Nirvana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 202:
==9==
Stoinstokrat sem se pripravljal, da bi spisal tudi kaj sam. Ali — pogrešal sem ognja, pogrešal samosvoje sile! Pravi pisatelj mora vzeti bralcu lastno voljo, kakor skladatelj poslušavcu. Ako tega ne zna in se sam nerodno lovi po zraku, naj vrže pero stran in naj gre rajši muhe dresirat. Pisatelj je velikan, govori tisočim! Zato pa tudi ni vsakdo, da bi smel reči: »Zdajle me poslušajte, kaj vam vse povem!«
Kar se tiče mene, nisem v sebi čutil načez ne poguma, ne životvorne moči, ne potrpežljivosti, ne one avtosugestivne zmožnosti, one osredotočene zamaknjenosti, skratka ne one potencirane energije. Zbogom slovstvo! Zbogom slava! — —
Imel sem dvoje otrok ... Sina in hčerko. Ljubi gospod, obadva kakor angelčka! Oba lepa, pridna, dobra. Koliko veselja sem imel z njima! Pomagal sem jima ob nalogah. Sprehajal se z njima. Spremljal ju v šolo in iz šole. Guvernante nisem hotel, samo da bi ju vzgojil sam po svoje. — Vse je gledalo za nami, koder smo se pokazali! — In kako sta mi bili hvaležni za vse, in kako sta znali ljubiti ti detinji, nedolžni srci! Hvala bogu, otroka se nista udala v mater! Čutil sem se zopet zadovoljnega in srečnega ... In zdaj? — Zdaj? Ha! Ha! Ha!«
Pripovedovalec je zopet razburjen poskočil pokonci. Izraz na obrazu se mu je spremenil skoro hipoma. Iz oči mu je švigalo kakor žgoči bliski, odprte ustnice so mu drhtele ... V sobici je bilo tako tiho, da je slišal filozof njegovo hitro in naporno dihanje. Oni pa se je stresel in zavpil kakor zdivjan in brezumen:
»Nirvana!«
Sedel je, vzdihnil ... Potlej je v presledkih, vsako besedo jezno in trdo poudarjajoč, nadaljeval urno:
»Pozimi — nekega jutra — so zaprli šole. Pojavila se je davica. Zboli mi fant. — Nekoč — pridem od zdravnika — on me je vedno tolažil — govoril o okrevanju — pridem vam od njega domov ha! — Tam v svoji posteljici — gospod — tam leži moj mali sin! Moj ljubi, ljubi sin, prej tako lep, prej tako cvetoč, zdaj — mrtev! Strašno mi je bilo! — In jaz sem bil tako — tako ves divji! Vse se me je balo! Vse je trepetalo pred menoj! — Preklinjal sem Boga! — Kazen, gospod — božja kazen: zbolela — mi je tudi hčerka! Tedaj sem prosil — molil Boga na kolenih — nič — umrla mi je tudi deklica! En teden gospod, en sam teden mi je vzel oba! In vzel mi je radost, vzel moje upanje, vzel mojo srečo! Bil sem zopet sam! — Sam!«
Sedel je utrujen in prosil kozarca vode. Molčal je dolgo...
==10==
No, in potem« je povzel znova, »predlani sem se lotil filozofije! Bral sem in študiral, da bi pozabil svoje gorje ... Ali! — Uvidel sem, da tudi filozofija ni vredna piškavega oreha; pograbil sem vso modrost in jo vlekel predlanskim s sabo k prijatelju, k melanholičnemu tovarnarju, ki ima za svoje stroje velikansko peč.
