Zgodbe iz doline šentflorjanske: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 605:
==Polikarp.==
Neprijetne sanje so bile: sedel mu je na prsih človek neznanec, režal se mu je široko v obraz in je mežikal s hudobnimi očmi.
»Kdo je bil?« je premišljeval župnik. Popolnoma neznan je bil obraz, toda zdelo se mu je, da ga je že videl nekoč, le v sanjah morda, pred davnim časom ... Neznanec, kdorsi že bodi: nespodobno je bilo, da si prišel ob tej mirni uri, o polnoči, ter sedel široko na trudne prsi! ...
Slabo je bilo župniku; posegel je po kozarcu in je omočil ustnice. Se je držal kozarec v iztegnjeni roki, ko se je stresel od glave do nog, pol od strahu pol od mraza. Okno je bilo odprto in župniku se je zdelo, da sliši korake na dvorišču.
»Kdo hodi tod ob tej pozni uri? S tihimi koraki, brez glasu, kakor plahonogi tat?«
Dasi mu je bilo hladno, se je vzdignil trudoma iz postelje ter se je napotil k oknu.
Lepa je bila noč. Bela mesečina jedila razlita po dvorišču, razlivala se je široko po vsej dolini šentflorjanski. Tiho, nekoliko omahovaje je hodil človek po dvorišču, dolga senca je blodila z njim.
»Kdo si? Odkod prihajaš?« je zaklical župnik.
Človek pa se ni ozrl; krenil je na desno, nato je krenil na levo, iskal je pač.
Vrstica 639 ⟶ 627:
Župnik se je razsrdil.
Ni odgovoril, še z roko ni zamahnil. Zibal se je polagoma ob svetlem zidu, njegova dolga senca je vstala ter se vzpela visoko prav do pisanega okna; zibala se je zmirom dalje od okna do okna, naposled je nenadoma ugasnila, popila jo je mesečina. Tam nekje, v temi, so zaškripale duri.
Župnik je stresel z glavo.
Nato se je vrnil v posteljo, zavzdihnil je samo še enkrat in je takoj zaspal.
Vrstica 653 ⟶ 639:
Komaj je zatisnil oči — mislil bi navaden človek, da je minila le minuta — se je vzbudil in dan je bil. Veselo je sijalo solnce skozi okno, lepo in veliko jesensko solnce. Zaklenkal je zvon, pesem njegova pa je bila čudo otožna; Bog vedi, kje je umiral truden popotnik.
Župnik se je polagoma napravljal, premišljeval je in molil. Nenadoma se je domislil neprijetnih sanj in grenka nejevolja mu je segla v srce. Stopil je k oknu; gorka, čista svetloba je lila skozi jablane na vrtu, dvorišče je bilo še v senci.
Hlapec je zaloputnil spodaj duri in je šel z lenimi koraki in zehaje preko dvorišča.
Župnik je hotel še povedati, da se je bil tisti razbojnik priplazil celo v sobo, kar na posteljo, na trudne prsi, toda hlapec je stresel z glavo in je šel dalje, proti hlevu.
»Čudni so gospod!« je premišljeval Miha spotoma. »Že nekaj časa ni vse po pravici ... Stari so!«
Odprl je duri v hlev, kmalu nato pa se je vrnil na dvorišče z urnimi koraki.
Župnik se je prikazal ob oknu.
Župnika je izpreletelo po vsem telesu; dvakrat mu je padla suknja iz rok, predno jo je oblekel.
Odpirale so se duri tu, tam; prišla je dekla, kuharica je prišla, celo iz cerkve je prišlo nekaj, žensk in mahoma je oživelo dvorišče.
»No, zijala, zijala! Čemu pa ste prišli, kdo vas je klical? Molit!«
S tresočo nogo je prestopil prag in je iztegnil roke.
»Kaj? Saj je tema, saj nič ne vidim! Odpri vrata na stežaj!«
Škripaje so se odprla vrata; konj se je ozrl radovedno proti pragu, tudi vola sta pogledala z debelimi očmi.
Iz kupa slame, precej pri vhodu, je molel velik, raztrgan čevelj; župnik se je približal polagoma in je pobezal z nogo.
»Kaj je človek, ali ni? — No, vstani, klada!«
Nič se ni zgenilo in župnika je obhajalo tesno, neprijetno čustvo.
Tudi hlapec ni bil pogumen; stopil je oprezno k slami in se je sklonil.
