Zgodbe iz doline šentflorjanske: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.406:
V.
Zibal se je kamen na grobu, zamajal se je na levo, zamajal na desno in se je odvalil. Župnik je vztrepetal in je trepetal zmirom bolj.
▲„0 Kristus in sveti Frančišek, moj patron — kamen ni bil dovolj težak, ni bila jama dovolj globoka in žeblji niso bili še celo za nič ... O sleparji, neverniki! . . ."
Odvalil se je kamen, razmikala se je gomila in se je razmeknila. Počasi, trudoma je plezal človek iz groba; prst je bila zrahljana in tako se ni mogel pošteno vzpeti; upiral se je s komolci in prikazal se je naposled ves život. Obraz se je zasvetil v mesečini, črne oči so se ozrle naravnost proti farovžu.
Vrstica 1.418 ⟶ 1.414:
Župnik je iztegnil obedve roki proti oknu in se je tresel od strahu in od srda.
Človek pa se ni zmenil, že je stal na gomili in se je prešerno zleknil po naporu. Župniku se je celo zdelo, da je pomežiknil veselo s temnimi očmi in da se je nasmehnil hudobno.
Se poslušal ga ni človek; komaj da se je malo odpočil, se je napotil z dolgimi koraki proti zidu in ga je preplezal čudovito ročno.▼
▲
„Na moj vrt je poskočil, naravnost v rože! — Ali se spraviš od tam? — Kakor krava ti haca po gredah! Vse bo polomil, vse povaljal! Da bi hodil vsaj po stezi, po pesku! — Ali ne vidiš poti, ali imaš zadaj oči ? — Že prihaja bliže, o Bog in vsi svetniki nebeški! — Nazaj! Kdo te je dramil iz poslednjega spanja, kdo te je klical na to ponočno pot ? Vrni se — moja vest je čista, dolgo sem se pokoril za svoje grehe in vsi so odpuščeni . . . Nazaj! . . ."
| |||