Prav tam noter sem zagnal z diabolskim veseljem vse skupoma v ogenj, vse, vse, pravim vam, vse lepo po vrsti, kakor se spodobi taki visoki gospodi, namreč najpoprej jonske modrijane, slavni herakliteizem in Pitagorove cifre, takoj za njimi Eleate in atomike, Sokratove definicije in indukcije z dajmonijem vred, cirenajski hedonizem, Platonove gugave izmišljotine in tudi prazne bajke vrlega njegovega učenca in nasprotnika Aristotela, zatem epikureizem, stoicizem, misticizem, oba Bacona, Spinozovo glasovito izbrušeno substanco, Lockejev in Humejev dolgočasni kriticizem, Leibnizeve eklektične refleksivne in prilične filozofeme, prestabilirano harmonijo in monade, visoko poskakujoči dualizem mojstra Kanta z vsemi kategorskimi imperativi žalostne postave, Fichtejevo fantastično žlobudravost kakor tudi
Schellingovo prisiljeno zelje prirodnega modroslovstva, otročje neumno fenomenologijo arogantnega tepca Hegla, ki nosi zastavo zedinjenih privilegiranih prismod celega sveta in vseh časov, Herbartovo metafizično babjevero, Hartmanove vodene proizvode nezavestnih ganglij in kulturo skisane omedlevice, Nietzschejevo klobasarsko klepetavost in vrh vseh teh praznih zmašil najnazadnje še nihilistični pesimizem strica Schopenhauerja za kazen, ker je za marsikatero pisano pero opulil častitljivega starega očka Buddho!
Vsi ti pomilovanja in palice vredni mislavzarji naj me pišejo pokonci v uho! Trikrat križ čeznje! Okrajšajmo nauke Buddhe in recimo: Vse skupaj ni nič ... x + y =0. Slava ničli! Nirvana!
Obesil sem vso umetno izvaljeno in dolgočasno prepečeno modrost enkrat za vselej na klin in se zopet spametoval lepo počasi.
Tik svoje vile v Vöslavu sem imel velik, lep vrt. Postal sem sam svoj vrtnar. Vrtnaril in biljaril sem mirno in se dominal in šahal s slugo ... Veselil sem se nedolžnih rožic, veselil ljubkih ptičkov ... Nič več se nisem napenjal, da bi zmodroval in si pridomislil več, kakor je narava dovolila človeškim možganom. Hvalil sem Boga, da me je zopet srečala pamet ...
Kar sem dobil anonimno pisemce!
»Blagorodni gospod!« mi je pisal neznan prijatelj, »Vaša dražestna soproga lovi z gospodom ... «
Dalje nisem mogel brati! Čutil sem, kako mi je zavrela kri. — Strašne slutnje so se me lotevale! — Spočetka nisem hotel dalje ... Bal sem se da bo nekaj modernega, nekaj groznega! — Vrgel sem list stran ... Pismo brez podpisa, sem si dejal, ni vredno, da bi ga človek pogledal.
Vendar me je zmagala radovednost; pobral sem papir in ga prebral do konca:
»Vaša dražestna gospa lovi z grofom Waldersdorfom slepe miši. Ne bodite vendar tako kanibalsko zabiti in stopite vsaj količkaj na prste za čast svojega imena! Pomagati Vam ne morem: pomilujem Vas pa, kar se da! Izvolite torej mladega lajtnanta in lepo soprogo včasih malo opazovati in se na svoje oči prepričati, da se Vaš odkritosrčni dopisnik ne laže, poročajoč Vam o nesramnem razmerju, o katerem si čivkajo že jari vrabci na strehah. Tako je, če vzame star dedec mlado dekle!
Z izrednim sočutjem Vaš vdani
Antidonžuan.«
==11==
Ondaj sem obstal, kakor okamenel. Bral sem podle vrstice drugič, tretjič. Razumel nisem nič več ... Posamezne besede so se mi zdele rdeče, kakor pisane s krvjo ... Začel sem divjati ...
»Kdo je to pisal?« sem kričal. Letal sem po sobi gor in dol, si imenoval vse znance. — Prav zdaj mi je vendar prišlo na misel, da tako raziskavanje nima nikakršnega pomena. Naj bo ta nebodigatreba, kdor hoče! Glavna stvar je, da doženem docela, če je ona res ... In Waldersdorf! Ta? — On, ki se ni nikdar posebno menil zanjo?!
Razburil sem se tako, da sem zarjovel kakor obstreljena zver. Razkosal bi jo bil, ako bi mi bila stopila moja žena ta trenutek nasproti! Silil sem se, da bi bil miren, silil sem se, da bi mislil ... Vzel sem perfidno pismo, ga raztrgal na drobne kosce in jih teptal z nogama. Kmalu zopet sem jih zbral in sestavil, tako da sem lahko znova bral brezimno novico. — Jokal sem se od jeze.
