Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.228:
== X ==
 
<poem>Hej, to je danes dirindaj v Ljubljani!
 
Vse mesto je pokoncu. Proti Šiški
 
vali se po veliki prašni cesti
 
procesija brezkončna pisana.
 
Na čelu jašejo konjiče iskre
 
plemenitaši v pražnjih oblačilih,
za njimi se pomičejo kočije
 
z meščani in meščankami slovesno,
 
in zadi množica koraka pešcev.
 
Vse zádruge zastopane so mestne
 
z zastavami in znaki svojimi.
 
Tako je kakor če se odpre jez
 
in voda bruhne siloma na plan
 
šumeča in peneča se po strugi.
 
Nikoli konca dolgemu sprevodu!
 
Kdo hotel pač ostati bi domá,
 
saj danes pride slavni Primož Trubar!
 
Iz Nemčije prijaše črez Gorenjsko.
 
Iz Kranja, kjer prenočil je nocoj,
 
naznanil brzi sel njegov je príhod.
 
 
Navdušeno mu vse hiti naproti
 
ko vojskovodji, ki pobil je Turka.
 
 
»Kdaj pride, kdaj?« To gre od ust do ust
 
po vsem sprevodu dolgem, nedoglednem.
 
In solnce junijsko pripeka vroče
 
na té jahače in kočije, pešce ...
 
 
Na polju pri Šent Vidu tam ustavi
 
procesije se reka ... Je li tu?
 
Trobente zapojó! Na gradu pa
 
veliki zagrmi še turski top!
 
Iz tisočerih grl zaori klic:
 
»Naš Trubar je že tukaj! Slava, slava!«
 
 
In jezdec, glej, v zaprašenem talarju
 
počasi stopa s sedla. Viteško
 
pomaga spremljevalec mu njegov,
 
Elija Stocingar na tla s stremenov.
 
Duhovni jezdec pa se trese bled
 
in s solznimi, veselimi očmi
 
podaje roko ljubim znancem svojim,
 
objemlje in poljublja jih po vrsti —
 
in znani jezdec ta je Primož Trubar.
 
Vse gnete se okoli prišleca.
 
Vsak videl rad bi slavnega možá
in vsak bi slišal rad besedo ljubo
 
iz ust njegovih modrih in zgovornih.
 
 
In Trubar stopi pod košato lipo,
 
po množici ozre se tisočglavi
 
pa reče ginjen:
 
»Bratje, Bog vas živi!
 
Kako ste prihiteli ljubeznivi
 
iz mesta mnogobrojni mi naproti!
 
Pri kraju sem težavne dolge poti,
 
domá med svojci sem. To vidim, vem.
 
O, hvala za slavnostni vaš sprejem!
 
Slovenci, glejte, zopet sem med vami!
 
Za daljnimi visokimi gorami
 
v deželi tuji mislil sem na vas
 
in ljubil sem iskreno vas ves čas.
 
Iz dna srcá, soverci, vas pozdravljam,
 
s slovenskim evangeljem blagoslavljam!
 
Pozdravljam vas, domače ve planine,
 
vas, polja žitna, travniki, ravnine!
 
Domači raj, kako te gledam rad!
 
Spet vidim te, ljubljanski sivi grad.
 
Pozdravljam te, Ljubljana moja bela!
 
Naproti vriska duša ti vesela.
 
Ah, spet imam te, draga domovina!
 
Nazaj me sprejmi zvestega ti sina!
 
Po tebi hrepenelo mi srcé
 
V naročje tvoje je od dne do dne.
 
Tako so hrepeneli v Babilonu
 
preroki po Jeruzalemu svojem ...
 
Na tujem bil sem. Res je. A tujina
 
sprejela bila me je gostoljubno.
 
In, glejte, kar sem zasnoval domá,
 
na tuji zemlji zdaj je dozorelo
 
slovenski domovini v prid in čast.
 
Na Nemškem tiskaj o se knjige naše,
 
in nemški knezi in veljaki blagi,
 
za nas globoko segli že so v žepe.
 
Kralj Maks, velikodušni moj mecén,
 
slovenskih protestantov viteški
 
zaščitnik, sam podpira me pri delu.
 
Prečudovita je previdnost božja!
 
Evropa vsa stoji ob naši strani ...
 
Slovenci! Naš napočil zdaj je dan!
 
