Večer (Srečko Kosovel): Razlika med redakcijama

dodanih 2.591 zlogov ,  pred 13 leti
brez povzetka urejanja
m (+ drugi pomeni)
Brez povzetka urejanja
{{drugipomeni|Večer}}
{{naslov
| prejšnji= KotBratje iz tihe, zabljene kapelezapojmo!
| naslednji= ZimskaBilo pesemje...
| naslov= {{PAGENAME}}
| poglavje= [[TopolAnton samujočMedved|Pesmi 1]]
| avtor= JosipAnton Murn - AleksandrovMedved
| opombe=
}}
 
<poem>
I.
To mehko ono je zvonenje
Vedno tiše in tiše
in tihih, nepozabnih dalj -
zvonci s planin se glase;
Molk, kes in gorko hrepenenje,
somrak ovija hiše,
da nikdar bi vas ne poznal!
mesec spè nad gore.
 
Manj in manj se čimdalje
Srce molči in pričakuje,
loči stvar od stvari,
a ni stopinje od nikjer;
zemlja od nočne halje
zamisli se in po nečem žaluje
črna enako se zdi.
ves dolgi, samski mi večer.
 
Kadar se bliža človeku,
srečnemu tukaj nikjer,
konec nemirnemu teku,
hladni življenja večer:
 
Svoje premišlja izkustvo,
truden od pota in star;
včasih obide ga čustvo,
kot bi ne živel nikdar.
 
Trnje minulega časa,
cvetje presnivanih sanj
zdaj brez bodic in brez krasa:
kake razlike sta zanj — ?
</poem>
 
 
[[Kategorija:Pesmi in romance]]
 
<poem>
II.
Sprejmite zopet me, domači logi,
v prijetni senčni hram!
Visokih jel in temnih borov krogi,
kako sem hrepenel dospeti k vam!
Sprejmite me in pomirite
srca mi čute valovite!
 
Po starem vse, kar bilo je pred leti,
enak je cvetja duh.
Le sem in tja med veje žar posveti,
senice glas udari mi na sluh.
Nad bujnim resjem in lepenjem
bršljan prepleta gozd z zelenjem.
 
Počijem naj na zapuščeni klopi,
pozabim vnanji svet!
Le ti, spomin na mlada leta, stopi
pred moja dušo enkrat živo spet;
ti vzbudi v meni mlade sanje,
pričaj slike mi nekdanje!
 
Živeti moral leta sem težavna
med tujimi ljudmi.
Zato se zdi mi táko davna
minula kratka doba lepih dni;
zato premišljam bridko-milo,
kaj v tuji svet me je gonilo.
 
Dokler ni človek v črno zemljo legel,
po sreči hrepeni,
le česar duh nemirni ni dosegel,
v tem sluti srečo in za njo hiti.
Naprej, naprej kot v reki kaplja
v silnejše vale se potaplja.
 
Nikjer mirú, obstanka in pokoja! —
Nazaj, nazaj — zaman!
Predolga pot, stopinj preurna hoja
zanesla ga na vek je v drugo stran.
Srce hitelo koprneče
od sreče je in ne do sreče.
 
Zato hladite me, domači logi,
prijatelji vsekdar!
Odmevajo v somrak pastirski rogi,
izginil je za gore sončni žar.
Večer nad vami tiho vlada,
na liste hladna rosa pada.
 
Počije zemlja, da vzbudi se čila,
vzbudi se tičev zbor.
Komu, o logi, bodete hladila
izlivali v srce, ko sine zor?
To vem, da boste vi za mano:
a jaz, kje bodem, ni mi znano. —
</poem>
 
 
 
<poem>
III.
Nad mano se zgrinja večer,
življenja večer in narave,
nobenega žarka nikjer,
da pota obsveti goščave.
 
Da pač! Za gorami ob Savi
igrajo nebeške zarnice,
kot daljni, ognjeni pozdravi
jasné obledelo mi lice.
 
Dežele odsevi so zlati,
kjer dvigal me sladek je vzlet,
kjer moral sem v grob zakopati
življenjskega jutra lesket . . .
</poem>
 
 
 
<poem>
IV.
Življenja majnik jasni, z Bogom!
Na nebu dneva luč pojema,
strmi namé priroda nema,
le vran kriči nad temnim logom.
 
Zelenja, cvetja drobne kite
po tleh po stolih razmetane,
ob jutrih sončnatih nabrane
z večerom tihim usehnite!
 
Za mano vse! Vse proč! Vse zadaj!
V zaprte vekomaj prostore
nazaj korak mi več ne more,
zdaj žgi, spomin, zdaj solza padaj!
 
Zdaj črtaj, čas nemili, gube
mrakotne mi v obraz upali,
v obraz, ki nanj v mladosti zali
prižemal sladke si poljube! —
</poem>
 
 
[[Kategorija:Anton Medved]]