S cepinom in vrvjo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 20:
}}
==1905 št.6==
Marsikdo bo morda mislil, da sem »cepin in vrv« vrgel v koruzo, ker sem v VIII. letniku »Plan. Vestnika« ostal s svojim potopisom v Latschu.- Takrat sem obljubil, da bom povedal, kako nisem prilezel na Bernino. Letos hočem to obljubo pošteno izpolniti. Zaradi boljšega pregleda vsega potopisa pa naj na kratko podam vsebino tega, kar sem napisal v VIII. letniku.
Namenil sem se potovati iz Sterzinga kar naravnost na Bernino v Švico. Mahnil sem jo po Ridnaunski dolini v Otzthal. Ako mi je bila kaka gora na poti, se ji nisem ognil, marveč sem šel kar po eni strani gori, po drugi pa doli. Tako sem oblezel nekaj črez 3000 m visokih gričev Štubajskih planin. Iz Otzthala sem pa krenil po bližnjici črez Weisskugel v Vintschgausko dolino. Vse to potovanje ter jako resnične in zanimive dogodke, katere sem doživel med potjo, sem opisal v 8 poglavjih, ki se prav prijetno berejo. Ravno tako ali pa še bolj zanimiva bodo tudi naslednja poglavja.
9. Martellska dolina.
V Latschu sem žejo komaj potolažil s pivom, ki se mi je po šestnajsturni hoji izborno prileglo. Zato sem pa drugo jutro delal bridko pokoro. Ko sem stopal v hladnem jutru proti vhodu v Martellsko dolino, sem se tako potil, da mi je pot curljal celo iz žepov. Takrat sem spoznal škodljivost piva na potovanju. Sklenil sem, da ga nikdar več ne bom pil, — če ne pridem do njega.
Vhod v dolino stražita dva gradova, Ober- in Unter-Montan. Njune razvaline pričajo o nekdanji silni moči. Stanovali so tu mogočni Annenbergi, ki se niso odlikovali samo po svojem bogastvu, marveč tudi po učenosti. Marsikak zaklad nemške književnosti je bil tu shranjen. Ko so pa Annenbergi pomrli, se je polastil gradov neki vintschgauski kmet, ki je vso knjižnico za malo denarja razmetal. Med drugim je tudi prodal za par goldinarjev znani berlinski rokopis Nibelungenlieda, ki so ga Angleži Berlinu prodali za 2000 funtov šterlingov. Rokopis je naredil pač dolgo potovanje. O vsem tem in še marsičem drugem me je poučil neki profesor prejšnji večer v Latschu. On je bil tudi kriv, da sem pozno v noč »žehtal« in se drugo jutro potil.
Željno sem gledal v bistre valove Plime, ki je globoko pod menoj divjala v široko Vintschgausko dolino. Najraje bi bil planil vanje, toda potem bi se bil gotovo spotil za vedno. Lotevala se me je že slaba volja, ker me je tudi nahrbtnik neusmiljeno tiščal. Da bi si nekoliko olajšal srce, sem začel peti. In zares, takoj sem postal boljše volje in celo nahrbtnik se je nekoliko olajšal. Znana stvar je, da se pri petju laže hodi; da pa s petjem celo nahrbtnik izgubi nekoliko teže, gotovo malokdo ve. Jaz sem se že veselil svoje iznajdbe in začel sem v mislih kovati članek za »Vestnik« z naslovom »Nekaj o muzikalnih nahrbtnikih«, ko mč nenadoma nekdo pokliče. Ozrem se in vidim enega moža hiteti za menoj z mojim havelokom v roki. Med petjem se mi je havelok izmuznil na tla in tako se mi je zmanjšalo breme.
Možakar pa pokaže na moj cepin in pravi: »Kam pa, gospod, s takim orožjem?« »Na Konigsspitze«, mu odvrnem zavestno. Takoj se domeniva, da me spremi gori. Mož je bil namreč vodnik Henrik Eberhofer iz Ganda. Z veseljem sem se poslovil sedaj še od nahrbtnika. Kako prijetno se je korakalo potem po dolini navzgor!
