Ne ubijaj: Razlika med redakcijama

dodanih 10 zlogov ,  pred 13 leti
Brez povzetka urejanja
 
== 5. poglavje ==
<poem>
{{Proza|
 
Preden je šel Lovre službovat v tujino, je bil urednik umetniškega programa na televiziji. Po študiju se je poročil z Manico, s katero sta že imela sina in živeli so urejeno življenje. Manica je končala medicino in se posvetila raziskavam raka. Z moškimi je imel Lovre slabe izkušnje. Najprej so ga zapeljali, nato se mu posmehovali. Ženska mu je predstavljala varnost.
 
Lovre se je zbudil z glavo v mehkem naročju, po čelu ga je božala topla roka in v ušesih mu je nežno odzvanjala pesem:
 
:''Kaj pa je tebe treba biló,''
<poem>
:''dete ljubo, dete lepó,''
Kaj pa je tebe treba biló,
:''meni mladi deklici,''
dete ljubo, dete lepó,
:''neporočeni materi?</poem>''<ref>France Prešeren: Nezakonska mati (odlomek), v: France Prešeren: Poezije, MK, Ljubljana, 1958.</ref>
meni mladi deklici,
neporočeni materi?</poem><ref>France Prešeren: Nezakonska mati (odlomek), v: France Prešeren: Poezije, MK, Ljubljana, 1958.</ref>
 
Petje je prekinilo cviljenje gum. Temno moder športni kabriolet z odprto streho je s hitrimi zavoji parkiral na koncu parkirišča. Iz njega je energično skočil črnolasec in se napotil naravnost proti grmovju, ne da bi skupini, ki ji je zastajal dih od radovednosti, namenil en sam pogled. Nihče ga ni poznal. Gibal se je samozavestno, kot bi bil doma na sceni, ali pa sploh ne ve, kam je prišel. Morda spet eden iz diskoteke na drugem koncu parka, ki je prišel odtočit, preden se bo zakadil za puncami. Postavni mladec se je ustavil pred grmovjem, toliko oddaljen od skupine, da so videli le njegovo silhueto, graciozno držo in roko, v kateri je držal ta malega ali morda že ta velikega. Laserski žarek z diskoteke je žgečkal zvezde. Lepi janičar je stal v senci in nihče ni mogel videti, ali si ga otresa ali drka v znak svoje namere. Naj so še tako napenjale oči in otresale jezike, naj je bila želja še tako velika, nobena ni zbrala poguma, da bi se oddaljila iz skupine, ki jim je z drznimi opazkami ščitila hrbet in zavrnjenim povrnila prizadeti ponos. Ni je bilo junakinje, ki bi tvegala ščepec samovšečnosti za princa, ki ga je poslala luna in ki utegne vsak hip prav tako izginiti na svoji urni preprogi. Strah je postal velikodušnost in odstopile so privlačnega tujca Lovretu, da bi ga razveselile. Poslale so ga v boj, da preveri njegovo namero, je provokator ali si želi iz njihovih vrst izbrati izvoljenko za svoje daljno kraljestvo. Lovretu se je zdelo, da je za trenutek ujel tujčev pogled, ko je vihral mimo njih. Počasi se je napotil proti grmovju, za njim je zavela smrtna tišina, bo spregovoril ali ne, se ga bo dotaknil ali ne, ga bo dobil ali ne? Lovre je naredil krog, ni dobro videl tujčevih rok, začel je drugi krog, črnolasec se je premaknil. Bo odšel ali ostal? Šel je na drugo stran grmovja, skupina opazovalk je sklenila glave, zgubila ga je iz vida, radovednost je ostala nepotešena, ponos in strah jim nista dovoljevala, da bi se s svojimi iskrimi pogledi zakadile v grmovje. Lovre je šel za njim, slišal je še zadrževanje diha, potem se je umirilo. Zgodbi sta se ločili, tete so se predale domišljiji, njegova zgodba pa je ena izmed tisočih in ene noči.
 
Zapihal je mrzel piš in meglil pogled. Ko se je vejevje umirilo, si je Lovre pomel oči. Andreja ni bilo več, šel je na drugo stran, tudi modrega kabrioleta ni bilo in sester prav tako ne. Ostal je sam v parku s suhimi odpadlimi listi, ki jih je veter vrtinčil v kaotičnih oblikah, katere so veverice znale brati. Sledil je plesu porjavelega lista in zaplesal z istimi koraki v tem najboljšem izmed vseh možnih svetov.
</poem>
}}
 
== Epilog ==