Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.415:
== XI ==
 
<poem>Nad Gornjim gradom v škofovih gozdovih
 
veselo spet pojo rogovi lovski
 
in puške pokajo od rane zarje
 
in lajajo ves ljubi dan že psi,
 
da iz planin odmeva jek v dolino.
 
Gorjé vam, plahi zajci dolgouhi,
 
gorje vam, lepe srne skokonoge!
 
Oh, koliko vas zopet obleži
 
ustreljenih po lazih in dobravah,
 
med skalami in ob prepadih strmih!
 
 
»Joj, ta hudobni človek!« misli si
 
ubogi zajec, ki je ravnokar
 
priskakal zbegan tam izza grmovja.
 
Počije si uboga para. Sede.
 
Nemara tu ne najdejo ga psi,
 
ki kakor stekli iščejo sledu
 
za njim že dolgo. Zdaj prekucne se
 
in trikrat se prevrne v zraku revež.
 
 
Po njem je. V čelo ga zadel je strel,
 
ubil mu glavico in misli umne ...
 
In tam izza skalovja je pridirjal
 
srnjak na tenkih svojih lahkih nogah
 
ko veter pa ozira se okrog,
 
češ, kaj je danes res že sodni dan?
 
In ni rešitve več nikjer nobene?
 
Ti lovci neusmiljeni, pa res!
 
Razbojniki so krvoločni ... Ah,
 
in že prifrčal svinec je morilni.
 
Srnjak telebi vznak na mehki mah.
 
Nehalo bíti mu srcé je živo ...
 
Tako ves dan. S krvjó so poškropljêne
 
zelene loke in tokave gozdne.
 
Oskrunjen kot najtišji je planinski.
 
In zgraža nad moritvijo se lovskoj
 
prenekateri hrast stoletni danes,
 
in čudijo se tudi stare bukve
 
in vitkim smrekam samim noče v glavo,
 
pokaj pač potrebuje knezoškof
 
ljubljanski toliko divjačine!
 
Pa maje svoje veje gorsko drevje;
 
ugiblje, ne ugane je uganke ...
 
 
Nagnilo solnce že se je k zatonu
 
in streli utihavajo po gori.
 
Začeli zbirati so se že lovci
 
vsak s svojim plenom iz goščav počasi.
 
Glej, prvi že prikazal se je tam!
 
Previdno stopa po stezici kozji
 
obut V visoke škornje prek kolen.
 
Zastaven lovec v hlačah irhastih
 
oblečen v kratek jopič je suknén,
 
na glavi pa ima gosposko kapo;
 
kremenka puška mu visí ob rami,
 
iz torbe pa mu gleda mrtev zajec.
 
Na bukov štor utrujen sede mož
 
in briše znoj si s čela. Gosta brada
 
obroblja lepi mu obraz. Očí
 
mu zro tja v svet tako življenja željne.
 
Kdo pač je lovec ta? Kak vlastelin,
 
grajščak, nemara nemški vitez kak?
 
Nemalo strl že pač je ženskih src,
 
in morebiti se je vojskoval
 
že tudi s Turki z golim mečem v roki ...
 
 
»Premilostivi knez in škof!« ... Pred lovcem
 
stoji duhovnik kakor bi ta hip
 
iz tal bil vzrasel ...
 
 
»»Vi ste, Filip Štraus?!
Hoho, gospod kaplan! I, kaj prineslo
 
vas k meni je, za Bóga, iz Ljubljane?!««
 
 
»Nesreča, milostivi knez in škof,
 
nesreča pripetila se je strašna!
 
Zakaj vas ni v Ljubljani ravno zdaj!«
 
 
»»No, ali mi zgorela je palača,
 
al stolna cerkev svetega Miklavža?
 
Al Turki pridivjali so v Ljubljano?««
 
 
»Ne, ne! ... Moj Bog, kako sem zasopihan!
 
Sinoči sem prijahal v Gornji grad.
 
Ko burja nesel me je konj po cesti.
 
In ko mi je povedal župnik Šerar —
 
ki me lepo sprejel je bil pod streho,
 
nasitil, napojil me po kršćansko;
 
povrni Bog mu stokrat dobro delo! —
 
da v gorah ste, celsissime, na lovu,
 
pa šel sem davi vas iskat zarana.
 
Ves dan sem lazil po gozdovih tod.
 
Drvarji kazali so pot mi k vam.
 
Oh, bal sem se, da sreča volk me gladni,
 
al medved kosmatinec, ali da
 
zadene strel me lovčev. No, saj mene
 
ni škoda! Ali škodo bi imela
 
katoliška presveta cerkev naša,
 
če jaz ne bil bi mogel najti vas!«
 
»»I, kaj je, Filip? No, povejte brž!««
 
 
»Oh, on priklatil se je spet v Ljubljane!
 
