Dnevnik mojega izgnanstva: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Nosila sem uniformo arestanta. Ne spomin se več, kakšna je bila. Najbolj mi je ostala v spominu razmeroma velika soba – celica, v kateri je bila postelja in dva stola. Postelja je bila pritrjena na steno, spustiti se je smela le zvečer za spanje. Noge stolov in mize so bile pritrjene v tla. Kako je bilo z umivanjem in WC-jem in prehranjevanjem, se ne spomnim.
 
Od tam so me {{redakcija|?|odpeljali}} z vlakom v posebnem vagonu,. (bilBil je takoj za poštnim vagonom in razdeljen na majhne oddelke, v katere smo se lahko stlačili 4 osebe tako, da sta dva sedela, dva pa stala med njunima nogama.). zameZame je bilo najbolj ponižujoče to, da sem morala pri odprtem stranišču opraviti svojo potrebo vpričo stražnika. Še dolgo potem sem imela težave z uriniranjem, če sem čutila navzočnost drugega v sosednjem prostoru.
 
V soboto zvečer sem prišla v München, v sodne zapore na Ehtstrasse. Na kolodvoru so nas naložili v kombi ni nas potem na postaji spuščali skozi zadnja vrata. Obdajal nas je kordon stražnikov tako, da nisi nikamor videl, razen jetnika pred seboj. Po stopnicah sem prišla v IV. nadstropje. Na teh stopnicah sem srečala tudi jetnika v progasti uniformi.