Wikivir

Zgodbe iz doline šentflorjanske: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 125:
Tako je razsodil župan.
 
Ampak kaj je človeška sodba in beseda! Kadar pride zlodej po svoj davek, je hujši od dacarja in iblajtarja . . .
 
Ko je tisto noč župan zaklenil duri in je že slekel suknjo ter se odpasal, da bi se napotil v zakonsko izbo, je potrkalo na okno. In še predno se je dobro ozrl, se je okno že odprlo in prikazala se je kuštrava glava. Zupanu je od strahu zastala beseda in še rok ni mogel vzdigniti. Tat in razbojnik pa je skočil v izbo.
 
Razcapan človek je bil, ves nečeden in zo-pernzopern. Obraz pa ni imel žabje šobe in tudi oči niso bile mačje; dacar je lagal od kraja do konca. Ni bil nakazen obraz, ampak prešeren in hudoben nad vsako mero. Hotel se je razmazati v prisrčne in genljive gube, pa se mu ni posrečilo; narobe: spačil se je tako čudno, da je bil še devetkrat bolj prešeren in hudoben.▼
se je kuštrava glava. Zupanu je od strahu zastala beseda in še rok ni mogel vzdigniti. Tat in razbojnik pa je skočil v izbo.
 
»Oče,ljubi oče!«
▲Razcapan človek je bil, ves nečeden in zo-pern. Obraz pa ni imel žabje šobe in tudi oči niso bile mačje; dacar je lagal od kraja do konca. Ni bil nakazen obraz, ampak prešeren in hudoben nad vsako mero. Hotel se je razmazati v prisrčne in genljive gube, pa se mu ni posrečilo; narobe: spačil se je tako čudno, da je bil še devetkrat bolj prešeren in hudoben.
 
In razcapanec je objel župana z obema rokama okoli vratu in je naslonil glavo na njegove prsi; celo poihteval je.▼
„Oče,. ljubi očel"
 
ZupanŽupan se je oprl z desnico ob posteljo, drugače bi bil omahnil.▼
In razcapanec je objel župana z obema rokama
 
„Kako»Kako?"« je vprašal jecljaje; in sam ni vedel, kaj je vprašal in čemu. „Kako»Kako ... pa si prišel skozi okno?"«▼
▲okoli vratu in je naslonil glavo na njegove prsi; celo poihteval je.
 
„Plezal»Plezal sem, očka, plezaliplezal! Ampak kaj bi bilo sinu pretežavno in prebridko, če ga navdaja sladka misel, da pozdravi in objame po tolikih letih svojega očeta!«▼
▲Zupan se je oprl z desnico ob posteljo, drugače bi bil omahnil.
 
▲„Kako?" je vprašal jecljaje; in sam ni vedel, kaj je vprašal in čemu. „Kako ... pa si prišel skozi okno?"
 
▲„Plezal sem, očka, plezali Ampak kaj bi bilo sinu pretežavno in prebridko, če ga navdaja sladka
 
10
 
misel, da pozdravi in objame po tolikih letih svojega
 
očeta!"
 
In resnično: objel ga je vdrugič, poljubil ga je cmokaje na obedve lici in nato še na ustnice.
 
„Saj»Saj so le sanje!"« se je tolažil župan v svoji grozi. „Jutri»Jutri bom vstal, pa ne bo rokovnjača nikjer!"«
 
Ponočni gost se je ozrl po izbi in na zadovoljnem obrazu se mu je poznalo, da mu je bila izba pogodi; ugledal je smodko na mizi in si jo je zapalil, nato je sedel široko v naslanjač.
 
„Lepo»Lepo imate tukaj . . . dobro se vam pač godi! . . . Čemu pa stojite, očka ? Sedite, da se malo pomeniva o tem in onem, o preteklosti in o prihodnosti I"!«▼
obrazu se mu je poznalo, da mu je bila izba pogodi; ugledal je smodko na mizi in si jo je zapalil, nato je sedel široko v naslanjač.
 
ZupanŽupan je sedel, kakor mu je bil tujec ukazal.▼
▲„Lepo imate tukaj . . . dobro se vam pač godi! . . . Čemu pa stojite, očka ? Sedite, da se malo pomeniva o tem in onem, o preteklosti in o prihodnosti I"
 
„Ampak»Ampak kako . . .? Ob taki uri . . . na tak nacmnačin . . .«▼
▲Zupan je sedel, kakor mu je bil tujec ukazal.
 
Jecljal je župan in je gledal debelo od same velike osuplosti. Tujec se je smehljal zelo zadovoljno in zelo hudobno.▼
▲„Ampak kako . . .? Ob taki uri . . . na tak nacm . . .
 
