor smo zadnji hip pospravili nekaj obleke, perila in drugih stvari, in nam je tako nekaj od vsega le ostalo. Zopet sem zaklenila hišo in odšla pri zadnjih vratih. Ključ smo hranili pri Kurovcovih. Kdaj bom spet odklenila hišo?
 
Ker je preveč deževalo, me je drugo jutro peljal komisar (Bürgermeister) s svojim avtom v Škofjo Loko. Šla sem k Špeli in Francetu. Ziherlov<ref>Veletrgovec iz Škofje loke.</ref> hlapec me je potem odpeljal z vozom v Kranj. Zopet je prisopihal vlak in me odpeljal k svojim dragim v izgnanstvo. Žal da nisem videla tudi Viktorja. Francelj je vedel zelo malo o njem. Še isti dan zvečer, bilo je na petek, sem bila spet v [[:w:de:Prien am Chiemsee|Prienu am Chimsee]] v KLV. (* Moja delodajalca sta vedela, da grem domov, in mi obljubila, da me ne bosta prijavila.)
 
==19. julija: ==
Ob aretaciji sem ugibala, zakaj. Sam lastnik tovarne me verjetno ni, saj je bil sam dovolj prizadet, ker mu je na fronti padel sin, kar mi je ob neki priliki tudi z prizadetostjo povedal in pokazal na njegovo sliko na steni. Ali me je morda prijavil tast lastnika tovarne, ki je bil zagrizen Hitlerjanec, in tudi član stranke, nosil je tudi značko stranke. Pa se sem nekoč pošalila na njegov račun: s prstom sem obkrožila njegovo značko na reverju in istočasno nakazala, kako se prereže vrat.
 
Aretiral me je vljuden star žandar, gospod z velikimi, belimi brki in prav tako belimi lasmi. Peljal me je v lagersko pisarno. Rosman<ref>Takratni Lagerfürer, ki je »zdržala« do konca. Bil je volksdutschervolksdeutscher iz Vojvodine.</ref> je vprašal, zakaj me je aretiral. Nikoli na bom pozabila njegovega odgovora: »Das ghet Ihnen gar nichts an!« s tem je izrazil zaničevanje, ki so ga nekateri Nemci čutili posebno do hitlerjancev – volksdutscherjevvolksdeutscherjev.
 
Zaprta v sobi žandarmerije sem počakala na vlak. V vlaku v kupeju sva sedela drug drugemu nasproti sama z žandarjem. Z očmi in besedami sem ga spraševala, zakaj! Pa mi je molče diskretno pomolil nek dopis, na katerem sem sam lahko prebrala Nino Škerjanc. Zaradi pisanja Ninotu sem torej aretirana.
Kakšna je celica, sem videla šele zjutraj, ko se je zdanilo, svetloba je prihajala skozi modro obarvano steklo nekje visoko pod stropom. Ob vstopu v celico, ki je bila popolnoma temna, sem skušala stopiti naprej, pa sem takoj zadela ob neko telo, zaslišala jezen glas, naj ne hodim po njem. Tako sem obstala na mestu in čakala do jutra. Zjutraj sem videla, da je celica ne samo polna, ampak natrpana z jetnicami različnih narodnosti. Sicer je bil v celici nekakšen podij, ki je bil namenjen za ležišče, pa je bil ob taki gneči s svojimi robovi kvečjemu v napoto. V enem izmed kotov je bila WC školjka, bila je z nizkim zidom ločena od pogledov s strani. Z druge strani je bila stena, spredaj pa je bilo odprto naravnost v sobo. (* Ko sem brala Tonetove spomine na Dachau, sem nekako dojela, da sem bila zaprta v istih zaporih kot on, ko je bil na poti v Dachau.) Tu sem prvič slišala, kako so neke Poljakinje, morda Židovke, zibaje se z zgornjim delo trupa neprekinjeno enakomerno pele nekake naricalke. To »tugovanje« mi je šlo strahotno na živce. Spomnim se prelepe, nežne Italijanke, ki se mi je skušala prijateljsko približati. (* Tu smo bile vse jetnice še v civilu.) V spomin mi je podarila nekakšno rutico ali robček, ki me je potem spremljal vse do izhoda iz zapora. To je bil moj najintimnejši del garderobe. Pazila sem nanj, in sem vedno preden sem se ulegla, pogrnila ta »robček«, in položila naj svoje lice. Tako sem se počutila, da sem čista, ne glede na okolico in tudi ločena od nje. (* V spomin na zaslišanje v tem zaporu imam brazgotino v kolenu kot posledico operacije, ki so mi jo opravili v Rosenheimu, ker sem ob grobosti gestapovca s kolenom udarila v nek predmet. Kasneje se mi je vnela pokostnica v kolenu tako, da so me operirali. Operiral je nek lep Iranec. Še danes slišim njegovo pripombo pri dajanju narkoze: »Nicht zum umbringen!«, ker sem predolgo štela preden sem zaspala. V bolnici v Rosenheimu so lepo delali z menoj in se nisem čutila Ausländerin.)
 
