Nirvana: Razlika med redakcijama

dodan 49.901 zlog ,  pred 11 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Nirvana | poglavje= | avtor= Rado Murnik | opombe= | obdelano=1 | spisano=1897 | vir= Ljubljanski zvon (http://www.dlib.si/do...)
 
}}
 
==1==
Počakaj na besedilo.
 
O, dober večer, mladi gospod! Nikar se me ne
strašite! Nirvana! — Slava ničli! x + y = 0. To vam
je gordijski vozel, kaj? — Hipoma vam ga presekam!«
S temi slabozveznimi besedami je pridirjal v skromno
sobo dunajskega modroslovca jako elegantno oblečen
gospod ob kakih petinpetdesetih letih, z nizkim,
širokim čelom, medlo zaplavljenimi očmi nemirnega
svita, ravnim, navzdol se širečim nosom in črnimi kodrastimi
lasmi. Čelo se mu je neprestano gubančilo v
dvoločne gube.
 
Klobuk je zagnal še pri vratih hlastno na mizo k svetilnici
in se zavalil z velikim ropotom na staro zofo.
Govoril je hitro in se kretal razburjeno.
 
Mladi filozof ga je presenečeno in plašno gledal izza
svojih naočnikov, položil skripta na stran in obsedel na
stolu. Nikakor se ni mogel umiriti od nepričakovanega
pojava tega popolnoma neznanega mu, čudnega človeka.
»Nič se me ne bojte!« je naglo viknil prišlec. »Saj vas
ne bom dolgo motil! Nimam časa! Nikar me tako debelo
ne zijajte! — To me tako rekoč jezi! Kaj — kaj pa misli
 
4
te! Ne bom vas požrl, ne! Kaj vam je? Mirno sedite! Ne
ganite se, drugače se pisano pogledava! — Dovolite —«
Mahnil je kratko z roko, ne da bi dovršil svojega urnega
govora. Zaploskal je, si slekel rokavice, zagnal eno na
posteljo, drugo za peč, segel v žep in ustrežljivo ponudil
dijaku cigar.
»Kaj? — Ne bodite no tako nerodni! Vzemite si! No!
— Ne delajte sitnosti! Prižgite si eno! Ne zamerite mi! —
Tako! — Posluh!«
Kakor utrujen je globoko vzdihnil in se prav po domače
zleknil na zofi.
»To se pravi, predstavil se vam še nisem,« se je zasmejal
z razklanim glasom. »Pa če mislite, da bom sploh
kdaj etiketnega bajaca igral temu ali drugemu, potem se
presneto motite! Moje ime vam ni prav nič mar! — Razumete?
Meni pa vaše ne! Zapomnite si to! Peter ali Pavel:
godlja je godlja! Na vaši posetnici, pribiti tam zunaj,
sem bral, da ste ta in ta; modroslovec. Jaz vam čestitam
... Vsak po svoje! Ako so drugi neumni, kaj more kdo
proti temu? Jaz pa, kar me je, nisem akademičen filozof,
ampak čisto navaden, privaten norec brez privilegij.
Vidite —«
To je bilo poslušalcu vendar malo preveč. Jezno je pogledal
predrznega tujca postrani in že je odprl usta, da
bi mu zabelil par prav gorkih in ga iztiral iz sobe. Toda
ta hip je siknil neznanec jezno:
 
5
»Stojte! —«
Iskal je po žepih, stresal z vratom in gledal izpod čela.
Potem je povesil glavo in mrmral bolj sam zase nekoliko
mirneje:
»Seveda se mu čudno zdi! — Takole pridem k njemu
in tako dalje. In tako dalje! Oprostite! Bodite brez
skrbi,« je nadaljeval glasno, »vam se ne zgodi nič. Samo
malo potrpite z menoj! — O čem sva se že prej menila,
mladi prijatelj? Kaj sem že rekel? Je že res: slava ničli!
Veste — v Hernalsu imam lepo hišo ... Prej sem tržil z
žitom in kopičil bogastvo. Moje premoženje je — pa, recite
mi, kaj vas briga moje premoženje?«
»Seveda me čisto nič ne briga, gospod!«
»No, vidite, in jaz vam pa takole čenčam, takole pripovedujem
same neumnosti! Take — take: ničevosti!
Ha! Ha! Ha!«
Hipno je utihnil, prijemaje se z obema rokama za glavo.
Tako je upiral svoj motni pogled neprestano v mladega
moža, ki ga je začel vedno bolj zanimati tuji, očitno
bolni prišlec.
 
6
2
Žito sem prodajal, no, to je res spomina vredno! Prav
tako bi bil tudi lahko prodajal fige in rožiče. Ali ne?
Pa kaj hiša! Kaj žito! Kaj premoženje! Smejajte se mi!
Zlodej naj vzame vse skupaj in še mene povrhu! — Vse
vam povem! Le malo počakajte. Nož! Nož! — Pomilujete
me? Zdaj je že — kar je!«
Zapretil je s prstom. Zadnje besede je govoril težavno;
jezik se mu je zapletal. Nato je nagnil glavo naprej,
pogledal filozofu naravnost v oči, povzdignil desnico in
dejal počasi in krotko:
»Tako hitro je vse prišlo ... Pa saj jaz nisem kriv! Jaz
ne! O — pri Bogu vsegamogočnem — ne jaz, ampak —«
Tu se je ustavil nanagloma. Njegov obraz je kazal
čudno zmes strastne, nepremagane divjosti in neukročene
brezobzirnosti. Trenutkoma so se mu napele vse
žile na čelu, na vratu. Vsa glava mu je zagorevala od notranjega
ognja. Hipoma je skočil pokonci.
»Ona!« je zakričal, togotno udaril s pestjo po mizi in
zaškripal z zobmi, da sta spreletavala modroslovca mraz
in vročina.
 
7
»Ona, ona!« je ponavljal. Omahnil je na zofo, sklenil
roke na mizi in položil glavo nanje.
Stežka se je pomiril, potegnil z robcem po očeh, si pogladil
lase, nekoliko pomislil in dejal:
»Nobene besede o sočutju! Dajte mi roko; samo roko
mi podajte!«
Dijak mu je ponudil desnico.
Tačas se je tujec zopet umaknil in nagubančil čelo.
»Ne, ne, ljubi moj, ne dotikajte se teh rok! Saj niso več
čiste! — Oskrunili bi se z njimi!«
Pogled se mu je vnemal bolj in bolj.
»Kaj mislite, kdo sem jaz?«
Slušatelj ni odgovoril, boječ se, da ne bi razdražil razburjenega
moža morebiti še huje.
»Ne uganete? Res ne? No, kaj sem vam pa ... Poglejte
natančneje sem! Vidite tukaj? — Ha! Ha! — Vse
rjavo!«
Dijak ni opazil ničesar.
»No, kaj je to?« je vzkliknil čudni človek in se postavil
pred visokošolca. Oči so se mu zabliskale; jel je jecljati
in zmedeno govoriti. Težko je dihal in, nepremično
stoje na svojem mestu, je zakričal divje:
»To je — kri! Z nožem sem snoči — ha! ha! — snoči!
— On, no — on! — Par sekund ena, dve, tri — končano!
In ona — o kako je gledala takrat ... ha! ha! ha! ...
ona!«
 
8
3
Popisaval je vam ne bom, nikar se ne bojte,« je nadaljeval
po dolgem molku in se naslonil na zofi nazaj.
»Vraga! Kaj vam naj bo to? Take in take oči! Usta! Ušesa!
Nos! To je, pravim vam, nepotrebno, da bi povedal! Neumnost!
Tako ali tako ne bi si je mogli misliti, kakršna je
bila v resnici. Poleg tega bi tudi utegnili reči po pravici,
no — zakaj pa črna, zakaj pa ne zlatolasa in tako dalje?
To ni nič; ali ni morda res? Lepa je bila, pa je! Punktum!
— Enkrat samkrat sem jo videl — in že — a — ha! ha! ha!
Bila je moji stari sestri Erni drugarica ali kaj jaz vse
vem kaj? — Lepših oči še nisem videl nikjer! In potem
hoja, veste, tista hoja in rast dunajskih deklet! No, pravim
vam! Ali me poslušate? — Dobro.
Zaljubil sem se vam tako rekoč prvo minuto. No, vidite!
To ni moja navada.
Do takrat se nisem menil bog ve kaj za ženske. Imel
sem svoje nujne opravke. Trgovino, račune. Do lepotic
sem bil popolnoma neobčutljiv. Smejal sem se znancem,
ko so ljubili vsak svojo — ali pa vsak svoje bodikakšne
fačke.
 
