I.
Poslanec greha, evangelist nečistosti — kdo te je klical v dolino šentflorjansko? Kakor tat si prišel, ki spleza v izbo ob gluhem polnočnem času ter pograbi in odnese, kar je bilo spečemu rodoljubu najsvetejše!
Nikamor na prostranem svetu ne pošilja Bog toliko izkušnjavcev, kakor v dolino šentflorjansko — blagor ji! V sveti Jeruzalem roma pohujšanje, preroštvo pa v Ninive in Babilon — tako je postava in ukaz. Dokler bo ležala dolina šentflorjanska tam, kjer zdaj leži, bo čuval Bog nad njo; in predno jo bo obglodalo, si bo skrušilo pohujšanje črne zobe! . . .▼
najsvetejše!
Očetje so bili ogorčeni, matere so bile užaljene: celo nečedni dacar se je namrgodil, ko je slišal v krčmi o takih rečeh. Prišel je v dolino človek, nikomur poznan, ne po imenu, ne po licu. Samo Peter, je rekel, da je; drugega nič. Odkod, počemu -in kam — nič! Pa naj bi bil prišel, pa naj bi bil šel: Bog z njim in dobra beseda 1! Ampak ni prišel sam.▼
▲Nikamor na prostranem svetu ne pošilja Bog toliko izkušnjavcev, kakor v dolino šentflorjansko — blagor ji! V sveti Jeruzalem roma pohujšanje, preroštvo pa v Ninive in Babilon — tako je postava
čistnikovUdomil se je v vegasti kolibi, samujoči kraj vasi, v potok strmeči; brlog razbojnikov in nečistnikov v poganskih časih doline šentflorjanske. Tam je sameval, ni se prikazal nikamor in se je ognil človeka, če ga je srečal. Le malo jih je bilo, ki so videli njegov obraz in še tistim ni bil pogodi; dacar ga je videl od blizu, pa je pljunil v stran in je razodel v krčmi, da ima žabjo šobo in mačje oči. ▼
in ukaz. Dokler bo ležala dolina šentflor-janska tam, kjer zdaj leži, bo čuval Bog nad njo; in predno jo bo obglodalo, si bo skrušilo pohujšanje
„Po»Po izbi hodi, maha z rokama in muhe lovi 1"!«▼
črne zobe! . . .
„Kako»Kako! "« se je začudil učitelj Šviligoj. „Saj»Saj ga nisi videl v izbi, temveč na cesti! "«▼
Očetje so bili ogorčeni, matere so bile užaljene:
„Sem»Sem ga pa na cesti videl! "« je rekel dacar, učitelj pa ga je udaril s hudim in pravičnim pogledom. ▼
▲celo nečedni dacar se je namrgodil, ko je slišal v krčmi o takih rečeh. Prišel je v dolino človek, nikomur poznan, ne po imenu, ne po licu. Samo Peter, je rekel, da je; drugega nič. Odkod, počemu -in kam — nič! Pa naj bi bil prišel, pa naj bi bil šel: Bog z njim in dobra beseda 1 Ampak
IzpregpvorilIzpregovoril je sam župan. ▼
ni prišel sam.
„Res»Res je lagal dacar, kakor ponavadi; ampak v svoji nespameti je povedal resnico. Če muh ne lovi tisti malopridnež, kaj pa bi počel? "«▼
Udomil se je v vegasti kolibi, samujoči kraj vasi, v potok strmeči; brlog razbojnikov in ne-
5
▲čistnikov v poganskih časih doline šentflorjanske. Tam je sameval, ni se prikazal nikamor in se je ognil človeka, če ga je srečal. Le malo jih je bilo, ki so videli njegov obraz in še tistim ni bil pogodi; dacar ga je videl od blizu, pa je pljunil v stran in je razodel v krčmi, da ima žabjo šobo in mačje oči.
▲„Po izbi hodi, maha z rokama in muhe lovi 1"
▲„Kako!" se je začudil učitelj Šviligoj. „Saj ga nisi videl v izbi, temveč na cesti!"
▲„Sem ga pa na cesti videl!" je rekel dacar, učitelj pa ga je udaril s hudim in pravičnim pogledom.
▲Izpregpvoril je sam župan.
▲„Res je lagal dacar, kakor ponavadi; ampak v svoji nespameti je povedal resnico. Če muh ne lovi tisti malopridnež, kaj pa bi počel?"
Peter, je rekel, da mu je ime, in da je pisar.
Ker je tako razodel in izpovedal, ni verjel izmed vseh nobeden, ne da je Peter, in ne da je pisar.
