Zgodbe iz doline šentflorjanske: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 958:
III.
Stali so ljudje in so ugibali. Niso mogli
Vršilo pa se je po vrsti takole:
Navsezgodaj je prišel k župniku cerkovnik in je dejal: „Tistega potepuha, ki je poginil v hlevu brez zakramentov, zagrebemo pač kar tako in brez ceremonij, tja v kot, kjer so pokopani tatje in razbojniki ...
Cerkovnik se je čudil in je šel po stopnicah in se je čudil zmirom bolj.
»Umrla je lani stara Kovaška, pobožna ženska, napol svetnica, pa ji nismo zvonili z velikim zvonom in nikogar ni bilo, da bi ji zapel na grobu. Tudi meni, kadar me pozove Bog, ne bodo peli. Tako pa pride potepuh, nevernik morda —«
Nejevoljno je stresel z glavo in na dvorišču je celo pljunil.
Vrstica 984 ⟶ 974:
Takoj se je razleglo po vasi, po vsej dolini in celo preko hribov; nekaj neprijaznega je leglo na srca, zlovoljno so gledale oči.
K župniku je prišel mizar in se je odkril in poklonil na pragu.
Šel je mizar in se je čudil. Ko je stal pred hišo in tesal rakev iz težke hrastovine, so prihajali sosedje in so gledali s temnimi očmi.
»Kdaj, prijatelj, boš tesal meni tako rakev, tako lepo pooblano in pobarvano, s tako velikim križem? In jaz sem krščanski človek, nikogar še nisem osleparil, z nikomer se še nisem tožil!« ...
Zamolklo je zazvonilo, razleglo se je glasneje, ves zrak se je stresel nad faro in se je tresel neprestano kakor v skrivnostni bojazni. Spogledali so se ljudje in so se odkrili; srca so bila težka, žalostnih slutenj polna ...
Komaj je ugledal župnik mizarja, ki je peljal na vozičku rakev na pokopališče, se je napravil tudi sam; toliko da se je še utegnil pokrižati. Pred mrtvašnico je došel mizarja.
Župnik je pogledal jezno.
Sklonil se je in je pobobnal s pestjo po pokrovu.
Župnik se je oddahnil globoko in si je obrisal z robcem čelo in lica.
Ozrl se je še enkrat na rakev in je zamrmral.
Mizar je odprl usta in je pogledal topo, toda rekel ni ničesar ...
Tako počasi je mineval dan, tako leno je romalo solnce proti goram! Župnik je čakal pogrebcev, ki so se mudili, neverniki brezskrbni, po krčmah in drugih brezbožnih krajih. Vdrugič je zapel veliki zvon in župnik se je napotil proti cerkvi.
Ljudje so se zbirali na pokopališču. Nabralo se jih je čudovito veliko in kmalu je bilo pokopališče polno vse do zida. In kakor da bi se bili domenili: vsi ljudje so bili prazniško oblečeni, stali so odkriti na stezah, ob gomilah, za vegastimi križi; nihče ni izpregovoril glasne besede, tesna so bila srca. Nikjer bi ne opazil človek tistih veselih, zadovoljnih obrazov, ki so drugače pogrebcev čednost; stisnjena so bila ustna in v tla so gledale temne oči. Ali tudi žalosti ni bilo na nobenih licih, v nobenem vzdihu; senca, ki je polagoma zagrinjala pokopališče, ni bila bridkost; bojazen je bila, toliko nemirnejša in groznejša, ker ji človek ni poznal izvora in ni vedel, odkod se bliža zlo in v kakšni podobi.
Polagoma se je nagibalo solnce, že se je skrivalo za goro. Se zmirom so prihajali ljudje, neznanci iz daljnih krajev, ki jih prej živa duša ni še videla na fari. Ob železnih vratih se je prikazal celo človek v pisanem zimskem kožuhu in z visoko črno kučmo na glavi; opiral se je ob palico in je gledal z začudenim in nespametnim pogledom proti mrtvašnici. Ženske, nadložne starke v širokih zelenih oblekah so cmokale s tenkimi ustnicami in rožljale z molki.
Prišel je župnik in cerkovnik je šel pred njim s kropilnikom. Naravnost proti mrtvašnici je stopal župnik in se ni ozrl nikamor. Njegov korak ni bil trden, zdelo se je celo, da se mu noge nekoliko opletajo. Glavo je imel povešeno, gledal je v tla z nagubanim čelom in strnjenimi obrvmi. Čutil je morda, da se je oziralo nanj tisoč oči.