V tem zaporu sem bila skoraj 10 dni, v petek, 25. februarja sem bila premeščena v AEL (Arbeitserzieungs lagerArbeitserzieungslager) BERG am Laim, München 8 Truderingstrasse 46 (po slovensko bi se reklo delovno-vzgojni lager). Dobila sem 12 tednov kazni. Lager je bila baraka z nadstropnimi pogradi. V baraki je bil majhen gašperček, ki naj bi ogreval barako. (*Tista zima 43/44 je bila zelo huda. Pogosto so bombardirali Augsburga in München. Tone se gotovo spomni, saj je bil Dachau blizu teh mest.)
 
Ob napadu smo se morale zatiči v »šplitergraben« na dvorišču. Kako nas je zeblo, ko smo ščemele v odprtem jarku, ob bombardiranju pa je v zemlji nekaj hrumelo in bobnelo! Pa še nekaj; ker je bil moj pograd ob zadnji steni, sem jih ob bežanju v šplitergraben vedno fasala s pendrekom po hrbtu, ker se je paznici vedno tako mudilo na varno, da je samo tolkla in vpila los, los, los … Kako človek lahko zasovraži sočloveka, sem občutila takrat, ko smo v lagerju zvedela, da je naša najbolj surova paznica ob bombardiranju Münchna izgubila obe nogi. Kako sem ji privoščila!!!!
Nad nama je na zgornjem pogradu spala neka Čehinja, ki je nikoli nisem videla vstati. Namigovali so, da ima neko spolno bolezen in da je vsa v gnoju.
 
Jaz sem prvi teden imela težko angino in me tako niso mogli poslati na delo, ki so mi ga določili. Po tednu dni so me v spremstvu paznika poslali delat ba München na Ostragierbahnhof, kjer sem čistila javna stranišča. Ta kolodvor je bil vedno poln vojnih transportov. Spomnim se sami pisoarjev, ki so bili rumeno-zeleni od nalag soli in urina. Ni se mi niti prevačpreveč gnusilo. Sem jih pač čistila z nekako metlo in polivala z mrzlo vodo. Težje je bilo s plunki. To delo sem opravljala v uniformi, ki so jo sestavljale hlače in bluza, grobe sivozelene barve, »generalske« oznake: vzdolžna rdeča črta na zunanji strani hlačnice.
 