„Tat»Tat je, zaklepajte duri!"« je sodil župan.
„Postopač»Postopač je, izgubljen študent !"« je rekel notar.
„Italijanski»Italijanski vohun je, ki išče, kaj bi ukrenil zoper dolino šentflorjansko!"« je povdaril rodoljubni učitelj Sviligoj,Šviligoj.
„Ce»Če ni sam zlodej, ki je prišel po opravkih I"!« se je hudobno nakremžil dacar; in vsi so ga oka-raliokarali, ne samo z očmi, temveč tudi z besedami.
6
Zgodilo pa se je nekoč pod večer, ko so bila že vsa okna svetla in zagrnjena, da se je iz-prehajalizprehajal učitelj SviligojŠviligoj po dolini. Gledal je v nebo in se je čudil, kako je nenadoma vzklila zvezda, kjer je še trenotek prej ni bilo. „Tukaj»Tukaj zdaj še ni zvezde, zapomnimo si kraj!"« je rekel v svojih mislih. Šel je par korakov dalje in je mižal; nato se je ozrl, gledal je natanko — glej, zvezda! In tako je prišel, sam Bog vedi kako, do konca doline, do tiste samotne kolibe, v potok strmeče. Okno je bilo svetlo in nastežaj odprto; in ker je šel učitelj mimo, je pogledal skozi okno, kakor bi bil pogledal sam sveti Alojzij. In kakor bi bil zardel sveti Alojzij, tako je zardel tudi učitelj Šviligoj.
Vsa prazna je bila izba; na steni ni bilo svete podobe, ne molka, ne žegnančka; postelja je bila na tleh: slama, s pisano plahto pregrnjena; sredi izbe pa je stala miza in za mizo en sam stol. Na tistem stolu je sedel Peter potepuh; učitelj SviligojŠviligoj je videl samo njegove kuštrave lase in njegov sklonjeni hrbet, obraza njegovega pa ni videl; pač pa je videl učitelj SviligojŠviligoj obraz, ki je bil tako lep in zapeljiv, da mu je srce do dna presunil. Na potepuhovih kolenih je sedela ženska in ga je objemala z golo roko okoli vratu; nanjo je sijala vsa luč, kakor v ognju so bila lica, ampak iz vsega ognja so žarele velike, pregrešne ciganske oči. Tako sta sedela tam in sta strmela v papirje, razprostrte na mizi, kakor da bi se učila prepovedanih skrivnosti. ▼
do tiste samotne kolibe, v potok strmeče. Okno je bilo svetlo in nastežaj odprto; in ker je šel učitelj mimo, je pogledal skozi okno, kakor bi bil pogledal sam sveti Alojzij. In kakor bi bil zardel sveti Alojzij, tako je zardel tudi učitelj Sviligoj.
▲Vsa prazna je bila izba; na steni ni bilo svete podobe, ne molka, ne žegnančka; postelja je bila na tleh: slama, s pisano plahto pregrnjena; sredi izbe pa je stala miza in za mizo en sam stol. Na tistem stolu je sedel Peter potepuh; učitelj Sviligoj je videl samo njegove kuštrave lase in njegov sklonjeni hrbet, obraza njegovega pa ni videl; pač pa je videl učitelj Sviligoj obraz, ki je bil tako lep in zapeljiv, da mu je srce do dna presunil. Na potepuhovih kolenih je sedela ženska in ga je objemala z golo roko okoli vratu; nanjo je sijala vsa luč, kakor v ognju so bila lica, ampak iz vsega ognja so žarele velike, pregrešne ciganske oči. Tako sta sedela tam in sta strmela v papirje, razprostrte na mizi, kakor da bi se učila prepovedanih skrivnosti.
7
Učitelj SviligojŠviligoj se je pokrižal in se je vrnil hitro na svojo krščansko pot.
Dolgo je molčal v krčmi in je gledal predse na mizo; omočil je ustnice, nato je nastavil in je izpraznil kozarec do dna.
»Hudo je!"«
Spogledali so se pomenljivo.
„A»A?"« je vprašal župan.
„Ni»Ni sam!"«
In so se vdrugič spogledali in so zaslutili resnico.
„Zenska»Ženska!"« je rekel učitelj SviligojŠviligoj in je nagnil glavo.
glavo.
Tako je prišlo pohujšanje na dan.