Mi zdaj smo prvi na slovanskem jugu.
 
Mi zdaj budimo druge brate svoje,
 
Hrvate, Srbe in Bolgare. Hej,
 
do Carigrada širi naš se glas!
 
S slovenskoj tiskanoj besedoj božjoj
 
mi spreobrnemo še tiste brate,
 
ki islamu podjarmil jih je Turek.
 
In s knjigami, z orožjem ne morilnim,
 
premagamo Osmana posihdob,
 
da več ne bo napadal domovine!
 
In to je nove vere čudna moč,
 
da prebudila vse nas je iz spanja ...
 
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
 
 
In ko vas gledam pred seboj, rojaki,
 
prikazen vidim, ki jo gledal je
 
zamaknjen svoje dni veliki prerok
 
Ezékijel ... Na polju široširnem
 
kosti ležijo tam pred njim človeške.
 
Vse tiho kroginkrog ko na grobišču.
 
A dihnila v kosti je božja moč —
 
in, glej, začnó se gibati namah.
 
S kostjó se spaja kost in s sklepom sklep.
 
Kostnjaki vstajajo pokoncu beli
 
pa se odevajo, pokrivajo
 
s človeškim mesom, s kožoj rožnatoj.
 
In ko ogromna vojska že stoji
 
vam pred prerokom množica nešteta ...
 
In, glej, V telesa šine božji duh
 
in oživí jih k novemu življenju.
 
Tako je vstajal narod izraelski,
 
tako, Slovenci, vstajate sedaj
 
iz groba svojega globokega.
 
Oživil vas je evangeljski duh
 
in knjiga vas vzbudila je domača ...«
 
 
In »živio!« in »slava!« zagrmi
 
iz tisočerih grl po travniku ...
 
 
A Trubar gleda jih in pravi dalje:
 
»Minulo let trinajst je danes, bratje,
 
odkar odšel sem bil iz domovine.
 
Pobegniti sem moral na skrivaj,
 
na tihem, v temni noči ko zločinec.
 
Sovražniki pa šli so za menoj
 
pa stregli po življenju mi na poti ...
 
Oj, kolika sprememba! Solnce sije,
 
ko vračam se med vas, rojaki, danes!
 
Ljubljane in dežele moje cvet
 
prihaja mi naproti ves navdušen;
 
iz vaših ust pa slišim le pozdrave.
 
A kje sovražniki so moji zdaj?«
 
 
»»Kje tvoji so sovražniki, nas vprašaš,
 
naš ljubi Trubar?«« — pravi grof Turjaški
 
»»Poskrili so se osramočeni!
 
Na tihem kuhajo le jezo svojo
 
in kujejo naklepe zoper nas!
 
A novi prerok naš, veliki Trubar,
 
svobodno jaše v svoj Jeruzalem,
 
pozdravljan od prijateljev in znancev,
 
obkrožen od učencev svojih zvestih.
 
V triumfu jaše v mesto ko Gospod.
 
Kdo upa si zastaviti mu pot?««
 
In zopet so zaorili pozdravi.
 
In, glej, trije učenci najzvestejši,
 
Rokavec, Juričič in pa Latomus,
 
približajo se naglo Trubarju,
 
objamejo in dvignejo ga v sedlo.
 
In razvrstí procesija se dolga
 
in vije v mesto se po beli cesti.
 
Trobente trobijo koračnico
 
veselo kakor, če se vračaj o
 
iz vojske bojevniki zmagoviti.
 
In psalm razlega se iz pevskih grl:
 
»O, blagoslovljen bodi, ki prihajaš
 
V Gospodovem imenu! Hosijana!«
 
Grmijo možnarji na mestnem gradu,
 
zvonovi pritrkavajo svečano.
 
Po ulicah ljubljanskih vriska ljudstvo
 
in z oken vsipljejo se šopki rož
 
dišečih na domačega preroka ...
 
 
Pred hišoj pa prijatelja Foresta,
 
ki Trubarja sprejel je bil pod streho,
 
postavili so mestni se piskači,
 
izurjeni, umetni trobentači,
 
pa godejo do poznega večera
 
od radosti, da zmaga nova vera,
najlepši slavospev: »Te Deum laudamus!« </poem>
 
najlepši slavospev: »Te Deum laudamus!«
 
 
 
 
 
 
== XI ==