9
Tedaj sem videl njo, Ado!
Nekega slavnega popoldne sem namreč obiskal sestro.
Našel sem jo v parku, v utici. Predstavila mi je svojo
novo drugarico, gospodično Ado. Prejšnje njene čitateljice
so bile vse krnaste, kaj bi dejal? Moja sestra je
imela okus, da se bogu usmili! Prvi nos poparjen. Druga
z razgrizenimi nohtovi in velikanskimi bradavicami.
Tretja s pravimi brkami pod nosom. Četrta se je neprenehoma
smejala, kakor pečen salamander. Naposled je
našla tudi slepa kura, namreč Erna, nekaj poštenega, —
kar strmel sem! Ejej!
Kakor sem vam imel že čast naznaniti, še tisto sekundo
je treščilo vame! To je nerodno, verjemite vi meni,
žlahtni gospod filozof! In vam se zdi naposled to morebiti
smešno. Meni ne! — Ne smehljajte se tako ironično!
Obedve dami sta torej sedeli v hladnici. Približal sem
se jima z izbranimi frazami evropske oblizanosti in prosil,
naj se nikar ne dasta motiti po moji malenkosti. In
tako dalje! Ada je nadalje brala v lepo vezani knjigi.
Moja solzljiva sestra je poslušala in lačno požirala vsako
besedo.
Vi, gospod, menda veste, da zna od tisoč ljudi komaj
eden dobro brati naglas! To vam je umetnost! Ada jo je
umela! Se pomnim nekatere tistih besed, ki sem jih sli-
šal, in ki so prihajale tako živo in resnično in prepriče
 
10
valno iz njenih ust, da sem mislil: sam pisatelj govori ta
trenutek, kar je pred leti in leti zaupal papirju. Brala je
pa nekako tole:
 
11
4
Sedela je v stolu nazaj naslonjena, obe roki čvrsto
stiskaje na obraz. On jo je za hip gledal in se jel tresti;
šel je varno bliže — ona se ni genila — potem še bliže
— ona se ni genila — zadržaval je sapo, gledal lepe prste,
pritiskajoče se k cvetočem obrazu — in tu je videl, kako
prodira skoznje kipeč vir — naenkrat je klečal pred njo!
Pripovedujejo si o bajni cvetlici pustinjski, ki je leta in
leta odrevenela nat: pa v eni noči se razcvete, se prestraš
i, drgeta v svoji blaženosti ... v svoji lastni samosvoji
blaženosti — tako je bilo tukaj: boječe je pogledaval
pod njenimi rokami gori v njeno obličje. Ali ni ga
mogel videti — rahlo jo je prijemal za lehti, da bi ji potegnil
roke doli — ali ona mu ni dovolila.
Pritiskala je roke le še krepkeje na obraz, in le še bolj
vroče in le še obilneje so ji pritakale solze.
Njemu pa — obhajala ga je smrtna tesnoba. Strah ga
je bilo teh solza, in vendar mu je lila vsaka kakor biser
radujočega se zanosa na srce ...
Smejoči se obok se je razpenjal čez svet, in zelena drevesa
je zibalo morje bleska in svita!
 
12
Potegnil ji je roke raz obraz; ubogala je ... V ponosnih,
temnih soncih se je skrival pogled najglobokejše
pohlevnosti, in ti dve krotki sonci sta obe žareli vanj,
tako mehko, tako ljubezni polno, kakor nikdar — tako
vdano, tako nežno, tako brezvoljno ... Gledala sta se
onemela ... Vroči plamen čustva je vzplapolal ... Srce
mu je bilo omamljeno ... Rahlo jo je privil k sebi ...
Krotko se mu je vdala ... in ustnice so se stopile vroče,
le še nedoločen zvok glasu ... in zasijal je dvema človeš
kima bitjema najblažji trenutek, zasijal in ... izginil!
Tako je brala Ada. »Zasijal in izginil!« Jaz pa velim:
Nirvana! Slava ničli! — Kakšna neumnost! — Ha! Ha!
Ha!
Moji občutljivi sestri, stari koklji, so taki zaljubljeni
prizori ugajali tako hudo, da je zahtevala vselej po trikrat
da capo. Potem se je šla navadno v svojo sobo nekoliko
pojokat in se vrnila z mokrimi očmi in dvema
žepnima robcema.
Bila sva torej večkrat lahko sama z Ado, gledala sva
se. Zdela se mi je tako nekako čisto podobna tretji izmed
sestra Barrison, ki jih, no — in tako dalje! — Vraga,
kaj bi vam pravil? Tudi ne bi mogel pogajati pravih pravih
izrazov, kakor jih rabijo rafinirani novelisti pa žalostne
pisateljice. Kratkomalo — sam Satanas me je pre
 
13
slepil! Hipoma sem bil pri njej in — začela sva jesti prepovedana
jabolka. To se pravi, poljubljala sva se, da so
se kovale iskre!
 
14
5
Zlomkova reč vendar! Kako se mi zdi danes vse to
neumno! Ali takrat? — Zdaj oskrunjam svoja čustva!
Takrat pa sem slišal vse angeljčke vriskati in ukati! —
Brez šale in sarkazma: popolnoma sem bil srečen! Vse
me je veselilo! Nikdar svoje žive dni, menim, se nisem
toliko smejal, kakor ta blaženi čas ... O! ... Da, da!
Srečen sem bil, srečen in prismojen.
No, vidite! Tisti kritični dan moje sestre posebno dolgo
ni bilo nazaj. Midva je seveda nisva pogrešala. —
Prav tako se sicer nisva vedla midva z Ado, kakor je bilo
pisano v oni zaljubljeni zgodbici. Vsaj zase dobro pomnim,
da nisem pokleknil pred njo, dasi so bila tla prav
snažno pometena okoli in okoli. Prejkone mi je svetoval
zadnji košček pameti, naj vsaj pokonci stojim, če že ravno
ljubim. Vrhu tega sem imel tudi čisto nove hlače. Ne
smejte se, dragi gospod; jaz ljubim resne ljudi! —
Že mož pokleka pred žensko, je to zanj in večinoma
tudi za oba spričevalo prirojene prismojenosti. Ako je
fant za to, ga bo ljubila tudi brez takih telovadnih vaj. In
potem le pomislite, v zakonu, ko se nekoliko spremeni
takt visoke pesmi, takemu možu ne uide urica, da ne bi
 
15
slišal: »Nekdaj si klečal pred mano, zdaj si pa tak! Le
čakaj, hinavček!« In nato se dvigne zastor — in predstava
se prične takoj s katastrofo! — Vobče junaštvo salonski
odrgnjenih kolen ni vredno drugega, kakor košarice
— kaj pravim košarice, pravega koša! ... Pred Bogom
poklekuj, ne pa pred kakšno Amadondo!
Naposled je vendar prišla sestra. Predstavil sem ji
Ado — svojo nevesto. Skoro je rahločutna revica Erna
pozabila nama čestitati! — Ko bi bila prej vedela, da bo
danes kaj takega, gotovo ne bi bila že spustila svojih
objokanih občutkov ravnokar pred kratkim tako lahkomiselno
v robec! Pomislila je nekoliko — vsa v zadregi,
da morebiti ne bo kapljice več, in naposled srečno našla
v skrivni zalogi dragocen zaklad novih solza največega
kalibra. In priteklo ji je, kakor iz počenega čebra. Par
kislih biserov je dobila Ada zavratno pod levo ušesce.
Drugi del je padel na suha tla, kjer ni obrodil nobenega
dobrega sadu. Poslednje in glavno krdelo pa je naklonila
ljubeča duša moji črni suknji.
 