Sklonil se je niže, zgrabil je z obema rokama in je vzdignil. Ženske so zakričale, tudi župnik se je plaho umaknil. Na slami je ležal človek, v razcapane cunje oblečen; obraz je bil v senci, videla so se samo široko odprta usta.
»Ali je živ, ali je mrtev?« je vprašal župnik s tresočim glasom in od čudnega strahu mu je gomezelo po hrbtu, po licih.
Hlapec je potipal za roko, toda izpustil je takoj; telo je padlo na slamo, glava je butila ob trda tla; kakor prej je visoko štrlel raztrgani čevelj.
Hlapec se je stresel in je stopil v stran.
Ko je bila udarila glava ob trda tla, se je okrenil obraz proti luči. Suh je bil in siv, poraščen do nosa, čelo so zakrivali kuštravi lasje; usta so bila odprta, napol odprte so bile tudi oči in so gledale belo in topo.
Župnik je vztrepetal in se je pokrižal.
Spoznal ga je bil takoj; isti škodoželjni izraz na široko režečih ustih, isti beli, topi pogled; in tudi obleka je bila ista, prav tako razcapana in umazana.
Nato se je okrenil župnik proti pragu.
Posegel je po palico, zamahnil je v velikem kolobarju in ženske so pobegnile proti cerkvi. Nikoli še niso videle župnika tako srditega; žile na čelu so mu bile nabrekle, obraz je bil temno-rdeč in zabuhel.
Pozvonilo je v tretjič; v zakristiji je čakal cerkovnik in se je čudil. Naposled je prišel župnik; stopil je v zakristijo s trdim korakom in je zaloputnil duri. Rekel ni besedice, na nikogar se ni ozrl. Hlastno in nejevoljno se je oblačil, premikal je ustnice in je mrmral, cerkovniku pa se je zdelo, da ne mrmra pobožnih molitev.
Tisto jutro je minila maša čudo hitro; neprestano so se pokriževale ženske, poklekale so in vstajale, šlo je po bliskovo. Župnikov talar je frfotal po oltarju; okorni, debeli, belolasi starec se je vrtel kakor novomašnik in pri blagoslovu se je okrenil tako urno, da mu ljudje niso videli obraza. Cerkovnik je begal okoli oltarja, sopel je težko in se je čudil neprestano. Se so klečale v klopeh pobožne ženske in so molile in strmele proti oltarju; toda oltar je bil že prazen in dvoje sveč je brlelo žalostno. Župnik je bil zagrnil kelih s spretno roko, blagoslovil je mimogrede in se je napotil jadrno proti zakristiji. Slekel se je ter pometal obleko križem po zakristiji, nato je ogrnil suknjo in je odhitel na dvorišče.
Nabralo se je bilo že mnogo ljudi; župan je bil tam in učitelj, otroci so se podili po dvorišču, ženske so blebetale, moški so ugibali; celo malo, lepo prase se je bilo izgubilo iz hleva in je begalo strahom in kričeč med ljudmi.
Stopili so v stran in so napravili pot, ko se je prikazal župnik. Pogledal je jezno na ljudi in je stopil k županu.
»I, kaj bi?« se je nasmehnil debeli župan. »V mrtvašnico ž njim, pa je konec besedi!«
»Ali je mrtev?«
Župnik je namršil obrvi.
»Človek je, po božji podobi ustvarjen .
Nato je stopil župnik z županom in učiteljem v hlev. Človek je ležal tam kakor prej, z glavo navzdol.
Takoj je izginila glava. Nato se je sklonil župnik sam, zgrabil je neznanca pod pazduho in ga je položil na slamo.
Učitelj je opazoval neznanca od blizu.
»Ali je starec, ali je mladič? Lahko bi mu bilo dvajset, lahko tudi petdeset let! Morda ima v teh cunjah kakšne stvari, vsaj kakšno znamenje — iz katere dežele je doma in kam se je bil nameril ...
Zdaj se je sklonil tudi župan, odgrnil je neznancu suknjo in je iskal po žepih. Našel ni drugega kakor skorjo kruha, trdo kakor kamen, in košček papirja, na katerem je bilo napisano z velikimi, okornimi črkami: »Polikarp.«
Župan je zmajal z glavo.
Župnik je vzel papir in roka se mu je tresla.
Župnik je spravil list in je molčal; rdečica v njegovem obrazu je bila bledejša, nekaj težkega in mrzlega mu je leglo na srce. Mislil je trudoma in se ni mogel domisliti, čemu je bil prišel k njemu človek neznanec ob svoji žalostni poslednji uri ...
Prišel je zdravnik, vesel, majhen, trebušen gospod in se je takoj spravil nad neznanca.