Mimo Salta dospeva v Gand, ki je glavni kraj v dolini. Tu vidiš, kako neusmiljeno gospoduje divja Plima. Sredi struge so navaljene velikanske skale in ostanki podrtih hiš. Potok pa krotko šumlja po široki strugi in obsiplje podrtine s srebrnimi kapljami, kakor bi objokoval njih žalostno usodo. Takisto ljubko je žuborel, ko je prišel človek z vintschgauskega polja iskat bivališča v ozko Martellsko dolino. Usedel se je na zeleno trato, pil iz bistre Plime in prisluškoval prijetnim glasovom njenih valčkov, ki so ga vabili, naj ostane pri njih. Človek je verjel njih sirenskemu petju in si postavil v samotni dolini bivališče. Toda visoko v gorah je pripravljala hinavska Plima moči, da razdere delo človeških rok. V veliki votlini pod površjem Zufallfernerja so se zbirale velikanske množine vode in čakale, kdaj se predre ledeni jez, ki jih je ločil od zunanjega sveta. Človek v dolini pa ni o tem prav nič slutil; mirno in zadovoljno je živel ob bregovih Plime.
Temna noč je objela dolino. Le tuintam je brlela kaka lučca skozi majhno okence. Naenkrat zagrmi v koncu doline. »Plaz se je utrgal«, pravijo ljudje, »in po noči, to je res čudno«. Toda grmenje je vedno silnejše in se vedno bolj in bolj bliža. Prestrašeni planejo ljudje iz hiš in zro v temno noč. Tu vidijo nekaj nedoločenega, skrivnostnega valiti se s silno hitrostjo. Je li morda zmaj, ki je spal v naročju Ortlerskih ledenikov in se je sedaj zbudil ? Ne, to so valovi Plime! Ledeniško jezero je predrlo jez in Plima je z veseljem sprejela njegove valove in jih bliskovito v drznih skokih nesla v dolino. Ko je napočilo jutro, je bila dolina napolnjena z umazanimi valovi in ljudje so zrli srepo vanje s trmih pobočij obrežnih gora. Rešili so samo golo življenje. Ko je voda odtekla, so se pokazale podrtine hiš in s kamenjem posute trate. Plima je pa zopet krotko tekla po opustošeni dolini. Toda človek se ni hotel umakniti divji prirodni moči. Blizu Zufallske planine ob znožju ledenikov je zgradil močan graniten jez. Tu se zbirajo ledeniški odtoki, ki odtekajo počasi črez jez v dolino. Spomladi in ob hudih nalivih pa Plima zopet podivja in včasi zasuje s peskom celo vintschgausko polje.
Martellcem pa ne preti nevarnost le od spodaj, marveč tudi od zgoraj. Plazovi jim vsako spomlad žugajo podreti hiše. Mnogo hiš so že pometli s strmega pobočja v dolino. Nekoč je plaz podrl veliko poslopje (Wirthsfranzenhaus) in izvlekel gospodarja iz hiše. Kmet se je prebudil šele na bregu Plime v tisti odeji, s katero je bil po noči odet. Visoko nad Gandom stoji hiša Soyreithtrank. Neko nedeljo je šel gospodar z gospodinjo v cerkev. Kako se začudi, ko domov grede najde hišo za celo uro niže. Plaz jo je dvignil s temelja in jo mu pritiral naproti. Bila je napolnjena s snegom, toda otrokom se ni zgodilo nič. Kmet je pustil bajto v snegu in si postavil novo poslopje.
Tako živi Martellec v vednem boju z naravo. V njem si je pridobil jeklen značaj in neustrašenost; to nam priča tudi cerkvena zastava v Gandu. Edino ta ima namreč pravico, nositi cesarskega orla. V vojskah z Engadinci so se Martellci tako odlikovali, da jim je deželni knez dal troje na izbiro: prostost davka za vedno, prosto dobavo soli, ali pa pravico, nositi dvoglavega orla na cerkveni zastavi. Ponosni Martellci so si izbrali zadnje.
Dolina se od Ganda dalje vedno bolj stiska. Kmalu dospeva do zelene trate, na kateri stoji v senci vitkih macesnov cerkvica »Maria Schmelz«. Poleg nje ležita dve velikanski skali. Pred kakimi štiridesetimi leti se je utrgala ogromna peč v steni, ki se vzpenja nad cerkvijo. Ko se je pa privalila do cerkvice, se je naenkrat razdelila v dva kosa, ki sta obtičala poleg nje. V cerkvi je molila gluha ženica, ki ni šlišala prav nič ropota. Ne daleč od cerkve stoje še ostanki topilnic, kjer so nekdaj topili rudo. Gori v gozdovih ob koncu doline so bili namreč bogati zlati in bakreni rudniki. Slednjič so jih pa morali opustiti, ker je voda preveč nagajala. Ko je rudarstvo še cvetlo, je prihajalo v dolino mnogo tujih rudarjev. Ti so postavili zraven plavžev cerkvico »Maria Schmelz«, ki se v starih zapisnikih imenuje »Capella metallicorum«.