16
6
Torej vzela sva se!
Trgovine sem bil sit. — Zaljubljen človek ljubi drugačne
zabave, kakor adirati in subtrahirati in tako dalje.
Z njo sva bila v vseh gledališčih, na koncertih, plesih,
dirkah in kaj vem kje vse. Doma sva sprejemala gotove
dni najbolj »distingvirano« gospodo. Moja Ada je v
kratkem zablestela ko bleskovita salonska cesarična in
zatemnila vse svoje lepe prijateljice ali sovražnice (kar je
navadno vseeno).
Med našimi gosti je bil neki večno zaspan general
Tutu. Njega naj omenim prvega, ker je bil še eden
pametnejših. Govoril namreč ni mnogo, torej tudi zlepa
ni zinil nobene neumnosti. Običajno je zamižal že po
drugem kozarcu kje v kakem samotnem kotičku, kjer
smo ga pred odhodom mogli zbuditi le z največjimi zvijačami.
Potem je bil ožet dvorni svetnik s tankima, tresočima
se nožicama in napetim trebuhom, napihnjenim kakor
balon; ta možiček si je prizadeval s posebnim veseljem,
da bi sprijaznil in zmiril dvoje igralcev, ki sta se hotela
 
17
ob vsaki priliki drug drugega požreti s frakom, klakom
in lakom vred.
Dalje stara grofica Fici, predsednica vseh mogočih
ženskih društev, zagrizeno dobrodelna dama, grda kakor
noč, in njena tekmovalka, debela bogatinka okrogle
avstrijske veljave z zalito hčerko Evlalijo; ta je imela
stas ravno čez jetra tako neusmiljeno zategnjen in zadrgnjen,
da je vse pokalo na njej.
Melanholični tovarnar Hopsasa in njegova mehkotna
nečakinja Ahahica. Ta Ahahica vam je bila od nekdaj
zaljubljena v vse tenorje dvornega gledališča, poleg tega
pa še posebno zvesto in posebno sramežljivo v nekega
dalnjega gospoda, ki je v vroči Afriki dražil kanibalske
zamorce s svojo suho osebo. Gospodična nečakinja tovarnarja
je tudi pela, pa same potuhnjene žalostinke,
pogrebne romance in mrtvaške balade. Drugače ni bila
nevarna in je, vedno le v višjih krajih, kaj malo živela na
naši zanikrni niki. Ponoči je rada premišljala luno, podnevi
pa je gledala kar gor kam v zrak. Imela je tako
imenovane mile oči, oči, kakor v vodi preležane, in nosila
slamnato rumene laske domačega pridelka.
Tukaj se je postavljal tudi državni poslanec Ihaha,
visokosten in ošaben kakor star poštni konj, ki si trdovratno
domišlja, da bi se prav lahko vsak čas strašno
splašil; poleg njega fini gospod baron Praznožepski, živeč
brez truda ob vsakdanjih dolgovih, in zarobljeni
 
18
dedič-parveni Matevž Bistahor, kateremu je bilo kar na
čelu zapisano: »Ich bin ein vollendetes. Rindvieh; meine
Mittel erlauben mir das!«
Vaša smotka je ugasnila, gospod. Tukaj, prosim, izvolite,
vzemite si drugo!
Prihajali sta tudi dve res dražestni gospodični. Mimi
in Lili, vsaka pravo dunajsko dete, živahni, veseli, prijazni
in naivno koketni. Njiju edina napaka je bila njiju
mati. Dremava ekscelenca, general Tutu jo je imenoval
prelaskavo »eine üppige deutsche Ammenschönheit«.
Obe hčeri je vsakomur prav poceni ponujala v ženitev,
kakor ponuja Kočevec pomaranče. Bili sta pa, kolikor je
meni znano, že obe na lastno roko zaročeni. Dvoranil
jima je privatni docent Alfa, ki so se ga bale vse dame,
ker ni plesal le po svojih, ampak večinoma po tujih nogah,
bolje nožicah, kakor kenguruj.
 
19
7
Njegov nasprotnik, lajtnant Bumf plemeniti Bumfumfuli,
ga je seveda kaj pisano gledal! To vam je
originalen človek! Ženska srca pokajo v špalirju, koder
prirožlja on s sabljico mimo. Njegova nevesta ne bo
imela samo kavcije, ampak najmanj stotisoč. Nobenega
počenega groša manj! In lajtnant Bumf pl. Bumfumfuli
bo takoj zopet vdovec, zakaj njegovi gospe bo počilo
srce precej po poroki od samega veselja in sreče, da jo
je vzel! In zato tudi lahko tako pokonci hodi kakor petelin
vrh gnoja na svojega godu dan. Najrajši bi se vojeval
kroti vojščak z amazonkami parfumiranega spomina.
Da bi vse zmagal, to je enkrat ena! — Toda gospod lajtnant
Bumf je vsak dan kavalir. Odpustil bi vsem sovražnicam!
Za vojno odškodnino bi zahteval od lepih amazonk
po en poljub, od lepših po dva, od najlepših pa tri
zaporedoma! Nelepim bi pa samo tako pomigal, naj se
izgube v božjem imenu!
Seveda nismo pogrešali tudi čudnega bitja čilo pisateljujoče
dame! Gospa Cimbelina je bila neusmiljensko
moderna in je imela vsak čas najmanj po troje romanov
v delu. Škatlarila jih je ločena od svojega moža. Revež ni
 
20
mogel več trpeti njenega pregrešnega početja. Nekega
dne je pobral zlatnino in srebrnino in jo popihal s ko-
ščeno balerino proti sončni Italiji, kjer bi mu vsaj ne bilo
treba brati brezkončnih spačjih novel brezobzirne soproge
pisateljice. Vendar pa gospa Cimbelina ni bila
tako huda, kakor se je delala! Celo plemenitega srca ji ne
boste odrekali, ako vam povem, da je vse svoje junake in
junakinje skrbno pomožila in poženila večinoma že v
dvajsetem poglavju, v petindvajsetem pa — prav gotovo!
Vestna, kakršna je bila, je vselej takoj tudi odkritosrčno
in natanko povedala, koliko je bilo otrok. Moja
sestra Erna jo je častila, kakor svetnico. »Ali se še nista
dobila?« jo je vpraševala, kadar je vedela, da gospa Cimbelina
zopet kaj piše. »Žalibog še ne, zapreke in ovire so
prevelike!« je bil navadni odgovor; in potem sta se obedve
skupaj zjokali, da je bilo res veselje!
Zahajal je pa k nam tudi gospod Kokodajs, siten kakor
kravji brencelj, nekšen redaktor večjemu dunajskemu
listu, »ein Lionardomensch«, mož bodočnosti,
predstraža človeštva. Trdil je na glas, da je on edini, ki
kaj zna. Nihče ne razume svojega časa in sedanjih struj!
Samo — on! Na jeziku mu je bil vedno »Shakespeare’s
blutrünstiger Humor«. Njegovo duševno obzorje bi
morali meriti po zemeljskih meridijanskih kvadrantih!
Bil je visok, pravilno vzrasel. Bledejšega lica bi iskali
zastonj. Zlobni jezički so šepetali, kako si razira čelo, da
 
