Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.566:
== VII ==
<poem>Poletna noč pokriva Šent Jarnej.
Pod plaščem njenim črnim že počiva
vsa luteranska vas. Na nebu temnem
poskrile so se zvezde za oblaki.
Iznad Gorjancev se zabliska včasi
in daljni grom zamolklo zagrmí.
Nevihta bliža se dolini tihi.
Po strehah slamnatih škropi že dež.
Vse tiho kroginkrog. Pogasnile
po vaši vse so luči. Na župnišču
le jedno sveti se še okence.
Pri mizi notri v sobi pa sedi
in čita ves zamišljen Sveto pismo,
najljubše bukve svoje, župnik Trubar.
Slabó brlí svetiljka oljnata
na mizi javorjevi, in čitatelj
ozira nejevoljen se na luč,
ki skopo mu obseva medle črke
na raskavem papirju. Zdaj pa zdaj
pomane si oči. Predolgo že
nocoj študira župnik evangelj.
Zdaj plane kvišku. Nekdo je potrkal
na okno enkrat, dvakrat ... Kdo je tam?
Razbojnik morda? šine mu skoz glavo.
Turčin celo nemara? ... Ali zunaj
potrka tretjič in močneje ...
»Kdo si?«
In Trubar odpre okno brez strahu ...
Zabliska se ... Pred njim ko duh ponočen
sedi na konju jezdec v črni halji ...
»Kdo si, popotnik pozni?«
»»Odpri, Primož!
Prijatelj tvoj sem — Jurij Juričič,
a ne razbojnik kak od turske meje!««
»Bog živi te, tovariš! Dobro došel!
Pa kaj je nujnega, za Bóga, kaj?«
»»Prijahal sem naravnost iz Ljubljane.
Konjič me nesel sem je ko vihar ...
Mudi se, Trubar! Hitro, hitro! Béži?««
»Ej, take sile ni še, Juričič!
Pod streho mojo stopi pa počij si!«
In jezdec je privezal konja k lipi.
Odprla vrata so se na stežaj
in znanca sta objela se presrčno
in stopila molče v samotno sobo ...
»Kaj novega v Ljubljani naši?«
»»Beži!
Pobegni še nocoj črez mejo, Trubar!««
razburjen govori za mizoj gost,
mrzlično svetijo se mu oči.
»»Udarila li strela je paklenska
V nas protestante iznenada, ka-li?««
»»Na kratko ti povem: Izobčen si
iz cerkve! Ves kapitelj je zaprt!
Čuj, V ječi že vzdihuje doktor Mertlic,
vicarius generalis Dragolič,
kanonik Vinar in oba kaplana
Latomus in Rokavec. Jaz edini
izmuznil sem se škofovim beričem
iz mesta, preoblečen kakor ženska.
Gredoč sem vrgel s sebe babje krilo,
najel si konja pa ko kraška burja
sem dirjal k tebi, da te rešim, brate!
Veš, V tebe prvega je brizgnil škof
Urbanus strašni svoj 'anáthemal!'
Boga zahvali, da si v Šent Jarneju!
V Ljubljani ječal bi sedaj-le v luknji
na gnili slami, ukovan v verige ...««
»O, hvala ti za tako skrb, prijatelj! ...
Pa kaj, da škof Urbanus baš sedaj
napadel luterance je slovenske?!«
»»I, dragi Primož! Jezuitska kaša!
Izkuhali so jo na Dunaju
V cesarski kuhnji Ferdinandovi.
Ignacij Lojolanski jo je mešal
in s svetoj jo osolil je soljó
ter nam zabelil jo po španski šegi,
a škof Urbanus jo dejal je v skledo!
In veš, kdo bil zakuril je ognjišče?
Papista dva fanatična ljubljanska:
kaplan predmestni, suhi Filip Straus,
pa Janez Varaždin, levit Šenklavški!
Ta dva sestavila sta dolgo tožbo
zaradi krivoverstva tvojega
in pa somišljenikov tvojih zvestih.
In škof je sklical k sebi tajni svet,
krvavo sodbo. In notar cesarski,
Enotrius je zaslišaval priče.
In glavni priči, Štraus in Varaždin,
reci sta govorila strahovite,
da škofu so ježili se lasjé
in da se neprenehoma je križal
in z blagoslovljenoj škropil vodój ...
In danes so ti švigali po mestu
beriči, oboroženi do zob
pa vohali, iztikali po hišah.
In med meščani počil glas je strašni,
da skoro ves kapitelj je ujet
in da zaprta že sta dva kaplana,
prijatelja udana najina! ...
A, Trubar, Trubar!' so kričali tam
po ulicah beriči ... 'Kaka škoda,
da njega ni v Ljubljani! Bog vé, kdaj
dobimo v pest glavarja luteranov?'««
»O, groza, groza! ... Nehaj, Juričič!«
»»Poslušaj dalje! Nisem še pri kraju.
In ker ujeti nišo mogli tebe
V Ljubljani samega, veš, kaj storila
papistov ti je truma razdivjana?
Udrli siloma so v hišo tvojo!
S sekirami in krampi in cepini
razbijali beriči so ti vrata,
dokler udala niso se z ropotom
in treskom, in nato metali so
skoz okno bukve tvoje luteranske
na ulico z grohotom zmagovitim.
In ko narasel knjig je kup na cesti,
zažgali so divjaki jih slovesno
pa skakali okoli pogorišča
in plesali in kričali pijani.
In plamen lizal in požiral je
zaklade tvoje dragocene, ah!
In pokale so usnjate platnice
in dim se dvigal črn je proti nebu ...
In zdelo se mi je, da prosi duh
sežganih avtorjev za maščevanje ...
In jaz sem plakal in z zobmí sem škripal
gledaje to grmado na skrivaj
na Starem trgu pri sosedu zvestem.
A ko je padel na Ljubljano mrak,
pobegnil preoblečen sem iz mesta.
In zdaj, prijatelj, Primož: Béživa!
Beričev so poslali za teboj.
Vsak hip lahko te vjamejo nocoj.
Osedlaj konja pa z menoj odtod
proč daleč, kamor Bog bo kazal pot!««
»Naprej tedaj! ... Pripravljen sem. Naprej!
Ostani zbogom, dragi Sent Jarnej!««
Noč, črna noč ... In bliska se, grmi ...
Dva jezdeca letita iz vasí.</poem>
== VIII ==
| |||