|
'''II. Konigsspitze (3857 m).'''
Najlepši vrh v Ortlerski skupini je KonigsspitzeKönigsspitze. Lahi mu pravijo
veiiKiveliKi Cebru, Suldenci pa Kinig. Ortler jo prekaša le za nekaj metrov. Vsled njene lepe oblike, njenih strmih ledenikov in ledenih robov ter krasnega ledenega temena jo pa moramo imenovati kraljico Vzhodnih Alp. Dolgo časa si je ni upal nihče motiti. Prvi je splezal nanjo 1. 1864. znani veleturist F. Tuckett. Vodila sta ga dva švicarska vodnika. Dandanes jo obišče vsako leto več turistov. Še celo po zimi nima miru, čeprav se prišteva najtežjim goram. Pred otvoritvijo HaileškeHalleške koče so hodili navadno iz Schaubachove koče črez Suldenski ledenik na Sedlo (KčnigsjochKönigsjoch 3295 tri) in odtod črez Ramo (KOnigsschulterKönigsschulter (3482 m) na vrh. Odkar se pa na prelazu Eissee lahko prenoči, hodijo hribolazci tudi po Tuckettovi poti črez ledenik Cedeh in odtod na Ramo, •kjerkjer se shajata obe poti. Tudi jaz sem si izbral to pot.
Ob mesečnem svitu sva korakala po trdem Langenskem ledeniku proti Cevedalskemu sedlu. Onostran sedla sva pa morala navzdol po produ na Cedeški ledenik, da sva se izognila strmim stenam SchrotthornovimSchrötthornovim (3380 m). Tu nama pa mesečina ni zadostovala in prižgala sva svetiljko. Hotel sem jo jaz nositi, toda vodnik mi jo je vzel, češ, da mi bo svetil pod noge, da kam ne padem. Svetil je res pod noge, pa ne meni, ampak sebi, jaz sem pa taval za njim v temi in čakal, kdaj telebnem med skale, ki so kar nasejane po produ. Dobro, da je bilo tega blodenja kmalu konec. Ko sva prišla na ledenik, mi je pa dal svetilnico nazaj, rekoč: »Sedaj, ko je pot bolj ravna, si pa lahko sami svetite«. — »Oho, EberhoferEberhöfer«, mu odvrnem, »kdor si je po produ svetil, naj si pa še sedaj! Jaz vidim tu brez svetilnice popolnoma zadosti.« — »Kaj nisem dobro svetil pod noge?« se izgovarja mož. — »Dobro, dobro«, ga pohvalim, »samo na to niste pomislili, da imava vsak svoj par nog.«
Med tem je pa že začela luna bledeti in lahen svit je naznanjal jutro, da nisva več potrebovala luči. Prijetno je bilo korakati po zmrzlih tleh, s cepinom pod pazduho in z rokami v
žepih. Škoda le, da ta prijetnost ni dolgo trajala. Vodnik je odložil svoj nahrbtnik, pomašil najpotrebnejše reči v mojega, svojega pa pustil na snegu, potem pa hajdi navzgor.
Kolikor bolj sva se bližala KonigsspitziKönigsspitzi, tem strmejša je bila pot, ker se ledenik vedno bolj napenja. Ko sva šla mimo strmih sten Kreilspitze (3389 m), mi je rekel vodnik: »Glejte, s tega vrha sta ravno danes teden padla en hribolazec in en Ziller-thalski vodnik na Suldenski ledenik. Nihče ne ve, kako se je zgodila nesreča. Suldenski vodniki so našli oba mrtva.«
»Meni se pa ne zdi, da bi bil ta vrh tako nevaren,« mu pravim. — »Vsaj tudi ni«, mi odvrne on; »vendar se mora na grebenu paziti, ker so tla silno rahla. Najbrže sta stopila preveč na rob, ki se je potem utrgal pod njima. Toda sedaj ne utegneva ogledovati teh sten, ker se nama mudi. Ob sedmih morava biti že zopet nazaj, če nočeva, da bi naju KonigsspitzeKönigsspitze kamenala«.
Kinig je namreč čuden patron. Proti vrhu je na jugovzhodni strani precej kopen in kamenje leži tod silno na rahlo. Skoraj gotovo sprožiš kak kamen, ako ležeš črez. Kamen drevi potem po ledenem pobočju, in gorje hribolazcu, če ga zadene, nikdar več ne bo lezel v gore! Kamenje pa tudi samo pada, kadar solnce otaja led, ki ga drži skupaj. Zato je treba priti z vrha kolikor mogoče zgodaj.
Ko prideva mimo pečin KOnigsjochaKönigsjocha, zagledava nad seboj Ramo. Črevlje oboroživa z derezami, naveževa se na vrv in splezava po jako strmem ledeniku nanjo.
Tu sva našla eno damo in enega gospoda z vodnikoma. Prišli so iz Schaubahove koče črez KonigsjochKönigsjoch in počakali, ker so naju videli lesti s Cedeškega ledenika. Najbolje je namreč, ako gredo z Rame na vrh vsi hribolazci naenkrat in kolikor mogoče blizu skupaj, da ni tako nevarno, če kdo sproži kak kamen. Po kratkem odmoru se lotimo ledenega plazu, ki sega od vrha. Led je bil trd kakor steklo. Prvi je šel Jos. Piggera, najimenitnejši suldenski vodnik, z damo, zadnji sem bil pa jaz. »Zakaj neki me je Piggera postavil na zadnje mesto?« sem si mislil; »morda me smatra za tako dobrega hribolazca, da misli da bom ujel vsakega, kdor bo padel.«
In res sem jih ujel, pa še precej — ledenih koscev namreč, ki so frčali izpod cepinov vodnikom. Piggera je namreč sekal stopinje, drugi so jih pa ražširjevali, ker gospod in njegova soproga nista imela derez. Ako bi bili imeli vsi dereze, bi ne bilo treba tako globokih stopinj, čeprav je ledenik podoben
strmi strehi, in bi ne bilo tiste prebite ledene toče. Vsa pot bi bila jako prijetna, zakaj vodniki so vse sami storili. Meni ni bilo treba drugega delati, kakor paziti na stopinje in po vsaki stopinji se zasidrati s cepinom v led. Sekanje stopinj nam je pa vzelo veliko časa in le Piggerovi spretnosti smo se imeli zahvaliti, da smo bili v dveh urah na vrhu.
|
