Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.615:
== XII ==
 
<poem>V dvorani škofove palače stare
 
vrši se majhen sodni dan v Ljubljani.
 
Na oknu solnce dopoldanje baš
 
začelo je topiti rože krasne
 
ledene in fantastično zavite.
 
Velika ura tam tiktaka v kotu,
 
V kaminu pa praskečejo polena,
 
in širijo toploto po prostoru.
 
Drugače vse je tiho za trenutek.
 
To mir je pred nevihtoj, pred viharjem.
 
 
Na stolu svojem, v krogu jezuitov
 
in korarjev sedí škof Peter Seebach.
 
Oblečen v težek zlatotkan ornat
 
oblastno se ozira po dvorani
 
ko turski paša, ne pa ko apostol.
 
Pred njim stoji v talarju svojem črnem,
 
s ponosnoj glavoj Trubar, a za njim
 
posedla častna straža mu je v krogu:
 
prijatelji njegovi protestanti,
 
plemenitaši, zbor stanov deželnih.
 
In mestni svet ljubljanski polnobrojen
 
z županom samim spremil ga je k sodbi.
 
 
Pa vstane škof in reče: »Cesar naš,
 
presvetu Ferdinand, mi je ukazal
 
iz Podiebrada s pismom svojeročnim,
 
da moram te poklicati pred sebe,
 
da sam prepričam se iz tvojih ust,
 
katere pravzaprav si vere, Trubar!
 
Zaslišal sem te danes drugikrat
 
v adventnem, milosti prepolnem času.
 
Zdaj vem, da nisi več katoličan.
 
Dovolj je, kar sem slišal zopet danes.
 
Ti cerkve naše si izgubljen sin.
 
To ve že tudi v Rimu sveti oče,
 
na zemlji pravi Kristusov namestnik,
 
ki tí kljubuješ mu tako predrzno!
 
Pokaj povrnil si se spet na Kranjsko?
 
Kaj nimam že zadosti krivovercev?
Mar hočeš zapeljati vse rojake
 
V peklenske zmote svoje, pohujšljivec?
 
Ah, proti moji volji si priklatil
 
iz Nemčije se zopet — in celó
z družinoj, s svojoj ženoj in z otroki!
 
Kdo V tej deželi je pastir najvišji?
 
Ne jaz, škof Peter plemeniti Seebach ?
 
In kdo si ti? Heretik, prerok kriv!
 
Ti hočeš žeti, kjer smo mi sejali!
 
Kdo dal ti je oblast in pa doklej
 
boš begal ljudstvo moje z zmotami?
 
Svobodno odgovarjaj mi sedaj!
 
 
Trubar.
 
Res, moja vera to ni vaša vera;
 
moj Bog to ni vaš Bog, častiti škof!
 
Ne, Jezus moj to ni vaš rimski Jezus!
 
Moj Jezus Kristus hodi peš med ljudstvom —
 
sám siromak v preprostem oblačilu —
 
pa poučuje ga in mu svetuje;
 
odpušča njim, ki so zgrešili pot,
 
tolaži jih pa vabi zopet k sebi
 
skesane grešnike ko dober oče.
 
Vaš Jezus vozi v lepih se kočijah,
 
z bogatimi se druži velikaši —
 
na ljudstvo pa ubogo je pozabil!
 
Kaj njemu mar, kako tlačani revni
 
svoj pot prelivajo za kruh vsakdanji!
 
Kaj njemu mar, če v tesnih kočah kmečkih
 
nevednosti kraljuje crni mrak!
 
In trdega srcá je Jezus vaš!
 
Gorjé človeku, kdor drugače misli
 
ko on! Preganja besno ga in muči,
 
najrajši pa sežgè ga na grmadi.
 
Vaš Jezus tisti ni ko v evangelju!
 
Ne, vaša cerkev ni več moja cerkev,
 
nazori vaši, res, več nišo moji!
 
Ponašam se in srečnega se čutim,
 
da dneva novega rudeča zarja
 
posvetila je tudi v mojo dušo.
 
In čim dotaknil bil se me je žarek,
 
nastal je v prsih mojih hud razpor.
 
Pa kaj vi veste, kaj je dušni boj!
 
Kaj veste, lenoglavci, kaj je dvom!
 
Dva Trubarja borila sta se v meni,
 
dve svoji glavi imel sem tačas,
 
dve vroči srči bili sta mi v prsih
 
in z jazom vojskoval se drug je jaz.
 
Oh, koliko prebèdel sem nočij
 
V premišljevanja borbah silovitih!
 
Sedaj je sklenjen v duši moji mir.
 
Ponehal dvomov ljuti je prepir.
 
Pretrgane so vse vezí med nami.
 
Le jeden Trubar tu stoji pred vami,
 
zedinjen v samem sebi in jednoten,
 
soglasen v mislih in značaj celoten.
 
Predsodkom starim vsem sem dal slovó.
 
Nazaj se ne ozira več okó.
 
Tam sužnosti je dušne črni mrak,
tam vlačijo se megle mojih zmot.
 
Naprej pogled obračam in korak;
 
k resnice luči vodi zdaj me pot.
 
To luč nazivate vi krivo vero ...
 
Heretik sem, sevé, po vaših mislili,
 
a stokrat boljši sem kristjan ko vi!
 
Kar sem, to sem. Sežgite me, gospoda,
 
ko Husa ste sežgali na grmadi! ...
 
A kaj zaleže ves ta vaš napor?
 
Ej, neprestano se vrti naprej
 
jekleno časovo kolo mogočno —
 
in vi ga ne ustavite nikoli!
 