„Kaj »Kaj? Čudno se vam zdi, da sem prišel, ko me niste videli celih petindvajset let? Lepa očetovska ljubezen I! Jaz sem mislil, da vzdihujete po sinu in da jokate in da molite zanj pobožno vsak večer . . . kakor sem jaz vzdihoval in jokal in molil! . . ."«▼
▲Jecljal je župan in je gledal debelo od same velike osuplosti. Tujec se je smehljal zelo zadovoljno
 
Župan ga je pogledal postrani.
in zelo hudobno.
 
„Kujon»Kujon, da je molil! . . . Ampak vse se mi zdi, da niso sanje . . . koga mi je poslal zlodej in kaj mi je namenil? Zakaj bi človek ne poskusil z mirno vestjo in moško besedo?«▼
▲„Kaj ? Čudno se vam zdi, da sem prišel, ko me niste videli celih petindvajset let? Lepa očetovska ljubezen I Jaz sem mislil, da vzdihujete po sinu in da jokate in da molite zanj pobožno vsak večer . . . kakor sem jaz vzdihoval in jokal in molil! . . ."
 
Zupan gaVstal je, pogledal postranije mrko, rezko je izpregovoril.
 
„Zdaj»Zdaj pa je zadosti teh praznih govoric in kvant, zakaj pust je že daleč in tudi noč je že pozna! Poberi se po svojih potih, dokler je. moje srce usmiljeno!"«▼
▲„Kujon, da je molil! . . . Ampak vse se mi zdi, da niso sanje . . . koga mi je poslal zlodej in
 
Tujec se ni ganil, samo stresal se je od tihega, neskončno prešernega smeha.▼
n
 
„Pa»Pa pokličite biriča! Pa zavpijte na pomoč! Vsaj naglas izpregovorite, da se hiša vzdrami I"!«▼
kaj mi je namenil? Zakaj bi človek ne poskusil z mirno vestjo in moško besedo?"
 
ZupanŽupan ni poklical, pač pa ga je obšla tako težka groza, da se je zgrudil na stol.▼
Vstal je, pogledal je mrko, rezko je izpre-govoril.
 
„Kdo»Kdo si ? Kaj ukazuješ ?"«▼
▲„Zdaj pa je zadosti teh praznih govoric in kvant, zakaj pust je že daleč in tudi noč je že pozna! Poberi se po svojih potih, dokler je. moje srce usmiljeno!"
 
▲Tujec se ni ganil, samo stresal se je od tihega,
 
neskončno prešernega smeha.
 
▲„Pa pokličite biriča! Pa zavpijte na pomoč! Vsaj naglas izpregovorite, da se hiša vzdrami I"
 
▲Zupan ni poklical, pač pa ga je obšla tako težka groza, da se je zgrudil na stol.
 
▲„Kdo si ? Kaj ukazuješ ?"
 
Tujec se je hudo začudil, župan pa mu je bral hinavščino v očeh.
 
„Kaj»Kaj nisem povedal, kdo da sem? Kaj me niste pozdravili, sina? Kaj se ne spominjate več — nicnič vec rveč?«
 
ZupanŽupan je nagnil glavo.
 
„Pa»Pa kaj zdaj ? Da si potepuh in razbojnik, vem! Ampak kaj bi s teboj ? . . . Vsak človek je z grehi obložen, tudi moj tovor ni majhen . . . Ali imaš pisma?"«
 
Tujec se je potapljal po suknji in tam je zašumelo kakor stari papirji.
 
„Saj»Saj ni treba pisem!"« je rekel in se je veselo smehljal. »Rajši stopim v dolino ... pred cerkev stopim, pa razkličem ...«
 
smehljal. „Rajši stopim v dolino . . . pred cerkev stopim, pa razkličem . . ."
 
12
 
„Ne»Ne tako, ne tako!"« je hitro zamahnil župan.
 
„Pa»Pa razkličem, kaj se je vršilo in kako se je grešilo pred petindvajsetimi leti!"«
 
„Ne»Ne tisto, ne tisto!"« je hitel župan in je gledal v stran.
 
Tako sta umolknila; tujec se je smehljal, da se mu je podbradek stresal, župan pa je gledal v tla in polne hudih skrbi so bile njegove misli.
 
„Ne»Ne vem, kaj nameravaš, kujon!"« je rekel. „In»In tudi ne vem, kdo da si I! Ampak ukanil si me na tako čuden in siten način, da se te ne morem ogniti, kamorkoli se okrenem. Zatorej povej na-kratkonakratko, koliko bi rad in kaj I"!«
 
Tujec je napravil v svoji hinavščini tako začuden
 
Tujec je napravil v svoji hinavščini tako začuden in užaljen obraz, da mu je verjel nekoliko župan sam in da ga je spreletelo kakor hud spomin.
 
