S cepinom in vrvjo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
brisani bib podatki, katerih besedilo ni tu
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= S cepinom in vrvjo
| avtor= I.M.Janko Mlakar
| izdano=
 
Vrstica 7:
 
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|Februarja 1903}}, leto 8, št. 12, str. 188-192
 
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|november 1905}}, leto 11, št. 6, str. 89-92
 
 
Vrstica 12 ⟶ 14:
[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IOXSAUYZ dLib8/11],
[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-C0NGH9OT dLib8/12]
{{fc|dlib|XVUMP4B0|s=89-92|dLib 6}}
| dovoljenje= dLib
| opombe=
Vrstica 130 ⟶ 133:
 
[[Kategorija:Planinski vestnik]]
 
==1905 št.6==
 
Marsikdo bo morda mislil, da sem »cepin in vrv« vrgel v koruzo, ker sem v VIII. letniku »Plan. Vestnika« ostal s svojim potopisom v Latschu.- Takrat sem obljubil, da bom povedal, kako nisem prilezel na Bernino. Letos hočem to obljubo pošteno izpolniti. Zaradi boljšega pregleda vsega potopisa pa naj na kratko podam vsebino tega, kar sem napisal v VIII. letniku.
 
 
Namenil sem se potovati iz Sterzinga kar naravnost na Bernino v Švico. Mahnil sem jo po Ridnaunski dolini v Otzthal. Ako mi je bila kaka gora na poti, se ji nisem ognil, marveč sem šel kar po eni strani gori, po drugi pa doli. Tako sem oblezel nekaj črez 3000 m visokih gričev Štubajskih planin. Iz Otzthala sem pa krenil po bližnjici črez Weisskugel v Vintschgausko dolino. Vse to potovanje ter jako resnične in zanimive dogodke, katere sem doživel med potjo, sem opisal v 8 poglavjih, ki se prav prijetno berejo. Ravno tako ali pa še bolj zanimiva bodo tudi naslednja poglavja.
9. Martellska dolina.
 
 
V Latschu sem žejo komaj potolažil s pivom, ki se mi je po šestnajsturni hoji izborno prileglo. Zato sem pa drugo jutro delal bridko pokoro. Ko sem stopal v hladnem jutru proti vhodu v Martellsko dolino, sem se tako potil, da mi je pot curljal celo iz žepov. Takrat sem spoznal škodljivost piva na potovanju. Sklenil sem, da ga nikdar več ne bom pil, — če ne pridem do njega.
 
 
Vhod v dolino stražita dva gradova, Ober- in Unter-Montan. Njune razvaline pričajo o nekdanji silni moči. Stanovali so tu mogočni Annenbergi, ki se niso odlikovali samo po svojem bogastvu, marveč tudi po učenosti. Marsikak zaklad nemške književnosti je bil tu shranjen. Ko so pa Annenbergi pomrli, se je polastil gradov neki vintschgauski kmet, ki je vso knjižnico za malo denarja razmetal. Med drugim je tudi prodal za par goldinarjev znani berlinski rokopis Nibelungenlieda, ki so ga Angleži Berlinu prodali za 2000 funtov šterlingov. Rokopis je naredil pač dolgo potovanje. O vsem tem in še marsičem drugem me je poučil neki profesor prejšnji večer v Latschu. On je bil tudi kriv, da sem pozno v noč »žehtal« in se drugo jutro potil.
 
 
Željno sem gledal v bistre valove Plime, ki je globoko pod menoj divjala v široko Vintschgausko dolino. Najraje bi bil planil vanje, toda potem bi se bil gotovo spotil za vedno. Lotevala se me je že slaba volja, ker me je tudi nahrbtnik neusmiljeno tiščal. Da bi si nekoliko olajšal srce, sem začel peti. In zares, takoj sem postal boljše volje in celo nahrbtnik se je nekoliko olajšal. Znana stvar je, da se pri petju laže hodi; da pa s petjem celo nahrbtnik izgubi nekoliko teže, gotovo malokdo ve. Jaz sem se že veselil svoje iznajdbe in začel sem v mislih kovati članek za »Vestnik« z naslovom »Nekaj o muzikalnih nahrbtnikih«, ko mč nenadoma nekdo pokliče. Ozrem se in vidim enega moža hiteti za menoj z mojim havelokom v roki. Med petjem se mi je havelok izmuznil na tla in tako se mi je zmanjšalo breme.
 
