Ob težkih dneh: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| naslov= Ob težkih dneh
| avtor= Ferdo Kozak
| opombe= Spisal S. Š.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|28. december 1912 (45/298), 1}}
| vir= {{fc|dlib|64VF1NGI|s=11–2|dLib 298}}
| dovoljenje= dLib}}
 
Sive jesenske megle so se vlačile nad mestom in droben dež je v polahnih curkih rosil na mastno se svetlikajoči tlak. Vzduh je bil prsten in vsepovsod je dišalo po mrtvih rožah. Pozna jesen je sanjala nad zemljo, polna težkih misli in sivih mrakov.
 
Sive jesenske megle so se vlačile nad mestom in droben dež je v
polahnih curkih rosil na mastno se svetlikajoči tlak. Vzduh je bil prsten in vsepovsod je dišalo po mrtvih rožah. Pozna jesen je sanjala nad zemljo, polna težkih misli in sivih mrakov.
 
Popoldne je bilo, v stranski ulici, v pritličnem stanovanu slikarja Veličine.
Vrstica 17 ⟶ 15:
Veličina je sedel pri oknu, glavo naslonjeno na roke, oprte ob kolena in temen dolgčas mu je mučil dušo. Nasproti nemu na divanu je čepel prijatelj Križ. Molče sta prisluškovala žubodranju vode v samovarju. Oblak cigaretnega dima ju je ovijal v mehak objem.
 
Križ se je zdrznil.

»Ti!«
 
Veličina je privzdignil glavo. Poteze njegovega obraza so se popolnoma izbrisale v mraku in le obrisi glave so se črtali na svetlem ozadju.
Vrstica 23:
»Kaj ti je?«
 
»Nocoj sem sanjal . .
 
Veličina je zamahnil z roko: »Tudi jaz sem že sanjal.«
Vrstica 35:
»Vem, brate, da so bile lepe tiste sanje. Pa pozabi nanje. Eno noč so bile, no da, drugo noč pridejo druge.«
 
»Vem, Veličina, a zakaj mora biti tako. Glej! Jaz bi rad sanjal, samo sanjal . .
 
Za hip je zopet zavladala tišina v sobi. Zunaj je ropotaje drdral voz mimo okna in iz dalje se je glasila melanholična pesem pojočega berača.
Vrstica 47:
»Domovina? Ej, brate, kje je še tista ura! Komaj slutnja jo dobiti v daljini.«
 
»Prav praviš: komaj slutnja . . . Glej, prej si govoril o sanjah. Sanjal bi, si rekel, vso temno večnost bi sanjal«
 
»Vso večnost . .
 
»Glej, to je bilo hrepenenje. Tvoja duša si želi v domačo vas. Ali ni tako?«
Vrstica 56:
 
»No da, pustiva to. Sanje varajo, kdo bi jim verjel. Šel sem v svet in sem strmel v fantom čarobnih sanj: dekle je stalo v polju, kakor čar in cvetje pomladi je bilo z njo. Vidiš, to je bila mladost. Zdaj pa je uvelo cvetje, sanje so prešle, prešla
je mladost in žar oči je ugasnil. No, bila je bajka o zlati roži in zdaj je konec. Življenje strmi v te s svojimi globokimi očmi in njegova trda roka te pritiska v blatni kolovoz: Hodi in trpi, ali pa pogini! Tako je.«
trpi, ali pa pogini! Tako je.«
 
»Čuj, Veličina.«
Vrstica 63 ⟶ 62:
»No?«
 
»NocošnjoNocojšnjo noč sem sanjal, da je bila pomlad. Ves vzduh je kipel v drhtenju in vonju novega življenja in vseokoli je bilo solnce, samo zlato, jasno solnce. Šel sem v park. V dolgih vrstah so stale akacije ob poti in njih nežnordeče cvetje je bilo kakor
drhtenju in vonju novega življenja in vseokoli je bilo solnce, samo zlato, jasno solnce. Šel sem v park. V dolgih vrstah so stale akacije ob poti in njih nežnordeče cvetje je bilo, kakor
slana v žaru zarij. V gredicah so cvetele vrtnice in mirte v slepečih barvah in duh, kakor vino Chianti, je polnil moje prsi. Šel sem po snežnobelem pesku, vesel in pijan sladkosti. Izza grmov temnozelenega bršlina so se mi smehljali marmornati kipi v
pozdrav. Žareči v sijaju pomladnega solnca. Zavriskal bi od neznane, silne sreče, pel bi in vpil, tako mi je bilo. Kar naenkrat zavije okolu bližnjega ogla dekle in, nežno stopicaje z malimi nožicami, se mi počasi približuje. Obrazek, oblit od vala zlatih las, ji je rdel v dihu mehkega vetra in njene velike, modre oči so me gledale veselo in prijazno, kakor bi pozdravljale. Njen stas, brate, Venus prve mladosti, je ne dosega. Kakor vila je bila, kakor nadzemski čar. Stal sem in strmel. Bila je že blizu mene, ko začujem njen zvonki smeh. Tajna sladkost je spreletela mojo dušo. Pred očmi se mi je zameglilo in kakor iz dalje sem čul njen glas:
z malimi nožicami, se mi počasi približuje. Obrazek, oblit od vala zlatih las, ji je rdel v dihu mehkega vetra in njene velike, modre oči so me gledale veselo in prijazno, kakor bi
pozdravljale. Njen stas, brate, Venus prve mladosti, jo ne dosega. Kakor vila je bila, kakor nadzemski čar. Stal sem in strmel. Bila je že blizu mene, ko začujem njen zvonki smeh.
Tajna sladkost je spreletela mojo dušo. Pred očmi se mi je zameglilo in kakor iz dalje sem čul njen glas:
 
