Zgodbe iz doline šentflorjanske: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 70:
»Če ni sam zlodej, ki je prišel po opravkih!« se je hudobno nakremžil dacar; in vsi so ga okarali, ne samo z očmi, temveč tudi z besedami.
Zgodilo pa se je nekoč pod večer, ko so bila že vsa okna svetla in zagrnjena, da se je izprehajal učitelj Šviligoj po dolini. Gledal je v nebo in se je čudil, kako je nenadoma vzklila zvezda, kjer je še trenotek prej ni bilo. »Tukaj zdaj še ni zvezde, zapomnimo si kraj!« je rekel v svojih mislih. Šel je par korakov dalje in je mižal; nato se je ozrl, gledal je natanko — glej, zvezda! In tako je prišel, sam Bog vedi kako, do konca doline, do tiste samotne kolibe, v potok strmeče. Okno je bilo svetlo in nastežaj odprto; in ker je šel učitelj mimo, je pogledal skozi okno, kakor bi bil pogledal sam sveti Alojzij. In kakor bi bil zardel sveti Alojzij, tako je zardel tudi učitelj Šviligoj.
Vsa prazna je bila izba; na steni ni bilo svete podobe, ne molka, ne žegnančka; postelja je bila na tleh: slama, s pisano plahto pregrnjena; sredi izbe pa je stala miza in za mizo en sam stol. Na tistem stolu je sedel Peter potepuh; učitelj Šviligoj je videl samo njegove kuštrave lase in njegov sklonjeni hrbet, obraza njegovega pa ni videl; pač pa je videl učitelj Šviligoj obraz, ki je bil tako lep in zapeljiv, da mu je srce do dna presunil. Na potepuhovih kolenih je sedela ženska in ga je objemala z golo roko okoli vratu; nanjo je sijala vsa luč, kakor v ognju so bila lica, ampak iz vsega ognja so žarele velike, pregrešne ciganske oči. Tako sta sedela tam in sta strmela v papirje, razprostrte na mizi, kakor da bi se učila prepovedanih skrivnosti.
Učitelj Šviligoj se je pokrižal in se je vrnil hitro na svojo krščansko pot.
Vrstica 120 ⟶ 116:
»Izprašati ga je najprej treba, odkod, kam, kako in počemu, nato pa naj ga birič pošteno naklesti ter ga naloži na voz!«
Tako je razsodil župan.
Vrstica 184 ⟶ 178:
»Saj ni treba pisem!« je rekel in se je veselo smehljal. »Rajši stopim v dolino ... pred cerkev stopim, pa razkličem ...«
»Ne tako, ne tako!« je hitro zamahnil župan.
Vrstica 208 ⟶ 200:
Kujon pa je govoril dalje.
»Debeli ste in rdeči, hišo imate, in belega kruha zadosti in starega vina, in vso to lepo dolino šentflorjansko. Zato ne veste, oče, kaj je romanje, in grenkovesela beseda popotnikova zadene na gluha ušesa. Romal bi človek leto dni, ne mislil na dom in na domovino; romal bi tudi dve leti ... o, romal bi morda vse dolgo življenje in bi žvižgal in prepeval, če bi lahko iztegnil roko in pokazal: Tam je moj dom, tam, na jugu, je moja domovina; še danes lahko stopim tja, še nocoj lahko ležem na svojo posteljo, pod svoj krov, da si odpočijem ... Toda romati s tako mislijo — o gorje — romati s tako mislijo: nikjer nimaš doma, nikjer domovine! In tako romati od vsega začetka, še predno je popotnik dobro odprl oči, do vsega konca! ... Popotniku je pri duši, da bi ... o, da bi zažgal to hišo, okradel tisti grad do zadnje smeti, ubil najspodobnejšega človeka, oskrunil najnedolžnejšo devico ... če ga drugod ni, pa bodi greh moj dom!«
Vrstica 218 ⟶ 208:
»Kakorkoli bodi! ... Za nocoj je zadosti ... recimo, da je zadosti sto forintov ... kaj je to za dandanašnje čase?«
»Ampak ... kako?« je planil župan ves prestrašen.
