Redakcija: 21:24, 23. november 2021 uredi Dkezman (pogovor \| prispevki) 1 urejanje Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 13:53, 14. januar 2022 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 8: }} Odvetniški koncipient dr. Arnošt Klopotec v Celju se je odpravljal na potovanje … ... Posestnik Miha Joger v Gornjem gradu je rekel svojemu sosedu Janezu Sršenu: »Ti prokleti osel!« In temu »prokletemu oslu« se je imel dr. Arnošt Klopotec zahvaliti, da se je lahko pripravljal na prijeten izlet. Razžaljeni Sršen ni mogel namreč prenesti resnice. Resnica pač oči kolje! Dasiravno bi lahko cel trg s celo okolico vred pod prisego povedal, da se Miha Joger ni zmotil s svojo trditvijo, zlasti ker je Sršen obdarjen tudi na zunanje s takimi ušesi, ki močno spominjajo na oslovska, vložil je kljub temu tožbo po celjskem odvetniku proti svojemu sosedu. Hotel je še zvedeti, kakšnega mnenja je gornjegrajska sodnija v tej zadevi. Dr. Klopotcu je ta tožba neznansko prav prišla, pa ne samo zaradi diet, ki itak niso ravno previsoko odmerjene. Arnošt je imel višje cilje. Njegov duh je hrepenel, da bi se vzdignil, srce ga je vleklo tja na tiste »krtine«, izpod katerih priteče bistra Savinja. Slišal je večkrat praviti, kako prijetno je laziti po tistih »krtinah«, posebno če ima človek tako primerno dolge in suhe noge kakor ravno on, toda do sedaj ni bilo nobene prilike, da bi poizkusil. Sedaj bo pa vendar enkrat izpolnjena njegova vroča želja. Njegov šef je dobra duša: tri dni dopusta mu je takoj dovolil …... Blagoslov vama, dična soseda, Miha Joger in Janez Sršen, ki sta mu dala lepo priložnost, da bom lahko združil koristno s prijetnim. Veselo razpoložen, stoji dr. Arnošt Klopotec na peronu. »Kam pa, Arnošt?« pozdravi ga prijatelj. Vrstica 24 ⟶ 26: »V hribe? Pa menda vendar ne s cilindrom in v salonski suknji?« »Zakaj ne? Temu cilindru dež nič ne škoduje …... Suknje pa tudi ni škoda.« »O, ti presneti joger! Saj se le šališ!« Vrstica 32 ⟶ 34: »To bo pa nekaj za urednika »Slovenskega ilustr. Tednika«. Prosim te, daj se fotografirati in mu pošlji sliko. Haha! To je že prenoro!« »Prismoda!« Tako sta se ločila prijatelja … ... V tistem času je prišlo od glavarstva poročilo, da se je Anglež Lord James Rainsford podal v Savinjske planine. 25. avgusta bi moral že biti v Ljubljani, kjer ga je pričakovala njegova mylady, a on se še do 2. septembra ni vrnil in sploh ni dobila več nikakršnega poročila od njega. Najbrž se je torej v planinah ponesrečil. Da bi se našlo njegovo truplo, je razpisala nagrado 2000 K. 2000 K zaslužiti na tako lahek način, to niso mačkine solze! Cela Gornjesavinjska dolina se je vzdignila kakor en mož. Vse je šlo iskat dragocene kosti plemenitega Angleža. Bil je res plemenit, dvakrat plemenit človek, da se je šel ubit ravno v Savinjske planine, ki potrebujejo tako krvavo reklame. Ali se je sploh že slišalo, da bi se bil kdaj poprej ubil v Savinjskih planinah kak turist? Smešno! To naj bodo Alpe? Če ni nobene nevarnosti? Kdo bo hodil po njih? Kvečjemu kak salonski turist, ~~k i~~ki ne zna razločevati divje koze od domače …... Sedaj je pa postala stvar čisto drugačna. Ubil se je Anglež, imenitna oseba. Kake popise bodo prinesli veliki angleški listi! S kakimi izrazitimi besedami bodo slikali one temne zevajoče prepade, kjer počivajo zlomljene kosti dobrega sina ponosne Anglije! In kako se bo potem vzdignil tujski promet! Trumoma bodo romali Angleži v spodnještajersko Švico, vsak bo hotel videti mesto, kjer je napravil salto tale njihov slavni rojak. Popis Jamesa Rainsforda je bil se prcej natančen. Dolga, suha oseba, cilinder na glavi, angleško pristrižene brke, monokelj na levem očesu itd. Napraviti bi imel turo na Ojstrico, čez Planjavo na Kamniško sedlo in potem skozi Bistriško dolino v Kamnik. Največ ljudi je šlo po d Planjavo …... Čampov Jernej, ki je »stregel divjim kozlom po življenju,« je trdil, da je ravno takega človeka videl na Planjavi, v resnic pa ga je srečal pod Ojstrico. Seveda tako nespameten Čampov Jernej ni bil, da bi jim povedal resnico. Dva tisoč kronic bi znal sam zapraviti. Če je Anglež prišel na Planjavo, potem se gotovo že ni poprej ubil na Ojstrici. Naši ljudje znajo logično misliti. Nobeden ga ni iskal pod Ojstrico. Vrstica 44 ⟶ 46: Ko so se po večdnevnem napornem iskanju vrnili v gorsko vas, so pa izvedeli žalostno novico, da se Anglež sploh ni ubil v naših planinah. Centov Jaka in pa Suhcev Francelj, ki sta gnala vole v Železno kaplo, sta se trikrat »krvavo« pridušila, da sta pri Sv. Lenartu videla dolgega človeka s cilindrom na glavi, na levem očesu je pa imel »pol cvikarja«. Sedaj je bil vsak dvom izključen. Kislih obrazov, kakor bi pili »~~stacunski~~štacunski« jesih na ~~tešee~~tešče, odkurili so jo iskalci človeških kosti, vsak na svojo stran. Čampov Jernej, ta je bil pa drug kavelj . . . »Sedaj bom pa drugje iskal, je rekel . »Dobro, da so se razšli, mi vsaj napotja ne bodo delali.« Izostal je cel teden. V soboto zvečer jo je šele primahal. Čudovito resne poteze je imel na obrazu in bil je zamišljen, kakor kak nepriznan pesnik. »Kje imaš Angleža?« ga je vprašal Kalanov Peter. »Le tiho hodi, bratec! Ali si kaj žejen?« »Žejen pa žejen.« ~~»Žejen pa žejen.«~~ »Danes plačam, kolikor boš hotel piti …... Če magari tudi 50 kronic zapijeva.« »A, res,« se je razveselil Peter, »torej si imel srečo? Oh, kako ti privoščim …... Daj roko!« Cela vas se je razburila, ko se je raznesla vest, da je Čampov Jernej našel zemeljske ostanke ponesrečenega turista. Eni so se jezili, da so prehitro odnehali, drugi so pa le zijali kakor kapelj v vaškem potoku in se čudili spretnemu lovcu. Zvečer se jih je pa takih, ki so Jerneju »privoščili«, toliko nabralo pri »Zadnjem grošu«, da je bila soba prenapolnjena. Liter za litrom je romal na mizo, seveda vse na Jernejev račun. Če človek tako hitro zasluži tisočak, kaj bi nekaj pijače ne privoščil svojim vedno žejnim prijateljem?

Povest o cilindru: Razlika med redakcijama