„Kaj»Kaj je morda ... ali je morda . . ."«
 
In na čelo so mu stopile vroče kaplje.
 
„Ali»Ali take so vaše besede!"« je govoril tujec z mehkobnim glasom. „Kaj»Kaj zato sem romal čez hribe in doline, da bi nazadnje gledal mrgodne obraze in poslušal nevšečne očitke? CeČe bi vernega spoštovanja ne bilo v mojem srcu, bi rekel, da vas bodi sram. Tako pa ostane samo grenka solza in bridka misel!"«
 
Kolikor je bil potrt in zbegan, vendar je spreletelo župana: „Bog»Bog vedi, če ne laže, kujon, in če se zlohotno ne pretvarjal"pretvarja!«
 
Kujon pa je govoril dalje.
Vrstica 235 ⟶ 211:
13
 
»Debeli ste in rdeči, hišo imate, in belega kruha zadosti in starega vina, in vso to lepo dolino šentflorjansko. Zato ne veste, oče, kaj je romanje, in grenkovesela beseda popotnikova zadene na gluha ušesa. Romal bi človek leto dni, ne mislil na dom in na domovino; romal bi tudi dve leti ... o, romal bi morda vse dolgo življenje in bi žvižgal in prepeval, če bi lahko iztegnil roko in pokazal: Tam je moj dom, tam, na jugu, je moja domovina; še danes lahko stopim tja, še nocoj lahko ležem na svojo posteljo, pod svoj krov, da si odpočijem . . . Toda romati s tako mislijo — o gorje — romati s tako mislijo: nikjer nimaš doma, nikjer domovine! In tako romati od vsega začetka, šeprednoše predno je popotnik dobro odprl oči, do vsega konca! . . . Popotniku je pri duši, da bi . . . o, da bi zažgal to hišo, okradel tisti grad do zadnje smeti, ubil najspodobnejšega človeka, oskrunil najnedolžnejšo devico ... če ga drugod ni, pa bodi greh moj dom!«▼
„Debeli ste in rdeči, hišo imate, in belega kruha zadosti in starega vina, in vso to lepo dolino
 
„Kako»Kako se je razljutil!"« je gledal župan ves osupel in je komaj razumel pregrešne besede.▼
šentflorjansko. Zato ne veste, oče, kaj je romanje,
 
„Bodi»Bodi že kakorkoli!"« je rekel tujec in se je pogladil z dlanjo preko čela. In ko se je pogladil, je ugasnil ves ogenj v njegovih očeh in ustnice so se smehljale hudobno in zoperno kakor poprej.▼
▲in grenkovesela beseda popotnikova zadene na gluha ušesa. Romal bi človek leto dni, ne mislil na dom in na domovino; romal bi tudi dve leti ... o, romal bi morda vse dolgo življenje in bi žvižgal in prepeval, če bi lahko iztegnil roko in pokazal: Tam je moj dom, tam, na jugu, je moja domovina; še danes lahko stopim tja, še nocoj lahko ležem na svojo posteljo, pod svoj krov, da si odpočijem . . . Toda romati s tako mislijo — o gorje — romati s tako mislijo: nikjer nimaš doma, nikjer domovine! In tako romati od vsega začetka, šepredno je popotnik dobro odprl oči, do vsega konca! . . . Popotniku je pri duši, da bi . . . o, da bi zažgal to hišo, okradel tisti grad do zadnje smeti, ubil najspodobnejšega človeka,
 
„Kakorkoli»Kakorkoli bodi! ... Za nocoj je zadosti . . . recimo, da je zadosti sto forintov . . . kaj je to za dandanašnje čase?"«▼
oskrunil najnedolžnejšo devico . . . če ga drugod ni, pa bodi greh moj dom!"
 
▲„Kako se je razljutil!" je gledal župan ves osupel in je komaj razumel pregrešne besede.
 
▲„Bodi že kakorkoli!" je rekel tujec in se je pogladil z dlanjo preko čela. In ko se je pogladil, je ugasnil ves ogenj v njegovih očeh in ustnice so se smehljale hudobno in zoperno kakor poprej.
 
▲„Kakorkoli bodi! ... Za nocoj je zadosti . . . recimo, da je zadosti sto forintov . . . kaj je to za dandanašnje čase?"
 
14
 
„Ampak»Ampak . . . kako?"« je planil župan ves prestrašen.
 
„Pa»Pa pred cerkev, pa na semenj!"« je rekel kujon in se je smehljal.
 
Župan je šel in je vzdihnil globoko in je naštel.
 
„Za»Za grehe, za pokoro, Bog se usmili !"«
 
„Pa»Pa zbogom 1"!«
 
In glej, kujon je objel župana okoli vratu in ga je poljubil na raskavo lice. Nato je stopil k oknu in je skočil in je izginil.
 