Pot je vedno lepša in zanimivejša. Zelene trate se menjavajo s senčnatimi gozdi, ki se šopirijo celo črez 2000 m visoko. ŽalibOg, da krasni macesni nimajo skoraj nobene vrednosti, ker bi bili stroški za prevažanje preveliki. Mimo krasnega slapa Plime prideva na obširno Martellsko planino (1828 m), odkoder se krasno vidijo ledeniki v koncu doline, izpod katerih se dviga ponosno dvoglavi Čevedale (3774 m). Malo se pomudiva tu pri prijaznih planšarjih, ki oskrbujejo nad 300 glav živine, potem pa hitiva skozi ozko sotesko na Zufallsko planino (2273 m). Na njej stoji Zufallska koča sekcije draždanske. Že tu sem bil obilno poplačan za pot, ki mi je lil po obrazu v opoldanski vročini, s krasnim razgledom na ledene jezike Zufallskega in Langenskega ledenika. Pravljica pripoveduje, da so se v teh ledenih puščavah razprostirali v starodavnosti bujni pašniki in bogato žitno polje. Ko je nekoč padla slana, so peljali otroci svojega starega očeta in ga vprašali, kaj je to. Starček je potipal slano in dejal: »Oh otroci, to je slabo znamenje! Tu bo nekdaj tako divji kraj, da še ptiči ne bodo mogli stanovati.« In res dokazujejo mnoga dejstva, da je led šele v poznejših dobah pokril te kraje. Blizu Zufallskega ledenika so namreč še razvaline samostana, ki je bil opuščen v 14. stoletju. Nekoliko više pod Mutspitze (2911 m) je pa prostor, kjer se je pobirala carina od živine, katero so gnali v Worms. Prelazi v Švico in na Laško so bili takrat gotovo bolj zložni in brez ledu.
==1905 št. 7==
(Dalje)
Gorko opoldansko sonce mi je ohladilo navdušenje do krasnega razgleda tako, da sem zamenjal mehko travo s trdim ležiščem v koči. Toda kmalu me spravi kvišku Eberhofer, češ, da morava odriniti, če hočeva po bližnjici črez Butzenspitze in Eisseespitze na prelaz Eissee, kakor sva se med potjo domenila. Ta »bližnjica« je pa za debelo uro — daljša nego navadna pot. Zato ti pa tudi nudi priliko, da se popelješ v par trenotkih na Suldenski ledenik, kjer globoke razpoke komaj čakajo, da te sprejmejo za vedno v svoje prijateljsko naročje. Toda jaz sem šel na »bližnjico« s trdo nado, da bom spal v Halleški koči, ne pa v mrzli razpoki.
10. Prelaz Eissee (3133 m)
Nevoljen in zaspan sem se guncal po travnatih robeh za vodnikom, ki je ves čas govoril o samostanih, ki so nekdaj tu stali. Hotel me je na vsak način prepričati, da so tiste skale, ki se imenujejo Klosterle, razvaline dveh samostanov. S svojim kvasanjem je dosegel toliko, da me je popolnoma zdramil, ko sva prišla do Langenskega ledenika. Zaspanec mi je pa pregnal duti krasni razgled, ki se mi je tu odprl. Zdelo se mi je, kakor da bi se bil zdramil na severnem tečaju. Zato sem se pa tudi dobro potresel za nos, da sem se prepričal, da ne sanjam. Kamorkoli so me vedle oči, sem videl sam led in sneg. Te ledene pustinje obrobljajo največji velikani Ortlerskih planin. Kopali so svoje ledene glave v žgočih solnčnih žarkih in se grozno potili, da jim je pot lil kar v potokih po zgubančenih obrazih. No jaz sem jim privoščil iz srca.