»Nekaj moraš storiti,« si rečem potihoma.
Skočim v svojo spalnico, odklenem omaro, vzamem revolver in ga pripravim. Zdaj pa skozi njene sobe!
Iščem jo povsod ... Nje nikjer! ... Grem na vrt, skrijem orožje v žepu ... Vrnem se, tresoč se po vsem telesu.
Tam ob balustradi zagledam spotoma svetlo žensko krilo ... Požurim se ...
»Stoj!« zavpijem ... Ona se obrne.
»Gospod, kaj velevate?«
Bila je hišna! Gledala me je vsa osupla. Takoj sem se spomnil, kar sem v svoji jezi pozabil — da je Ada na Dunaju!
Sčasoma sem se iztreznil. »Napreči!« sem zapovedal in šel v svojo sobo.
Dolgo me je čakal voz. Umil sem si obraz, da bi splaknil sledove svoje vznemirjenosti. Kaj poreko posli? In čemu se razburjam, preden ne vem, ali je oni pisal resnico ali ne?
Mirno sem sedel v voz.
»Na sprehod proti Dunaju!« sem velel slugi.
Bil je lep jesenski dan, jasen, nekoliko hladan. V svežem zraku sem se polagoma pomiril in si naredil svoj načrt ... Vse sem premislil dodobra, popolnoma hladnokrvno uvažil vsak slučaj.
Dva, tri dni pozneje — včeraj sem se odpeljal skrivaj na Dunaj. Od mojih poslov ni nihče vedel, kam odhajam.
Ko pridem na svoj dom, ni bilo žive duše iz nobenega kota. Zvonilo je poldne.
Ključe sem imel s seboj.
Odklenem njene sobe ... Nikjer nikogar. V spalnici Adini sem videl, da je bila pravkar tukaj!
Na toaletni mizici je ležalo vse križema ... Srebrni glavnik je bil padel na tla. Pustila ga je tam bržkone v naglici. Pripognem se mehanično, da ga poberem; kar zagledam na preprogi posetnico! Zapisano je bilo na njej le malo besed z violetno tinto:
»Ponedeljek popoldne, kakor ponavadi. Gotovo!« Na drugi strani je stalo ime — Waldersdorfovo in njegov grb ...
Torej le res! —
On! Nikoli ne bi bil sumil njega, ako ne bi bil dobil tega dokaza. Nikdar nisem opazil, da bi se bil grof kdaj moji ženi kaj laskal. Ne, on je bil edina izjema! Dvoril je drugim, pa posebno ognjevito tudi ne. Vedno sem bil prepričan, da mu do nobene ni nič. Ade se je pa še celo — ogibal ... Ha! Ha! Ha!
In prav z njim se je zabavala ona tako imenitno, medtem ko sem jaz — jaz tepec — ljubke ptičke poslušal in zložno zalival nedolžnim rožicam. — O!
Pustil sem vse, kakor je bilo prej, zaklenil vrata na koridoru in shranil ključe. Potlej sem šel v drugo sobo, manjšo, opravljeno rientalsko. Tukaj — sem slutil — ga sprejme Ada.
Ogledam si revolver in se skrijem za širokim, težkim zagrinjalom ob oknu.
==12==
Spuščena zastirala so milila svetlobo v razkošno opremljenem gnezdecu. Tiho je bilo tu, hladno in ugodno. V srebrnih košaricah so dehtele poslednje jesenske cvetice. Mirno so stale pisane majolike in krožniki iz fajenčine, kraseči stene, tako tudi nagačena papiga in Makanov šopek v kotu. V marmorni kamenici, podobni veliki školjki, so plavale zlate ribice. Čakal sem, čakal ...
Ob petih je prišla Ada. Skrbno je zapirala in zaklepala za sabo.