Dolgo je stal župan v izbi, dolgo je gledal v noč, pod belimi zvezdami sanjajočo; njegova duša pa je bila polna grenkih misli in daljnih spominov, ki so vstajali iz teme, kakor mrtveci opolnoči. Pokrižal se je in je molil, tolažbe pa ni bilo in ne miru . . .
 
Ob tistem času, ko je župan vzdihoval in molil, je potrkala močna pest na dacarjeve duri.
 
»Odpri!«
„Odpri!"
 
Dacar, ki je spal ponavadi sam zaradi zakonskih prepirov, se je vzdramil ves čemeren in jezen.
 
„Ne»Ne odprem I"!«▼
prepirov, se je vzdramil ves čemeren in jezen.
 
▲„Ne odprem I"
 
Potrkalo je zunaj še močneje.
 
»Urno!«
„Urno !"
 
Dacar se je razsrdil.
 
„Ne»Ne bom 1! . . . Ampak če odklenem, joj tebi! Kdo pa si, da strašiš in dramiš kristjane ob tej pozni uri?"«
 
15
 
„Mudi»Mudi se mi dalje, dacar, ročno odkleni! Odkleni tudi skrinjo svojih grehov in poglej, kaj se je godilo pred mnogimi leti, ko si bil lep in prešeren fanti"fant!«
 
Komaj je slišal dacar besedo o svojih grehih in komaj je potrkal na skrinjo spominov, mu je upadlo srce in glas mu je upadel.
 
„Saj»Saj nič ne veš, če nisi sam zlodej, ali pa apostel njegov!"«
 
„Ne apostel, o dacar, temveč sin njegov!"«
 
Dacarja je streslo, kakor da se mu je izlil mrzel curek na hrbet.
 
„Kako»Kako . . . sin?"«
 
„Zlodejevl»Zlodejev! Le še malo bolj odpri skrinjo spominov, le še malo bolj jo prebrskaj in preišči! Koliko bo? Dvajset, petindvajset let — pisma pričajo in ustno sporočilo 1"!«
 
Dacar je stal pred zaklenjenimi durmi, v temi, in strah ga je bilo.
 
„Kaj»Kaj pa govoriš tam in kričiš, muha pijana ?"« je zaklicala žena iz druge izbe.
 
Dacarja je obšla silna groza in šepetal je s trepetajočim glasom.
 
„Tak»Tak tiho, tak molči in pojdi I! Kaj ti je bilo treba ponoči ... saj nisem sam I"!«
 
„Dvajset»Dvajset forintov ... za zdaj!"« je zagodrnjalo zunaj.
 
Dacar je odskočil.
Vrstica 313 ⟶ 281:
16
 
„Odkod»Odkod pa bom jemal ... kaj se ti je zmedlo ? En forint, pa pojdi po svojih potih in božji blagoslov s teboj!«
 
s teboj!"
 
Zlodejev sin je izpregovoril glasneje.
 
»Dvajset!«
„Dvajset !"
 
„Tak»Tak ne kriči! . . . Saj sem rekel, da nimam . . . pet forintov, pa mir besedi 1"!«
 
Potrkalo je na duri.
 
»Dvajset!"«
 
Od srda se je sunil dacar s pestjo v čelo, da se je še zjutraj poznala buška; nato je hodil po prstih in je iskal na mizi, v predalu in v suknji, dokler ni zbral in preštel vsega težkega davka. Odprl je duri prav narahlo, odštel je davek▼
 
▲Od srda se je sunil dacar s pestjo v čelo, da se je še zjutraj poznala buška; nato je hodil po prstih in je iskal na mizi, v predalu in v suknji, dokler ni zbral in preštel vsega težkega davka. Odprl je duri prav narahlo, odštel je davek v široko dlan in je hitro zaklenil.
v široko dlan in je hitro zaklenil.
 
Nato je legel, pa dolgo ni zaspal; zakaj njegovo srce je bilo polno sramu, jeze, kesanja in očitkov ...
 
Tisto noč so se godili čudeži v dolini šent-florjanskišentflorjanski. Učitelj SviligojŠviligoj ni mogel spati; slonel je ob oknu in je sanjal v zvezde, poln tihih, sladko-žalostnihsladkožalostnih misli in nerazločnih slutenj. Tudi župnik se je vzdramil opolnoči in je odprl okno, ker se mu je zdel vzduh težak in gost. In ko sta se ozrla obadva v dolino, sta ugledala tam čudno senco, velikemu netopirju podobno. Netopir je frfotal preko doline, od hiše do hiše; in kjer se je ustavil, nad tisto hišo so ugasnile zvezde.
 
„Greh»Greh!"« se je prestrašil župnik in se je po-križalpokrižal.
 
17
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Zgodbe_iz_doline_šentflorjanske«