Žigonova Anči: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Žigonova Anči. <br> Novoletna povest.
| normaliziran naslov= Žigonova Anči
| avtor= anonimno
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|31
| vir= {{fc|dlib|D5G5G1RV|s=1–2|300}}
| dovoljenje= javna last
Vrstica 8 ⟶ 9:
}}
Novoletna pridiga je minila. Po cerkvi potihne kašelj in kihanje. Vse pričakuje, da prečita župnik število porok, pogrebov in zlasti še število novorojencev
Danes je bil z umrlimi kmalu na koncu, ker je umrlo le malo njegovih ovčic in so mu dali zato pogrebi premalo zaslužka. Veliko delj se je gospod Skoprnè pomudil z novorojenci. Najprej se je z močnim glasom začudil tako ohromnemu številu otrok in vprašal boječe:
Ljudje so se spogledovali, si pomežikovali in kihali. Ženske, zlasti mlajše in omožene, so se z ruticami prijele za nosove, kakor da jim gre že na jok od prevelike sramote. Možje so se v skrbeh ozirali drug v drugega, češ: kako bo pa poslej? Zrelejši mladeniči so se veselili njih zadrege in se glasno odkašljevali pod korom. Ker so bile župnikove posebnosti znane izza mnogo let, je došlo ta dan k maši v p-sko cerkev tudi več sosednjih faranov. Ti pa niso mogli in tudi niso marali zadrževati smeha ob toliki skrbi župnika Skoprneta za njegove ovčice. Ti sosedje so se hihetali skoro na vse grlo. Domačini so jim pomagali na tihem, ženske samo v mislih, a toliko vztrajneje. Dekleta so sramežljivo povesila oči in si želele – trenotka, ko se bodo mogla na tihem in z zato zatisnjenim nosom smejati župnikovim opazkam.
Bil je v cerkvi pravcati piš, šum in nemir. Najbrž je bil gospod Skoprne navajen takega spremljevanja ob poročilih po novoletni pridigi. Zato ga ni to vznemirjalo najmanje. Povedal je, ko se je pošteno odkašljal, da hoče še nekaj omeniti zaradi nezakonskih otrok, potem pa mora končati. Najprej se je brezobzirno pohvalil, da je to leto skrbno pasel svojo čredo. Dekleta so se ogibala smrtnega greha in slišala glas svojega dobrega pastirja. Potrdil je slednjič sam sebi, da je lahko zadovoljen zaradi nezakonskih otrok svoje urane črede, ker se mu je »izpridila« samo ena in še ta ni bila v Marijini družbi.
To leto je bila na vrsti Žigonova Anči s svojo malo Ančko. Majhna, pa čokata, telesno nerodna in zelo z jezikom neokretna ter v duhu bolj počasna Anči je danes vendar moško prikorakala v cerkev k župnikovi maši in pridigi in seveda tudi po pridigi na svoje navadno mesto.
»Edini nezakonski otrok je od neke« župnik nalašč preneha in se ozre v
In ta hip se je zgodilo nekaj, česar dotlej še ni slišala poštena fara in tudi ne širni svet. Žigonova Anči je sama odgovorila in tako pomagala župniku povedati, kakšne matere hči je njena Ančka.
Temu se je naglas čudila
Žigonova Anči je bila namreč dotlej popolnoma neznatna in malo znana oseba zunaj domače vasi. Najbolj so jo poznali pastirji, čredniki in volarji. Za drugo
Sploh ni bilo na nji nič več ženskega kot krilo in predpasnik. Zato so jo nedorasli otroci šteli naravnost v – srednji spol. Žvižgala je kot moški, glas ji je bil nizek, pošten bariton, in hudomušneži, ki jih ni nikjer premalo, so celo videli, da Žigonovi Anči poganjajo brke, prav malo sicer, a očitno.