In ker je bil župnik poleg, je pokrižal zdravnik neznanca po čelu, ustih in prsih.
Župnik je nabral čelo v zlovoljne gube.
Hlapec se je začudil.
In s sumnjivim, skoro plahim pogledom se je ozrl na mrtvega neznanca.
„No, no!
Miha se je razsrdil.
Pokrižal se je in se je odmaknil od mrtveca še za par korakov.
Vrstica 873 ⟶ 797:
Oglasil se je župnik, z mehkim, trepetajočim glasom, kakor da bi prosil usmiljenja.
»Pri Gašperinu sem bil, gospod župnik, vse je res, in tudi pil sem; ampak vrata sem zaklenil prej!«
Natihem je bil župnik sam prepričan, da je bil hlapec vrata zaklenil. Po noči, ob tisti sveti in skrivnostni polnočni uri so se godile stvari, ki jih človeška pamet ne more dognati ...
Spravili so neznanca v mrtvašnico, župnik pa je poškropil hlev in tudi vrata z blagoslovljeno vodo ...
Tako se je nagnil dan, se je bližala noč. Ozrl se je župnik proti nebu in je videl, kako je bledela rdeča zarja na zahodu. Dvorišče je bilo že vse v senci, črne so bile jablane. Zapel je zvon in je oznanjal noč.
Ob takih tihih, lepih jesenskih večerih, ko se čuti trudni starec tako sorodnega tistemu obledelemu nebu, v predsmrtni žalostnotrudni slutnji trepetajočemu drevju, je posedal župnik v vrtu in je premišljeval o minljivosti vseh posvetnih stvari in o bližnji sodbi božji. Tisto noč pa ga je bilo strah teme, neprijaznih senc, ki so segale zmirom dalje in zmirom više. Stopil je v vežo, napotil se je po stopnicah in je napravil v sobi luč.
Odprl je brevir, da bi molil. Srce pa mu je bilo razmišljeno ob molitvi, uhajale so misli v tuje kraje.
Privil je svetilko, toda visoki plamen je trepetal in je bil podoben zatohlo brlečim svečam ob mrtvaškem odru.
Zaprl je brevir in je stopil k oknu. Hitro se je bilo znočilo; belo je bilo nebo na zahodu in že so se užigale zvezde ...
Sam ni vedel, kdo ga je bil poklical, kdo mu je kazal pot: župnik je premeril sobo kakor v sanjah, premeril je drugo in tretjo in je prišel v tesno izbo, do vrha napolnjeno z debelimi, zaprašenimi knjigami. Odgrnil je malo okence in odprl se mu je razgled naravnost na pokopališče.
Tam je že sijal mesec, velik in bel, svetili so se križi, čudovito jasno se je svetila mrtvašnica. Ob malem, omreženem okencu mrtvašnice se je prikazal tedaj obraz; natanko je razločil župnik votline oči in ust.
Vrstica 919 ⟶ 829:
Zavil je na cesto, ki se je svetila v mesečini kakor s svežim snegom pokrita.
Od cerkve do pokopališča je bilo komaj sto korakov. Že je stal župnik pred velikimi železnimi vrati, prijel je za kljuko in je stresel nalahko. Glej, kljuka se je udala, vrata so se odprla, zaškripala so hripavo in župnik je stopil na blagoslovljena tla.
Mesečina je oblivala vse pokopališče; tenke, dolge sence so se bočile preko gomil. Sredi pokopališča je stal velik križ z razpetim Kristusom in njegova senca je segala prav do železnih vrat.
Župnik se je odkril in je povesil glavo. Zgodilo se mu je čudno, bridkost mu je napolnila srce. Komaj je še mislil na strahoto te noči in svoje poti, komaj še videl pred sabo vegaste, plesnive križe, polpodrta kamenita znamenja. Grehi, zdavno že obžalovani, milostno odpuščeni, so mu ob tej zlousodni uri obtežili dušo.
Dolga je bila pot od križa do mrtvašnice — preromal je pač dolgo življenje ...
Tako stoji starec, betežen ves in sivoglav, blizu konca dolge poti in spozna ob prepozni uri, da ni služil ne Bogu in ne svojim bližnjikom, temveč sam sebi in svojemu mesenemu poželenju. Vsa dobra dela — in toliko jih je bilo! — so izvirala iz hinavstva. Ni čakal človek plačila v nebesih; stoterno si je povrnil sam in je občutil povrhu še ukradeno sladkost dobrodelnosti ...