Slišal sem jo hoditi po njeni spalnici. Potem je šla v salon, odprla oknico in sedla h klavirju. Začela je igrati enega onih strastnih Chopinovih valčkov, pa hipoma nehala in zaprla klavir. S kratkimi, hitrimi koraki je prišla v sobo, kjer sem stal na straži.
Stopila je k oknu. Za dosegljaj blizu tik mene!
Skoro se me je dotikala! Slišal sem jo dihati ... Ako bi bila ta čas vedela, kdo stoji tu čisto blizu nje? Toda ne, slutila ni ničesar! Pozorno je gledala skozi presledke v zatvornicah doli na ulico.
Odstopila je zopet in šla gledat na uro. Potlej je odprla miznico, vzela iz nje ključek in odprla malo omaro. Listkala je v zavitku pisem — menda njegovih!
Znova je stopila k oknu. Komaj sem se premagoval ...
»Že gre!« je zašepetala, in osvobodilen vzdihljaj se ji je izvil od dna duše. Kako se ga je veselila!
Potem je shranila zavitek v omari, jo zaklenila in mu hitela odpirat. Nepremično je poslušala ...
Jaz pa sem vzel svoj nož iz žepa in zarezal luknjo v zagrinjalo.
Po stopnicah gori so se čuli lahni koraki. Rahlo so zažvenketale ostroge in sablja ob kamnu. Ada je odprla na stežaj, potegnila prišleca v svoj golobinjak in hitro zopet obrnila ključ.
Lajtnant Waldersdorf je stal nekoliko hladno pred njo ... Ada ga je burno objela in poljubila strastno.
Vsa kri, se mi je zdelo, mi je vrela k srcu, ki mi je nehalo za trenutek biti ... Oblak mi je legel na oči, in gledal sem ju le kakor skozi meglo. — Zdajle daj oba! Nastavim revolver ... merim ... merim ...
Roka se mi je tresla, pred očmi se mi je delala tema ... Videl sem le dvoje pošastnih silhuet. Iznemogla roka me je zabolela in mi omahnila.
Zlahkoma ga je prijela za roko in ga vedla k divanu.
»Ali je res, da me hočeš zapustiti?« ga je vprašala s tresočim se glasom.
»Moram!«
»Zakaj? ... Evgen!«
»Saj sem ti že povedal. Zaročil sem se.«
»Ostani moj!« je prosila vroče. »Ne hodi od mene! Jaz sem čisto tvoja ... Zakaj nočeš? Vsa tvoja ... Ljubim te! Ali me nočeš tudi ti ljubiti? — Evgen!«
Grof se ni ganil.
Igral se je nervozno s sabljo ...
==13==
Oklenila se je njegove roke, se mu privila in mu šepetala, pritikaje sence čisto k njegovemu licu, k njegovim ustnicam.
»Poslušaj me! — Ti si moje vse! Saj veš, da sem ti žrtvovala vse ... Ne najdeš je nobene več, ki bi te ljubila bolj, kakor jaz! Na vsem svetu si ti moja edina misel, moj najslajši sen, moje najmilejše veselje ... Prelomila sem zakonsko zvestobo — vse zate! — Toda, prelomila bi jo še enkrat ... Ostani pri meni ... Tako te bom ljubila, da pozabiš vse drugo! Kaj bo z menoj, če me zapustiš? — Ah, Evgen!«
Tačas so se slišali koraki po stopnicah. Oba sta planila pokonci. Ali prišel ni nihče. Zopet je bilo vse tiho v gnezdišču ...
Vprašujoče ga je pogledala in ga zopet potegnila k sebi na divan. Njiju lica so se skoro pritiskala, in njene ustnice so se približale z očarujočo silo njegovim ...