21
bi bilo tem višje, in kako si ga maže z vazelinom, da bi
se mu bolj svetilo. Našim damam nezrele dobe se je zdel
zanimiv, ker so vedele o njem, da lahko vzdihuje po različnih
salonih od poldevetih zvečer do polnoči. Gospa
Cimbelina mu je bila pa najhujša nasprotnica! Svarila ga
je, naj vendar že opusti tisto večno »Armeleutemalerei«,
ki že od lanskega leta ni več prav moderna. On seveda
tudi ni molčal in ji je povedal marsikaj, kar jo je moralo,
po njegovi razsodnosti, hudo žgečkati! Kaj sta vse imela
med seboj, sem že pozabil. Dodala je enkrat, da bi
tudi ona lahko obdelovala probleme, katere ljubi on;
vendar tega noče, ker po celi novi literaturi mijavkajo
vsi le eno in isto. Ob tem si pa čisto mirno domišljujejo,
da so — originalni! Iz tega razvidite, kako strašno je bila
jezna Cimbelina na Kokodajsa, pa tudi narobe! Vendar
bi se bila morda še sprijaznila navsezadnje. Toda Cimbelina
je zvedela, da ji je Kokodajs takorekoč za hrbtom
zapravil dobro ime, v zasebnem krogu, rekoč, da se
Cimbelini vlečejo romani tako dolgočasno, kakor prehlajeno
testo za sirnate štruklje. Maščevala se je z dovtipom,
ki ga je naredil, če se ne motim, že presveti gospod
Lessing. Izustila je krilate klasične besede: »Od
vsega, kar piše gospod Kokodajs, je edino dober samo
naslov.«
Vidite, take so bile glavne naše »distingvirane« ničle,
same gobave duše, same salonske barabe, same mega
 
22
lomance, ki reševajo vsak teden očetnjavo! Vsi, skoraj
brez izjeme, so bili prepričani o svoji strašanski veljavi,
ki se je kar cedila od njih! Dostojanstvenikov, svetnikov
in maškaradnih nadsvetnikov, narodnih paglavcev in
prvakavljev smo imeli na izbiro ...
Samo enega sem bil vesel, kadar je prišel. To je bil
grof Evgen Waldersdorf, lep mlad lajtnant v huzarskem
polku.
 
23
8
Spočetka sem se čutil zadovoljnega v tem »odličnem
« krogu. Ponosen sem bil na Ado, ki je vladala
nad vsemi kakor kraljica.
Dvoranili so ji vsi, da je bilo že smešno! Najbolj se je
zaletaval s svojimi salonskimi bonboni vanjo gospod
napuf-baron Praznožepski, ki je gratis papcal in pupcal
na naših supejih in dinejih. Tukaj je čisto pozabljal svoje
glavne naloge, namreč da bi si dobil kje kako denarno
nevesto.
Satelitov pa trabantov je imela moja žena torej dovolj.
Ali izmed vseh sem bil zaljubljen vanjo najbolj jaz —
njen mož! Vsi so ji smeli bolj ali manj kazati, kako jo —
recimo — občudujejo in tako dalje ... Vsi so smeli, vsi
— le jaz ne!
Eidini pa, ki je skoraj ni opazil in jo je le zanemarjal,
je bil — lajtnant Waldersdorf.
Polagoma sem spoznal: ona me ne ljubi — samo milostivo
dovoljuje, da jo ljubim jaz! Dolgo sem se branil tej
resnici, češ, Ada je mrzla, flegmatična, brez ognja! Kaj je
kriva, da jo je narava ogoljufala za par občutkov? Ali ni
bila do drugih prav tako hladna, kakor do mene? E —
 
24
Nekoč sem ji pa vendar očital in ji rekel, da sem si
mislil ljubezen žene prej nekoliko drugače, no: kaj mislite
kaj mi je odgovorila nato? — Ha! Ha! Ha!
»Ljubi moj,« je dejala, »nikar mi ne bodi še mehak! To
ni chic! Midva se vendar ne bodeva ves dan poljubovala
kakor dva mehkužna golobčka? — No?«
»Ves dan poljubljala,« sem jo zavrnil, »kdo to zahteva?
— Ali, ali, ljuba Ada, ti tako čudno ravnaš z menoj!
Ti me niti ne opaziš, kadar pridem, tebi je vseeno, kadar
odhajam, komaj mi odgovarjaš ... «
»Kaj naj pa?«
»Druge žene so drugačne z možmi; le poglej mlado
odvetnico —«
»— ki priteče njemu naproti, kakor kužek! In potem
se objemata o, kako neokusno! — Romeo in Julija — in
oženjeni poljubi!«
»Zakaj neokusno? ... «
»Saj sta vendar — zakonska!«
Odsegamal ji nisem žugnil nikdar besedice več! Midva
sva oženjena, oziroma omožena, torej nimava nobene
pravice več do ljubezni! Izborno! — Njena logika
mi je tako rekoč imponirala! Nehal sem biti »mehak,
mehkužen«. — Jel sem zahajati v družbo gledaliških
prvakunov in »priznanih« pisateljev. Začel sem se resno
pečati s svetovnim slovstvom.
 
25
9
Stoinstokrat sem se pripravljal, da bi spisal tudi kaj
sam. Ali — pogrešal sem ognja, pogrešal samosvoje
sile! Pravi pisatelj mora vzeti bralcu lastno voljo, kakor
skladatelj poslušavcu. Ako tega ne zna in se sam nerodno
lovi po zraku, naj vrže pero stran in naj gre rajši
muhe dresirat. Pisatelj je velikan, govori tisočim! Zato
pa tudi ni vsakdo, da bi smel reči: »Zdajle me poslušajte,
kaj vam vse povem!«
Kar se tiče mene, nisem v sebi čutil načez ne poguma,
ne životvorne moči, ne potrpežljivosti, ne one avtosugestivne
zmožnosti, one osredotočene zamaknjenosti,
skratka ne one potencirane energije. Zbogom slovstvo!
Zbogom slava! — —
Imel sem dvoje otrok ... Sina in hčerko. Ljubi gospod,
obadva kakor angelčka! Oba lepa, pridna, dobra.
Koliko veselja sem imel z njima! Pomagal sem jima ob
nalogah. Sprehajal se z njima. Spremljal ju v šolo in iz
šole. Guvernante nisem hotel, samo da bi ju vzgojil sam
po svoje. — Vse je gledalo za nami, koder smo se pokazali!
— In kako sta mi bili hvaležni za vse, in kako sta
 
26
znali ljubiti ti detinji, nedolžni srci! Hvala bogu, otroka
se nista udala v mater! Čutil sem se zopet zadovoljnega
in srečnega ... In zdaj? — Zdaj? Ha! Ha! Ha!«
Pripovedovalec je zopet razburjen poskočil pokonci.
Izraz na obrazu se mu je spremenil skoro hipoma. Iz oči
mu je švigalo kakor žgoči bliski, odprte ustnice so mu
drhtele ... V sobici je bilo tako tiho, da je slišal filozof
njegovo hitro in naporno dihanje. Oni pa se je stresel in
zavpil kakor zdivjan in brezumen:
»Nirvana!«
Sedel je, vzdihnil ... Potlej je v presledkih, vsako besedo
jezno in trdo poudarjajoč, nadaljeval urno:
»Pozimi — nekega jutra — so zaprli šole. Pojavila se je
davica. Zboli mi fant. — Nekoč — pridem od zdravnika
— on me je vedno tolažil — govoril o okrevanju — pridem
vam od njega domov — ha! — Tam v svoji posteljici
— gospod — tam leži moj mali sin! Moj ljubi, ljubi
sin, prej tako lep, prej tako cvetoč, zdaj — mrtev!
Strašno mi je bilo! — In jaz sem bil tako — tako ves divji!
Vse se me je balo! Vse je trepetalo pred menoj! — Preklinjal
sem Boga! — Kazen, gospod — božja kazen: zbolela
— mi je tudi hčerka! Tedaj sem prosil — molil Boga
na kolenih — nič — umrla mi je tudi deklica! En teden
gospod, en sam teden mi je vzel oba! In vzel mi je ra
 
27
dost, vzel moje upanje, vzel mojo srečo! Bil sem zopet
sam! — Sam!«
Sedel je utrujen in prosil kozarca vode. Molčal je dolgo
...
 