Po Langenskem ledeniku sva šla naravnost proti Butzenskemu vrhu. Nekaj časa stopava kar po razhojeni gazi proti Halleški koči, ki se nama je v daljavi kazala kakor črn madež na snežnobeli ledeni odeji, potem pa kreneva bolj na desno. V mehkem snegu puščava za seboj globoko sled. Skrbno preizkujeva s cepinoma, se li ne skriva morda pod nedolžnobelo odejo kaka razpoka. Kmalu se morava navezati na vrv, zakaj vzporedne črte na snegu so nama izdale, da pod njimi že zevajo razpoke. Vsled tega sva morala delati velike ovinke, in prav vesel sem bil, ko sva prišla do podnožja piramide Butzenskega vrha (3303 m). Hitro se odveževa in splezava po skalah na vrh. Pogled na Suldenski ledenik in v ozko Suldensko dolino je odtod vprav velikanski. Toda vodnik me je gnal hitro naprej, ker naju je čakala še dolga pot.
Urno se spustiva zopet na ledenik, potem pa zlezeva previdno na ledeni greben, ki se vleče proti Eisseespitze (3246 m). Ta bližnjica na prelaz Eissee je hribolazcem radi krasnega razgleda jako priljubljena. Zato je greben tudi zavarovan z železno žico, ki pa vsaj meni ni ni koristila. Visela je namre dober meter nad menoj. Jaz sem seveda mislil v svoji preproščini, da je to brzojavna žica, in sem celo vprašal vodnika, kam je napeljana. Ta je pa menil, da se hočem norčevati, vendar je odkritosrčno priznal, da je žica malokdaj v pomoč. »Kadar je veliko snega«, je rekel, »bi morali laziti po vseh štirih, da bi se je oprijemali, kadar pa skopni toliko snega kakor letos, je pa niti doseči ne moremo.« Prijetna je pa ta hoja po ozkem, na mnogih mestih skoraj vodoravnem grebenu. Seveda paziti moraš dobro, ker se greben spušča na obeh straneh silno strmo na Suldenski in Langenski ledenik.
Solnce se je že začelo poslavljati, ko sva prišla na zadnji rob, pod katerim stoji Halleška koča. Vodnik je odšel dalje proti koči, jaz sem pa ostal na robu, kjer sem počakal solnčnega zahoda. Po pravici slovi sončni vzhod na gorah, saj je nekaka podoba novega, životvornega življenja in zmage svetlobe nad temo. Ali tudi sončni zahod je prekrasen in daje duši izrednega, nepopisnega užitka. Sončni vzhod vliva v nas novih moči in nas napolnjuje s hrepenenjem po novem delovanju, zahod nam pa teši hrepenenje, miri nam strasti in napolnjuje dušo z mirom, ki je podoben onemu večnemu miru, v katerem ni strasti, želja in hrepenenja... Da, nepopisno krasen je ob jasnih večerih v gorah boj med svetlobo in temo, med dnevom in nočjo. Krasno se žari nebo. Vrhovi, stene, ledeniki, vse stvarstvo se potaplja v žarke tonočega sonca. Toda že se vzdiguje mrak iz globokih dolin. Prestrašeni begajo žarki po zelenih planinah, s katerih se pa morajo kmalu umakniti na mrzle ledenike. Skrivajo se v razpoke, iščejo zavetja v globelih, ali mrak jih goni vedno više in više. Krčevito se oprijemljejo ostrih grebenov in vrhov, a no se že bliža na svojih hitrih krilih in pred njo morajo sončni žarki izginiti. Slednji se zateko na suldensko kraljevo dvojico, na Ortler in Konigsspitze. Tu nekoliko počijejo. Mahoma pa zatrepečejo in ugasnejo. Nočni mir objame vso naravo!
Kmalu se pa začno ledeniki zopet svetlikati. Srebrni prameni poljubljajo mogočne vrhove, hite navzdol na ledene planjave. Kraljica noči, bleda luna, se pripelje na srebrnem vozu na obzorje in razlije svoje žarke črez spečo naravo.
Mir, nepopisno sladek mir mi je navdajal tisti večer dušo. Pozabil sem na vso preteklost, na burno življenje med šumnim svetom, na žalost in veselje, ki se nam nudi doli med ljudmi, ter se naslajal s čuvstvi, ki mi jih je vzbujal ta blaženi mir. Od Ortlerja sem je završel mrzel veter, ki mi je pretresal mozeg in kosti. Je bil li to smrtni dih? Je bila li to smrt, ki reži iz temnih prepadov in preži na strmih stenah, ki se skriva zavratno v zakritih razpokah in čaka na strmih ledenikih? Morda, toda ne preži li smrt tudi tam doli na vseh koncih in krajih? Tu gori utrga le redkokatero mlado bitje, tam doli pa kosi in žanje! Glasen klic je prekinil nočno tišino in me vzdramil iz sanjavosti. Klical me je vodnik. Naglo se spustim navzdol po strmem grebenu in v par minutah sem pred kočo.
