Redakcija: 14:51, 16. december 2021 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 14:53, 16. december 2021 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 16: Kristina je skomignila z rameni, pa pogled je pričal, da ji ta misel ugaja. »Mogoče,« je pomislila —– »ali vsakemu menda ni dano, da bi se mu razodela bodočnost ... Mira je nekoliko pomolčala, nato pa je pogledala Kristino zaupno in se nasmehnila. »Moja mati je pripovedovala, ko sem bila še majhna —–« »Zdaj si pa velika,« jo je poredno prekinila Kristina —– »no, le povej!« Mira jo je lahno stresla za uho, potem pa je nadaljevala: »Takole zvečer, posebno pozimi, ko smo sedele vse štiri sestre: Elza, Tončka, Berta in jaz —– pri mizi ali ob peči, pa nam je pripovedovala mati, da mi, mestni otroci, ničesar ne vemo. Veš, ona je iz dežele, pa nam pravi večkrat še zdaj, da smo vse skupaj neumne gosi.« »In ti to pretrpiš?« se je zavzela Kristina —– »Hu! Glej, moj oče je okrožni stražmojster, sabljo ima in revolver, pa se ga prav nič ne bojim! No, pa povej, kaj je pripovedovala mati.« Mira je nekoliko pomislila, kakor da zbira v duhu materine besede, na to pa je pričela živahno: Vrstica 46: Kristina je napela ustnice v tisto hudomušno sobico in je stresla z glavo. »To ni greh, to je še zasluženje: Večerni hlad in torte, to je telesno krepčilo, v cerkvi pa je zatohlo, torej —– nezdravo. Ako nimaš drugega pregreška si še vedno nedolžna.« »Dobro,« ji je pritrdila Mira. »Ampak mene nadlegujejo včasih tudi skušnjave.« Vrstica 62: »Na koga?« »I, no —– ne delaj se vendar nevedno. Na Vladimirja vendar!« Na Mirinem obrazu se je pojavila lahna jezica. Vrstica 70: »Na koga pa torej?« je postajala Kristina bolj in bolj radovedna. »Na nikogar —– ampak tiste čudne misli pridejo, da sama ne vem kako. Ležim v postelji, gledam v temo, pa pričnem premišljevati, kako bi bilo, če bi me kdo naenkrat silno poljubil. Veš, tako silno kakor v »Beračevih skrivnostih« Strnad ... »Samo enkrat poljubil?« je povzela Kristina in videlo se je, da bi ona ne bila zadovoljna samo z enim poljubom. »Kolikrat bi hotel in ... in ... veš, da bi mi povedal kaj lepega, da bi slonel na mojem zglavju in —– da bi me imel zelo rad ... »Kdo?« je radovedno povzela Kristina in oči so se ji pričele skrivnostno iskriti. »Kdorkoli že,« ji je odvrnila Mira —– »ampak oči bi moral imeti črne in tudi lase, obraz pa bled - in govoriti bi moral lepo kakor pesniki ...« Kristina je nekoliko pomislila, nato pa jo je pogledala ljubeče.

Kresna noč, bajna noč: Razlika med redakcijama