Zaprta smrt: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
<!-- Vstavljeno s popolnim pomočnikom -->{{naslov|prejsnji=Veronika z malega grada|naslov=Zaprta smrt|poglavje=[[Slovenske legende]]|avtor=Anton Medved|naslednji=Lesena riba|spisano=[[Uporabnik:Maja Kljajič|Maja Kljajič]] in [[Uporabnik:Mateja Jagodič|Mateja Jagodič]]|izdano={{COBISS|46920}}|vir={{COBISS|46920}}|licenca=javna last|obdelano=4}}
<poem>'''Zaprta smrt'''
K svetemu Tomažu
pride dekla božja,
zlo užejala jo
je človeska košnja.
Svetega Tomaža dokler
krčma ti je dobra,
vina ga poprosi,
ne diši ji voda:
"Ti imaš tol'ko vina,
trda duša skopa,
pa ga nič ne daš mi,
Toma, trdi Toma!"
Bog Tomazu poslje
V klet jo pelje polno,
v sredo tja sodovja:
"pij ga, Pij do sita,
rebrm strahota!"
K sodu naglo plane,
odmaši ga ročna;
srkne - sod je prazen.
To je pivka močna.
K drugmu sodu sine,
odmaši ga ročna;
srkne — sod je prazen,
to je pivka močna!
K tretjemu blahutne
odmaši ga ročna;
srkne - sod je prazen;
to je pivka močna!
Starci zitja trudni
"Čak, zavoljo tebe
se mi ne izprazni mošnja!"
Havt! Po njej z rokami,
v sod zmaši jo Toma.
"Tukaj notri bodi,
žena grozonosna,
naj počiva malo,
ljudosečna kosa!
Jej in pij al' pa ne,
bolj ne boš životna,
dokler kaj ljudi je,
tud' ne bo te konca."
Sedem let je smrt
vedro ječa grozna.
Sedem let kopali
niso en'ga groba.
Bog Tomažu pošlje
angelska posla:
"Smrt izpusti! Strašna
vpije k meni tožba.
Kakšen nasledek
tvojega zapora?
Bolj kot pred potopom
zemlja je hudobna;
kdo je, da bi mu bila
mar zapovedi božja?
Tolovaji vsi so,
rod ves - ena zloba.
Zla je ura solčna,
doba zla polnočna:
Kaj se nam je abti,
saj strahu ni groba!
Le poglej okoli,
kaka reva grozna!
Starci žitja trudni
prosijo umora.
slabi zavolj silnih
si želijo konca,
da nihče ne pride,
žal'je družba božja;
le poglej okoli,
kaka reva grozna!"
In Tomaž spregleda,
reši smrt zapora.
Mro življenja siti,
pojenjuje zloba —
S pravljico to mati
mi' je še otroka
vračala od strata
smrti in pa groba.
Vam pa jo prebira
glasno stnma moja,
in predmet podaja,
fantaziji bogat.</poem>
| |||