Nesrečna tura: Razlika med redakcijama

| vir= {{fc|dlib|7F1M9NWZ|s=1-21–2|202}}

Moj prijatelj Štefan je bil hribolazec prve vrste. Ni hodil samo na Sv. Katarino preganjat dolgčas in gledat ljubljansko meglo na Šmarno goro, ampak bila sta tudi z očetom Triglavom stara znanca. Dasiravno StefanŠtefan ni bil prav urnih nog, je bil pa zato zanesljivejši. Nikdar ni hodil v nevamost, samo popolnoma varna pota je Ijubilljubil, pa ta je ubiral počasi in s premislekom razumnega človeka. Njegova hoja je bila zato tudi zanesljiva kot kraškega osla, in da li so Štefanu odpovedale noge, tega si ne dovoljujem kot njegov prijatelj niti misliti. Dokaz imam že v tem, da Štefana zaradi premočnih nog niso hoteli potrditi k vojakom, dasiravno dandanes ne izbirajo več, ampak je dobra vsaka krevlja. Po obči sodbi pa to ni bila Štefanova napaka, ampak posebna odličnost njegovega telesa. Kajti moškemu se sploh ne poda, če ima nožice kot palčice, proti katerim je život tak kot krompir proti tankima bilčicama.

Priporočil sem se tedaj svojemu prijatelju Štefanu, da bi šel z njim na kako višjo goro. To sem pa storil iz sledečih namenov: Prvič je bil Štefan boijbolj pameten kot one vrste Ijudjeljudje, ki hodijo v gore poskušat svoje talente za zrakoplovstvo, kajti o Štefanu se je vedelo, da se ni nikdar frčal čez kake skale, kot delajo to nekateri turisti, ki menda mislijo, da ieje naša majka zemlja že izgubila svojo privlačno silo, ali se pa zanašaiozanašajo na vpliv lune. Drugič je bil Štefan trden v nogah, tako, da bi morda poleg svojih kosti vlekel še moje, če bi imel ostati v kakem iarkujarku, kar se lahko zgodi turistu-rekrutu. To so bili poglavitni vzroki, zakaj sem si ravno Štefana izbral za vodnika na težko pot turistike.

Ko sem Štefanu razodel svojo namero, je bil prav zadovoljen z menoj. Opomnil je samo, da bova za začetek naredila kako prav lahko turo, n. prnpr. na Šmarno goro, s čemer se pa nisem strinjal, kajti na njej sem bil že dovoljkrat. Predložil mi je tedaj drugi nacrtnačrt: Vrhnika, čez hribe, tja gori v Škofjo Loko. S tem sem bil že zadovoljen. Ko sem se pa spomnil, da imam v bližini Vrhnike neko sestrično, s katero nisem bil niti osebno znan, sem se namenil za to pot, da bi se oglasil pri svojih sorodnikih. To sem povedal tudi Štefanu in glej ga zlomka, Štefan je poznal mojo sestrično, ker se je večkrat ustavil v dotični hiši. Njen oče, moj stric, je imel namreč gostilno, in ker je bil on vdovec, mu je hči Klotilda gospodinjila. Štefan je namreč po končanih turah zelo Ijubilljubil miren kotiček v gostilni, odkoder se ni izlepa ganil. Na tak način se je seznanil tudi z mojo sestrično Klotildo, o kateri je omenil, da je prav inteligentna gospodična, ker je bila precej dolgo časa v Škofji Loki v samostanu. To je bilo sicer tudi meni vse znano, in ker sem videl, da je Štefan vse ravno tako povedal, sem mu veroval, da jo v resnici pozna.

Odpravila sva se tedaj na pot. Štefan je vzel svoj nahrbtnik in ga založil še zame, kajti meni, novincu, ni še zaupal takega bremena. Kedaj sva se ravno pripeljala na Vrhniko, se ne more natančno določiti, ker ta vlak ne upošteva predpisanega časa. A bilo je že precej pozno zvečer, kaitikajti odločila sva se, da greva iz Vrhnike zgodaj zjutraj, da bova hodila po hladu in da ne bo treba preveč hiteti do določenega cilja.

»Dobro,« je rekel Štetan, »bom že tako vse speljal, da se bomo nazadnje še smejali. AnapakAmpak držati se moraš prav resno.«

»Ne daleč, gospodična! Samo do Škofje Loke za enkrat, ker ta gospod še ni vajen turistovskega življenja. Hočeva začeti z malim.«

»K nam? Še nikdar ga ni bilo. Premislite vendar, vsak obišče svoje sorodnike kadarkoli more, ampak to je pa tak kmetavz, da se nepribližane približa hiši.

Meni se je zdelo, da so mi pri teh besedah zrastla ušesa še za toliko, kot je normalna mera, s takim začudenjem sem to poslušal. Mislil sem si, da je gospodična Klotilda zamenjala mojo osebnost s kom drugim. Tega dvoma me je rešelrešil Štefan, ki je rekel:

»Prav hvaležen bi vam bil, gospodična, če bi ga mi še malo bolj opisali, jaz bi ga rad poznal bolj temeljito, tudi meni se zdi, da je bolj zaprt človek in da se kaže na vnanje drugačnega, kot je v resnici.«

»Meni je prav, samo jezen ne bodi,« pravi Štetan. Nato sva plačala in se odpravila. Klotilda je podala Štefanu roko, za tem pa meni. »Zbogom, gospodična,« sem rekel in dostavilidostavil: »Hvala vam tudi lepa za besede, ki ste jih govorili o meni, svojemu bratrancu — Jožefu Ravniku.«

»Kaj si storil, Joško!« me prime zunaj Štefan, držeč se za glavo. »Zakaj si ji povedal, kdo si. Oh, s takimi Ijudmiljudmi hoditi na ture! Joj, iojjoj, zdaj sem pa še jaz notri!«

Drugo jutro ieje bilo solnce visoko na nebu, ko sva se vzbudila. Štefan je pogledal na uro. Bila je že devet.

Jaz sem pa sklepalsklenil, da takih tur ne bom več delal. Se da veliko ljudi speljati v pogubo v kanadskih gozdih in to še brez provizije!