 
Možakar pa pokaže na moj cepin in pravi: »Kam pa, gospod, s takim orožjem?« »Na Konigsspitze«, mu odvrnem zavestno. Takoj se domeniva, da me spremi gori. Mož je bil namreč vodnik Henrik Eberhofer iz Ganda. Z veseljem sem se poslovil sedaj še od nahrbtnika. Kako prijetno se je korakalo potem po dolini navzgor!
 
 
Mimo Salta dospeva v Gand, ki je glavni kraj v dolini. Tu vidiš, kako neusmiljeno gospoduje divja Plima. Sredi struge so navaljene velikanske skale in ostanki podrtih hiš. Potok pa krotko šumlja po široki strugi in obsiplje podrtine s srebrnimi kapljami, kakor bi objokoval njih žalostno usodo. Takisto ljubko je žuborel, ko je prišel človek z vintschgauskega polja iskat bivališča v ozko Martellsko dolino. Usedel se je na zeleno trato, pil iz bistre Plime in prisluškoval prijetnim glasovom njenih valčkov, ki so ga vabili, naj ostane pri njih. Človek je verjel njih sirenskemu petju in si postavil v samotni dolini bivališče. Toda visoko v gorah je pripravljala hinavska Plima moči, da razdere delo človeških rok. V veliki votlini pod površjem Zufallfernerja so se zbirale velikanske množine vode in čakale, kdaj se predre ledeni jez, ki jih je ločil od zunanjega sveta. Človek v dolini pa ni o tem prav nič slutil; mirno in zadovoljno je živel ob bregovih Plime.
 
 
Temna noč je objela dolino. Le tuintam je brlela kaka lučca skozi majhno okence. Naenkrat zagrmi v koncu doline. »Plaz se je utrgal«, pravijo ljudje, »in po noči, to je res čudno«. Toda grmenje je vedno silnejše in se vedno bolj in bolj bliža. Prestrašeni planejo ljudje iz hiš in zro v temno noč. Tu vidijo nekaj nedoločenega, skrivnostnega valiti se s silno hitrostjo. Je li morda zmaj, ki je spal v naročju Ortlerskih ledenikov in se je sedaj zbudil ? Ne, to so valovi Plime! Ledeniško jezero je predrlo jez in Plima je z veseljem sprejela njegove valove in jih bliskovito v drznih skokih nesla v dolino. Ko je napočilo jutro, je bila dolina napolnjena z umazanimi valovi in ljudje so zrli srepo vanje s trmih pobočij obrežnih gora. Rešili so samo golo življenje. Ko je voda odtekla, so se pokazale podrtine hiš in s kamenjem posute trate. Plima je pa zopet krotko tekla po opustošeni dolini. Toda človek se ni hotel umakniti divji prirodni moči. Blizu Zufallske planine ob znožju ledenikov je zgradil močan graniten jez. Tu se zbirajo ledeniški odtoki, ki odtekajo počasi črez jez v dolino. Spomladi in ob hudih nalivih pa Plima zopet podivja in včasi zasuje s peskom celo vintschgausko polje.
 
