Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.014:
== IX ==
 
<poem>V Ljubljani se prikazalo je čudo,
 
veliko čudo, nepričakovano.
 
Ljudjé ga gledajo in gledajo
 
in skoro ne verjamejo ocem.
 
In glas o čudu novem tem se širi
 
od dne do dne po vsej deželi kranjski,
 
po štajerski, primorski in koroški —
 
po vsem Slovenskem ... Kaj se je zgodilo?
 
Je li Ljubljanica se obrnila
 
pa teče proti Vrhniki nazaj?
 
Al Turka so nabili hrabri Kranjci
 
pa pripeljali plena so domov:
 
vojakov ujetnikov muslimanskih,
 
topov in pušk in jataganov turskih
 
pa iz šotorov paševih zlatnine?
 
Al cesar Ferdinand je dal svobodo
 
slovenskim protestantom? Mar škof Urban
 
poluteranil se je sam nemara
 
pa hitro še oženil se povrhu?
 
Ne, ne! Ljubljanica še teče lena
 
po stari svoji strugi proti Savi.
 
Od turske meje nišo pripeljali
 
ne plena zlatega, ne ujetnikov.
 
In cesar Ferdinand pa škof ljubljanski
 
še zmerom grdo gledata Slovence,
 
ki jarem rimski so o tresli s sebe
 
prisegši na zastavo Trubarjevo ...
 
 
In vendar prigodilo se je čudo!
 
Kdorkoli hoče, sam lahkó ga vidi.
 
To čudo novo roma po Ljubljani
 
od rok do rok, iz hiše v drugo hišo
 
na tihem, na skrivaj ... In kdor ga vidi,
 
razveseli se v srcu, iznenađen.
 
In kjer se snidejo prijatelji,
 
o čudu pomenkujejo se čudnem,
 
ki Trubar ga pošilja zadnje čaše
 
iz daljne Nemčije rojakom svojim;
 
to čudo novo — knjige so slovenske.
 
 
O čudu novem menita se tudi
 
kaplana Juričič in pa Rokavec.
 
Na Starem trgu, v skritem stanovanju
 
sedita danes mlada luterana
 
pa prelistavala navdušena
 
slovenske knjige Trubarjeve lepe.
 
Cel kup leži pred njima jih na mizi.
 
Tu vidiš abecednike in tam
 
so katekizmi in pa Sveto pismo.
 
 
»Ti Juričič!« — spregovori Rokavec
 
čitaje baš poglavje iz Matevža —
 
»če sam ne bil bi videl bukev teh,
 
bi ne verjel, saj veš, neveren Tomaž
 
sem bil od mladih nog, no, in zato
 
seveda rojen nisem za papista!«
 
 
Juričič.
 
Ej, to ti je junak, ta Primož Trubar!
 
Zdaj ni mi žal, da rešil sem ga bil
 
iz krempljev Tekstorjevih tisto noč
 
pa jahal ž njim iz Šent-Jarneja proč.
 
Saj, če pobegnil bi ne bil na Nemško,
 
kaj misliš, da imeli bi té knjige?!
 
 
Rokavec.
 
Prijatelj, res je! In čimdalje čitam,
 
tembolj ga občudujem veleuma,
 
tem više raste pred menoj rojak.
 
O, saj sem slutil, kadar sem ga videl:
v človeku tem je nekaj skrivnega,
 
V človeku tem je nekaj skrivnega,
 
velikega in nenavadnega.
 
In vedel sem, v njegovi modri glavi
 
kdaj spóčne misel se še plodovita;
 
in čutil sem, da duh njegov ustvari,
 
rojakom svojim delo znamenito.
 
Tako zamišljeno je gledal zmerom ...
 
 
Juričič.
 
Da, brate, to je pravo čarovništvo!
 
Kar videli dozdaj smo knjig v Ljubljani,
 
latinske bile so in laske, nemške.
 
In Trubar nam napisal zdaj je prvi
 
slovenskih knjig! Da, to je jezik naš!
 
Tako mi govorimo med seboj,
 
kar nas rodila mati je slovenska ...
 
Zakaj pa nišo pisali papisti
 
domačih bukev? Vidiš, to je tisto!
 
Zakaj pa pred Kolumbom nihče drug
 
Amerike ni našel bil poprej?
 
No, jeden mora biti vselej prvi —
 
in tisti prvi bil je tam Kolumbus!
 
 
Rokavec.
 
In tisti prvi zdaj je Primož Trubar!
 
In veš, kako mi je, ti Juričič?
 
