Ekstaza: Razlika med redakcijama

»Kje sem bil tako dolgo?« je govoril z mračnim glasom in povesil glavo.

 

 

In vzdignil je roke nekoliko od sebe in jih zopet spustil navzdol, da so kakor mrtve udarile ob njegovo telo.

 

Nekje sem hodil. Morda po travnikih in poljanah, morda po belih cestah in po senčnih gozdih, morda ob prepadih po grozečih skalah, ali po vodi in po oblakih, ali pa na dnu morja. Vseeno je, kod sem hodil. Vem pa, da sem mnogo mislil. Mislil sem na te in sem se gledal kakor gledam mandeljevo cvetje, ki lije rožaste žarke raz modro nebo. Videl sem te v pomladi, v sijaju mladosti in ljubezni. Mislil sem na tisto sočno zemljo, ki dehti z rodovitnih njiv, mislil sem na rože in na drevesa, na solnce in oblake, kako žive na svojih potih. Čutil sem misli morja in galebov, vonjal sem sanje tihih trav, objemal sem rose, ki so drhtele na rastlinah. Vzpenjal sem se na gorske velikane in sem poljubljal mrzle skale in z enim samim pogledom, z eno samo mislijo sem videl ves svet.

{{redakcija|vskrkaval|vsrkaval}} dehtečo vlažno zemljo vase, da so se mi širile nosnice, kakor iskremu konju, se mi je zagnusila njena laž in pljunil sem iz sebe. Tudi v življenju rož in dreves in v solncu in oblakih sem videl laž, ki je prihajala po svilenih žarkih. In morje in galebi in trave in rose in skale, vse je bilo neresnično, polno skritih misli. Pa se mi je zvrtelo v glavi ob pogledu na širno svetovno laž in zamislil sem se v človeka in njegovo rojstvo in smrt. Glej, tudi v rojstvu se je napajala skrita laž, in tudi smrt je bila lažnjiva. Tudi smrt, Marta, zakaj smrti ni in rojstva ni. Od vekov smo na veke. Ni začetkov in ni konca.