Vrstica 250 ⟶ 238:
»Ne bom! ... Ampak če odklenem, joj tebi! Kdo pa si, da strašiš in dramiš kristjane ob tej pozni uri?«
»Mudi se mi dalje, dacar, ročno odkleni! Odkleni tudi skrinjo svojih grehov in poglej, kaj se je godilo pred mnogimi leti, ko si bil lep in prešeren fant!«
Vrstica 278 ⟶ 264:
Dacar je odskočil.
»Odkod pa bom jemal ... kaj se ti je zmedlo? En forint, pa pojdi po svojih potih in božji blagoslov s teboj!«
Zlodejev sin je izpregovoril glasneje.
Vrstica 302 ⟶ 285:
»Greh!« se je prestrašil župnik in se je pokrižal.
2.
»Pohujšanje hodi med nami!« se je domislil učitelj Šviligoj in se je tudi pokrižal.
Ampak komaj se je pokrižal, je zaloputnil okno in je odskočil. Zakaj črni netopir se je bil nenadoma visoko vzdignil, vzrasel je in se je nameril naravnost proti oknu učitelja Šviligoja. Tako blizu mu je bilo pohujšanje tisto noč ... in učitelj se je domislil nekdanjih izkušnjav in je trepetal v strahu in kesanju.
»Prizanesi, o Bog! ...«
Tudi župnikovo okno je zasenčil črni netopir in tudi župnik je zaloputnil in odskočil.
Prižgal je svečo in je pokleknil in je molil dolgo v noč, za odpuščanje pozabljenih grehov in posebno tistih, ki trkajo na duri spomina vsak večer .
Globoko v dolini pa je mežikala rumena lučka ... in če bi šel učitelj
II.
Vrstica 330 ⟶ 305:
Zdaj pa prižgimo svečo ter poglejmo v mrak, ki skriva zgodbe starodavnih dni.
Dacar, kaj si to ti — prešerni fant?
Kaj si to ti, učitelj Sviligoj — golobradi učenjak ? .
Tako se je zajezila reka in leta šume jaderno iz prihodnosti v nekdanjost.
Toda kdo gre tam, v rodoljubne misli zatopljen? Kaj ni to stari učitelj Sviligoj, že nekoliko upognjen, že nekoliko plešast?
In kdo stoji tam, pred krčmo? Kaj ni to rdečenosi, krivogledi dacar, ki ugiba, koga bi ukanil?
In kaj ni stopil iz občinske pisarne debeli župan, že osivel v zaslugah?
O
Težka skrb je na vseh obrazih in globoka potrtost. Beseda gre z jezika, kakor cekin z dlani, in oko se umika očesu. Dan samote je bil, kesanja in premišljevanja za vso dolino šentflorjansko. Zakaj prigodilo se je čudo, ki je bilo takoj spoznano za posodo greha in pohujšanja.
Učitelj Šviligoj — tisti, ki je bil upognjen in plešast — se je izprehajal po dolini; nedelja je bila, lep božji dan. In ko je šel ob potoku, po samotni peščeni poti, se mu je zazdelo nenadoma, da je slišal tenek klic ... kakor iz vode.
Postal je, prestrašil se je, sam Bog vedi zakaj, in je poslušal.
Vzkliknilo je, zastokalo, tako tenko, kakor iz piščalke. Učitelj
Šel je dalje, v njegove misli pa je kanilo kakor skrb.
»Nekaj živega se je oglasilo — kakor hud spomin iz noči!«
In oglasilo se je vtretjič, zaklicalo je čisto blizu.
»Kaj so to sanje ... kaj je spomin ... ali je morda resnica?«
Pogledal je na desno in na levo in proti nebu: čisto nedeljsko nebo, pod njim zelena dolina šentflorjanska.
Še enkrat je oprezno razmahnil leševje, še enkrat je pogledal in je slišal še enkrat tenki klic; nato se je z dolgimi koraki nameril v dolino, oznanit narodu skrivnost.