Ne s palicami škofjimi, ne z žezli
 
cesarskimi ga ne zasuknete,
 
da bi vrtelo se nazaj. Zaman!
 
A kdor poskuša drzno to storiti,
 
koló ga časovo ubije, stere! ...
 
Jaz žanjem, koder ste sejali vi?
 
Resnica je! Jaz žanjem ljuliko,
 
ki vi ste zasejali jo med žito.
 
Zakaj pa ves slovenski narod naš
 
prisega danes na zastavo mojo?
 
Ker vidi, da njegov sem pravi sin,
 
ker govorim v jeziku mu domačem,
 
ker spisal prve knjige sem slovenske.
 
Jaz sám prebudil sem si ljudstvo svoje.
 
Učil sem ga doslej jaz sam. In vi?
 
Vi nemški škof, Vi tujec z mrzlim srcem,
 
kaj vi storili ste že zanj? Ničesar!
 
Jaz Kristu sem pokoren — Rimu ne!
 
Vaš papež, kaj je? Rimski imperator
 
in cezar vsemogočni z mečem v roki!
 
On vodi vojske in preliva kri —
 
in to naj bil bi Kristusov namestnik?
 
V palači vam kraljuje presijajni.
 
V bogastvu valja se. Zlato, srebró
bleščí povsod se, kamor le pogleda.
 
Živi razkošno ko nobeden kralj
 
na svetu. Ćele trume hitrih slug
 
z obličja berejo mu željo vsako ...
 
A kaj je videl že apostol Janez
 
na Patmosu? Pohotno krasno ženo
 
oblečeno v škrlat in težko svilo,
 
posuto z biseri in dijamanti.
 
In čašo zlato je držala v roki.
 
Na čelu njenem pa je stal napis:
 
««Skrivnost, velika Babilonka, mati
 
pregreh in razuzdanosti posvetne.«
 
In angel je priplaval iz nebes,
 
mogočen angel pa zaklical: »Čujte,
 
podrl se, pal je Babilon veliki,
 
ki z vinom grešnim je napajal svet!« ...
 
 
Vi škof pastir ste, pravite, najvišji?
 
Pastir ste, res je — zajcev gornjegrajskih!
 
A duš pastir slovenskih — to sem jaz!
 
In ljudstvo me poklicalo je sámo
 
iz Nemčije domov, da ga učim
 
namesto vas, ki ne utegnete!
 
In vi? Naj cesar Ferdinand umakne
 
zaščitni meč mogočni svoj od vas —
 
in kaj ste brez zaslombe dvorske? Ničla! ...
 
 
Škof Seebach.
 
Nesramni krivoverec! O, zdaj vem,
 
zakaj izgnal te bil je prednik moj,
 
škof Urban, iz dežele! V pekla dnu
 
med pogubljenci cvrl se bodeš večno
 
V goreči smoli, apostat nesrečni!
A dolgo mi ne bodeš delal zgage!
 
Zatožim pri cesarju te še danes
 
in kmalu zopet letel boš črez mejo,
 
odkoder te prinesel bil je satan!
 
 
Nastane hrum in glasno godrnjanje
 
v dvorani. Jezuitje planejo
 
pokoncu pa grozijo Trubarju
 
razkačeni s pestmí ... Odpró se vrata
 
z ropotom, strašnim truščem na stežaj
 
in roj meščanov oboroženih
 
prihruje in kričí v dvorano sodno:
 
»Kaj hočejo s teboj papisti rimski?
 
Hej, kje si, Trubar? Ali potrebuješ
 
že naše pomoči? Tu smo, tu smo!« ...
 
 
V zvoniku bijejo že plat zvoná.
 
Na ulici narašča divji punt.
 
A sred zmešnjave oglasí se zdajci
 
župan ljubljanski, Blaž Zamrl, pa pravi:
 
»Mirujte, bratje, in ne bojte se
 
za Trubarja! Mi stražimo ga zvesto.
 
A vi, častiti škof, tožite nas
 
in Trubarja pri njega veličanstvu
 
cesarju Ferdinandu, če vam drago!
 
Potem zatožimo pa mi vas tudi!
 
Zakaj — to veste! Ali ste vrnili
 
soprogo tistemu meščanu že,
 
ki odpeljali bili ste jo lani
 
s seboj V svoj Gornji grad za kratek čas?«
 
 
Ko strela bila bi zadela ga,
 
omahne smrtnobled v svoj naslonjač
 
škof Peter plemeniti Seebach in
 
umolkne. Palica srebrna kriva
 
iz rok mu pade, zazvenčí po tleh ...
 
 
Vsi ostrmijo ko okameneli,
 
kanoniki in patri jezuiti.
 
Še dihati ne upajo se skoro.
 
Zaprl jim sapo je župan Zamrl.
 
Tako ukrótil na ukaz je božji
 
bil prerok Natan kralja Davida,
 
ki polastil se bil je Betzabe,
 
nesrečnega Urije lepe žene ...
 
 
»Dovolj, prijatelji!« zdaj reče Trubar,
 
pa se okrene od sodnikov svojih
 
s ponosnoj glavoj zmagovalec smel.
 
 
In sam ostane škof, potrt v dvorani
 
s kanoniki in jezuiti vred ...
 
 
Na trgu zunaj pa se shaja ljudstvo
 
in orijo navdušeni se kliki:
 
»Hej, Trubar! Bog te živí! Slava, slava!
 
K svobodi pot nas vodi tvoja prava.
 
Ti naš buditelj si in naš učitelj,
slovenski prerok naš in naš voditelj!« </poem>
 
slovenski prerok naš in naš voditelj!«
 
 
 
 
 
 
== XIII ==