»Mislil sem skoraj, da hočete gori prenočiti«, mi pravi Eberhofer. »Posebno zdravo bi ne bilo, ker je malo preveč hladno. Jutri bova imela pa hudo delo, zato je treba nocoj dobro počiti. Neki vodnik je pripeljal debelega Angleža s Konigsspitze in mi je rekel, da je od Rame d) vrha čist led. Treba bo vstati že ob dveh«. — »Bom pa bolj hitel spati«, mu odvrnem, »toda poprej si moram še ogledati Angleža.«
Ko stopim v prostorno obednico, zagledam za mizo moža z bakrenordečim obrazom in s precejšnjim trebuščkom. Zdelo se mi je skoraj neverjetno, da je ta nosil težo svojega telesa na KSnigsspitze. To sem mu tudi odkrito povedal, potem ko sva se bila nekoliko seznanila. Mož se mi je posmejal in rekel: »Glejte, to je tako. Drugi svojo mast odkladajo po raznih kopališčih, jaz jo pa razlivam po gorah. Navadno se mi je stvar dobro obnesla, letos pa noče mast iz mene. V Pontrezini sem vrhutega še stavil, da izgubim v desetih dneh 14 kil. Sedaj sem že sedmi dan na poti in sem jih izgubil šele šest. Ko sem pred tremi dnevi prišel z Ortlerja, sem jih imel že osem manj. Potem sem pa počival poldrugi dan in sem pridobil takoj dve. Ni li to smola? Seveda, kaj morem jaz zato, če v suldenskem hotelu tako dobro kuhajo. Jutri pojdem na Monte Cevedale, morda mi bo ta k?j ve puščal.«
»Pojdite z menoj v Pontrezino«, mu rečem, »potem gotovo dobite stavo! Jedla in spala bova malo, hodila pa veliko.«
»Iz tega ne bo nič,« mi odvrne, «jaz sem namre navajen jesti in spati veliko, hoditi pa malo.«
Menila sva se še to in ono, potem sva se pa odpravila k počitku. V spalnici je bilo pa prebito mrzlo. Nametala sva nase vse odeje, kar sva jih izteknila. Dobro, da ni bilo drugih hribolazcev.
Kočo je postavila sekcija Halle. Zgrajena je iz železa in probkovine. Stala je menda 32.000 K. Morali so globoko v led kopati, predno so prišli do skalnatih tal, na katere so jo pritrdili. Opremljena je pa prav razkošno, vsaj kar se tiče obednice. Ako bi ne videl skozi okno ledenih vrhov, bi mislil, da sem v kaki boljši gostilni v mestu. Zanimiva in jako koristna je opomba hišnega reda, po kateri ne sme nihči dalje časa bivati v koči, ako ne hodi na gore, zakaj koča je zgrajena za veleturiste, ne pa za letoviščnike. Halleška sekcija se je namre bala, da bi koče ne prenapolnjevali letoviščniki iz Suldena, odkoder je zgradila tudi pot, ki je dolga dobre štiri ure. Ravno na polovici pota stoji Schaubachova koča, ki je bila tudi zgrajena za veleturiste. Toda dandanes jo letoviščniki v lepem vremenu kar oblegajo. Halleška sekcija je torej z dotično opombo poskrbela, da tudi njena koča ne postane letovišče. Razgled je res prekrasen. Najimenitnejši vrhovi Ortlerske skupine ti stoje v največji bližini. S prostimi očmi vidiš hribolazce, ki lezejo nanje. Kakih 300 m pod teboj pa zevajo velikanske razpoke mogočnega Suldenskega ledenika. Po pravici se torej Eissee imenuje najlepši prelaz v Vzhodnih Alpah.
(Dalje prihodnjič)
[[Kategorija:Planinski vestnik]]
==(Dalje)==
Sedaj povzamem zopet jaz besedo in pravim: „Gotovo ste, gg. porotniki, popolnoma prepričani, da je obtoženec kriv. Vkljub temu pa dam še besedo zagovorniku gosp. Scesaplani, da bodete slišali oba zvona".
Vrstica 133 ⟶ 208:
[[Kategorija:Planinski vestnik]]
| |||