Začudili so se in so se prestrašili, spogledali so se molče. In prvi je povesil oči, in povesil jih je drugi, in tudi tretji jih je povesil za njim.
In so šli v dolgi procesiji, moški in ženske, pred njimi pa je šla slaba vest. Nikomur se ni hotelo govoriti, gledali so na desno in na levo in proti nebu.
Ko so dospeli do tistega samotnega kraja, se je procesija ustavila, učitelj Šviligoj pa je stopil k leševju in ga je razmaknil.
»Sami poglejte!«
Resnično, tam pod grmom je ležalo v pletenem košu, majhno in drobno, v plenice povito, in je stokalo s tenkim glasom. Nobeden ni stopil, nobeden se ni dotaknil čudežnega Mojzesa.
Župan je premislil in prevdaril ter se je ozrl.
»Ti, baba!« je rekel ženski, ki je bila napol slepa in je živela v ubožni hiši. »Vzemi tole reč, vzemi jo seboj!«
Ženska je vzela Mojzesa v naročje, procesija pa se je vrnila, tako tiha in zamišljena kakor poprej.
Vrstica 412 ⟶ 365:
Najprvi, še spotoma, je izpregovoril dacar, ki mu niti greh ni zavezal jezika.
Izpregovoril je, da bi si ohladil vest; ampak spotoma ni dobil odgovora, niti prijaznega pogleda.
Vrstica 418 ⟶ 371:
In je bil vesel in potolažen.
S hinavsko mislijo se je potolažil in si je dal veliko odvezo brez velike izpovedi.
Take tihe in spokorne nedelje še ni doživela dolina šentflorjanska; še zvonovi niso peli nič veselo in solnce, zjutraj še tako žarko, je sijalo dremotno in nerado, kakor da bi trosilo nezaslužen blagor ... V srcih vseh, čistih in kalnih: črna nezaupnost, neprijazna sumnja. »Če sem grešil jaz — kdo ve, ali nisi ti še bolj grešil? In skoro bi bila resnica, skoro ti je zapisano na potuhnjenem obrazu, da je Mojzes tvoj!« Tako so govorile oči izpod obrvi; ampak sosedove oči so takoj odgovorile.
»Kaj misliš, da te nisem videl, ko si šel k tisti ciganki, copernici? Enkrat samkrat sem se izgubil tja, ker me je bil zlodej premotil, ti pa si tičal tam vsak večer! ...«
Srečala sta se znanca na cesti, komaj da sta se pozdravila; iznad rame pa sta se ozrla naskrivaj drug za drugim.
Pohujšanje je pljusknilo v dolino
Zvečer so sedeli možje v krčmi in so ugibali; celo dacar je rajši molčal, nego da bi izpregovoril prvo besedo. Zakaj tako je bilo v tistih časih, da je že pogled izdajal človeka, kaj šele glas. Gledali so na mizo in so pili; samo učitelj Šviligoj je časih stresel z glavo in je zavzdihnil: kesanje njegovo je bilo vse globlje, kajti on je bil razmaknil leševje.
Župan, ki je bil krepak in rodoljuben, je izpregovoril naglas, vsem zbranim v lice.
»Kaj bi se spogledavali, ljudje božji, kaj bi vohali drug drugemu pod suknjo? Izkazalo se je, da se je storil greh v dolini šentflorjanski — kdo ga je storil, pa razsodi Bog!«
»Ampak čegav je otrok?« je vprašal dacar.
»Molči, žužnja, in hvali Boga, če ni tvoj! ... Iz vsega tega, kar se je vršilo in dovršilo, izvira le to spoznanje, da živi v dolini šentflorjanski dvoje grešnih ljudi. Kakor pa je dolina rodovitna in obljudena, nam lahko srce poskakuje od veselja, da jih je samo dvoje, ki sta odprla svoje duri pohujšanju!«
»Kdo sta in kako se pišeta?« je vprašal dacar; in vsi so ga udarili z jeznim pogledom, tako da se je osramočen potuhnil.