Kasneje so me prestavili na boljše delo v kantino Berthold na istem kolodvoru, kjer sem delala 8 tednov v kuhinji. Tu nisem nosila uniforme, bila sem v civilu. Na delo me je spremljal nek star stražnik. Moje delo so bila težja dela v kuhinji: pomivanje ogromnih loncev, ribanje tal, lupljenje krompirja in čiščenje zelenjave. Tu pa res nisem bila lačna in ni me zeblo, čeprav je bilo okolje zelo hladno, nisem pa mogla ugotoviti, sli so neprijazni z menoj zato, ker pač morajo biti, ali ap so taki pač bbili, in sem bila zanje samo »Drekige Auslënderin«. Nisem pa bila lačna in delala sem na toplem, to pa je bilo takrat razkošje in posebna sreča. (* Status tega KZ lagerja mi je priznala tudi mednarodna komisija in mi izplačala odškodnino v višini 15.000 DM kot odškodnino, tako kot vsem kacetnikom.)
Ko sem se vrnila iz AEL lagerja sem nekaj časa hodila delat spet ve nek AEL v Feilnbachu v smeri proti Wendelsteinu. Šef je bila Frau Guss, zgrizena hitlerjanka. Tam sem bila za perico. Kako težko je bilo prati kariraste prevleke za odeje! V lager sem se vračala zelo utrujena in sem mami zelo smilila. Po drugi strani pa sem imela privilegij, saj so bile v kuhinji kuharice zelo prijazne, jedla sem isto hrano, kot otroci. Posebej pa me je prizadel naslednji dogodek: k Gaussovi so prihajali na obisk gestapovci in jih je gospa vedno pogostila v svoji pisarni. Kako me je ponižala, ko sem morala gestapovcu ritenski povleči škornje z nog!
 
Ne vem, koliko časa sem hodila prat v KLV k Gussovki. Vem, da se je počasi sigurno bližal konec vojne in tudi našega zdomstva. Na koncu sen delala v pisarni, neprestano sem tipkala neke sezname »Umsiedlerliste« (liste preseljenjcev). Kaj so nameravali z nami, nismo vedeli, čeprav pa se je večkrat šušljalo, da nas bodo naselili v Besarabijo. Pa ni bilo časa za to. Rosman je že čutil, da prihaja čas vračila, bil je zelo prijazen, začel je ljudi spuščati domov po skupinah: najprej stare, potem otroke s starši, mladi so še čakali. Jaz sem jim natipkala Entlassungscheine s priimki in imeni. Taka dovolilnica, je pomenila, da lahko odpotujejo v OberkreinOberkrain. Baje je Lagerführer nekako ponujal Ludviku (priimka ne vem), da bi skupaj z njim odpotoval. No, meni se ni nič ponujal, jaz se spomnim samo tega, da sem ostala zadnja v lagerju, da sem lahko »pošiljala« domov druge kar na svojo roko., Rosman me ni nič omejeval. Tako sem odšla nekaj dni za našimi, domov pa prišla nekaj dni pred našimi. Potovati sam je hitreje, kot so to mogli moji starši s tremi otroki.
 
{|
|}
 
Pot domov mi je ostala v spominu: nekaj z vlakom, nekaj celo z limuzino s katero je bežal bavarski minister za kmetijstvo, Rekel je, da je Panzerspitze že v Münchnu), nekaj v vojaškem kamionu, nekaj peš, malo pred Salzburgom je bilo vlaka konec, mesto je bilo zbombardirano in je še gorelo od napada, nekje sem spet ujela vlak, prtčljagoprtljago sem nekje na poti zavalila po nekem bregu navzdol, ker nisem mogla več tako obtežena pešačiti dalje. Spominjam se zmešnjave potnikov na postaji na Jesenicah, kako sem prišla do Loke, ne vem. Šla sem naravnost h Kajžekovim.
 
[[File:Družina Gortnar po vojni.png|thumb|left|600px|Gortnarjevi po vojni pred svojo hišo. Uspeli so se zbrati šele leta 1949, parole po zidu so še vedno vidne. Sedijo: Francka, mama, ata, Marica; stojijo: Tone, Jelka, Peter, Vida, Viktor.]]
V Loki še ni bilo konec vojne. V njej so bili domobranci, jaz sem pa hotela v Železnike. Kajženkov France mi je posodil kolo in odpeljala sem se proti domu. Malo ven iz Stare Loke se iz trave na levi strani ceste oglasi v pristni dolenjščini nek domobranec: »Stoj, če ne bom streljal!« jaz pa nazaj kot bi ustrelila: »Ti kar streljaj!« Bil je nekam zbegan in me je svaril, da ne bom prišla daleč naprej, ker so partizani že zasedli dolino. Jaz se nisem hotela prerekati z njim. Sedla sem na kolo in se odpeljala češ, dokler bo šlo, bo šlo, samo domov hočem.
 