Naslonil je župnik glavo ob veliki križ in je molil.
Kaj se ni oglasilo od mrtvašnice sem, poklicalo z nestrpnim glasom, kakor kliče človek, ki gleda na zlobnourni kazalec ure in bi ga rad ustavil z nejevoljno roko? ... Župnik se je napotil po beli, peščeni stezi proti mrtvašnici. Visoko v zvoniku je zahreščalo, zdrknilo, ura je bila polnoči. Jadrno je bil prišel sveti čas, komaj minuta je minila od zgodnjega večera do te skrivnostne ure.
Župnik se je oziral na vse strani in ni zapazil ničesar. Toda zdelo se mu je, da se je bilo zgenilo tu, tam, da je šklepetalo, pošumevalo narahlo, da se je klopotoma zapiralo in odpiralo, kakor da bi odskakovali pokrovi od rakev. Dihnila mu je v obraz zatohla mrtvaška sapa, hušknilo je bilo prav mimo njega breztelesno bitje, nemirno blodeča duša, z grehi obložena, v stoletni ogenj obsojena.
Pokrižal se je in je pobožno sklonil glavo.
Jadrno je hitel čas in župnik je vztrepetal, ko ga je poklical nestrpen, ves že zlovoljen glas. Pod zaščito pobožne molitve se je bližal župnik mrtvašnici. Udano mu je bilo srce, noge pa so bile trudne in so se tresle.
Počasi je odprl duri in je postal na pragu. Temno je bilo v mrtvašnici, le skozi okno je sijal pramen bele mesečine, naravnost na mrtveca, ki je ležal na visokem odru. Župnik se je približal, stal je tik pred njim.
Neznanec je bil oblečen še zmirom v tiste razcapane cunje; prsi so mu bile razgaljene. Ležal je iztegnjen na odru, roke ob životu. Glava je bila globoko nagnjena, ležala je na trdem lesu. Nikogar ni bilo, da bi bil položil siromaku blazinico pod glavo ali vsaj kako staro kamižolo. Župniku se je zasmilil; sklonil se je in je iskal po mrtvašnici; naposled je našel v kotu zraven lopate raztrgan predpasnik in prazno vrečo; položil je oboje neznancu pod glavo in zdelo se mu je, da je bil siromak sam vzdignil glavo ter se hvaležno oddahnil. Nato je prinesel župnik vegast stol ter je sedel poleg odra, neznancu ob vzglavje.
Opazoval mu je obraz, ki se je svetil v mesečini.
Lica so bila rumenkasto bleda, oči so bile globoko udrte, napol zatisnjene. Dasi je bil obraz ves poraščen in so padali kuštravi lasje do obrvi, je bilo župniku očito, da je bil človek še mlad in da je bil njegov obraz nekdaj pač zelo bel in nežen. Veliko, brezkončno trpljenje je bilo zarezalo gube vanj, je stisnilo prej tako polne in vesele ustnice in je potisnilo obrvi do oči. Pogledal je na roke — tudi roke so bile majhne in nežne, toda vse razpraskane in od solnca zarjavele.
Župnik je vstal in se je sklonil preko mrtveca.
Zgenile so se trepalnice, smehljaj je zaigral okoli ustnic. Župnik je zapazil strahoma, da ni ležal mrtvec pred njim, ampak živ človek, ki se je zatajeval iz same hudomušnosti.
»Povej mi, zakaj si bil prišel k meni ob tako poznem času? Povej mi, kaj hočeš od mene, da si tako prišel ter ugrabil mojemu srcu zadovoljnost bogoslužnega starca? Kaj sem ti storil, da si vznemiril poslednje dni mojega življenja?«
Župnikov glas je bil proseč, skoro jokajoč. Smehljaj na obrazu neznanca pa se je širil, zmirom bolj razločen je bil in zmirom bolj prešeren. Oči so se polagoma odpirale, punčice so se obračale na desno stran in so se svetile. Naposled je zganil nalahko tudi z roko, uprl se je z dlanjo, kakor da bi se hotel vzdigniti.
Resnično se je vzdignil neznanec na odru, uprl se je ob desni komolec, sklonil se je bliže k župniku, svetle oči so bile zdaj široko odprte.
»Domislite se, gospod župnik, domislite se!«
V enem samem trenotku je preletel župnik v svojih mislih dolgo vrsto let ter se je ustavil v davni preteklosti. Ustavil se je — kri mu je ginila iz lic in začel se je tresti po vsem životu. Iztegnil je roko proti neznancu in se je umikal z okornimi nogami.