»Če jih je samo dvoje in če se skrivata kakor tatova — čemu bi vohali in iskali? Naj ostane pohujšanje, kjer je, mi pa gremo naprej po svoji rodoljubni poti! Kaj storimo, če ugledamo nesnago na cesti? Pometemo jo na gnoj, pa ne letimo za voznikom in ne kričimo: O kobila, kaj si naredila! Greh je storjen: Bog ga je dopustil, Bog ga bo odpustil; mi pa glejmo, da ostane čista naša hiša!«
Te modre besede so razvedrile vsa srca; prepodile so žalost, ampak nezaupnost je ostala in ostal je tudi strah. Črn oblak je ležal nad dolino šentflorjansko in se ni ganil.
»Tista vlačuga je pač, tista ciganka!« je rekel dacar. »Kdor je zahajal k nji, bo že vedel, kako in kaj!«
»Sam si zahajal!« ga je mahnil notar. »Ne podtikaj drugim svojih grehov!«
»Kaj bi podtikal, kjer ni več prostora?« je zagodrnjal dacar in je pogledal hudobno.
Nobeden več mu ni odgovoril, nobeden več ga ni karal z očmi. Zakaj vest je bila težka in kesanje je bilo veliko. Res so se razvedrila srca ob županovih besedah in jeziki so se razvozlali; ampak greh ni bil nič manjši in skrivnost njegova ni bila razodeta. Kar so prej ugibali z mislijo in očitali z očmi, so zdaj ugibali in očitali z glasno besedo. Župan je napravil čarovno znamenje — in tiha groza se je spremenila v klepetavo zlo.
Nikoli se ni razlivalo po dolini šentflorjanski toliko obrekovanja in opravljanja kakor v tistih neblagih časih. Prej posoda in poglavitna shramba vseh čednosti, je bila zdaj hujša od Sodome, če bi sodil človek po govoricah in sumnjah. Res je bilo grešnikov samo dvoje, po modri županovi besedi; ampak ker nista stopila pred cerkev in nista oznanila svojega hudodelstva, so bili grešniki vsi. Kdor se je prikazal na cesti, je stokal pod silnim tovorom samih grdobij; pa je stopil sosed na prag in je zagodrnjal ves srdit:
Ampak komaj je tako premislil in zagodrnjal, je začutil na hrbtu svoj silni tovor in je pljunil predse, še neznano bolj srdit.
Bilo pa je čudno in znamenito, da je z govoricami rastel greh in raslo pohujšanje. Od začetka je bil na vsakem obrazu samo majhen madež, da ga je bilo komaj razločiti ob belem dnevu, o mraku celo ne. Kakor pa se je razlivala povodenj obrekovanja, so bili obrazi zmirom bolj črni in spačeni in ni ga bilo več človeka v dolini šentflorjanski, ki bi ne bil oskrunjen in oblaten od glave do nog. Če je stopil popotnik na hrib, mu je zasmrdelo že od daleč in plah se je ognil doline v širokem kolobarju. Taki grehi so prišli na dan, o katerih se prej niti dacarju ni sanjalo. Izkazalo se je in razodelo, da je bil rodoljubno čistost doline šentflorjanske natihem izpodjedel in do jedra razjedel brezbožni duh tujinstva. Kako se je to zgodilo, sam Bog razsodi.
Najbolj bridko življenje pa je živel v tistih žalostnih časih učitelj Šviligoj. Zakaj kadar škropi pohujšanje na vse štiri strani, omadežuje čisto dušo najpoprej in najbolj očitno; na belem platnu se pozna ena sama kaplja, na povaljani suknji grešnika dacarja pa bi se ne poznalo, če bi pljusknil nanjo poln korec gnojnice.
Globoko upognjen, plah in potrt je hodil Šviligoj po cesti; hodil z dolgimi koraki, ob zidu, ob plotu, kakor bežna senca.