Vrstica 34 ⟶ 33:
»Žigon ima hlapca zastonj,« so trdili sosedje, videči, kako krepko stopa Anči poleg voza v gozd in iz gozda, na njivo in z njive, poka z bičem in se čuti ob tem srečno. Jože Žigon je bil pa mož, ki ni imel lastnih otrok, zato pa tudi ni hotel da bi mu ljudje oponašali, da služi njegova sestra pri njem za hlapca. Rad je postregel siromaku, sprejel popotnika in si pridobival z dobrimi deli zaklade za nebesa. Redno so se pri njem ustavljali spomladi in jeseni laški brusači s svojimi krošnjami, kravski prekupčevalci in drugi barantavci. Vsak je bil sprejet radevolje. Jože ni maral, da bi ga ti raznašali po svetu, pa je najel v domači vasi trinajstletnega dečka, da bi mu pomagal pri domačem delu, Anči naj bi pa raje kakor prej, stopala za kravami. Dobro je mislil Žigon. Toda Anči ni mogla videti najetega volarčka poleg domačega voza in živine. Vzela mu je bič, počila ž njim ter pokazala, kako naj požene. Največkrat ni le pognala, marveč tudi sama šla za vozom po delu, dočim je deček moral za živino na pašo.
Tisto poletje in jesen se je večkrat motal
Najeti deček se je vendar udal in jo vikal. Vsled tega ga je povsod {{prelom strani}} hvalila in bi najraje vse izvršila zanj, ker mu ni bilo malo za to. Če je ona vozarila, a on lenaril na paši.
Toda tam pod jesen je zapazil Žigon, da zares delata Anči in najeti volarček kakor domenjena: vsak nasprotno delo od tistega, ki ga je določil on. Zato je dečku odpovedal službo, češ, potem bo Anči morala na pašo.
Vrstica 42 ⟶ 41:
A tedaj je bilo najbrž že prepozno.
Mraz je potegnil in
»Slišite, Ančka,« jo praša paglavec, ko izve
»E, fant, ti še ne veš,« se mu posmeje, pogleda s škilastimi očmi in pristavi: »Moro je
Kmalu potem se je približala zima in Anči je prevzela prejšnje hlapčevske posle pri hiši. Tedaj je zginil tudi kodrolasi Italijan v toplejšo domovino. Anči je tožila o notranjih težavah.
Šepet, šušljanje, ugibanje in opravljanje je šlo po vasi tisto zimo od hiše do hiše tako naglo, kakor ne gre nikdar kaka boljša čednost. Zato je bil pa tudi greh vedno večji; zakaj vaščani so dobro vedeli, da ne smejo nikograr obirati po krivici. Pri Žigonu
Vaščanke so trdile, da mora vedeti vprav ona vse. Anči ni verjela.
Bližala se je topla pomlad in ž njo tudi konec Ančine nevednosti. Vaščanke se niso motile, saj jim je povedal volarček, kako je poznala
»Morda se vrne z lastovkami,« so nalašč ugibale ženske. Toda Moro se ni vrnil tisto leto ne z lastovkami
Ker ni imel Žigon lastnih otrok, so bili doma nove dedinje dvakrat veseli. Krstili so jo tudi na častito ime sv. Ane, ker je bila materi popolnoma podobna.
Vrstica 62 ⟶ 61:
To pa zopet ni bilo prav sosedom in sosedam, ki bi jim sploh ne mogla biti vsa dogodba prav nič mari. Vaška dekleta prej niso niti marala govoriti z Žigonovo. Sedaj so se ji bližale, da bi jo dražile, kaj poreče ob novem letu župnik. Ona je pa zopet skomizgnila z rameni in pristavila: »Kaj jaz vem?« Tudi fantje, ki je prej niso marali niti srečati drugače kot z zabavljicami, so jo strašili, da bo trd odgovor pred strogim gospodom na dan novega leta. »I, naj bo! Kaj vem jaz?« je bil nedolžen odgovor.
Zares bi bili vsi Žigonovi videli nairaje, da bi ne bilo nič opomina s prižnice. To pa ni bilo mogoče, ker je župnik otroka krstil in tudi zapisal k drugim v dušno pašo, kakor so nazivali krstno matico. Vedeli so pa tudi, da gospod ne odneha od svoje navade. Čeprav
Vsi so radovedno pričakovali, kako ime dobi danes nezakonska mati. Ko je župniku zastala beseda in ni mogel najti primerne psovke, je odgovorila na glas z mogočnim moškim basom sama Anči: »
Mirno je gledala župnega gospoda kakor prej in sedela na svojem mestu. Tedaj pa buši v smeh in krohot vsa farna občina. Ženske so se smejale, ker je Anči sploh odgovorila v cerkvi, kjer mora ženska molčati, če ne
To je ljudi nagnilo, da so še naprej voljno trpeli njegove starodavne navade ter zbijali šale in dovtipe o tem, kako mu
In Moro
|