Predvčerajšnjim je prišel antikrist!«
 
 
»»Kak antikrist? Kdo? Turek?«« ...
 
 
»Primož Trubar!«
 
 
»»Tako, tako!? Res? Trubar? ... Gromska
 
strela!««
 
»Da, vaša milost, spet je v mestu grešnik!
 
In mislite, da prišel je na tihem,
 
po noči kakor kak ponižen tujec?
 
O belem dnevu je prijahal k nam
 
ko zmagovalec, triumfator slaven,
 
ko David, ki pobil je Goljata!
 
In vsa Ljubljana šla mu je naproti.
 
Doma ostali bili so ta dan
 
bolniki le pa stare hrome babe
 
ter mi katoliški duhovniki.
 
To bil po ulicah je krik in vik,
 
ko jahal je po mestu krivoverec!
 
Pa saj opisati se to ne da!
 
Preveč razburjen sem še od dogodkov!
 
Izkratka: vsa Ljubljana se mu klanja.
 
In Trubar nosi glavo vam pokoncu
 
ko poglavar udane srenje svoje,
 
ko škof ljubljanski, kakor vaš namestnik!
 
Bržčas so pisali mu luteranci
 
in nalagáli se mu prav debelo,
 
da zdaj, odkar umri je prednik Vaš
 
Urbanus — Bog mu daj nebesa! — no,
 
da pač Ljubljana naša je brez škofa!« ...
 
 
»»Oh, oh, ta krivoverski pritepenec!
 
Požrešni volk je zopet vdrl v moj hlev!
In kaj Škofič počenja, moj vikar?
 
Slabó je pasel dobre ovce moje!««
 
»Baš tisto uro, ko je jahal Trubar
 
V Ljubljano, nesli so k pogrebu vam
 
Škofiča, generalnega vikarja.
 
To znamenje je zlo, sem brž si mislil ...
 
Kdo upal tudi bi se dotekniti
 
odpadnika, ki vse kleči pred njim
 
in moli in časti ga ko malika!
 
Pomagajte nam knez in škof samí!
 
Nemudoma odjahajte v Ljubljano!«
 
Medtem že zbrala družba se je lovska,
 
grajščakov, vitezov ponosna truma,
 
okoli škofa, ki od jeze bled
 
zdaj gledal je molčé v kaplana Štrausa
 
in zdaj na tla zamišljen, stiskal pest
 
in grizel ustni si, z levicoj pa
 
si pocukaval brado in mustače.
 
Tlačani kmetje pa od vseh stranij
 
prinašali so lovski plen obilni
 
na močnih plečih svojih, vsi poteč se.
 
Tu zajci so ležali, tam srnjaki,
 
vse križem-kražem po zeleni trati.
 
 
»»Gospoda moja!«« — reče lovcem škof
 
»»današnji lepi lov pokvaril nam
 
gospod kaplan je ta-le iz Ljubljane!
 
Saj slišali ste, kaj se je zgodilo.
 
Tovariši, z menoj zdaj v Gornji grad,
 
da pogostim vas, kakor se spodobi!
 
Saj meni teknila ne bo večerja,
 
čeprav sem veselil se je ves dan.
 
Oh, jutri moram, žalibog, v Ljubljano
 
za dalje časa bržkone. Ta smola!
 
Za lov pa vreme kakor nálašč, bogme!
 
Iz letovišča Gornjegrajskega,
 
iz senčnega idilskega zatišja
 
pa med zidovje pusto in zaduhlo
 
ljubljansko zopet moram iti revež!
 
V osir brenčeči vlačijo me tja,
 
kjer pikale me bodo noč in dan
 
ter dražile me ôse luteranske!
 
Ničesar ne opravijo brez mene;
povsod, oh, moram biti sam navzočen.
 
No, pa pokažem rogoviležu
 
in krivovercu temu svojo pest!
 
O, pomnil bode ta hudobni Trubar,
 
zakaj mi kvari lov in pa zakaj
 
vznemirja mi življenje v Gornjem gradu
 
in mi grení počitek, sladki mir!
 
Prisegam vam, da poteptam ga v prah!
 
Tako gotovo ga uničim kakor
 
je res in vsemu svetu znano, da
 
se pišem: Petrus plemeniti Seebach,
 
po božji milosti in pa cesarja,
 
katoliškega našega vladarja
episcopus et princeps Labacensis!«« </poem>
 
episcopus et princeps Labacensis!««
 
 
 
== XII ==