»Glej ga tam, potuhnjenca!« »Slaba vest smrdi sto klafter pred njim!« »Kaj mu je bilo treba iztikati po leševju?« »On je že vedel, kaj ga je gnalo!« Tako so škropili nanj, ki je grešil komaj v mislih.
Kadar je ob tihi ponočni uri slonel ob oknu, so se mu orosile oči; ne toliko zaradi krivice, ki jo je trpel, temveč mnogo bolj zaradi sramote, ki se je prelivala po dolini šentflorjanski. Plaho so migljale zvezde, mežikale so in so hitele: sram jih je bilo gledati v toliko pohujšanje. Črna, vsa strahotna je bila dolina; rumene luči, ki so trepetale tutam iz gluhe teme, so bile kakor vešče nad pustim močvirjem.
»To da sem doživel!« je zastokal učitelj Šviligoj in je zakril obraz; zakaj njegova ljubezen ni bila nič manjša, kakor ni manjša ljubezen mar tere do sina razbojnika .
Vsi so ga slišali, slišal ga je tudi učitelj
Še enkrat je zaklicalo in je utihnilo.
Še nikoli ni videla dolina tako lepe zarje, kakor se je vzdignila iz tiste noči. Učitelju
Kje je greh?
Vrstica 534 ⟶ 447:
Kaj je bilo? Kaj se je godilo?
Sanje, ljudje božji, nikar ne premišljujte! .
Župan je naročil občinskemu služabniku, da naj poizveduje. Služabnik je povpraševal in poizvedoval po vseh krčmah, pozno v noč pa se mu je zadremalo, legel je v travo kraj ceste in je mirno zaspal.
III.
Vrstica 554 ⟶ 459:
Sušo, povodenj, točo, draginjo — vse je že doživela dolina šentflorjanska in ni godrnjala, ko jo je Bog izkušal. Verna je ostala in rodoljubna, vsemu svetu vzgled stanovitnosti.
Ampak kolikor bolj so pleča potrpežljiva, toliko hujši je bič. In švrknilo je preko doline šentflorjanske s toliko silo, kakor nikoli poprej. Bog je poslal pisarja Petra, razbojnika .
V tisti polrazpali kolibi ob potoku se je bil udomil; toda čudo nečuto:
Kakor da bi s korcem zajemal cekine; nov koleselj si je kupil in mladega, divjega konja, ki je drvil in kolobaril po dolini, da je bilo strah. Sam župan je hranil koleselj in redil konja; časih si je izmislil Peter in je vzdramil opolnoči vso županovo hišo in je podil po dolini, da so se ljudje križali v grozi.
Ampak prešernost bi še bila, če bi pohujšanja ne bilo zraven. Ni se vozil Peter sam, temveč ciganka se je vozila z njim. V pisane židane cunje je bila odeta, ponavadi pa so bile njene roke do ramen gole in gol je bil tudi njen vrat, zakaj gorko je bilo takrat v dolini. Ženske so pljuvale na tla in so omedlevale, moški so gledali postrani in so premišljevali. Bele in polne so bile tiste roke, bel je bil vrat, žarko so gorele temne oči. Če sta pridrvila mimo učitelja Šviligoja, se je stisnil ob zid, ob plot in je urno mežikal, da bi pozabil na podobo nečistosti in da bi se ne vrnila v nemirnih sanjah.
Sčasoma pa se je Peter najbrž naveličal samotne kolibe in si je zaželel hiše, kakor bi bila primerna njegovemu gospostvu. Na nizkem holmu, vsa svetla, izza kostanjev bleščeča, je stala hiša Baliževa, ki je trgoval z lesom in je nekoč izginil brez sledu. Hiša je bila naprodaj, kupil pa je nihče ni, ker je strašilo. Peter jo je kupil in se je takoj preselil. Iz Ljubljane in iz še večjih krajev sveta si je naročil toliko pohištva, dragocenosti in nepotrebnosti, da je bilo za ves grad dvakrat dovolj. Tam je gospodaril in gospodoval, kakor svoje čase nemški graščak nad kmeti podložniki, tlačani. Ukazal je, pa se je zgodilo. Videli so nekoč ljudje — sebi v bridkost, dolini šentflorjanski v večno sramoto — kako mu je župan sam držal vajeti, ko se je kobalil z voza. Kajti Peter se je redil močno in urno, že ves trebušen je bil.