Smehljaj na ustnicah neznanca je bil še bolj prešeren, že je bil zloben, nekaj sovražnega se je svetilo v očeh.
Skrčil je tudi kolena, vzdignil se je čisto na odru in se je napravljal, da bi vstal.
Vrstica 1.031 ⟶ 889:
Župnik je iztegnil obedve roki in je pokleknil.
V istem hipu je legel neznanec na oder, glava je udarila ob les in nato je ležal iztegnjen, roke ob životu, popolnoma kakor prej; tudi oči so se zaprle in le skozi ozko špranjo je gledala motna, mrtva belina.
»Tebi, o Bog, čast in hvala!« je zavzdihnil župnik. Pot mu je lil od čela, tresel se je po vsem životu, in ko je vstal, je komaj premaknil nogo; šel je sključen, težko sopeč, kakor devetdesetleten starec, ki gleda v tla in išče groba ...
Ob durih je bilo v izdolbenem črnem kamenu par kapljic blagoslovljene vode. Župnik je pomaknil vanjo prste in se je najprej pokrižal, nato je poškropil v znamenju križa tudi mrtveca.
»Počivaj v miru!«
Naglas je izpregovoril, toda nič vere ni bilo v tem glasu, trepetajočem od groze. Poslednjikrat se je ozrl na mrtveca in zdelo se mu je, da strmi vanj skozi špranjo med trepalnicami ...
Še svetlejša je bila mesečina, ko se je vračal župnik preko pokopališča. Jasno je bilo kakor po dnevi; sence so bile bolj krepko začrtane, svetloba je bila žarnejša nego v solncu; razdalje so se izpremenile; vse stvari so bile bližje in manjše. Tam v dolini je ležala vas in bele hiše so bile tako blizu in tako majhne so bile, da bi se človek sklonil ter pokril z dlanjo vso dolino.
Župnik je zaprl železna vrata in se je vračal počasi ob zidu, ob vrtu proti farovžu. Zelo dolga se mu je zdela pot in truden je bil. Ko je dospel na dvorišče, je stopal potihoma in oprezno, da bi ne hreščal pesek pod koraki. Prav tako potihoma in oprezno je odpiral duri, da bi se morda ne vzdramila kuharica, poslušala še v poluspanju, nato poskočila strahoma ter prižgala svečo. Plazil se je po stopnicah, kakor tat je odpiral duri v spalnico. Ves utrujen in bolan je sedel na stol poleg postelje in je zakril obraz z rokami.
»Hudo si me kaznoval, o Gospod! ...«
Danilo se je komaj, ko so sedeli v kuhinji hlapec, kuharica in dekla.
Tudi Miha je bil ves zaspan in zlovoljen, kakor po prečuti noči.
»Poslušam, poslušam,
Vsi trije so se pokrižali.
Spogledali so se in vsem trem je zakljuvala v srcu ista misel.
Miha je stresel z glavo.
Kuharica se je stresla od groze.
»Dobro bi bilo!" je prikimal hlapec. »Ampak, po pravici rečeno, ne bojim se mrličev. Nikomur še nisem storil hudega, temu razbojniku celo ne. Tisti naj se ga boji, ki ima kaj na vesti!"
In spet so se spogledali vsi trije.
Miha je vstal in se je napotil v hlev, kuharica pa je šla budit župnika. Težka ji je bila pot, noge so ji bile okorne od ponočnega, komaj prestanega strahu. Stala je nad stopnicami, ni si upala potrkati, še proti durim ne pogledati. Prijela je naposled za kljuko in se je zelo začudila; duri so bile samo priprte.
S plahim korakom je prestopila prag; prva soba je bila prazna. Potihoma, po prstih je stopala proti spalnici in srce ji je bilo težko, stisnjeno od groze, kakor ponoči, ko se je plazila skrivnostna senca mimo okna.
»Tod je hodil!« je pomislila in se je pokrižala.
Tudi v spalnico so bile duri samo priprte. Odpahnila jih je narahlo ter je pogledala v izbo. Župnik je sedel na stolu poleg postelje globoko sključen, čelo skoro na kolenih in obraz zakrit z rokami. Oblečen je bil, čevlji so bili rosni in suknja je bila spodaj ob robu oblatena; klobuk je ležal na tleh.
Z omahujočimi koraki se je vrnila kuharica v kuhinjo, sedla je na stol in dolgo ni izpregovorila besede. Naposled so se ji usule solze po licih.
»Molite, ljudje, molite za gospoda in za njegovo ubogo dušo!«
III.
| |||