28
10
No, in potem« je povzel znova, »predlani sem se
lotil filozofije! Bral sem in študiral, da bi pozabil
svoje gorje ... Ali! — Uvidel sem, da tudi filozofija ni
vredna piškavega oreha; pograbil sem vso modrost in jo
vlekel predlanskim s sabo k prijatelju, k melanholičnemu
tovarnarju, ki ima za svoje stroje velikansko peč.
Prav tam noter sem zagnal z diabolskim veseljem vse
skupoma v ogenj, vse, vse, pravim vam, vse lepo po
vrsti, kakor se spodobi taki visoki gospodi, namreč najpoprej
jonske modrijane, slavni herakliteizem in Pitagorove
cifre, takoj za njimi Eleate in atomike, Sokratove
definicije in indukcije z dajmonijem vred, cirenajski hedonizem,
Platonove gugave izmišljotine in tudi prazne
bajke vrlega njegovega učenca in nasprotnika Aristotela,
zatem epikureizem, stoicizem, misticizem, oba Bacona,
Spinozovo glasovito izbrušeno substanco, Lockejev
in Humejev dolgočasni kriticizem, Leibnizeve eklektične
refleksivne in prilične filozofeme, prestabilirano harmonijo
in monade, visoko poskakujoči dualizem mojstra
Kanta z vsemi kategorskimi imperativi žalostne
postave, Fichtejevo fantastično žlobudravost kakor tudi
 
29
Schellingovo prisiljeno zelje prirodnega modroslovstva,
otročje neumno fenomenologijo arogantnega tepca
Hegla, ki nosi zastavo zedinjenih privilegiranih prismod
celega sveta in vseh časov, Herbartovo metafizično
babjevero, Hartmanove vodene proizvode nezavestnih
ganglij in kulturo skisane omedlevice, Nietzschejevo
klobasarsko klepetavost in vrh vseh teh praznih zmašil
najnazadnje še nihilistični pesimizem strica Schopenhauerja
za kazen, ker je za marsikatero pisano pero
opulil častitljivega starega očka Buddho!
Vsi ti pomilovanja in palice vredni mislavzarji naj me
pišejo pokonci v uho! Trikrat križ čeznje! Okrajšajmo
nauke Buddhe in recimo: Vse skupaj ni nič ... x + y =
0. Slava ničli! Nirvana!
Obesil sem vso umetno izvaljeno in dolgočasno prepečeno
modrost enkrat za vselej na klin in se zopet spametoval
lepo počasi.
Tik svoje vile v Vöslavu sem imel velik, lep vrt. Postal
sem sam svoj vrtnar. Vrtnaril in biljaril sem mirno in se
dominal in šahal s slugo ... Veselil sem se nedolžnih
rožic, veselil ljubkih ptičkov ... Nič več se nisem napenjal,
da bi zmodroval in si pridomislil več, kakor je
narava dovolila človeškim možganom. Hvalil sem Boga,
da me je zopet srečala pamet ...
Kar sem dobil anonimno pisemce!
 
30
»Blagorodni gospod!« mi je pisal neznan prijatelj,
»Vaša dražestna soproga lovi z gospodom ... «
Dalje nisem mogel brati! Čutil sem, kako mi je zavrela
kri. — Strašne slutnje so se me lotevale! — Spočetka nisem
hotel dalje ... Bal sem se da bo nekaj modernega,
nekaj groznega! — Vrgel sem list stran ... Pismo brez
podpisa, sem si dejal, ni vredno, da bi ga človek pogledal.
Vendar me je zmagala radovednost; pobral sem papir
in ga prebral do konca:
»Vaša dražestna gospa lovi z grofom Waldersdorfom
slepe miši. Ne bodite vendar tako kanibalsko zabiti in
stopite vsaj količkaj na prste za čast svojega imena! Pomagati
Vam ne morem: pomilujem Vas pa, kar se da!
Izvolite torej mladega lajtnanta in lepo soprogo včasih
malo opazovati in se na svoje oči prepričati, da se Vaš
odkritosrčni dopisnik ne laže, poročajoč Vam o nesramnem
razmerju, o katerem si čivkajo že jari vrabci na
strehah. Tako je, če vzame star dedec mlado dekle!
Z izrednim sočutjem Vaš vdani
Antidonžuan.«
 
31
11
Ondaj sem obstal, kakor okamenel. Bral sem podle
vrstice drugič, tretjič. Razumel nisem nič več
... Posamezne besede so se mi zdele rdeče, kakor pisane
s krvjo ... Začel sem divjati ...
»Kdo je to pisal?« sem kričal. Letal sem po sobi gor in
dol, si imenoval vse znance. — Prav zdaj mi je vendar
prišlo na misel, da tako raziskavanje nima nikakršnega
pomena. Naj bo ta nebodigatreba, kdor hoče! Glavna
stvar je, da doženem docela, če je ona res ... In Waldersdorf!
Ta? — On, ki se ni nikdar posebno menil zanjo?!
Razburil sem se tako, da sem zarjovel kakor obstreljena
zver. Razkosal bi jo bil, ako bi mi bila stopila moja
žena ta trenutek nasproti! Silil sem se, da bi bil miren,
silil sem se, da bi mislil ... Vzel sem perfidno pismo, ga
raztrgal na drobne kosce in jih teptal z nogama. Kmalu
zopet sem jih zbral in sestavil, tako da sem lahko znova
bral brezimno novico. — Jokal sem se od jeze.
»Nekaj moraš storiti,« si rečem potihoma.
Skočim v svojo spalnico, odklenem omaro, vzamem
revolver in ga pripravim. Zdaj pa skozi njene sobe!
 
32
Iščem jo povsod ... Nje nikjer! ... Grem na vrt,
skrijem orožje v žepu ... Vrnem se, tresoč se po vsem
telesu.
Tam ob balustradi zagledam spotoma svetlo žensko
krilo ... Požurim se ...
»Stoj!« zavpijem ... Ona se obrne.
»Gospod, kaj velevate?«
Bila je hišna! Gledala me je vsa osupla. Takoj sem se
spomnil, kar sem v svoji jezi pozabil — da je Ada na Dunaju!
Sčasoma sem se iztreznil. »Napreči!« sem zapovedal
in šel v svojo sobo.
Dolgo me je čakal voz. Umil sem si obraz, da bi splaknil
sledove svoje vznemirjenosti. Kaj poreko posli? In
čemu se razburjam, preden ne vem, ali je oni pisal resnico
ali ne?
Mirno sem sedel v voz.
»Na sprehod proti Dunaju!« sem velel slugi.
Bil je lep jesenski dan, jasen, nekoliko hladan. V svežem
zraku sem se polagoma pomiril in si naredil svoj
načrt ... Vse sem premislil dodobra, popolnoma hladnokrvno
uvažil vsak slučaj.
Dva, tri dni pozneje — včeraj sem se odpeljal skrivaj
na Dunaj. Od mojih poslov ni nihče vedel, kam odhajam.
 
33
Ko pridem na svoj dom, ni bilo žive duše iz nobenega
kota. Zvonilo je poldne.
Ključe sem imel s seboj.
Odklenem njene sobe ... Nikjer nikogar. V spalnici
Adini sem videl, da je bila pravkar tukaj!
Na toaletni mizici je ležalo vse križema ... Srebrni
glavnik je bil padel na tla. Pustila ga je tam bržkone v
naglici. Pripognem se mehanično, da ga poberem; kar
zagledam na preprogi posetnico! Zapisano je bilo na
njej le malo besed z violetno tinto:
»Ponedeljek popoldne, kakor ponavadi. Gotovo!«
Na drugi strani je stalo ime — Waldersdorfovo in njegov
grb ...
Torej le res! —
On! Nikoli ne bi bil sumil njega, ako ne bi bil dobil
tega dokaza. Nikdar nisem opazil, da bi se bil grof kdaj
moji ženi kaj laskal. Ne, on je bil edina izjema! Dvoril je
drugim, pa posebno ognjevito tudi ne. Vedno sem bil
prepričan, da mu do nobene ni nič. Ade se je pa še celo
— ogibal ... Ha! Ha! Ha!
In prav z njim se je zabavala ona tako imenitno, medtem
ko sem jaz — jaz tepec — ljubke ptičke poslušal in
zložno zalival nedolžnim rožicam. — O!
Pustil sem vse, kakor je bilo prej, zaklenil vrata na koridoru
in shranil ključe. Potlej sem šel v drugo sobo,
 
34
manjšo, opravljeno orientalsko. Tukaj — sem slutil — ga
sprejme Ada.
Ogledam si revolver in se skrijem za širokim, težkim
zagrinjalom ob oknu.
 
