Wikivir:O Wikiviru: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
[[Slika:Wikisource-logo.png|right|135px|Wikisource logo]]
'''Wikivir''' (angleško '''Wikisource''') je eden izmed projektov, ki jih poganja neprofitna fundacija [[w:Wikimedija|Wikimedija]]. Projekt služi kot odprto skladišče '''izvornih besedil''' v kateremkoli jeziku, ki jih lahko vsakdo ureja:
 
'''IVAN ALBREHT'''
 
Slovenski pesnik in pisatelj Ivan Albreht se je rodil 7. maja 1893 v Hotedrščici.
Izdal je stiri pesniske zbirke, vec knjig, crtic in novel, stiri povesti iz zivljenja na Koroskem, pisal pa je tudi za mladino.
Vrstica 9 ⟶ 7:
 
'''O KNJIGI'''
 
V knjigi Paberki iz Roža je veliko poučnih zgodb o življenju, ljubezni. Najbolj zanimiva se nama je zdela zgodba Kako je ljubil kmet žalik ženo. Zgodba govori o kmetu, ki je sanjal lepo ženo, v bistvu pa je govoril s svojo lastno ženo. Pisatelj je v tej zgodbi želel povedati, da bodimo zadovoljni s tem kaj imamo in cenimo ljudi okrog sebe.
 
'''KAKO JE LJUBIL KMET ŽALIK ŽENO'''
 
Zgodba govori o kmetu, ki ni bil nikoli zadovoljen s svojo ženo in pridelki, ki jih je pridelal. Žena mu ni bila lepa, letina pa je bila vedno preslaba. Ko je nekoč zgodaj spomladi šel domov je godrnjal o betežnostih, in je bil malo nakajen. Naenkrat je zaslišal prijazen ženski glas, ki mu je pravil, da naj seja bob. Mislil je, da ima prisluhe in v jezi povedal, zakaj bi sejal, ko pa je še na njivi sneg. Glas pa se je venomer le ponavljal. Na začetku si je mislil, da mu to govori žena, in se na to ni oziral, nato pa mu je bilo vedno bolj čudno ter jo vprašal: »kje živiš, da si tako boba želiš?« Ozrl se je in zagledal lepo žensko. Ko pa jo je hotel videti bolj natančno, je žena izginila, slišal pa je še edino le njen nasvet. Ob prihodu domov, je zmerjal ženo, le – ta pa se ga je zelo bala in si ni upala ugovarjati. Še tisto dopoldne je kmet nasejal bob po snegu, da so se mu vsi ljudje smejali in so kazali osle za njim. Ko pa je prišla jesen, je pridelal kmet toliko boba, da ga ni nikoli v desetih letih toliko. Zdaj je še ženo bolj zmerjal, kadar pa je bil sam na polju je še vedno sanjal o lepi ženi, ki mu je pripomogla do tako dobre letine. Nekoč ko je bilo že bolj temačno je spet zaslišal glas. Temu glasu je sledil, ki pa se je vedno bolj odmikal od njega. Spet je zagledal lepo ženo, ki je bila za njega najlepša in ji je za to dejal, da ji bo dal vse kar si želi. Žena se mu je posmehovala, češ kaj ji bo dal, če še bob ni znal sam pridelati. Kmet je od žene dobil nalogo, da ko pride domov, naj na vsako vprašanje odgovori »jaz«. Žena je nato izginila. Kmet se je navodila skušal držati, vendar so na drugi dan dobili goste s katerimi so bili v dobrih odnosih. Kmet se je v pogovoru z njimi izdal ter prekinil nalogo, ki mu je zadala žena. Vso jezo je zvalil na svojo ženo nato pa se ves dan potepal po polju, da bi zaslišal glas lepe žene. Proti večeru je zaslišal žuborenje potoka in obstal. Spoznal je, da je v čisto tujem kraju. Prišel do potoka in je ugledal lepo žensko, ki se je kopala v čisti, hladni vodi. Ker se je bal, da bi mu krasotica izginila, ji je začel postavljati vprašanja. Hotel je biti čim bolj ljubezniv, da bi se prikupil in malo zakril tisto nesrečno kršenje svoje prenagle obljube. Glas pa mu je dejal, da če bo kmet šel z ženo, mu bo to v pogubo. Kmet se ni oziral na ženine besede in jo prosil, da ga naj vzame seboj pa naj bo kar koli. Naenkrat je izginila megla, potoka ni bilo nikjer, videl in slišal pa je samo žensko hihitanje. Ko pa je posvetilo sonce in je planil v sobo dan, je spoznal, da je doma na svoji postelji in pri lastni ženi. Od sramu mu je zastal glas, ko je hotel govoriti. Njegova žena se mi je nasmehnila in mu dejala: »ali je lepa žalik žena kaj?« Kmet je svojo zgodbo povedal vsakomur in jim svetoval, naj ne hodi za vilami, če je že enkrat zvezan s krilom, češ:
„ Vrana vrani ne izkljuje oči."