»No, Križ, kako gre?«
Vrstica 82 ⟶ 77:
»Niti solnce se ne upa v ta kraj.«
 
»Da., da! Cel dan se vlačijo sence po kotih in komaj, komaj čakajo večera, da se strnejo nad tem počrnelim stropom. Žalosten je ta dan, pust, kakor jesensko polje.«
večera, da se strnejo nad tem počrnelim stropom. Žalosten je ta dan, pust, kakor jesensko polje.«
 
Križ mu je ravno hotel odgovoriti, ko je obstal pred oknom eleganten avto. Spogledala sta se in uprla oči v vrata. Čulo se je govorjenje, nato je nekdo narahlo potrkal na vrata. Veličina je skočil po konci.
Vrstica 95 ⟶ 89:
»Daj, odpri!«
 
Križ je odprl in — za trenutek sta stala oba prijatelja, kakor vkopana.
 
Na pragu je stala mladenka, zavita v siv plašč in se smehljala v pozdrav. Gosti valovi zlatih las so ji obkrožali nežen obrazek in velike, modre oči so ji sijale pod fino oblikovanim čelom. V levici je držala šopek snežnobelih krizantem, z desnico je pa oprijemala kljuko.
levici je držala Šopek snežnobelih krizantem, z desnico je pa oprijemala kljuko.
 
Veličina se je zavedel. Stopil je bliže k vratom in se v zadregi nasmehnil.
Vrstica 104 ⟶ 97:
»Klanjam se, gospodična! Želite, prosim?«
 
»Oprostite, ali ne stanuje tu gospa N.?«, je smehljaje vprašala in njen glasek je zvenel po sobi, kakor žuborenja potočka.
 
»Da, gospodična. Izvolite, prosim, za trenutek.«
Vrstica 110 ⟶ 103:
Rdeč, kakor rak, ji je Veličina ponudil napolpolomljen stol in odhitel v gospodinjino stanovanje.
 
Križ je obstal pri vratih in jo gledal, kako je sedla in se ogledovala po sobi. V njegovi duši je zavalovala {{prelom strani}} neznana sladkost in zdelo se mu je, kakor bi solnce posijalo skozi okno.
 
»Kaj me gledate?« ga je smehljaje vprašala.
Vrstica 116 ⟶ 109:
Par korakov je stopil k mizi in komaj slišno zajecljal.
 
»Gospodična, sanjal sem o Vas ...«
 
Glas mu je zamrl v grlu in nekako potrt je sedel na raztrgan divan. Devojka se je zasmejala na ves glas.
Vrstica 128 ⟶ 121:
Na pragu sobe se je pojavila gospodinja in za njo Veličina. Križ je vtihnil. Devojka je vstala in pozdravila dobrodušno se smehljajočo gospo.
 
Veličina in prijatelj sta pa stala vsak na eni strani in strmela, strmela .. .
 
»Bolje bi bilo, da bi govorili o tem z mojim možem,« je Križ začul, kakor iz dalje, gospodinjin glas. Napol v sanjah je razumel, da je prišla dekle naročit par okvirjev k njegovemu gospodarju.
 
»Tudi dobro,« je odvrnila devojka in stopila k vratom. »Do svidenja, gospoda!«, sta čula še oba prijatelja, kakor odmev, potem so se vrata zaprla.
 
Nekoliko časa sta stala molče; nihče ni izpregovoril besede in v očeh je jima je poznala sled ugaslega čara. Potem pa je Veličina stopil k oknu, sedel nazaj na stol in zagrebel obraz v dlani. Križ se je vrgel na divan.
očeh je jima je poznala sled ugaslega čara. Potem pa je Veličina stopil k oknu, sedel nazaj na stol in zagrebel obraz v dlani. Križ se je vrgel na divan.
 
»Ti!«
Vrstica 141 ⟶ 133:
»No.«
 
»Kakor solnce ...«
 
»Pustiva to. Tvoje sanje so šle mimo naju, kakor pomlad, kakor mladost.«
mladost.«
 
»Vila je bila, rojena iz nežne rose.«
Vrstica 150 ⟶ 141:
»Ne sanjaj! Prišla je in zopet šla in nikoli več ne uzreš njenih sladkih oči. Žarek solnca se je izgubil in poslal v ta temen kraj. Zdaj pa je ugasnil njegov soj na praznih stenah in vse je zopet, kakor prej. Pozabiva, brate!«
 
Še nižje, kakor prej sta sklonila glave in še večja žalost je bila v njunih srcih. Nad njima je razgrnil mrak svoja temna krila, kakor bi hotel prestreči vse tiste hrepeneče misli, ki so trepetaje romale v brezkončen nepokoj hrepenenja v sijaju dveh velikih, modrih oči ...
so trepetaje romale v brezkončen nepokoj hrepenenja v sijaju dveh velikih, modrih oči.. .
 
Monotono je udarjal dež na šipe in bilo je vsepovsod, kakor trudne, težke sanje.
 
»Mladost ...!«
 
[[Kategorija:Ferdo Kozak]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Dela leta 1912]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Podlistki]]