 
Martellcem pa ne preti nevarnost le od spodaj, marveč tudi od zgoraj. Plazovi jim vsako spomlad žugajo podreti hiše. Mnogo hiš so že pometli s strmega pobočja v dolino. Nekoč je plaz podrl veliko poslopje (Wirthsfranzenhaus) in izvlekel gospodarja iz hiše. Kmet se je prebudil šele na bregu Plime v tisti odeji, s katero je bil po noči odet. Visoko nad Gandom stoji hiša Soyreithtrank. Neko nedeljo je šel gospodar z gospodinjo v cerkev. Kako se začudi, ko domov grede najde hišo za celo uro niže. Plaz jo je dvignil s temelja in jo mu pritiral naproti. Bila je napolnjena s snegom, toda otrokom se ni zgodilo nič. Kmet je pustil bajto v snegu in si postavil novo poslopje.
 
 
Tako živi Martellec v vednem boju z naravo. V njem si je pridobil jeklen značaj in neustrašenost; to nam priča tudi cerkvena zastava v Gandu. Edino ta ima namreč pravico, nositi cesarskega orla. V vojskah z Engadinci so se Martellci tako odlikovali, da jim je deželni knez dal troje na izbiro: prostost davka za vedno, prosto dobavo soli, ali pa pravico, nositi dvoglavega orla na cerkveni zastavi. Ponosni Martellci so si izbrali zadnje.
Dolina se od Ganda dalje vedno bolj stiska. Kmalu dospeva do zelene trate, na kateri stoji v senci vitkih macesnov cerkvica »Maria Schmelz«. Poleg nje ležita dve velikanski skali. Pred kakimi štiridesetimi leti se je utrgala ogromna peč v steni, ki se vzpenja nad cerkvijo. Ko se je pa privalila do cerkvice, se je naenkrat razdelila v dva kosa, ki sta obtičala poleg nje. V cerkvi je molila gluha ženica, ki ni šlišala prav nič ropota. Ne daleč od cerkve stoje še ostanki topilnic, kjer so nekdaj topili rudo. Gori v gozdovih ob koncu doline so bili namreč bogati zlati in bakreni rudniki. Slednjič so jih pa morali opustiti, ker je voda preveč nagajala. Ko je rudarstvo še cvetlo, je prihajalo v dolino mnogo tujih rudarjev. Ti so postavili zraven plavžev cerkvico »Maria Schmelz«, ki se v starih zapisnikih imenuje »Capella metallicorum«.
 
 
Pot je vedno lepša in zanimivejša. Zelene trate se menjavajo s senčnatimi gozdi, ki se šopirijo celo črez 2000 m visoko. ŽalibOg, da krasni macesni nimajo skoraj nobene vrednosti, ker bi bili stroški za prevažanje preveliki. Mimo krasnega slapa Plime prideva na obširno Martellsko planino (1828 m), odkoder se krasno vidijo ledeniki v koncu doline, izpod katerih se dviga ponosno dvoglavi Čevedale (3774 m). Malo se pomudiva tu pri prijaznih planšarjih, ki oskrbujejo nad 300 glav živine, potem pa hitiva skozi ozko sotesko na Zufallsko planino (2273 m). Na njej stoji Zufallska koča sekcije draždanske. Že tu sem bil obilno poplačan za pot, ki mi je lil po obrazu v opoldanski vročini, s krasnim razgledom na ledene jezike Zufallskega in Langenskega ledenika. Pravljica pripoveduje, da so se v teh ledenih puščavah razprostirali v starodavnosti bujni pašniki in bogato žitno polje. Ko je nekoč padla slana, so peljali otroci svojega starega očeta in ga vprašali, kaj je to. Starček je potipal slano in dejal: »Oh otroci, to je slabo znamenje! Tu bo nekdaj tako divji kraj, da še ptiči ne bodo mogli stanovati.« In res dokazujejo mnoga dejstva, da je led šele v poznejših dobah pokril te kraje. Blizu Zufallskega ledenika so namreč še razvaline samostana, ki je bil opuščen v 14. stoletju. Nekoliko više pod Mutspitze (2911 m) je pa prostor, kjer se je pobirala carina od živine, katero so gnali v Worms. Prelazi v Švico in na Laško so bili takrat gotovo bolj zložni in brez ledu.