Veš zdi se mi, da bili smo doslej
 
Slovenci sami mutci! A sedaj
 
odvezal se je jezik tudi nam,
 
in govoriti smo sedaj začeli.
 
In šele Trubar nam povedal je,
 
da znamo govoriti tudi mi,
 
da znamo tudi mi izražati,
 
V besedi živi, kar imamo v duši.
 
 
Juričič.
 
In meni zdi se, da sedaj šele
 
živimo in da prej tako rekoč
 
nas bilo ni na svetu ... Trubar naš
 
nam prvi je zaklical: »Vi živite,
 
rojaki moji, čujte, vi živite!
 
Vi tudi ste na svetu! Glave vaše
 
takisto mislijo ko glave druge,
 
in srca vaša čutijo takisto.
 
In čuj, prijatelj, jezik ta domači,
 
V katerem tiskane so knjige naše,
 
ta jezik duh je naš slovenski sam.
 
Ta jezik, — to smo mi sami. To čutim.
 
Ta jezik, to je prava duša naša!
 
Če bereš znane, ljube te besede,
 
ne zdi se ti, ko da bi gledal se
 
v zrcalu čistem in zagledal v njem
 
obličje svoje živo? Kako čudo!
 
In sveto čudo to nam je pričaral
 
naš Philopatridus Illyricus,
 
izgnani in izobčeni naš Primož!
 
 
Rokavec.
 
In meni zdi se, kakor da doslej
 
Slovenci tavali smo v črni noči.
 
A glej, zasvitalo se je nebó
 
in zarja je prodrla tužni mrak,
 
in jutranjega solnca zlati žarki
 
poljubili so domovino našo
 
in ljudstvo naše. In ta svetla luč
 
izhaja iz slovenskih bukev teh.
 
In kadar prelistavam evangelj
 
in kadar čitam ga v jeziku svojem,
 
poljubim knjigo, čudo Trubarjevo ...
 
 
Juričič.
 
In vendar jih ne veselijo se
 
slovenskih bukev vsi rojaki naši.
 
Papisti naši in škof Tekstor sam
 
ne morejo jih videti v Ljubljani.
 
Povsodi vohajo za knjigami,
 
in kadar kje zasačijo katero,
 
zakurijo ž njoj peč ti poštenjaki!
 
 
In spet se poglobita v čitanje.
 
A tu odpró nenadoma se vrata.
 
Nov gost prestopi naglo prag s pozdravom:
 
»Kjer dva sedita v Trubarja imenu,
 
tam rad pridruži se heretik tretji!«
 
Rokavec.
 
Le bliže, bliže, sotrpin Latomus!
 
 
Juričič
 
Prisedi k nama! Živio, prijatelj!
 
 
Rokavec.
 
Kaj novega godi se po Ljubljani?
 
 
Latomus.
 
Bogá zahvalimo, da še živimo!
 
Kako ušli smo smrti mi trijé,
 
še danes res mi temna je uganka ...
 
 
Juričič.
 
Glej, tri dni nisva šla že iz brloga
 
pa gledava in straživa zaklade,
 
ki nam jih poslal je naš vrli Trubar.
 
 
Latomus.
 
In prav imata! Kdo ne občuduje
 
izgnanca našega na daljnem Nemškem?
 
V mezincu jaz imam njegove knjige.
 
Posebno evangelj citiram vama,
 
kjer hočeta! Pa zdaj-le nisem prišel
 
bahat se z znanjem biblije slovenske.
 
Če hočeta, povem novico rajši
 
veselo vama! Ravno zdaj gredoč
 
izročil mi jo je glavar deželni
 
še toplo, čisto svežo — — —
 
 
Juričič.
 
Kaj je? Kaj je?
 
 
Rokavec.
 
Povej, povej, Latomus!
 
 
Latomus.
 
Čujta torej:
 
Odbor stanov deželnih je poklical
 
V Ljubljane Trubarja iz Nemčije
 
že lani, kakor vesta. Danes pa
 
odpotoval je k njemu odposlanec
 
Elija Stocingar, da spremi ga
 
te dni na Kranjsko. No, zaukajta!
 
 
»Hosana in excelsis! Živio!«
je zagrmelo v tihem stanovanju.
 
Objeli so prijatelji se zvesti
 
in solze radosti so porosile
 
oči jim skrbne in obličja bleda.
 
Molčé drug V drugega zamišljen gleda.
 
Trpeli nišo s Trubarjem zaman.
Kaj papežnikov srd sedaj jih briga!
 
Saj doživeli so veliki dan:
slovenska porodila se je knjiga! </poem>
 
slovenska porodila se je knjiga!
 
 
 
 
 
 
 
== X ==