35
12
Spuščena zastirala so milila svetlobo v razkošno
opremljenem gnezdecu. Tiho je bilo tu, hladno in
ugodno. V srebrnih košaricah so dehtele poslednje
jesenske cvetice. Mirno so stale pisane majolike in krožniki
iz fajenčine, kraseči stene, tako tudi nagačena papiga
in Makanov šopek v kotu. V marmorni kamenici, podobni
veliki školjki, so plavale zlate ribice. Čakal sem,
čakal ...
Ob petih je prišla Ada. Skrbno je zapirala in zaklepala
za sabo.
Slišal sem jo hoditi po njeni spalnici. Potem je šla v
salon, odprla oknico in sedla h klavirju. Začela je igrati
enega onih strastnih Chopinovih valčkov, pa hipoma
nehala in zaprla klavir. S kratkimi, hitrimi koraki je pri-
šla v sobo, kjer sem stal na straži.
Stopila je k oknu. Za dosegljaj blizu tik mene!
Skoro se me je dotikala! Slišal sem jo dihati ... Ako
bi bila ta čas vedela, kdo stoji tu čisto blizu nje? Toda ne,
slutila ni ničesar! Pozorno je gledala skozi presledke v
zatvornicah doli na ulico.
 
36
Odstopila je zopet in šla gledat na uro. Potlej je odprla
miznico, vzela iz nje ključek in odprla malo omaro. Listkala
je v zavitku pisem — menda njegovih!
Znova je stopila k oknu. Komaj sem se premagoval
...
»Že gre!« je zašepetala, in osvobodilen vzdihljaj se ji
je izvil od dna duše. Kako se ga je veselila!
Potem je shranila zavitek v omari, jo zaklenila in mu
hitela odpirat. Nepremično je poslušala ...
Jaz pa sem vzel svoj nož iz žepa in zarezal luknjo v
zagrinjalo.
Po stopnicah gori so se čuli lahni koraki. Rahlo so zažvenketale
ostroge in sablja ob kamnu. Ada je odprla na
stežaj, potegnila prišleca v svoj golobinjak in hitro zopet
obrnila ključ.
Lajtnant Waldersdorf je stal nekoliko hladno pred njo
... Ada ga je burno objela in poljubila strastno.
Vsa kri, se mi je zdelo, mi je vrela k srcu, ki mi je nehalo
za trenutek biti ... Oblak mi je legel na oči, in gledal
sem ju le kakor skozi meglo. — Zdajle daj oba!
Nastavim revolver ... merim ... merim ...
Roka se mi je tresla, pred očmi se mi je delala tema
... Videl sem le dvoje pošastnih silhuet. Iznemogla
roka me je zabolela in mi omahnila.
Zlahkoma ga je prijela za roko in ga vedla k divanu.
 
37
»Ali je res, da me hočeš zapustiti?« ga je vprašala s
tresočim se glasom.
»Moram!«
»Zakaj? ... Evgen!«
»Saj sem ti že povedal. Zaročil sem se.«
»Ostani moj!« je prosila vroče. »Ne hodi od mene! Jaz
sem čisto tvoja ... Zakaj nočeš? Vsa tvoja ... Ljubim
te! Ali me nočeš tudi ti ljubiti? — Evgen!«
Grof se ni ganil.
Igral se je nervozno s sabljo ...
 
38
13
Oklenila se je njegove roke, se mu privila in mu
šepetala, pritikaje sence čisto k njegovemu licu, k
njegovim ustnicam.
»Poslušaj me! — Ti si moje vse! Saj veš, da sem ti
žrtvovala vse ... Ne najdeš je nobene več, ki bi te ljubila
bolj, kakor jaz! Na vsem svetu si ti moja edina misel,
moj najslajši sen, moje najmilejše veselje ... Prelomila
sem zakonsko zvestobo — vse zate! — Toda, prelomila
bi jo še enkrat ... Ostani pri meni ... Tako te
bom ljubila, da pozabiš vse drugo! Kaj bo z menoj, če
me zapustiš? — Ah, Evgen!«
Tačas so se slišali koraki po stopnicah. Oba sta planila
pokonci. Ali prišel ni nihče. Zopet je bilo vse tiho v
gnezdišču ...
Vprašujoče ga je pogledala in ga zopet potegnila k
sebi na divan. Njiju lica so se skoro pritiskala, in njene
ustnice so se približale z očarujočo silo njegovim ...
»Ne smem, Ada! Bilo bi zoper ... Skratka — bodiva
pametna, ločiva se!«
 
39
»Odreci nevesti! — Zaročen si — moj Bog — koliko
zarok se je že razdrlo! Piši ji: Gospodična, odpustite mi!
Pozabite me! — Nočeš? — Evgen?«
»Zakaj ne bi izpolnjeval svojih obljub?«
»Ti si hkrati strašno tenkovesten ... Torej, dobro!
Izvrši, kar si tam obljubil. Potem se pa vendar lahko
vrneš k meni?«
»Ada!«
»Nočeš?«
»Nikakor ne! In to je najin poslednji sestanek!«
»Tvoja zadnja beseda, Evgen?«
»Zadnja.«
Waldersdorf je vstal in odhajal. Toda ravno pred vrati
se je ustavil in obrnil. Videl je Ado, klečečo ob divanu in
skrivajočo glavo v velikih svilenih blazinah. Krčevito je
ihtela od neznosne boli, in strastno so se stiskale njene
lepe roke. Dobro sem opazil, kako se ji je sunkoma stresal
beli blesteči tilnik, njeno ledevje, njena drobna gležnja.
Zlagoma se je vrnil grof k njej, zopet sedel in se sklonil
nad njo ...
»Ada!«
Pogledala ga je. On jo je poljubil ...
Od njenega žarečega, zmage vajenega bitja je odsevala
osvojljiva moč, diabolska sila, ki je morala vkovati
vsakogar. Govorila ni več ... Samo gledala ga je, sme
 
40
ječ se s solzami — mu počasoma ovila roke okoli vratu
— mu položila glavo na prsi — in mu gledala globlje in
globlje v oči.
In ko ga je zopet vprašala: »Ostaneš moj?« se ni več
branil in se ji je, pijan njene lepote, vdal brez pomisleka.
Ona je speljala njega v iznevero. Vse ženske počez,
verjemite mi, so od hudiča!
Meni je bilo, kakor da mi lije žareče železo po žilah!
Skoro sem omahnil.
Naslonim se ob zid — vzdignem zopet revolver — pomerim
sredi v medplečje med zlate huzarske ovoze na
hrbtu njegove uniforme — oba sta bila komaj pet korakov
od mene — pritisnem na petelina —
 
41
14
Ta čas se osvobodi tenkoslušni lajtnant iz rok moje
žene in vpraša nemirno:
»Ali nisi nič slišala?«
»Nič ... Posla ni nobenega doma —«
»Dobro sem opazil šum.«
»Kdaj pa? Lepo te prosim, Evgen, nikar me ne straši!«
»Res, res — zdelo se mi je, kakor da bi bil kdo potegnil
z žebljem po zidu in ga krušil.«
»Kje pa, Evgen?«
»Za tistole zaveso!«
Gre in pogleda pri sosednjem oknu ... Zagrinjala pa,
kjer sem tičal jaz skrit, se mu ni zdelo vredno razgrinjati.
»Nič ni ... motil sem se!«
Toda ni se motil. Ravno preden sem hotel sprožiti, mi
je izdrsnil potni kazavec od petelina — hkrati so mi odjenjali
prsti, orožje mi je izmuznilo iz roke nizdol. Vendar
se mi je posrečilo, da sem ujel samokres srečno zopet
ob zidu, preden mi je padel na tla.
Ko se je poslovil, je nekaj časa poslušala. Potem je šla
iz sobe.
 