»Kako se je postaral!« je zašepetala ženska za njegovim hrbtom. „Šele od včeraj se je postaral — prej ni hodil tako sključen in tudi lasje še niso bili tako sivi ... Težka skrb mu leži na duši ...«
Župnik je stopal v mrtvašnico. Sveče so gorele, okoli nizkega odra so stali pogrebci. Neznanec je ležal v rakvi, že je udarilo kladivo prvikrat po pokrovu in zamolkel zvok se je razlegel daleč preko pokopališča. Župnik je iztegnil roko.
»Stojte! ... Kakšni žeblji so to? Človek krščanski, to so bucike, in če bi se le z mezincem dotaknil pokrova, bi ga vzdignil, kaj šele, če bi se uprl z rameni! Le brž stopite po druge žeblje, poštene, trdne žeblje, tako da bodo držali kakor smrt! ... Ne mudite se predolgo, zakaj solnce že zahaja!«
Stali so pogrebci in so molčali. Hladno je bilo v mrtvašnici, hladna groza je legla na srce. Neznanec je ležal iztegnjen v rakvi, bose noge so se dotikale vznožja, roke so bile prekrižane na prsih. Obraz ni bil več tako suh in upadel, ker je bila brada pristrižena; ustnice so se nalahko smehljale in skozi špranjo desnega očesa se je svetilo kakor radoveden in hudomušen pogled.
Prišel je človek in je prinesel polno pest žebljev, trdnih, poštenih žebljev in kladivo je zapelo.
Zmirom tesneje je bilo pogrebcem, pričam neusmiljenega početja. Zazdelo se je Marku, mizarju, da zabijajo v rakev živega človeka, in zazeblo ga je.
Župnik pa se je razsrdil.
Veliki zvon je zapel, vzdignili so rakev. Ob tistem slovesnem trenotku so se
Grob ni bil daleč, dvajset korakov morda od mrtvašnice. Po zapovedi župnikovi so bili izkopali globoko jamo in rumena prst je bila visoko nagomiljena ob grobu.
S pojočim, tresočim glasom je molil župnik. Zazibala se je rakev, ropotoma je zdrknila v jamo. Župnik je molil, in ko je molil, mu je zamigljalo, zatrepetalo pred očmi in odluščila se je plast prsti pred njegovimi nogami. Omahnil je, nagnil se je z vsem telesom.
»Bog se usmili!« je zaklical človek zadaj.
»Bog se usmili njegove duše!«
Župnik se je osvestil, zavzdihnil je globoko in se je ozrl; njegove oči so bile rdeče obrobljene in so gledale motno. Zašumelo je med ljudmi od zida do zida; nekateri so se pokrižali, človek v zimskem kožuhu je plaho pobegnil.
Gruda je zabobnela po pokrovu in pevci so zapeli žalostinko. Daleč je segala pesem in čudno žalostna je bila, tako da se je stiskalo srce od neznane bolesti. Nenadoma je prerezal pesem srdit in hripav glas.
Zmerom bolj rdeče so bile njegove oči, nemirno in motno so gledale. Obraz mu je bil zabuhel, toda krvi ni bilo v njem.
Tako so nagomilili silno gomilo, pač seženj visoko. Potni in trudni so stali pogrebci ob grobu; utrujenost ni bila samo v rokah, segla je bila tudi v noge in v srce celo.
»Zdaj pa se napravite,« je ukazal župnik, »napravite se in prinesite tisti veliki kamen, ki leži brez potrebe tam za mrtvašnico! Prinesite ga in ga položite na gomilo!«
Šli so pogrebci in so prinesli velik in težak kamen, morda zavržen spomenik z neznanega, pozabljenega groba. Omahovaje in težko sopeč so nesli kamen in so ga zavalili na gomilo, tako da se je vsedla za ped globoko. Župnik se je oddahnil, kakor da bi se bilo to težko breme odvalilo z njegovih ramen.
»Počivaj v miru!«
Na ustnicah pa mu je zatrepetal smehljaj in za trenotek se je zasvetila škodoželjnost v njegovih očeh.
»Kaj praviš, cerkovnik, ali je človek na svetu tako krepak, da bi s svojimi pleči razmaknil to gomilo, odvalil ta kamen?«
Cerkovnik se je umaknil za korak in ni odgovoril, župnik pa se je nasmehnil še bolj veselo. Da, celo prešernost se je prikazala na njegovem obrazu.