Redil se je Peter, dolina šentflorjanska pa je hujšala. Županov obraz, tako rdeč poprej, tako napet in poln, je delal dolge gube in podbradki so viseli. Tudi dacar je hodil po cesti, kakor pusta megla, in se ni rad prikazal v krčmi. In celo učitelj Šviligoj je trpel, dasi je bilo nedolžno njegovo srce; gledal je trpljenje drugih in ga je občutil globoko.
»Daj, o Bog, da mine to pohujšanje!« je molil.
Zakaj tudi njegovo srce, kakor je bilo staro in čisto, je vztrepetalo, kadar so oznanile oči podobo belih rok in golega vratu.
Težak davek je udaril dolino šentflorjansko; hujše je bilo, nego turška sila in časi tlake in desetine.
Vrstica 590 ⟶ 479:
Shrambe so kopnele, kašče so se praznile, skednji so bili opustošeni, papirnega denarja že skoro ni bilo več v dolini, komaj še nekaj srebra. Pisar Peter je trosil, zapravljal in frečkal na tako brezmiseln način, da bi bil zapravil v enem samem letu ne samo dolino šentflorjansko, temveč tudi še devet fara naokoli.
Kar bi bila drugače čednost, je bila ob teh časih samo vejica košatega greha. Dacar se ni več potepal in ni popival; prej so bila rdeča tudi lica, zdaj je bil rdeč samo še nos in oči niso bile motne zaradi vina, temveč zaradi bridkosti. Župan se je držal doma in je bil zvest svoji ženi; delal je od zore do mraka in se je malo pomenkoval, še manj je pil. Notar je bil pust in mrk; v svojem srdu je delal visoke račune. In nikogar ni bilo v vsi prostrani dolini, da bi bil nosil glavo pokonci; in nikogar ni bilo, ki bi se redil, in nikogar, ki bi se smejal naglas. Celo govorili so samo, kadar je bilo nujno potreba, in še takrat plaho šepetaje ... Bog vedi, če nenadoma ne pridrvi graščak, švrkne z bičem na desno in na levo, v zabavo in veselje svoji lepi golovrati nevesti ...
Veliko čudo tega pohujšanja pa je bilo, da se v pogovoru nihče ni spomnil nanj, niti skrivaj in šepetaje. Sedeli so v krčmi in so skrbeli, da bi oko ne srečalo očesa.
In so molčali.
In so molčali.
In so šli, vsak po svojih žalostnih potih.
Pisarju Petru, graščaku, pa se je zdelo, da še ni napravil svoje največje imenitnosti. Napuh ga je bil vsega prevzel. Rdeč in pitan je hodil, kakor puran, in je premišljeval, kaj bi ukrenil. Ker je bil bistra glava, je ukrenil kmalu. Poslal je hlapca k županu in župan se je priklonil ponižno in je čakal strahoma in je poslušal.
Tako je bilo povedano in naročeno županu ter vsem znamenitnikom in rodoljubom iz doline šentflorjanske.
In strah njegov je šel preko vse doline šentflorjanske, kakor nenaden vroč veter, ki oznanja hudo uro. Edini dacar je občutil v strahu še nekoliko sladkosti.
»Če je svatba, bomo pili in jeli, drugače pa naj se zgodi kakorkoli!«
In tisti, ki je občutil najglobljo bridkost, je bil učitelj Šviligoj. Tako zelo ga je potrlo to pohujšanje, da so se mu tresla kolena.
»Nehaj, o Gospod, saj je čas!« je prosil. In kakor vsi drugi, je očedil gosposko črno obleko, spomin iz davnih dni, in si je zavezal črno pentljo okoli vratu.