»Saj sem vedel!« je rekel župan. »Saj sem vedel, da ga je sam zlodej prismodil v to blagoslovljeno dolino šentflorjansko in da ne bo nič prida iz te istorije. Sinoči so se mi sanjale čudne sanje. Stal sem tam visoko, Bog vedi kje, in sem gledal na to dolino šentflorjansko. Pa se je prikazal nenadoma, Bog vedi odkod, razcapan pri-tepenecpritepenec, in se je ustavil kraj doline. V rokah pa je držal lopato, ki je bila stokrat večja od njega. JnIn glejte, zamahnil je, zasuknil je lopato, kakor je bil kilav in majhen, in je usekal v zemljo tako silno, da je privzdignil za najmanj troje klafter vso dolino šentflorjansko. Ni odnehal, uprl se je in je vzdigal zmirom višje. ,»Ali boš nehal, ali ne? '« sem ukazal na holmu in sem bil hudo jezen. On, pritepenec razcapani, pa ni nehal, temveč pri-privzdignil je nenadoma tako visoko, da se je prekopicnila vsa dolina šentflorjanska in da je padla v nič — gledal sem, doline pa ni bilo in pritepenca tudi ne. Take so bile moje sanje, Bog nas varuj pohujšanja!«▼
„Saj sem vedel!" je rekel župan. „Saj sem vedel, da ga je sam zlodej prismodil v, to blagoslovljeno
dolino šentflorjansko in da ne bo nič prida iz te istorije. Sinoči so se mi sanjale čudne sanje. Stal sem tam visoko, Bog vedi kje, in sem gledal na to dolino šentflorjansko. Pa se je prikazal
▲nenadoma, Bog vedi odkod, razcapan pri-tepenec, in se je ustavil kraj doline. V rokah pa je držal lopato, ki je bila stokrat večja od njega. Jn glejte, zamahnil je, zasuknil je lopato, kakor je bil kilav in majhen, in je usekal v zemljo tako silno, da je privzdignil za najmanj troje klafter vso dolino šentflorjansko. Ni odnehal, uprl se je in je vzdigal zmirom višje. ,Ali boš nehal, ali ne?' sem ukazal na holmu in sem bil hudo jezen. On, pritepenec razcapani, pa ni nehal, temveč pri-
8
vzdignil je nenadoma tako visoko, da se je pre-kopicnila vsa dolina šentflorjanska in da je padla v nič — gledal sem, doline pa ni bilo in prite-penca tudi ne. Take so bile moje sanje, Bog nas varuj pohujšanja!"
Učitelj Sviligoj, ki je bil učen, je namršil obrvi. ▼
▲Učitelj SviligojŠviligoj, ki je bil učen, je namršil obrvi.
„Kam pa je izginila dolina in kako?" je vprašal. ▼
▲„Kam»Kam pa je izginila dolina in kako? "« je vprašal.
Zupan je pogledal široko in je zelo nategnil spodnjo ustnico. ▼
▲ZupanŽupan je pogledal široko in je zelo nategnil spodnjo ustnico.
„Kam ? Kako ? Tam je bila — pa je ni bilo več. Plug gre, vzdigne se brazda; zeleni plevel je na dnu, v soincu je gladka prst; tako se je zgodilo ..." ▼
▲„Kam »Kam? Kako ? Tam je bila — pa je ni bilo več. Plug gre, vzdigne se brazda; zeleni plevel je na dnu, v soincusolncu je gladka prst; tako se je zgodilo ... "«
„Prevrnjena z lopato, prekopana I" se je prestrašil učitelj Sviligoj. ▼
▲„Prevrnjena»Prevrnjena z lopato, prekopana I"!« se je prestrašil učitelj SviligojŠviligoj.
„Plevel!" je rekel dacar in se je namrgodil. „Ni škoda zanj 1" ▼
▲„Plevel»Plevel! "« je rekel dacar in se je namrgodil. „Ni»Ni škoda zanj 1"!«
Ko so zmajali z glavami in ko so ga ošvrk-nili z očmi, je dacar hitro izpregovoril in je pognal ▼
▲Ko so zmajali z glavami in ko so ga ošvrk-niliošvrknili z očmi, je dacar hitro izpregovoril in je pognal pomenek na drugo stezo.
pomenek na drugo stezo.
„Kakšna»Kakšna pa je tista ženska?" je vprašal in si je obliznil ustnice.
„Lepa»Lepa je navidez!"« je razodel učitelj SviligojŠviligoj.
„Ampak»Ampak vsak greh je navidez lep, ker bi ga drugače ne bilo . . ."«
„Izprašati»Izprašati ga je najprej treba, odkod, kam, kako in počemu, nato pa naj ga birič pošteno naklesti ter ga naloži na voz 1"!«
9
|