»Kako misliš, dragi moj, da bo pač pogledal o polnoči? Krepko drže žeblji, trdni, pošteni žeblji in zelo soliden je tudi pokrov ... Le poslušaj opolnoči, kako bo stokal, upiral se v potu obraza ... ali kamen se niti ganil ne bo ...«
Cerkovnika je izpreletelo hladno po hrbtu in pokrižal se je s tresočo roko. Župnik je umolknil in spet je bil resen njegov obraz. Postal je še, še enkrat se je ozrl na gomilo.
»Počivaj v miru, popotnik, in privošči počitka tudi drugim krščanskim ljudem!«
Truden je bil župnik in globoko je klonil glavo, ko se je vračal s pokopališča. Pozdravljali so ga ljudje, toda pozdrav je bil hladan, ozirali so se nanj z mrkim in plahim pogledom.
Šli so v farovž in kuharica je prinesla vina in pečenke na mizo. Že po prvem kozarcu so se zjasnili, so zardeli obrazi; veselo so se zabliskale oči in zmirom glajše je tekla beseda.
»Kaj se vama zdi,« je vprašal župnik prešerno, »ali ga nisem imenitno spravil, dobro zaklenil? Kaj, mislita, poreče, kadar se vzdrami ob polnočni uri, upre se z onemoglo silo, se osvoboditi ne more? Zares, smili se mi skoro popotnik ubogi ...
Pijano so gledale oči učitelja in župana, ali v pijanosti so se začudile.
Župnik pa se je zasmejal.
»Močno je vino, jaz pa ga nesem vedro na svojih starih ramah in prav nič mi ni seglo v glavo ... Ali ga nista videla, ko je ležal na odru in se je škodoželjno smejal skozi špranjo desnega očesa? Ni vedel siromak, kaj ga čaka; ni pomislil na trdne, poštene žeblje, ne na silno gomilo, tudi ne na težki kamen ... O, prijatelja, lahko mi je zdaj pri srcu. Trčita z mano; veselje živim ljudem, mrtvecem mir!«
Čudila sta se, ali tudi strah se je prikazal v očeh. Župnik se je smejal glasno in razposajeno, trkal je s tresočo roko in vino se je razlivalo po mizi.
Vrstica 1.200 ⟶ 1.102:
Učitelj je vstal.
»Pomladil sem se pač to uro; zakaj veliko, prijatelja, veliko sem doživel ob teh čudesnih dneh ...«
Tudi župan se je bil napol streznil in ni mu bilo prijetno pri srcu. Stal je ob durih s klobukom v roki in mudilo se mu je na cesto, zakaj zatohel je bil v sobi zrak in je dišal po mrtvecih.
»In ponoči, kadar udari polnoči,« je govoril veselo župnik, ko je odpiral duri, »o polnoči, prijatelja, se ozrita skozi okno na pokopališče!Majal se bo težki kamen, gibal se bo narahlo, ne bo se odvalil ...«
Učitelj ni poslušal do konca in je hitel po stopnicah navzdol. Trušč in smeh se je oglasil spodaj; tam so pili pogrebci ...
Sam je ostal župnik in takoj se je zgenilo globoko v srcu, zakljuvalo je naskrivoma. Obrvi so se pomeknile niže na oči, spet so se tresle trudne noge.
Sedel je za mizo in je pil. V tistem trenotku, ko so se bile zaprle duri za učiteljem in županom, se je vzdramila ura na steni. Kazalca, prej tako lena in zaspana, sta se pomikala čudovito hitro. Ozrl se je župnik na uro in izpreletelo ga je kakor strah; skoro na jok so se mu nabrale ustnice.
Izpraznil je poln kozarec in obšlo ga je upanje .
Ozrl se je na svetilko, ki je visela od stropa, in je zapazil strahoma, da luč pojema, umira; privil jo je visoko, toda plamen je skopnel takoj in je gorel mirno, zaspano. Župniku so se šibile noge in roke so se mu tresle. Ni postavil mize pred duri in tudi ni legel. Počasi, s povešeno glavo, po tatinsko se je napravil iz sobe.
Šel je preko temne izbe, preko druge in tretje, prišel je v knjižnico. S plaho, tresočo roko je odgrnil zastor, tako da je zasijalo v izbo svetlo jesensko nebo. Visoko je že svetil mesec, zvezde so bile prižgane,
»Zgodi se, kakor je božja volja!«
Oglasila se je polnočna ura, župnik se je ozrl na gomilo. Narahlo se je zganil kamen, zazibal se je na desno, na levo, in se je odvalil ...
IV.
| |||