»Kakorkoli!« je rekel in njegove oči so bile rosne. »Še to zadnjo sramoto užijem, nato pa mi prizanesi, o Bog! ...«
Kakor so se bližali, spokorniki, z glavo povešeno, s plahim pogledom, jih je pozdravilo pohujšanje na holmu; in pozdravilo jih je s tako veselim in prijaznim licem, da bi človek komaj razločil greh in čednost.
Ves vesel, zalit in rdeč je bil Petrov obraz, ko je sprejemal na pragu svoje goste. Oči so se svetile tako nedolžno, da je kapljica te hinavske ljubezni kanila v vsa srca; in da so vsa srca tiho zašepetala: Saj ni tak, saj ni tak!
In dacarju edinemu se je zgenilo v kotu srca:
In res ga je objel in ga je pritisnil na svoja prsa.
Učitelj
Tako lepo in prijazno je sprejel graščak Peter svoje goste. Ko so stopili v veliko izbo, se jim je zableščalo od same lepote in od samega bogastva. Zlato, srebro, luči brez števila, preproge, ogledala od stropa do tal, dolge mize, na njih nakopičene sladkosti — kdo bi si upal v paradiž, kdo bi ne zamižal?
Ampak najsvetlejša lepota in najsvetejši paradiž je bila nevesta. Globoko so se ji priklanjali, v omotici so ji poljubljali roko. Tam je stala, v beli obleki, prepasani s srebrnim pasom; ni bila obleka, prozorna halja je bila, ki je razkazovala vso omamljivo in pohujšljivo lepoto telesa. In če bi ne bilo prozorne halje, bi bile zapeljive oči, tako čudno žareče, tako v poželjivo srce strmeče, da so se človeku kolena tresla in da suhe ustnice niso mogle izpregovoriti ...
Sedli so za pogrnjeno mizo, tako plahi in tihi kakor otroci ob prvem svetem obhajilu. Učitelj Šviligoj je sklenil roke, kakor v pobožno molitev, in je strmel proti stropu, ker si ni upal gledati drugam.
»Da bi že minil ta nesveti večer!« je pomislil.
»Nisem pil, in vendar sem pijan, nisem jedel, in vendar sem sit, nisem grešil, in vendar je veliko moje kesanje!«
Graščak Peter, prijazni, rdeči, je odpiral steklenice, nalival je ognja v visoke čase. In prečudno so se razvozlali jeziki, zamahnile so misli z veselimi perotmi; in srce, do tal ponižano, se je razširilo in vzdignilo brez težave.
Kaj prijaznost, kaj raztopljeni ogenj! Tam je bila ona, prelepa nevesta, izvirek vseh nebeških sladkosti, nezaslišanih, nikoli poznanih. Prevzetnosti ni poznala, ne gosposke nepriljudnosti, ne lažnjive sramežljivosti. Da bi vzradostila svoje svate, je plesala pred njimi, Peter pa je brenkal na mandolino. O čudež! Srce učitelja Šviligoja je molilo od prečistega veselja. Tisto gibko telo, pod haljo koprneče, kipeče, je bilo kakor evangelij iz devete dežele. Oči so gledale in so strmele in so hvalile Boga za vsak blagoslovljeni trenotek posebej. Spoznale so vse začudene, preradostno osuple, da je svet tudi onstran doline šentflorjanske in da je poln lepote, iz pohujšanja izluščene.
Kakor so pili in kakor so se veselili, so bila srca zmirom mehkejša in zmirom bolj odprta genljivemu oproščenju.
Vstal je župan, ves rdeč je bil in lica so mu gorela in podbradki niso viseli nič več.
In Peter, graščak, je stopil in se je razjokal na prsih županovih.
Vrstica 704 ⟶ 559:
Takoj se je vzdignil dacar, vzdignil se je in se je zamajal.
»Pa še z menoj, Peter, pa še z menoj, ti kujon prekanjeni!«
»Molči, motovilo pijano!« ga je ves jezen zavrnil župan. »Kaj misliš, da bo graščak bratovščino pil s teboj?«
»Toliko je moj kakor tvoj!« je odgovoril pijani dacar. »Kaj misliš, da ne vem, kakšne so tvoje noči in tvoji grehi?«
Takrat pa so planili nanj vsi ogorčeni in užaljeni in dacar bi se bil opletel preko praga, da ni vstal učitelj Šviligoj: obraz slovesen, kazalec proti stropu.