»Ne smem, Ada! Bilo bi zoper ... Skratka — bodiva pametna, ločiva se!«
»Odreci nevesti! — Zaročen si — moj Bog — koliko zarok se je že razdrlo! Piši ji: Gospodična, odpustite mi! Pozabite me! — Nočeš? — Evgen?«
»Zakaj ne bi izpolnjeval svojih obljub?«
»Ti si hkrati strašno tenkovesten ... Torej, dobro! Izvrši, kar si tam obljubil. Potem se pa vendar lahko vrneš k meni?«
»Ada!«
»Nočeš?«
»Nikakor ne! In to je najin poslednji sestanek!«
»Tvoja zadnja beseda, Evgen?«
»Zadnja.«
Waldersdorf je vstal in odhajal. Toda ravno pred vrati se je ustavil in obrnil. Videl je Ado, klečečo ob divanu in skrivajočo glavo v velikih svilenih blazinah. Krčevito je ihtela od neznosne boli, in strastno so se stiskale njene lepe roke. Dobro sem opazil, kako se ji je sunkoma stresal beli blesteči tilnik, njeno ledevje, njena drobna gležnja.
Zlagoma se je vrnil grof k njej, zopet sedel in se sklonil nad njo ...
»Ada!«
Pogledala ga je. On jo je poljubil ...
Od njenega žarečega, zmage vajenega bitja je odsevala osvojljiva moč, diabolska sila, ki je morala vkovati vsakogar. Govorila ni več ... Samo gledala ga je, smeječ se s solzami — mu počasoma ovila roke okoli vratu — mu položila glavo na prsi — in mu gledala globlje in globlje v oči.
In ko ga je zopet vprašala: »Ostaneš moj?« se ni več branil in se ji je, pijan njene lepote, vdal brez pomisleka. Ona je speljala njega v iznevero. Vse ženske počez, verjemite mi, so od hudiča!
Meni je bilo, kakor da mi lije žareče železo po žilah! Skoro sem omahnil.
Naslonim se ob zid — vzdignem zopet revolver — pomerim sredi v medplečje med zlate huzarske ovoze na hrbtu njegove uniforme — oba sta bila komaj pet korakov od mene — pritisnem na petelina —
==14==
Ta čas se osvobodi tenkoslušni lajtnant iz rok moje žene in vpraša nemirno:
»Ali nisi nič slišala?«
»Nič ... Posla ni nobenega doma —«
»Dobro sem opazil šum.«
»Kdaj pa? Lepo te prosim, Evgen, nikar me ne straši!«
»Res, res — zdelo se mi je, kakor da bi bil kdo potegnil z žebljem po zidu in ga krušil.«
»Kje pa, Evgen?«
»Za tistole zaveso!«
Gre in pogleda pri sosednjem oknu ... Zagrinjala pa, kjer sem tičal jaz skrit, se mu ni zdelo vredno razgrinjati.
»Nič ni ... motil sem se!«
Toda ni se motil. Ravno preden sem hotel sprožiti, mi je izdrsnil potni kazavec od petelina — hkrati so mi odjenjali prsti, orožje mi je izmuznilo iz roke nizdol. Vendar se mi je posrečilo, da sem ujel samokres srečno zopet ob zidu, preden mi je padel na tla.
Ko se je poslovil, je nekaj časa poslušala. Potem je šla iz sobe.
Tedaj sem izšel izza temačnega zagrinjala. Tiho sem odprl vrata v sosednjo sobo. Ves omamljen od tega, kar sem videl in slišal, sem stal precej dolgo oprt ob pisalni mizi. Nikakor nisem mogel misliti ne ene jasne misli. Mehanično sem vzel vseh šest patronov iz revolverja.
Kar se odpro vrata od hodnika, in v sobo stopi — ona!
Tam si vzame vžigalico. Prižge si svečo. Kar ji pade goreča sveča s svečnikom vred iz rok na tla.
Zagledala je bila mene!
Slaba vest se ji je ob tem nepričakovanem srečanju zbudila mahoma. Zgrudila se je, kakor od strele zadeta, ob stolu — kolena je niso držala več — že je klečala na preprogi. Strah jo je bilo — mene!
Nepremično sem stal pred njo, gledajoč jo, kakor gleda sodnik zatoženca. Izpregovoril nisem nobene besedice. Ta moj mir, ta moj molk ji je moral biti strašen!Stol, katerega se je prijela, kakor da bi iskala zavetja za njim, se je tresel.
Naposled je plašno vzdignila glavo in izustila boječe:
»O kako sem se prestrašila!«
Nisem se ganil.
»Nisem se nadejala, da prideš danes ... «
Jaz kakor prej.
