Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.117:
Rokavec Gašpar in Andrej Latomus.
Tu tudi sta: pisar deželni Klombnar
in pa meščan ljubljanski, mladi Pregelj.
▲<poem>Veselo trkajo prijatelji
za zdravje godovnjaku s čašami.
Vipavčan sladki jim razgreva srca ...
▲<poem>»Bog žívi, Primož, te, tovariš moj!« —
napiva Trubarju kanonik Vinar —
»In zopet te imamo med seboj!
▲<poem>Veš, bal sem se že zate in za nas,
da več se ne povrneš iz pregnanstva,
iz tiste svoje Loke tam ob Savi!
Vrstica 1.141 ⟶ 1.138:
in premarljivo boš sejal pšenico,
senó kosil in pa otavo sočno —
na stare pa pozabil ideale!
O, kdor za Trubarja se piše, tá
ne izneveri se prepričanju
Vrstica 1.158 ⟶ 1.154:
ko polnijo se ječe krivovercev,
ko na grmadah zopet nam sežiga
kristjane sveta inkvizicija!« ...
▲<poem>In zazvenčale čaše so peneče.
In stolni prost, učeni doktor Mertlic,
se vzdigne, ozre z bistrimi očmi
Vrstica 1.187 ⟶ 1.182:
Tam sedel je na mehkem naslonjaču
celsissimus Franciscus, poleg njega
sedela midva sva s tovarišem ...
▲<poem>'Povejta mi, gospoda!' — je dejal —
'kaj naj ukrenem z našim Trubarjem?
Nadarjen mož je to, govornik vrl.
Vrstica 1.208 ⟶ 1.202:
njegovo, naše ga priklenem bolje.
In več ne izneveri se mi mož ...
Kaj mislita o tem načrtu mojem?'
z očmí sokoljimi, prav kakor da
z obrazov najinih bi htel bil brati
Vrstica 1.220 ⟶ 1.213:
je moder, in nobeden diplomat
ne mogel boljše bi postopati!
Res, mojsterska je ta odločba Vaša!'
▲<poem>Izjasnilo se škofu je obličje
in zadovoljen se je nasmehljal
ter kimal z glavoj svojoj sivolasoj ...
Vrstica 1.230 ⟶ 1.222:
nedolžno rekel sem Kacjanarju —
„V Ljubljano spet povrne naj se Trubar,
in vse bo dobro, prečastiti škof!"
▲<poem>In vstal je škof Kacjanar, si oddahnil:
'Napišite dekret mu, pa še danes!
In brž ko more, naj pripelje se
iz Loke Trubar! ... Dominus vobiscum!'
▲<poem>In ko sva stopala po ulici,
kaj ne, tovariš Dragolič, obá
molčala sva od radosti takrat
pa méla si roké, saj borec hrabri,
naš godovnjak se spet povrne k nam! ...«
▲<poem>In vse omizje trknilo veselo
s kozarci je za zdravje Trubarju,
a škofu rajnemu Kacjanarju
za srečni pokoj in za večno luč ...
»Prelepa hvala vam, tovariši!
Pomogli meni ste in dobri stvari!
Vrstica 1.270 ⟶ 1.258:
Bog sam je duše moje gospodar.
A kdor duhá mi vklepa v jarem svoj,
sovražnik moj je, ne pa moj voditelj!«
▲<poem>»»Tako je, Trubar!«« Vsi objamejo
veseli ga in ga poljubijo ...
»»Mi vsi smo tvoji! Bodi naš vodnik,
Vrstica 1.279 ⟶ 1.266:
Pa naj Urbanus, naš sedanji škof,
jezi se in repenči kakor hoče!««
In čaše so zvenčale in zvenčale ...
▲<poem>In vrata se odpró. Pred družbo vstopi
levit ponižni, Janez Varaždin,
prikloni se pa reče s suhim glasom:
Vrstica 1.290 ⟶ 1.276:
da bi nemudoma potrudili
se k njemu v hišo na razgovor kratek!«
In zginil je levit ko duh med vrati.
in vstali izza miže; za slovó
vsak seže v roko Trubarju po vrsti.
Vrstica 1.306 ⟶ 1.291:
Ej, nova metla pač pometa dobro!
Na svidenje na svetu tem gotovo!
Pa — moja ženka mlada te pozdravlja!« ...
▲<poem>V palači svoji, pri pisalni mizi
▲sprejel je Trubarja škof Urban Tekstor. </poem>
▲<poem>»Poklicali ste me, častiti knez.
▲K uslugam Vašim tu stojim pred Vami!« </poem>
▲<poem>»»Pozdravljeni, gospod kanonik Primož!««
Vzravnal se je, približal se mu škof
z elastičnimi, lahkimi koraki,
nabral obličje v gube je prijazne
ter sedež mu ponudil zraven sebe.
ki ga sprejemam po prihodu svojem.
Saj veste, kakšne vodijo skrbi
Vrstica 1.348 ⟶ 1.329:
otrokom svojim, in zato trpí
V Ljubljani sami zmoto luteransko ...
Pa kaj sem hotel reči? ...««
▲<poem>In tedaj
obtičala beseda je za hip
vladiki v grlu, in v obraz naravnost
Vrstica 1.386 ⟶ 1.366:
kako Vas ljubim! Če Vam je mogoče,
odidite že jutri v Šent Jarnej!
Težko pogrešajo tam župnika«« ...
▲<poem>»Razumem Vas, častiti knez in škof!
Odidem, saj nazadnje je vse jedno,
kje pridigujem. Ali jaz ostanem
tam doli v Šent Jarneju tudi Trubar!«
In za pisalno mizo sede spet
v globokih mislih škof Urbanus Tekstor.
|