»Rodoljubi! Kaj? Prepir? Razpor ob tej lepi in preslovesni uri? Nehajte, v imenu domovine in vse doline šentflorjanske! Dobili smo v svojo sredo gospoda, Bog sam nam ga je poslal, ki je po vseh svojih čednostih in lastnostih ustvarjen za našega vodnika in prvoboritelja. Nismo ga poznali, nismo ga cenili po vseh zaslugah njegovih, ampak nocoj se nam je prikazal v svoji gloriji, kakor ponižni popotnik Kristus, ki se je učencema v Emavsu nenadoma razodel. Zdaj so nam odkrite, odkrite so vsemu narodu zasluge Petrove za našo znanost in umetnost, za literaturo in politiko, kakor tudi za napredek na gospodarskem polju ... Še vse večje čudo pa nas je zadelo, ko smo ugledali in spoznali njegovo nevesto, to devico brez primere, to zvezdo vodnico in zaščitnico doline šentflorjanske! O, miruj, jezik, molči, beseda! Srce trepeče, proti nebu se vzdigajo misli ... Svatje, vse hude misli pod pepel in prah, vse zle spomine v brezdanji jarek, vse zlohotne sumnje v bežni veter! ... Praznik vseobčega oproščenja praznujmo, poklonimo se njima obema, vseljubljenima!«
S tresočo roko je vzdignil učitelj Šviligoj svoj kozarec in oči neveste so ga obilno poplačale.
Ampak komaj je izpregovoril zadnjo besedo, komaj je vzdignil kozarec in komaj se je zahvalil s primernim poklonom za plačilo iz črnih oči, so se odprle duri nastežaj.
Vrstica 738 ⟶ 575:
Svatje so gledali motno, skozi gosto meglo, in so videli dvoje, troje zelo visokih ljudi, ki so stopili v izbo tako trdo in nespodobno kakor v hlev.
In sta šla z njimi .
*
Nikjer ni knjige, ki bi pripovedovala, nikjer ni pismo, ki bi govorilo o tej veliki sramoti doline šentflorjanske. Zakaj nobeden izmed tistih, ki so jo doživeli, ni bleknil; niti dacar ne.
Župan se je trikrat sunil s pestjo naravnost v čelo.
»Da me je osleparil! Saj ni bil podoben nikomur iz doline šentflorjanske; precej bi bil lahko videl, da je bil v Trstu rojen in tam na cesto položen! Pa me premoti do take misli ...«
Dacar se je zaklenil v svojo tesno izbo in je ležal tam tri dni in tri noči. In je pil brez nehanja.
»Kar živim in kar sem prvikrat lagal, ni še bilo človeka, ki bi me opeharil. Ampak taka gnida, taka uš ... saj še človeku ni bil podoben, kaj šele človeku iz doline šentflorjanske! Navaden potepuh, brez pisem in brez izkušenj ... pride, pa prevrne vso dolino, kakor da bi zasekal z lopato in privzdignil ... in tudi mene je vzdignil, še posebej me je prekopicnil ... o!«
Izpraznil je steklenico na dušek in se je zaril v posteljo.
Tudi učitelj
»Grešil sem, o Gospod; pošlji mi kazni in pokore, kolikor veš, da je pravično in potrebno!«
In zaradi take udanosti je bilo njegovo srce najprej potolaženo. Z mirnotožnim, rosnim očesom se je oziral po dolini ob polnočni uri in že se je smehljal, napol očitovaje, napol ljubeznipolno; kakor se mati smehlja otroku. Jasno so gorele zvezde nad dolino šentflorjansko, mežikale so in so se ji smejale ... speči dolini, otroku lepemu, prešernemu, nebogljenemu, z veselimi grehi obloženemu ...
==Polikarp.==
| |||