Čuvaj Gregor: Razlika med redakcijama

»Poglejte, gospod, na čelu so me ranili – no, saj se ne bojim vsakega, toda bilo jih je preveč –«

»Povejte zdaj na tanko, kako je bilo.«

»…Veste... veste, gospod, že dvajset let služim, pa se mi kaj takega še ni primerilo – da bi imel še tisto moč, kot sem jo imel pred dvajsetimi leti, šteno naklestil.«

»Dobro, dobro, povejte, kako so vas, pa koliko jih je bilo.«

»Saj pravim, ne vem! Sicer dobro vidim, toda tema je bila kakor v dimniku. Okoli pol tretje ure – bil sem ravno za tovarno pri krleh – zaslišim za deskami ropot, kakor bi jih kdo prijemal, pa vlačil proti ograji. Strah me ni bilo nikdar – saj me gospod dobro poznate – mislil sem pa, da so le sosedovi psi in odšel počasi proti pisarni. Takrat je pa enemu ušla deska in padla na tla, da je plosknilo z močnim glasom. Takoj sem stopil v pisarno po gorjačo. Tiho sem prišel k skladišču. Pri deskah ni bilo nikogar; najbrž že so jih tavnoravno odvlekli. Počakal sem, da se vrnejo. Strah me ni bilo popolnoma nič, toda tema je bila, da nisem dobro videl, kdaj so se vrnili. Zaslišal sem v bližini šum – takrat sem pa zakričal:

Ko sem zakričal, je vse potihnilo. Počakal sem nekoliko, ako se spet vrnejo, nato pa vstal in hotel do desk, kar me nekdo zagrabi za levo roko – jaz pa mahnem z vso silo in zadel sem, kajti fant je vzdihnil in zaklel. V tistem trenotku pa me zagrabi nekdo krog vratu, drugi za roke in me vržeta kake pet metrov po skladišču, da sem s čelom priletel v voz in sem mislil, da bom na mestu izdihnil. Lumpje so se zakrohotali in zbežali nato krog skladišča –«

»Gori, proti ogradi, kamor so vlačili deske. Komaj sem vstal, tako sta me bolela glava in vrat. S težavo sem prišel v pisarno, da sem navil uro; bila je ravno štiri.

Ko se je dodobra zdanilo, sem privlekel nekaj celih desk nazaj; tri so razbili – tiste sem pustil zgoraj – greste lahko pogledat, gospod –«

»Je že dobro, že! Bom takoj naznanil orožnikom in sporočil tudi gospodu tovarnarju …...«

Čudno je zmajeval postajevodja z glavo, ko si je ogledoval prostor, kjer so ležale deske. Pet jih je bilo! Dve še skoro celi, tri pa razklane in na konceh nekoliko odbite. Skrbno je zabeležil število in stanje ukradenih desk. Nato je šel po sledovih, ki so se poznali v pohojeni travi, do skladišča. Z nasmehom je opazoval med potjo vse, kar se je dalo opazovati, in tudi v skladišču dobil marsikak »corpus delicti«. Zadovoljen je zaprl knjižico – še ena pot mu je preostajala – k čuvaju radi nekaterih najvažnejših prašanj.

Čuvaj Gregor še ni drugo jutro dobro legel, ko je stopil v izbo postajevodja Malenc. Prvi se ga je vidno prestrašil, toda odgovarjal je še dosti hladnokrvno na vsa prašanja.  VčasiVčasih so prišli njegovi odgovori navzkriž, enkrat celo v popolno protislovje, dasi je govoril ravnotako, kakor se je v resnici zgodilo.

Ko so se zaprla vrata za postajevodjo, se je čuvaj pogrnil počasi z odejo, se obrnil v zid in zadremal …...

==II.==

»Poslušajte, Gregor! Tičke, ki so razbijali deske, sem že izvohal; ni jih bilo mnogo – bil je samo eden –«

Kakor bi na gadu sedel, je poskočil čuvaj in se začudil.

»Glejte,« je nadaljeval, »prejšnji dan je bil nabor. Pri krčmarju Janezu so fantje pili in mimogrede ste tudi vi ob osmih izpili na njihovo zdravje nekaj kozarcev. Do dveh po polnoči ste odpravljali službo, a vino vam je stopilo v glavo, postala je težka, da ste jo morali nasloniti za {{prelom strani}} dve uri v skladišču na voz. Ko ste se zbudili, je bila ura že štiri –«

»Navili ste seveda takoj uro, toda morali bi jo med tem časom že trikrat. Bali ste se, da bi ne bili radi tega odpuščeni iz službe, in nanesli ste sami desk v ogrado, a pri tem ste bili preveč nerodni, padli ste in stese pobili na čelu in po nosu. Zjutraj ste si pa zelo dobro izmislili zgodbo o lumpih, ki so kradli deske –«

»Da, gospod postajevodja, ravnotako je bilo,« je z jokajočim glasom potrdil čuvaj. »Pa prosim vas, ne naznanite me, ker izgubim službo in zaprt bom. Imam pa družino, šest otrok – prosim, nikar me ne naznanite!«

»Obljubite mi, da ne napravite nikoli več kaj enakega, Gregor!« je ukazal postajevodja, »ker v prihodnje vas bom brez usmiljenja naznanil. Zdaj vem o tem samo jaz in pa gospod nadzornik, ki pa je obljubil, da ne pove tega tovarnarju. – Torej, obljubite?«