Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.062:
== XIV ==
<poem>Gorjé, Ljubljana — Turki so prihruli!
Resnični, živi, krvoločni Turki!
Široke nosijo na nogah hlače
in turbane na glavah pisane;
pod nosom dolge jim visé mustače
in puške vam imajo risane,
s smodnikom črnim vse nabasane,
a ostre handžarje pripasane!
Zgubljena si, Ljubljana ti uboga!
Zadela šiba božja te je stroga.
Napočil ti je strašni sodni dan.
Do tal poruši divji te Osman!
V potokih tekla bo krščanska kri.
Usmili, Bog, nesrečnih se ljudij! ...
Ne bojte se! Res, Turek je v Ljubljani –
pa samo jeden, paša bosenski,
beg Uzrajm hrabri, ki pa ga premagal
pri Novem bil je Herbart grof Turjaški
pa vzel s seboj v Ljubljano ujetnika.
In slabo ne godí se Uzrajm-begu!
Saj na Ijubljanskem gradu bolj je gost
ko ujetnik ponosni turski paša.
Po viteško mu streže grof Turjaški
in željo izpolnuje rad mu vsako.
Pozabil skoro paša je na Bosno
in udomačil se je že na gradu.
Sedaj se izprehaja po dvorišču,
zdaj pije žganje, vdan v usodo svojo,
in gladi dolgo brado svojo sivo,
zdaj moli in zdaj s slugami se šali ...
Prekrasen danes junijski je dan.
In Uzrajm-beg klečí pod senčnoj lipoj
na pisani preprogi svoji turski.
Pa klanja se zamaknjen Allahu,
šepeče svete sure iz korána
in razprostira roke ter poljublja
tla zemeljska pa kvišku spet se vzpenja ...
Glej, človek tuj prikaže se pred njim!
Oblečen v črn talar je mož popotni.
Pred pašo stopi, seže mu v rokó,
predstavi se mu: »Jaz sem Primož Trubar!
Pred dvema letoma ostavil sem
Ljubljano in več nadejal se nisem,
da vidim jo še kdaj, kar piše mi
pred kratkim grof Turjaški, tvoj gostitelj,
naj pridem te obiskat, slavni beg!
In brž zajahal iskrega sem konja
in prišel sem iz daljne Nemčije
samo zaradi tebe, hrabri paša!
Pomenil rad bi danes se s teboj
o veri naši in o veri tvoji.«
»»Mir s tabo, brate! Allah te požívi!«« —
pozdravi paša Trubarja prijazno,
povabi ga na čilim pisani,
počene in s podvitimi nogami
sedí pred njim pa gladi sivo brado ...
»»Ime mi tvoje častno je že znano.
Veliko pravil grof mi je Turjaški
o tebi in o lepih knjigah tvojih.
Učen si, pravil mi je moj gostitelj,
pobožen si! Poslušam te. Govôri!««
»Bošnjaki ste Slovenci kakor mi,
edino vera loči vas od nas.
In to je škoda! Ali bi ne hteli
sprejeti našo vero evangeljsko
in z nami se boriti proti Rimu?
Saj boljši ko korán je evangelj,
in večji nego Mohamed je Kristus!«
Visoko vzrasle paši so obrvi,
v očeh zabliskal se mu žar za hip
pa spet ugasnil. In okoli ust
mu zaigral ironski je smehljaj.
Pogleda Trubarja pa reče mirno:
»»Ti čitati ne znaš mi alkorana,
a jaz ne evangelja tvojega.
Kako potem bi vedel, kaj je boljše?
Jaz mislim, brat učeni moj, tako:
Vsak človek hvali to, kar je njegovo.
Ti hvališ svojo, jaz pa svojo vero.
Katera pa je boljša — to ve Allah!
Imé njegovo bodi počeščeno!
Ostaniva si brata pa pustiva
na strani alkoran in evangelje!
Nad vsemi verami je bratovstvo,
nad črkami je mrtvimi ljubezen!
Kaj nameravaš, vem, in grof Turjaški
že pravil mi o tvojih je načrtih.
Spojiti hočeš brate na Balkanu
s slovenskoj biblijoj v družino jedno,
ustaviti prelívanje krví.
Srcé je tvoje plemenito. Bogme!
Osivel že sem ti v krvavih bojih.
Mehkužnež nisem niti strahopetec.
Vsak hip pripravljen planiti sem v boj,
boriti s handžarjem se golim v roki
za našega preroka Mohameda
in za oblast kalifovo ... In vendar,
če spraviš boj s svetá, sem tvoj zaveznik,
pomagam rad ti pri velikem delu.
A s Svetim pismom ne — z ljubeznijo
pomiriš nas in nas zediniš brate.
Kako sva ljuto se napadala
pri Novem tam s Turjaškim hrabrim vašim!
Premagal me je — Allahova volja! —
ujel me je, a zdaj je moj prijatelj.
Kar naju veže, pa ni mrtva črka,
ne vera, ne korán, ne evangelje —
le srči naju vežeta pošteni!««
»Razumel sem te, modri Uzrajm-beg!
Imej se dobro na ljubljanskem gradu!
A jaz odhajam spet nazaj na Nemško!«
»»Zdravstvuj, in Allah spremljaj te na poti!««
In vstal je Trubar in se poslovil,
zajahal konja svojega pred vrati.
A Uzrajm-beg pokleknil je nazaj
na pisano preprogo, klanjal se
in molil, razprostiral roke svoje,
šepetal iz korana svete sure
pod grajskoj lipoj do večerne ure. </poem>
== XV ==
| |||