Pripeljala sem se do mostu na Praprotnem. Tam je na desni strani Sore stal betonski bunker. V njem je bilo nekaj Nemcev, jaz sem videla samo tri. Radovedni so spraševali, od kod grem in kam. Niso še vedeli, da je zanje vojne konec. Jaz sem jim lepo razložila, da je bil Panzerspitze že pred dnevi v Münchnu (to mi je omenil kmetijski minister, ko me je vzel, na stop v svoj avto) niin da vse beži proti jugu.. sS tako novico sem jih zapustila ni spet sedla na kolo. Opozorili so me še, da je blizu meja za Banditengebiet. Res sem malo od Selc naprej opazila tablo z velikim napisom BANDITENGEBIET.
 
Do Peskarja<ref>Vis a vis tovarne Domel.</ref> v Železnikih nisem srečala več nikogar. Tam me je ustavila partizanska straža. Niso me spustili naprej, ker me niso poznali (bila je menda Bohinjska četa partizanov). Ko so tako cincali in poslušali mojo zgodbo, se je od nekod vzel KuruvcovKurovcov Tone v partizanski uniformi. Ta jim je pojasnil, kdo sem in od kod prihajam. Smela sem naprej proti domu, ki je bil, na žalost, poškodovan toliko, da v njem nisem mogla bivati. Vrnila sem se proti Loki in spet h Kajženkovemu Francetu, kamor se je v nekaj dneh vrnil tudi Škrjančev Nino iz Mauthausna. S tem se je zame vojna končala, vse drugo pa je name šele čakalo.
 
Moja pripomba: osebe so imenovane s hišnimi imeni. Kolikor mi dovoli spomin, jim bom skušal dodati priimke in partizanska imena.
 
==Opombe izpod peresa Petra Gortnarja==
 
<references />
 
<!-- Opombe, vključi v besedilo:
V tistih časih splošno uporabljen naziv za partizane.
Lotrič; Jankotov starejši brat
Lotrič; Jankotova sestra
Klopčič; starejši brat Miro je bil ustreljen kot talec
Markelj; Jožkovi sestri
Kalan; Škovincov sosed
Markelj; gospodar
Markelj; Joškov mlajši brat
Pfajfar; mati in hči
Njen oče je imel sedlarstvo v Gorenj koncu, brat Janko je bil tudi v partizanih
Šmid; po domače Potokarjevi
Šubic, trgovka v Šk. Loki. Pri njej ja stanovala, ko je hodila v šolo
Prijateljica iz šolskih dni
Bila sta dva brata, Francelj in Jože, oba sta padla
Lenartov; Klopčič
Družina Oblak
Najstarejša sestra, internirana v Italiji
Govekar iz Žirov. Bila je z nami v lagerju
V Davči
Doma na Češnjici
Bertoncelj Valentin; župnik v Železnikih, preseljen 1941 leta v Srbijo v Valjevo
Prijateljici iz Škofje Loke, njun brat je France
Bertoncelj; po domače Pavlonovcova iz Železnikov
Bertoncelj; naši sosedi iz Železnikov
Mož od Špelne MIci
Domačija v Megušnici
Sosedje v Železnikih. Thaler Marjan je imel pred vojno hranilnico in posojilnico. Oče je najel pri njem posojilo, ko je kupoval našo hišo.
Dermota iz Železnikov
Po domače Batov in železnikov
Veletrgovec iz Škofje loke
Tako se je pisal trenutni Lagerführer
Po domače Bohincova iz Martinj vrha
Po domače Poverbna iz Železnikov
Po domače Bohincov iz Martinj vrha
Tovarna je bila poleg Železniške postaje v Feilnbachu
Takratni Lagerfürer, ki je »zdržala« do konca. Bil je volksdutscher iz Vojvodine
 
Vis a vis tovarne Domel
-->
 
{{OTRS|2021111510005157}}