42
Tedaj sem izšel izza temačnega zagrinjala. Tiho sem
odprl vrata v sosednjo sobo. Ves omamljen od tega, kar
sem videl in slišal, sem stal precej dolgo oprt ob pisalni
mizi. Nikakor nisem mogel misliti ne ene jasne misli.
Mehanično sem vzel vseh šest patronov iz revolverja.
Kar se odpro vrata od hodnika, in v sobo stopi — ona!
Ker je bilo temno, me ni videla. Počasi, glavo zamiš-
ljeno proti tlom držeč, mi je prihajala nasproti vedno
bliže k mizi.
Tam si vzame vžigalico. Prižge si svečo. Kar ji pade
goreča sveča s svečnikom vred iz rok na tla.
Zagledala je bila mene!
Slaba vest se ji je ob tem nepričakovanem srečanju
zbudila mahoma. Zgrudila se je, kakor od strele zadeta,
ob stolu — kolena je niso držala več — že je klečala na
preprogi. Strah jo je bilo — mene!
Nepremično sem stal pred njo, gledajoč jo, kakor gleda
sodnik zatoženca. Izpregovoril nisem nobene besedice.
Ta moj mir, ta moj molk ji je moral biti strašen!
Stol, katerega se je prijela, kakor da bi iskala zavetja za
njim, se je tresel.
Naposled je plašno vzdignila glavo in izustila boječe:
»O kako sem se prestrašila!«
Nisem se ganil.
»Nisem se nadejala, da prideš danes ... «
Jaz kakor prej.
 
43
Zdaj ji je bilo jasno, da vem vse ... Potem zagleda še
moj revolver na mizi. Hipoma skoči — poklekne predme
— povzdigne roke — prosi me odpuščanja — prosi
me za življenje v imenu usmiljenega Boga
Ne da bi je pogledal, odidem naglo.
Še je klečala na tleh ...
 
44
15
Šel sem v nožarnico in si kupil močan nož, kakor jih
rabijo medicinci za hrustance.
Potlej sem si najel fijakarja in mu velel v Prater. —
Zvečer sem šel v opero. Uresničile so se mi želje. Komaj
sem pregledal z opernim steklom prvo vrsto nasprotnih
lož, sem že zapazil mladega Waldersdorfa.
Po drugem dejanju sem šel k njemu in ga povabil v fin
restoran. Od kraja se mi je branil. Vraga — sem si mislil
— menda vendar ne, da bi kaj sumil ali slutil? ... Govoril
sem zadosti z mirom in prijazno z njim in ga pregovoril,
da je pristal.
Naročil sem šampanjca. Biljardirala sva do poldvanajstih.
Zabavala sva se izborno. Nikdar še nisem videl
Evgena tako židane volje. Pil je hitro in nezmerno, in
neusahljiv mu je bil humor.
»Saj res,« je vzkliknil sredi pogovora o raznoterih
stvareh — »vi še ne veste: zaročil sem se! Letošnji manevri
so mi bili usodni.«
»Čestitam. In vaša nevesta, gospod lajtnant?«
»O, to je tako naivno, nedolžno dete! Nezrelka, ein
Backfisch sozusagen ... In kako resno zna ljubiti ta
 
45
sveži, napol razviti otrok! — Njeni poljubi — ah — kako
so sramežljivi! Nepopisno!«
»In vi ... jo ljubite resnično?«
»Kdo ne bi imel rad takega angelčka? Neizrečeno sem
srečen z njo! O — in njena pisma! Vsa njena nepokvarjena
duša mi je odkrita. Ali mi verjamete, da si mislim
včasi: Nisi je vreden! — Verjamete?«
»Bežite, bežite, gospod grof! Povejte mi rajši ime.«
»Svečane zaroke še ni bilo, veste. Zmenila sva se, da
bova uživala sladkost tajne ljubezni ... In kako dražestno
igra vlogo skrivne ljubice! Ena njenih prijateljic
je bila zaljubljena, skrivaj zaročena, starši niso privolili:
nesrečna ljubezen! Take »romantike« midva sicer ne
moreva doseči. Igrava se torej skrivalnico — vsaj nekaj
časa, kakor želi ona. Sicer pa vam lahko povem ... «
Imenoval mi je mlado konteso iz imenitne družine.
Prihajal je vedno živahnejši in veselejši. Da ni pozabil
piti, za to sem skrbel jaz. Že se mu je začel zapletati jezik.
Jel je bloditi ...
»Kaj bi pa rekli, gospod grof,« sem ga vprašal, »kaj bi
dejali, ako bi se morali znenada ločiti od svoje ljubice?«
»Haha — kaj?« se je smejal grohotno. »Tistole bi zapel,
— kako se že pričenja, da ...
Življenje je kratko.
Malo ljubezni,
 
46
malo sanj
in potem — servus, Nace!«
Pušila sva in se živo razgovarjala.
»Škoda te je,« sem si dejal sam pri sebi, »škoda tako
čvrstega mladega moža! Ali — jaz moram! Moja volja je
trdna! — Uboga kontesa! Nikdar več ga ne boš videla
svojega lepega ljubčka!«
Tu je prevrnil lajtnant posodo, v kateri so se hladile
šampanjske steklenice.
»La vie est brčve ...
Un peu d’ amour!
Un peu de rčve!
Et puis bon jour!
Tararabumdiah!« ...
je kričal venomer kakor čednik na paši. Bila mu je to —
labodnica. Imel ga je že pošteno pod streho. Toda — pila
sva dalje!
Natakal sem mu — vnic— še šentjanževca. Naposled
se mi je zdelo dosti. Evgen ni mogel več govoriti, ne hoditi.
Ob mizi mi je zaspal. Peljala sva se iz restorana v
hotel prvega okraja. Dva natakarja sta ga vlekla izpodletavega
po stopnicah gor.
Najel sem dve sobi, drugo tik druge. Slugama sem
velel, naj naju ne bude prej kakor opoldne, in da ni treba
 
47
nikogar k nama. Položila sta ga na posteljo. Odslovil
sem ju neutegoma.
Zdajci sem slekel in izul najprvo njega, potem sebe in
oblekel njegovo uniformo. Dolgo, dolgo sem gledal ta
lepi mladi moški obraz, ki je ... ki je dobil pred kratkim
toliko strastnih poljubov od moje žene!
»Zadnjikrat!« sem zakričal nehotoma.
»Umoriti ga nameravaš?« se vprašam, »njega, upijanjenega,
ki se ne more braniti! Toda ali ni delal tudi on
proti meni iz zasede? Ali ni torej orožje enako? — —«
In zdaj vzamem nož — mu nagnem glavo nazaj, mu
napnem vrat — sam Satan je brusil ostrino — lajtnant se
ne gane — spi — močno sope — pritisnem nož na kožo
— potegnem! In zašumelo in zabrizgalo je po zglavju —
rdeče po posteljnem perilu — rdeče po zidu — rdeče po
stropu ... Njegova kri! Odskočim — on odpre napol
ugasle oči — ta pogled, ta pogled umirajočega — nikdar
ga ne pozabim! — Postelja škriplje — telo se mu vije v
silnih krčih — grgra — umira — sunki pojemajo —
Še dvoje urezov do mozga in dalje zarežem po opolzlem
mesu, zasadim mu ostrino med škripajoče sklepe —
jezik mu tišči krvave pene ... Izvršeno! Iztrepetal je!
Nirvana!
Urno si slečem njegovo uniformo, ki je bila od krvi
čezinčez premočena, zlasti na desnem rokavu in na
 
