O pesniku Prešernu kakor pravniku: Razlika med redakcijama

 

Zarumeni podoba njena bleda.

 

Če se pesnik ni zavedal razločka med rdečo in rumeno bojo, se tudi ne smemo čuditi, da je pel »Zvezdogledom«:

 

mi zvezdi umno glavo.

 

Subjektivnost pesnikova je neugodno vplivala na objektivnost pravnikovo; zatorej opažamo, da je bil trd in malone krivičen proti ženstvu in celo proti vam, cvetočelične ljubljanske ljubeznive gospodične!

 

naj ti da srečne, vesele dni!

 

Jaz bi bil nesrečnici rekel: Pribavi mi ubožni in krstni list, napravila bodeva očestno tožbo, in če je on šel po svet sam bogve kam, postavil se mu bo skrbnik za ta čin. Tudi Prešeren je to vedel, pa maščevati se je hotel nad ženstvom, in zato je volil slaven čin pesnikov pred blagim činom pravnikovim.

 

če ženico 'ma seboj,

 

prava resnica iz tiste dobe, ali samo pesniška svoboda, kakor na primer somi v Bohinjskem jezeru, o tem sodbo odklanjam, da se ne zamerim ženicam sedanje dobe. Žviljenje je bilo onda manj težavno in manj obzirno; marsika, kar je bilo teda navadno, bi se grajalo, ako se ponavlja sedaj. Iz tega stališča je pesem »Mornar« nepravniška in zastarela. Maldenič, ki ga je Morja široka cesta peljala v mesta, kjer lepe deklice, se nazaj prišedši roti, da je osta zvest in toži: Dekleta moj'ga ženo sem najdil poročeno. Mož je bil res dolgo na morju, kajti je medtem pozabil dokaj slovenske slovnice, a nas ne gane njegova žalost. Zdaj ve že vsak kmetski fant, kaj določa S 45, obč. Drž. Zak. Kakšni so pa tudi sedanji mornarji? Kadar ga jadra bela prineso nazaj, doma puščena ljubica ne vpraša, kaj je počenja v tistih mestih, kjer lepe deklice, ampak vesela je, da se je vendar vrnil in kaj prines za posti in — plenice.

 

čast ljubljanskih nun postane.

 

Koliko lepša bi bila že itak krasna balada »Neiztrohnjeno srce«, da so strmeči kopali čudo neiztrohnjenega srca takoj naznanili pristojnemu sodišču ali vsaj slavnemu županstvu. Prišla bi dostojna komisija na lice mesta. Ne vem sicer, ali bi se bila tako razborno vedla, kakor so se kopači s starim možem na čelu; toda Prešeren bi bil izborno obrazil čudenje gospoda komisarja in okorno pisanje peropraskovno, in živo bi nam bil pred oči postavil, kako je komisija tisto srce, zvedevši, da pesmi večne mu branijo trohnet' , dejala pod ključ in pečat; ker stroga cenzura tistih dni gotovo ne bi pustila, da pesmi, zaprte v srcu, svobodno rpidjeo na dan. Če kdo poreče, da bi bila pesem, narejena po mojem nasvetu, zapadla konfiskaciji ali »dehurju«, ki noč in dan žre knjige, naj mu odgovorim,d a je cenzura na vso moč preganjala »Nebeško procesijo«; pa čital jo je, kdor je hotel, prepisano, in mi jo svobodno čitamo tiskano. Mi pravniki se tudi spotikamo na pomolih v napisih. Balada »Ženska zvestoba«, katera nam baš ženske zvestobe ne slika, bi morala imeti naslov »Zdravilo ljubezni«, ker je zaljubljeni godec popolnoma ozdravel. Nasproti se baladi, ki nosi naslov »Zdravilo ljubezni«, bolj prilega naslov » Morilo ljubezni«, ker je zaljubljeni mladenič umrl vprav za zdravili. V tej pesmi pravniki edino pogrešamo tiste kavtelarne jurisprudencije, katero mora v mazincu imeti vsak odvetnik, če ne poprej, pa vsaj pri odvetniškem izpitu. Jaz bi bil dal mater tako govoriti:

 

Rima moja bi ne bila slabša od Prešernove, zdravilo pa boljše.

 

Resnici na ljubo pa moram priznati, da Prešeren ni sam kriv vseh takih in enakih nedostatkov. To vidimo v romanci »Hčerin svet«. Oče si res ni mogel pomagati, kakor da zgradi zid okoli dvorišča, ali pa stori, kar hči svetuje. Zakaj bi mu pač naglo in uspešno pomagala onda ne še izdana ces. naredba z dne 27. oktobra 1849, št. 12. drž. zak. proti drznemu ljubaču, ki mu moti posest, stopajoč pod okna svoječ si njegovo hčer.

 

daj ga sirotam

 

Le škoda, da sicer blebetavi Valvasor nič ne pove, koliko od tistega daru so dobili Bohinjci in koliko Blejci.

 

Cvetočih deklic naj ne ogleduje.

 

Uspeh teh pametnih svetov ni popoln. Dekleta zdaj res ne odkladajo tako kakor njega dni, in sklepam iz tega, da rade čitajo Prešerna. Preveč pesimistična je bila torej njegova v sonetu »Cel čas so blagih« izrečena bojazen: