Nirvana: Razlika med redakcijama

dodanih 8 zlogov ,  pred 11 leti
brez povzetka urejanja
Sedela je v stolu nazaj naslonjena, obe roki čvrsto stiskaje na obraz. On jo je za hip gledal in se jel tresti; šel je varno bliže — ona se ni genila — potem še bliže — ona se ni genila — zadržaval je sapo, gledal lepe prste, pritiskajoče se k cvetočem obrazu — in tu je videl, kako prodira skoznje kipeč vir — naenkrat je klečal pred njo!
 
Pripovedujejo si o bajni cvetlici pustinjski, ki je leta in leta odrevenela nat: pa v eni noči se razcvete, se prestraši, drgeta v svoji blženostiblaženosti ... v svoji lastni samosvoji laženostiblaženosti — tako je bilo tukaj: boječe je ogledaval pod njenimi rokami gori v njeno obličje. Ali ni ga mogel videti — rahlo jo je prijemal za lehti, da bi ji potegnil roke doli — ali ona mu ni dovolila.
pod njenimi rokami gori v njeno obličje. Ali ni ga
mogel videti — rahlo jo je prijemal za lehti, da bi ji potegnil
roke doli — ali ona mu ni dovolila.
Pritiskala je roke le še krepkeje na obraz, in le še bolj
vroče in le še obilneje so ji pritakale solze.
Njemu pa — obhajala ga je smrtna tesnoba. Strah ga
je bilo teh solza, in vendar mu je lila vsaka kakor biser
radujočega se zanosa na srce ...
Smejoči se obok se je razpenjal čez svet, in zelena drevesa
je zibalo morje bleska in svita!
 
Pritiskala je roke le še krepkeje na obraz, in le še bolj vroče in le še obilneje so ji pritakale solze.
12
Potegnil ji je roke raz obraz; ubogala je ... V ponosnih,
temnih soncih se je skrival pogled najglobokejše
pohlevnosti, in ti dve krotki sonci sta obe žareli vanj,
tako mehko, tako ljubezni polno, kakor nikdar — tako
vdano, tako nežno, tako brezvoljno ... Gledala sta se
onemela ... Vroči plamen čustva je vzplapolal ... Srce
mu je bilo omamljeno ... Rahlo jo je privil k sebi ...
Krotko se mu je vdala ... in ustnice so se stopile vroče,
le še nedoločen zvok glasu ... in zasijal je dvema človeš
kima bitjema najblažji trenutek, zasijal in ... izginil!
Tako je brala Ada. »Zasijal in izginil!« Jaz pa velim:
Nirvana! Slava ničli! — Kakšna neumnost! — Ha! Ha!
Ha!
Moji občutljivi sestri, stari koklji, so taki zaljubljeni
prizori ugajali tako hudo, da je zahtevala vselej po trikrat
da capo. Potem se je šla navadno v svojo sobo nekoliko
pojokat in se vrnila z mokrimi očmi in dvema
žepnima robcema.
Bila sva torej večkrat lahko sama z Ado, gledala sva
se. Zdela se mi je tako nekako čisto podobna tretji izmed
sestra Barrison, ki jih, no — in tako dalje! — Vraga,
kaj bi vam pravil? Tudi ne bi mogel pogajati pravih pravih
izrazov, kakor jih rabijo rafinirani novelisti pa žalostne
pisateljice. Kratkomalo — sam Satanas me je pre
 
Njemu pa — obhajala ga je smrtna tesnoba. Strah ga je bilo teh solza, in vendar mu je lila vsaka kakor biser radujočega se zanosa na srce ...
13
slepil! Hipoma sem bil pri njej in — začela sva jesti prepovedana
jabolka. To se pravi, poljubljala sva se, da so
se kovale iskre!
 
Smejoči se obok se je razpenjal čez svet, in zelena drevesa je zibalo morje bleska in svita!
14
5
Zlomkova reč vendar! Kako se mi zdi danes vse to
neumno! Ali takrat? — Zdaj oskrunjam svoja čustva!
Takrat pa sem slišal vse angeljčke vriskati in ukati! —
Brez šale in sarkazma: popolnoma sem bil srečen! Vse
me je veselilo! Nikdar svoje žive dni, menim, se nisem
toliko smejal, kakor ta blaženi čas ... O! ... Da, da!
Srečen sem bil, srečen in prismojen.
No, vidite! Tisti kritični dan moje sestre posebno dolgo
ni bilo nazaj. Midva je seveda nisva pogrešala. —
Prav tako se sicer nisva vedla midva z Ado, kakor je bilo
pisano v oni zaljubljeni zgodbici. Vsaj zase dobro pomnim,
da nisem pokleknil pred njo, dasi so bila tla prav
snažno pometena okoli in okoli. Prejkone mi je svetoval
zadnji košček pameti, naj vsaj pokonci stojim, če že ravno
ljubim. Vrhu tega sem imel tudi čisto nove hlače. Ne
smejte se, dragi gospod; jaz ljubim resne ljudi! —
Že mož pokleka pred žensko, je to zanj in večinoma
tudi za oba spričevalo prirojene prismojenosti. Ako je
fant za to, ga bo ljubila tudi brez takih telovadnih vaj. In
potem le pomislite, v zakonu, ko se nekoliko spremeni
takt visoke pesmi, takemu možu ne uide urica, da ne bi
 
Potegnil ji je roke raz obraz; ubogala je ... V ponosnih, temnih soncih se je skrival pogled najglobokejše pohlevnosti, in ti dve krotki sonci sta obe žareli vanj, tako mehko, tako ljubezni polno, kakor nikdar — tako vdano, tako nežno, tako brezvoljno ... Gledala sta se onemela ... Vroči plamen čustva je vzplapolal ... Srce mu je bilo omamljeno ... Rahlo jo je privil k sebi ... Krotko se mu je vdala ... in ustnice so se stopile vroče, le še nedoločen zvok glasu ... in zasijal je dvema človeškima bitjema najblažji trenutek, zasijal in ... izginil!—
15
 
slišal: »Nekdaj si klečal pred mano, zdaj si pa tak! Le
Tako je brala Ada. »Zasijal in izginil!« Jaz pa velim: Nirvana! Slava ničli! — Kakšna neumnost! - Ha! Ha! Ha!
čakaj, hinavček!« In nato se dvigne zastor — in predstava
 
se prične takoj s katastrofo! — Vobče junaštvo salonski
Moji občutljivi sestri, stari koklji, so taki zaljubljeni prizori ugajali tako hudo, da je zahtevala vselej po trikrat da capo. Potem se je šla navadno v svojo sobo nekoliko pojokat in se vrnila z mokrimi očmi in dvema žepnima robcema.
odrgnjenih kolen ni vredno drugega, kakor košarice
 
— kaj pravim košarice, pravega koša! ... Pred Bogom
Bila sva torej večkrat lahko sama z Ado, gledala sva se. Zdela se mi je tako nekako čisto podobna tretji izmed sestra Barrison, ki jih, no — in tako dalje! — Vraga, kaj bi vam pravil? Tudi ne bi mogel pogajati pravih pravih izrazov, kakor jih rabijo rafinirani novelisti pa žalostne pisateljice. Kratkomalo — sam Satanas me je preslepil! Hipoma sem bil pri njej in — začela sva jesti prepovedana jabolka. To se pravi, poljubljala sva se, da so se kovale iskre!
poklekuj, ne pa pred kakšno Amadondo!
 
Naposled je vendar prišla sestra. Predstavil sem ji
==5==
Ado — svojo nevesto. Skoro je rahločutna revica Erna
 
pozabila nama čestitati! — Ko bi bila prej vedela, da bo
Zlomkova reč vendar! Kako se mi zdi danes vse to neumno! Ali takrat? — Zdaj oskrunjam svoja čustva! Takrat pa sem slišal vse angeljčke vriskati in ukati! — Brez šale in sarkazma: popolnoma sem bil srečen! Vse me je veselilo! Nikdar svoje žive dni, menim, se nisem toliko smejal, kakor ta blaženi čas ... O! ... Da, da! Srečen sem bil, srečen in prismojen.
danes kaj takega, gotovo ne bi bila že spustila svojih
 
objokanih občutkov ravnokar pred kratkim tako lahkomiselno
No, vidite! Tisti kritični dan moje sestre posebno dolgo ni bilo nazaj. Midva je seveda nisva pogrešala. — Prav tako se sicer nisva vedla midva z Ado, kakor je bilo pisano v oni zaljubljeni zgodbici. Vsaj zase dobro pomnim, da nisem pokleknil pred njo, dasi so bila tla prav snažno pometena okoli in okoli. Prejkone mi je svetoval zadnji košček pameti, naj vsaj pokonci stojim, če že ravno ljubim. Vrhu tega sem imel tudi čisto nove hlače. Ne smejte se, dragi gospod; jaz ljubim resne ljudi! —
 
Že mož pokleka pred žensko, je to zanj in večinoma tudi za oba spričevalo prirojene prismojenosti. Ako je fant za to, ga bo ljubila tudi brez takih telovadnih vaj. In potem le pomislite, v zakonu, ko se nekoliko spremeni takt visoke pesmi, takemu možu ne uide urica, da ne bi slišal: »Nekdaj si klečal pred mano, zdaj si pa tak! Le čakaj, hinavček!« In nato se dvigne zastor — in predstava se prične takoj s katastrofo! — Vobče junaštvo salonski odrgnjenih kolen ni vredno drugega, kakor košarice — kaj pravim košarice, pravega koša! ... Pred Bogom poklekuj, ne pa pred kakšno Amadondo!
 
Naposled je vendar prišla sestra. Predstavil sem ji Ado — svojo nevesto. Skoro je rahločutna revica Erna pozabila nama čestitati! — Ko bi bila prej vedela, da bo danes kaj takega, gotovo ne bi bila že spustila svojih objokanih občutkov ravnokar pred kratkim tako lahkomiselno
v robec! Pomislila je nekoliko — vsa v zadregi,
da morebiti ne bo kapljice več, in naposled srečno našla v skrivni zalogi dragocen zaklad novih solza največega kalibra. In priteklo ji je, kakor iz počenega čebra. Par kislih biserov je dobila Ada zavratno pod levo ušesce. Drugi del je padel na suha tla, kjer ni obrodil nobenega dobrega sadu. Poslednje in glavno krdelo pa je naklonila ljubeča duša moji črni suknji.
da morebiti ne bo kapljice več, in naposled srečno našla
 
v skrivni zalogi dragocen zaklad novih solza največega
==6==
kalibra. In priteklo ji je, kakor iz počenega čebra. Par
kislih biserov je dobila Ada zavratno pod levo ušesce.
Drugi del je padel na suha tla, kjer ni obrodil nobenega
dobrega sadu. Poslednje in glavno krdelo pa je naklonila
ljubeča duša moji črni suknji.
 
16
6
Torej vzela sva se!
Trgovine sem bil sit. — Zaljubljen človek ljubi drugačne
zabave, kakor adirati in subtrahirati in tako dalje.
Z njo sva bila v vseh gledališčih, na koncertih, plesih,
dirkah in kaj vem kje vse. Doma sva sprejemala gotove
dni najbolj »distingvirano« gospodo. Moja Ada je v
kratkem zablestela ko bleskovita salonska cesarična in
zatemnila vse svoje lepe prijateljice ali sovražnice (kar je
navadno vseeno).
Med našimi gosti je bil neki večno zaspan general
Tutu. Njega naj omenim prvega, ker je bil še eden
pametnejših. Govoril namreč ni mnogo, torej tudi zlepa
ni zinil nobene neumnosti. Običajno je zamižal že po
drugem kozarcu kje v kakem samotnem kotičku, kjer
smo ga pred odhodom mogli zbuditi le z največjimi zvijačami.
Potem je bil ožet dvorni svetnik s tankima, tresočima
se nožicama in napetim trebuhom, napihnjenim kakor
balon; ta možiček si je prizadeval s posebnim veseljem,
da bi sprijaznil in zmiril dvoje igralcev, ki sta se hotela
 
Trgovine sem bil sit. — Zaljubljen človek ljubi drugačne zabave, kakor adirati in subtrahirati in tako dalje.
17
ob vsaki priliki drug drugega požreti s frakom, klakom
in lakom vred.
Dalje stara grofica Fici, predsednica vseh mogočih
ženskih društev, zagrizeno dobrodelna dama, grda kakor
noč, in njena tekmovalka, debela bogatinka okrogle
avstrijske veljave z zalito hčerko Evlalijo; ta je imela
stas ravno čez jetra tako neusmiljeno zategnjen in zadrgnjen,
da je vse pokalo na njej.
Melanholični tovarnar Hopsasa in njegova mehkotna
nečakinja Ahahica. Ta Ahahica vam je bila od nekdaj
zaljubljena v vse tenorje dvornega gledališča, poleg tega
pa še posebno zvesto in posebno sramežljivo v nekega
dalnjega gospoda, ki je v vroči Afriki dražil kanibalske
zamorce s svojo suho osebo. Gospodična nečakinja tovarnarja
je tudi pela, pa same potuhnjene žalostinke,
pogrebne romance in mrtvaške balade. Drugače ni bila
nevarna in je, vedno le v višjih krajih, kaj malo živela na
naši zanikrni niki. Ponoči je rada premišljala luno, podnevi
pa je gledala kar gor kam v zrak. Imela je tako
imenovane mile oči, oči, kakor v vodi preležane, in nosila
slamnato rumene laske domačega pridelka.
Tukaj se je postavljal tudi državni poslanec Ihaha,
visokosten in ošaben kakor star poštni konj, ki si trdovratno
domišlja, da bi se prav lahko vsak čas strašno
splašil; poleg njega fini gospod baron Praznožepski, živeč
brez truda ob vsakdanjih dolgovih, in zarobljeni
 
Z njo sva bila v vseh gledališčih, na koncertih, plesih, dirkah in kaj vem kje vse. Doma sva sprejemala gotove dni najbolj »distingvirano« gospodo. Moja Ada je v kratkem zablestela ko bleskovita salonska cesarična in zatemnila vse svoje lepe prijateljice ali sovražnice (kar je navadno vseeno).
18
dedič-parveni Matevž Bistahor, kateremu je bilo kar na
čelu zapisano: »Ich bin ein vollendetes. Rindvieh; meine
Mittel erlauben mir das!«
Vaša smotka je ugasnila, gospod. Tukaj, prosim, izvolite,
vzemite si drugo!
Prihajali sta tudi dve res dražestni gospodični. Mimi
in Lili, vsaka pravo dunajsko dete, živahni, veseli, prijazni
in naivno koketni. Njiju edina napaka je bila njiju
mati. Dremava ekscelenca, general Tutu jo je imenoval
prelaskavo »eine üppige deutsche Ammenschönheit«.
Obe hčeri je vsakomur prav poceni ponujala v ženitev,
kakor ponuja Kočevec pomaranče. Bili sta pa, kolikor je
meni znano, že obe na lastno roko zaročeni. Dvoranil
jima je privatni docent Alfa, ki so se ga bale vse dame,
ker ni plesal le po svojih, ampak večinoma po tujih nogah,
bolje nožicah, kakor kenguruj.
 
Med našimi gosti je bil neki večno zaspan general Tutu. Njega naj omenim prvega, ker je bil še eden pametnejših. Govoril namreč ni mnogo, torej tudi zlepa ni zinil nobene neumnosti. Običajno je zamižal že po drugem kozarcu kje v kakem samotnem kotičku, kjer smo ga pred odhodom mogli zbuditi le z največjimi zvijačami.
19
7
Njegov nasprotnik, lajtnant Bumf plemeniti Bumfumfuli,
ga je seveda kaj pisano gledal! To vam je
originalen človek! Ženska srca pokajo v špalirju, koder
prirožlja on s sabljico mimo. Njegova nevesta ne bo
imela samo kavcije, ampak najmanj stotisoč. Nobenega
počenega groša manj! In lajtnant Bumf pl. Bumfumfuli
bo takoj zopet vdovec, zakaj njegovi gospe bo počilo
srce precej po poroki od samega veselja in sreče, da jo
je vzel! In zato tudi lahko tako pokonci hodi kakor petelin
vrh gnoja na svojega godu dan. Najrajši bi se vojeval
kroti vojščak z amazonkami parfumiranega spomina.
Da bi vse zmagal, to je enkrat ena! — Toda gospod lajtnant
Bumf je vsak dan kavalir. Odpustil bi vsem sovražnicam!
Za vojno odškodnino bi zahteval od lepih amazonk
po en poljub, od lepših po dva, od najlepših pa tri
zaporedoma! Nelepim bi pa samo tako pomigal, naj se
izgube v božjem imenu!
Seveda nismo pogrešali tudi čudnega bitja čilo pisateljujoče
dame! Gospa Cimbelina je bila neusmiljensko
moderna in je imela vsak čas najmanj po troje romanov
v delu. Škatlarila jih je ločena od svojega moža. Revež ni
 
Potem je bil ožet dvorni svetnik s tankima, tresočima se nožicama in napetim trebuhom, napihnjenim kakor balon; ta možiček si je prizadeval s posebnim veseljem, da bi sprijaznil in zmiril dvoje igralcev, ki sta se hotela ob vsaki priliki drug drugega požreti s frakom, klakom in lakom vred.
20
mogel več trpeti njenega pregrešnega početja. Nekega
dne je pobral zlatnino in srebrnino in jo popihal s ko-
ščeno balerino proti sončni Italiji, kjer bi mu vsaj ne bilo
treba brati brezkončnih spačjih novel brezobzirne soproge
pisateljice. Vendar pa gospa Cimbelina ni bila
tako huda, kakor se je delala! Celo plemenitega srca ji ne
boste odrekali, ako vam povem, da je vse svoje junake in
junakinje skrbno pomožila in poženila večinoma že v
dvajsetem poglavju, v petindvajsetem pa — prav gotovo!
Vestna, kakršna je bila, je vselej takoj tudi odkritosrčno
in natanko povedala, koliko je bilo otrok. Moja
sestra Erna jo je častila, kakor svetnico. »Ali se še nista
dobila?« jo je vpraševala, kadar je vedela, da gospa Cimbelina
zopet kaj piše. »Žalibog še ne, zapreke in ovire so
prevelike!« je bil navadni odgovor; in potem sta se obedve
skupaj zjokali, da je bilo res veselje!
Zahajal je pa k nam tudi gospod Kokodajs, siten kakor
kravji brencelj, nekšen redaktor večjemu dunajskemu
listu, »ein Lionardomensch«, mož bodočnosti,
predstraža človeštva. Trdil je na glas, da je on edini, ki
kaj zna. Nihče ne razume svojega časa in sedanjih struj!
Samo — on! Na jeziku mu je bil vedno »Shakespeare’s
blutrünstiger Humor«. Njegovo duševno obzorje bi
morali meriti po zemeljskih meridijanskih kvadrantih!
Bil je visok, pravilno vzrasel. Bledejšega lica bi iskali
zastonj. Zlobni jezički so šepetali, kako si razira čelo, da
 
Dalje stara grofica Fici, predsednica vseh mogočih ženskih društev, zagrizeno dobrodelna dama, grda kakor noč, in njena tekmovalka, debela bogatinka okrogle avstrijske veljave z zalito hčerko Evlalijo; ta je imela stas ravno čez jetra tako neusmiljeno zategnjen in zadrgnjen, da je vse pokalo na njej.
21
bi bilo tem višje, in kako si ga maže z vazelinom, da bi
se mu bolj svetilo. Našim damam nezrele dobe se je zdel
zanimiv, ker so vedele o njem, da lahko vzdihuje po različnih
salonih od poldevetih zvečer do polnoči. Gospa
Cimbelina mu je bila pa najhujša nasprotnica! Svarila ga
je, naj vendar že opusti tisto večno »Armeleutemalerei«,
ki že od lanskega leta ni več prav moderna. On seveda
tudi ni molčal in ji je povedal marsikaj, kar jo je moralo,
po njegovi razsodnosti, hudo žgečkati! Kaj sta vse imela
med seboj, sem že pozabil. Dodala je enkrat, da bi
tudi ona lahko obdelovala probleme, katere ljubi on;
vendar tega noče, ker po celi novi literaturi mijavkajo
vsi le eno in isto. Ob tem si pa čisto mirno domišljujejo,
da so — originalni! Iz tega razvidite, kako strašno je bila
jezna Cimbelina na Kokodajsa, pa tudi narobe! Vendar
bi se bila morda še sprijaznila navsezadnje. Toda Cimbelina
je zvedela, da ji je Kokodajs takorekoč za hrbtom
zapravil dobro ime, v zasebnem krogu, rekoč, da se
Cimbelini vlečejo romani tako dolgočasno, kakor prehlajeno
testo za sirnate štruklje. Maščevala se je z dovtipom,
ki ga je naredil, če se ne motim, že presveti gospod
Lessing. Izustila je krilate klasične besede: »Od
vsega, kar piše gospod Kokodajs, je edino dober samo
naslov.«
Vidite, take so bile glavne naše »distingvirane« ničle,
same gobave duše, same salonske barabe, same mega
 
Melanholični tovarnar Hopsasa in njegova mehkotna nečakinja Ahahica. Ta Ahahica vam je bila od nekdaj zaljubljena v vse tenorje dvornega gledališča, poleg tega pa še posebno zvesto in posebno sramežljivo v nekega dalnjega gospoda, ki je v vroči Afriki dražil kanibalske zamorce s svojo suho osebo. Gospodična nečakinja tovarnarja je tudi pela, pa same potuhnjene žalostinke, pogrebne romance in mrtvaške balade. Drugače ni bila nevarna in je, vedno le v višjih krajih, kaj malo živela na naši zanikrni niki. Ponoči je rada premišljala luno, podnevi pa je gledala kar gor kam v zrak. Imela je tako imenovane mile oči, oči, kakor v vodi preležane, in nosila slamnato rumene laske domačega pridelka.
22
lomance, ki reševajo vsak teden očetnjavo! Vsi, skoraj
brez izjeme, so bili prepričani o svoji strašanski veljavi,
ki se je kar cedila od njih! Dostojanstvenikov, svetnikov
in maškaradnih nadsvetnikov, narodnih paglavcev in
prvakavljev smo imeli na izbiro ...
Samo enega sem bil vesel, kadar je prišel. To je bil
grof Evgen Waldersdorf, lep mlad lajtnant v huzarskem
polku.
 
Tukaj se je postavljal tudi državni poslanec Ihaha, visokosten in ošaben kakor star poštni konj, ki si trdovratno domišlja, da bi se prav lahko vsak čas strašno splašil; poleg njega fini gospod baron Praznožepski, živeč brez truda ob vsakdanjih dolgovih, in zarobljeni dedič-parveni Matevž Bistahor, kateremu je bilo kar na čelu zapisano: »Ich bin ein vollendetes. Rindvieh; meine Mittel erlauben mir das!«
23
 
8
Vaša smotka je ugasnila, gospod. Tukaj, prosim, izvolite, vzemite si drugo!
Spočetka sem se čutil zadovoljnega v tem »odličnem
 
« krogu. Ponosen sem bil na Ado, ki je vladala
Prihajali sta tudi dve res dražestni gospodični. Mimi in Lili, vsaka pravo dunajsko dete, živahni, veseli, prijazni in naivno koketni. Njiju edina napaka je bila njiju mati. Dremava ekscelenca, general Tutu jo je imenoval prelaskavo »eine üppige deutsche Ammenschönheit«. Obe hčeri je vsakomur prav poceni ponujala v ženitev, kakor ponuja Kočevec pomaranče. Bili sta pa, kolikor je meni znano, že obe na lastno roko zaročeni. Dvoranil jima je privatni docent Alfa, ki so se ga bale vse dame, ker ni plesal le po svojih, ampak večinoma po tujih nogah, bolje nožicah, kakor kenguruj.
nad vsemi kakor kraljica.
 
Dvoranili so ji vsi, da je bilo že smešno! Najbolj se je
==7==
zaletaval s svojimi salonskimi bonboni vanjo gospod
 
napuf-baron Praznožepski, ki je gratis papcal in pupcal
Njegov nasprotnik, lajtnant Bumf plemeniti Bumfumfuli, ga je seveda kaj pisano gledal! To vam je originalen človek! Ženska srca pokajo v špalirju, koder prirožlja on s sabljico mimo. Njegova nevesta ne bo imela samo kavcije, ampak najmanj stotisoč. Nobenega počenega groša manj! In lajtnant Bumf pl. Bumfumfuli bo takoj zopet vdovec, zakaj njegovi gospe bo počilo srce precej po poroki od samega veselja in sreče, da jo je vzel! In zato tudi lahko tako pokonci hodi kakor petelin vrh gnoja na svojega godu dan. Najrajši bi se vojeval kroti vojščak z amazonkami parfumiranega spomina. Da bi vse zmagal, to je enkrat ena! — Toda gospod lajtnant Bumf je vsak dan kavalir. Odpustil bi vsem sovražnicam! Za vojno odškodnino bi zahteval od lepih amazonk po en poljub, od lepših po dva, od najlepših pa tri zaporedoma! Nelepim bi pa samo tako pomigal, naj se izgube v božjem imenu!
na naših supejih in dinejih. Tukaj je čisto pozabljal svoje
 
glavne naloge, namreč da bi si dobil kje kako denarno
Seveda nismo pogrešali tudi čudnega bitja čilo pisateljujoče dame! Gospa Cimbelina je bila neusmiljensko moderna in je imela vsak čas najmanj po troje romanov v delu. Škatlarila jih je ločena od svojega moža. Revež ni mogel več trpeti njenega pregrešnega početja. Nekega dne je pobral zlatnino in srebrnino in jo popihal s koščeno balerino proti sončni Italiji, kjer bi mu vsaj ne bilo treba brati brezkončnih spačjih novel brezobzirne soproge pisateljice. Vendar pa gospa Cimbelina ni bila tako huda, kakor se je delala! Celo plemenitega srca ji ne boste odrekali, ako vam povem, da je vse svoje junake in junakinje skrbno pomožila in poženila večinoma že v dvajsetem poglavju, v petindvajsetem pa — prav gotovo! Vestna, kakršna je bila, je vselej takoj tudi odkritosrčno in natanko povedala, koliko je bilo otrok. Moja sestra Erna jo je častila, kakor svetnico. »Ali se še nista dobila?« jo je vpraševala, kadar je vedela, da gospa Cimbelina zopet kaj piše. »Žalibog še ne, zapreke in ovire so prevelike!« je bil navadni odgovor; in potem sta se obedve skupaj zjokali, da je bilo res veselje!
nevesto.
 
Satelitov pa trabantov je imela moja žena torej dovolj.
Zahajal je pa k nam tudi gospod Kokodajs, siten kakor kravji brencelj, nekšen redaktor večjemu dunajskemu listu, »ein Lionardomensch«, mož bodočnosti, predstraža človeštva. Trdil je na glas, da je on edini, ki kaj zna. Nihče ne razume svojega časa in sedanjih struj! Samo — on! Na jeziku mu je bil vedno »Shakespeare’s blutrünstiger Humor«. Njegovo duševno obzorje bi morali meriti po zemeljskih meridijanskih kvadrantih! Bil je visok, pravilno vzrasel. Bledejšega lica bi iskali zastonj. Zlobni jezički so šepetali, kako si razira čelo, da bi bilo tem višje, in kako si ga maže z vazelinom, da bi se mu bolj svetilo. Našim damam nezrele dobe se je zdel zanimiv, ker so vedele o njem, da lahko vzdihuje po različnih salonih od poldevetih zvečer do polnoči. Gospa Cimbelina mu je bila pa najhujša nasprotnica! Svarila ga je, naj vendar že opusti tisto večno »Armeleutemalerei«, ki že od lanskega leta ni več prav moderna. On seveda tudi ni molčal in ji je povedal marsikaj, kar jo je moralo, po njegovi razsodnosti, hudo žgečkati! Kaj sta vse imela med seboj, sem že pozabil. Dodala je enkrat, da bi tudi ona lahko obdelovala probleme, katere ljubi on; vendar tega noče, ker po celi novi literaturi mijavkajo vsi le eno in isto. Ob tem si pa čisto mirno domišljujejo, da so — originalni! Iz tega razvidite, kako strašno je bila jezna Cimbelina na Kokodajsa, pa tudi narobe! Vendar bi se bila morda še sprijaznila navsezadnje. Toda Cimbelina je zvedela, da ji je Kokodajs takorekoč za hrbtom zapravil dobro ime, v zasebnem krogu, rekoč, da se Cimbelini vlečejo romani tako dolgočasno, kakor prehlajeno testo za sirnate štruklje. Maščevala se je z dovtipom, ki ga je naredil, če se ne motim, že presveti gospod Lessing. Izustila je krilate klasične besede: »Od vsega, kar piše gospod Kokodajs, je edino dober samo naslov.«
Ali izmed vseh sem bil zaljubljen vanjo najbolj jaz —
 
njen mož! Vsi so ji smeli bolj ali manj kazati, kako jo —
Vidite, take so bile glavne naše »distingvirane« ničle, same gobave duše, same salonske barabe, same megalomance, ki reševajo vsak teden očetnjavo! Vsi, skoraj brez izjeme, so bili prepričani o svoji strašanski veljavi, ki se je kar cedila od njih! Dostojanstvenikov, svetnikov in maškaradnih nadsvetnikov, narodnih paglavcev in prvakavljev smo imeli na izbiro ...
recimo — občudujejo in tako dalje ... Vsi so smeli, vsi
 
— le jaz ne!
Samo enega sem bil vesel, kadar je prišel. To je bil grof Evgen Waldersdorf, lep mlad lajtnant v huzarskem polku.
Eidini pa, ki je skoraj ni opazil in jo je le zanemarjal,
 
je bil — lajtnant Waldersdorf.
==8==
Polagoma sem spoznal: ona me ne ljubi — samo milostivo
 
dovoljuje, da jo ljubim jaz! Dolgo sem se branil tej
Spočetka sem se čutil zadovoljnega v tem »odličnem« krogu. Ponosen sem bil na Ado, ki je vladala nad vsemi kakor kraljica.
resnici, češ, Ada je mrzla, flegmatična, brez ognja! Kaj je
 
kriva, da jo je narava ogoljufala za par občutkov? Ali ni
Dvoranili so ji vsi, da je bilo že smešno! Najbolj se je zaletaval s svojimi salonskimi bonboni vanjo gospod napuf-baron Praznožepski, ki je gratis papcal in pupcal na naših supejih in dinejih. Tukaj je čisto pozabljal svoje glavne naloge, namreč da bi si dobil kje kako denarno nevesto.
bila do drugih prav tako hladna, kakor do mene? E —
 
Satelitov pa trabantov je imela moja žena torej dovolj. Ali izmed vseh sem bil zaljubljen vanjo najbolj jaz — njen mož! Vsi so ji smeli bolj ali manj kazati, kako jo — recimo — občudujejo in tako dalje ... Vsi so smeli, vsi — le jaz ne!
 
Eidini pa, ki je skoraj ni opazil in jo je le zanemarjal, je bil — lajtnant Waldersdorf.
 
Polagoma sem spoznal: ona me ne ljubi — samo milostivo dovoljuje, da jo ljubim jaz! Dolgo sem se branil tej resnici, češ, Ada je mrzla, flegmatična, brez ognja! Kaj je kriva, da jo je narava ogoljufala za par občutkov? Ali ni bila do drugih prav tako hladna, kakor do mene? E —
 
Nekoč sem ji pa vendar očital in ji rekel, da sem si mislil ljubezen žene prej nekoliko drugače, no: kaj mislite kaj mi je odgovorila nato? — Ha! Ha! Ha!
 
»Ljubi moj,« je dejala, »nikar mi ne bodi še mehak! To ni chic! Midva se vendar ne bodeva ves dan poljubovala kakor dva mehkužna golobčka? — No?«
 
»Ves dan poljubljala,« sem jo zavrnil, »kdo to zahteva? — Ali, ali, ljuba Ada, ti tako čudno ravnaš z menoj! Ti me niti ne opaziš, kadar pridem, tebi je vseeno, kadar odhajam, komaj mi odgovarjaš ... «
 
24
Nekoč sem ji pa vendar očital in ji rekel, da sem si
mislil ljubezen žene prej nekoliko drugače, no: kaj mislite
kaj mi je odgovorila nato? — Ha! Ha! Ha!
»Ljubi moj,« je dejala, »nikar mi ne bodi še mehak! To
ni chic! Midva se vendar ne bodeva ves dan poljubovala
kakor dva mehkužna golobčka? — No?«
»Ves dan poljubljala,« sem jo zavrnil, »kdo to zahteva?
— Ali, ali, ljuba Ada, ti tako čudno ravnaš z menoj!
Ti me niti ne opaziš, kadar pridem, tebi je vseeno, kadar
odhajam, komaj mi odgovarjaš ... «
»Kaj naj pa?«
 
»Druge žene so drugačne z možmi; le poglej mlado
»Druge žene so drugačne z možmi; le poglej mlado odvetnico —«
 
»— ki priteče njemu naproti, kakor kužek! In potem
»— ki priteče njemu naproti, kakor kužek! In potem se objemata o, kako neokusno! — Romeo in Julija — in oženjeni poljubi!«
 
oženjeni poljubi!«
»Zakaj neokusno? ... «
 
»Saj sta vendar — zakonska!«
Odsegamal ji nisem žugnil nikdar besedice več! Midva
sva oženjena, oziroma omožena, torej nimava nobene
pravice več do ljubezni! Izborno! — Njena logika
mi je tako rekoč imponirala! Nehal sem biti »mehak,
mehkužen«. — Jel sem zahajati v družbo gledaliških
prvakunov in »priznanih« pisateljev. Začel sem se resno
pečati s svetovnim slovstvom.
 
Odsegamal ji nisem žugnil nikdar besedice več! Midva sva oženjena, oziroma omožena, torej nimava nobene pravice več do ljubezni! Izborno! — Njena logika mi je tako rekoč imponirala! Nehal sem biti »mehak, mehkužen«. — Jel sem zahajati v družbo gledaliških prvakunov in »priznanih« pisateljev. Začel sem se resno pečati s svetovnim slovstvom.
25
 
9
==9==
Stoinstokrat sem se pripravljal, da bi spisal tudi kaj
 
sam. Ali — pogrešal sem ognja, pogrešal samosvoje
Stoinstokrat sem se pripravljal, da bi spisal tudi kaj sam. Ali — pogrešal sem ognja, pogrešal samosvoje sile! Pravi pisatelj mora vzeti bralcu lastno voljo, kakor
skladatelj poslušavcu. Ako tega ne zna in se sam nerodno
lovi po zraku, naj vrže pero stran in naj gre rajši
25

urejanj