48
prsih. Potem se umijem, oplaknem in si oblečem svoje
stvari.
Vse se je zgodilo tako hitro, tako tiho, da ni slišal nihče
nič.
Ogledam se skrbno v ogledalu, zaklenem obe sobi,
vzamem ključe in grem. Ko sem zjutraj odhajal, ni opazila
živa duša, da nosim s sabo nekaj v papir zavitega.
Tako stopam preko Ringa pri vseučilišču. Ondi, na
križišču, v gneči, vozijo počasneje. In tu se mi nasmehlja
iz lične kočije — kontesa.
»O — kam pa?« me nagovori z zvonkim veselim glasom.
Zganem se. Odkrijem se ji molče, stopim nehotoma s
tlaku bliže in mahnem z roko proti Hernalsu.
»Pa kar peš danes?«
»Da. In kam vi, kontesa ... «
»V votivno cerkev. Molit za ... ! Zbogom!«
Gospod! Kako mi je bilo takrat! Njen mili obrazek —
tako ves poln mlade sreče — ves poln srčnega zaupanja
v prihodnjost — — kako mi je razoraval ta pogled vso
dušo! In zdelo se mi je, kakor da se je za ginljiv trenutek
spustil begotni angel poezije med prozaično množico
...
O gospod, gospod — ta pogled mi je trgal srce huje
nego oni pogled umirajočega ...
 
49
Doma si sezujem čevlje in grem po prstih v spalnico
svoje žene.
Ada je spala. Bleda svetloba nočne svetilke je obsevala
nje obraz. Postojim, čakam v zadehli sobi ...
Slišal sem, kako je vzdihnila v sanjah ... Zdaj pa zdaj
so se ji stresle roke do ramen. Prihajala je čedalje nemirnejš
a. Prejkone je čutila mojo prisotnost. Vzdignila je
roke, kakor bi se hotela braniti nečemu strašnemu.
Tačas je spregledala. Prestrašena je planila kvišku.
»Ti?« — je spregovorila plašno. Oprla se je na desni
komolec, levica ji je drhtela pred prsmi.
»Ti si prišel, da me umoriš ... Ah!«
»Narediva kratko! — Danes popoldne sem se prepričal,
da imaš vendar veselje igrati Romejevo Julijo! Glavna
stvar je le ta, da imaš pripravnega soigravca! Slišal in
videl sem vse. Prelomila si mi zakonsko zvestobo! — Še
več! — Zavedla si poleg tega moža, ki je dal besedo nedolžnemu
dekletu, vzela nevesti ženina! Zakaj ti si ga z
vsemi umetnostmi ženske koketnosti prisilila, da je prelomil
svojemu dekletu obljubo ... Ada! Oba maščujem
— jaz! Oba, nesrečno nevesto in sebe, prešeštnica!«
»Ti hočeš pozvati Waldersdorfa na dvoboj? In —«
»Ne —«
»Ali mene, moj Bog — kaj boš z menoj?«
»Ne skrivim ti niti lasu. Ali, pravim ti, moja osveta je
strašna!«
 
50
Vzdignila je glavo in si popravila lase, ki so se ji razpustili
po obrazu.
»Ljuba Ada, ločiva se! Še danes pojdem od tod. Ti lahko
ostaneš, ako te je volja in veselje.«
Globoko se je oddahnila ...
»Toda,« dostavil sem takoj, »preden se poslovim od
tebe, ti moram še nekaj razodeti ... Teh trenutkov, ki
nama pridejo zdaj, se moraš spominjati vse svoje žive dni!
In spomina teh trenutkov te ne reši nobena milost, nobena
pokora, nobena molitev! Ti boš dalje živela nego jaz
... ali vesela svojega življenja ne boš nikdar več! Zakaj
do smrti, do groba ti bo žgal dušo ta prizor —«
Vzamem zavitek, razvijem papir —
»Tu ga poljubljaj!«
In v naročje ji vržem — njegovo glavo. Ha! Ha! Ha!
Lepo, lepo. Ha! Ha! Ha!
Obledela je, omedlela ...
Satansko veselje, divje, razkošno zadovoljstvo mi je
prešinjalo vse žile kakor živ ogenj!
Ha! Ha! Ha!
In — zdaj sem tukaj!« —
 
51
16
Čudni pripovedovalec je končal svojo fantastično
povest in planil zopet kvišku.
Ustopil se je pred modroslovca, pripognil život močno
naprej in molče z groznim izrazom gledal zavzetemu
poslušalcu naravnost v obraz. Na širokem, nagubančanem
čelu so mu stale goste kaplje znoja. V črnih, srepih
očeh pa so se kradoma vnemali in hitro ugašali preteči
bliski.
»In čemu sem tukaj? — Toda, štejmo! Ha! Ha! Ha!
Štejmo! Računajmo!«
In broječ na prste je kričal divje:
»Takoj vam presekam gordijski vozel. O — enovita
stvar! Vidite: x + y = 0. Ljubezen? Nič! — Sreča v obitelji?
Nič! — Zakonska zvestoba? Nič! — Slava? Nič! —
Čast, nesmrtnost? Nič! — Vse življenje, ves naš neumni
globus — nič, nič, nič! Meni Hekuba! Slava ničli! Nirvana!
Ha! Ha! Ha! Nirvana!«
Tedaj potrka nekdo na vrata. In preden se oglasi modroslovec,
vstopita resen bradat gospod in za njim sluga
v livreji.
 
52
»Dober večer! Oprostite blagovoljno, takoj se pomeniva!
« se obrne z lahnim poklonom k visokošolcu, položi
razgretemu nesrečniku roko na čelo in mu pravi
mirno pa odločno: »Ljubi moj, čakajo nas doma!«
Doslej tako divji mož se umiri kar vidoma. Miže se
praska kakor opica in se poslavlja, šepetaje filozofu na
uho:
»To je — detektiv! Me že imajo! Premalo sem bil prebrisan!
V kratkem me obesijo! To vam garantiram. Smola!
Pa saj boste brali v časnikih. Kokodajs me bo ...
Shakespeare’s blutrünstiger Humor — to vtakne prav
gotovo kam vmes! Kokodajs je prismojen ves, kar ga je.
Pa vsi ljudje ne moremo biti pametni! Zastran tega ne
bodite slabe volje! Preklete babe! Kanacije! Slava ničli!«
Odhajal je s slugo in se poskušal držati ponosno in
važno.
»Ne ponujajte mi stola, hvala lepa, gospod doktor,« je
dejal bradati gospod in se predstavil. »Oditi mi je takoj.
Le nekaj! Kajne, ta mož, moj nesrečni svak, vam je pripovedoval
strašne stvari? Slišal sem ga kričati zunaj ... «
»Da, da, gospod! Zaklal je včeraj grofa Waldersdorfa
—«
»A kaj še! Razžalil ni nobene muhe! Zmešale so ga
pretirane moderne povesti, ki godejo toliko o prešeštvu.
Oni grof mu je včasi tudi kakšen princ ali knez ali milijonar
ali kaj takega iz boljše hiše. Moja sestra Ada — go
 
53
tovo je govoril mnogo o njej — je umrla že pred leti. Potem
je preveč bral in pil. Stanujeva tu spodaj v prvem
nadstropju. Nad svojo pisalno mizo in po vseh stenah
svoje sobe ima z lapidarnimi črkami zapisano svoje bolno
geslo: »Slava ničli! Nirvana!« Včasih mi takole uide
in prodaja prešeštvo in krvave klobase. In nič ga ne veseli
bolj nego to, če dobi koga, ki se zgraža ob njegovi
povesti ... Čuden navihanec, kajne? Pa brez zamere!
Lahko noč!«
 
[[Kategorija: Rado Murnik]]