Zdaj ji je bilo jasno, da vem vse ... Potem zagleda še moj revolver na mizi. Hipoma skoči — poklekne predme — povzdigne roke — prosi me odpuščanja — prosi me za življenje v imenu usmiljenega Boga
Ne da bi je pogledal, odidem naglo.
Še je klečala na tleh ...
==15==
Šel sem v nožarnico in si kupil močan nož, kakor jih rabijo medicinci za hrustance.
Potlej sem si najel fijakarja in mu velel v Prater. — Zvečer sem šel v opero. Uresničile so se mi želje. Komaj sem pregledal z opernim steklom prvo vrsto nasprotnih lož, sem že zapazil mladega Waldersdorfa.
Po drugem dejanju sem šel k njemu in ga povabil v fin restoran. Od kraja se mi je branil. Vraga -sem si mislil — menda vendar ne, da bi kaj sumil ali slutil? ... Govoril sem zadosti z mirom in prijazno z njim in ga pregovoril, da je pristal.
Naročil sem šampanjca. Biljardirala sva do poldvanajstih. Zabavala sva se izborno. Nikdar še nisem videl Evgena tako židane volje. Pil je hitro in nezmerno, in neusahljiv mu je bil humor.
»Saj res,« je vzkliknil sredi pogovora o raznoterih stvareh — »vi še ne veste: zaročil sem se! Letošnji manevri so mi bili usodni.«
»Čestitam. In vaša nevesta, gospod lajtnant?«
»O, to je tako naivno, nedolžno dete! Nezrelka, ein Backfisch sozusagen ... In kako resno zna ljubiti ta sveži, napol razviti otrok! — Njeni poljubi — ah — kako so sramežljivi! Nepopisno!«
»In vi ... jo ljubite resnično?«
»Kdo ne bi imel rad takega angelčka? Neizrečeno sem srečen z njo! O — in njena pisma! Vsa njena nepokvarjena duša mi je odkrita. Ali mi verjamete, da si mislim včasi: Nisi je vreden! — Verjamete?«
»Bežite, bežite, gospod grof! Povejte mi rajši ime.«
»Svečane zaroke še ni bilo, veste. Zmenila sva se, da bova uživala sladkost tajne ljubezni ... In kako dražestno igra vlogo skrivne ljubice! Ena njenih prijateljic je bila zaljubljena, skrivaj zaročena, starši niso privolili: nesrečna ljubezen! Take »romantike« midva sicer ne moreva doseči. Igrava se torej skrivalnico — vsaj nekaj vasa, kakor želi ona. Sicer pa vam lahko povem ... «
Imenoval mi je mlado konteso iz imenitne družine.
Prihajal je vedno živahnejši in veselejši. Da ni pozabil piti, za to sem skrbel jaz. Že se mu je začel zapletati jezik. Jel je bloditi ...
»Kaj bi pa rekli, gospod grof,« sem ga vprašal, »kaj bi dejali, ako bi se morali znenada ločiti od svoje ljubice?«
»Haha — kaj?« se je smejal grohotno. »Tistole bi zapel, — kako se že pričenja, da ...
''Življenje je kratko.
Malo ljubezni,
malo sanj
in potem — servus, Nace!«''
Pušila sva in se živo razgovarjala.
»Škoda te je,« sem si dejal sam pri sebi, »škoda tako čvrstega mladega moža! Ali — jaz moram! Moja volja je trdna! — Uboga kontesa! Nikdar več ga ne boš videla svojega lepega ljubčka!«
Tu je prevrnil lajtnant posodo, v kateri so se hladile šampanjske steklenice.
''»La vie est brčve ...
Un peu d’ amour!
Un peu de rčve!
Et puis bon jour!
Tararabumdiah!« ...''
je kričal venomer kakor čednik na paši. Bila mu je to — labodnica. Imel ga je že pošteno pod streho. Toda — pila sva dalje!
Natakal sem mu — vnic— še šentjanževca. Naposled se mi je zdelo dosti. Evgen ni mogel več govoriti, ne hoditi. Ob mizi mi je zaspal. Peljala sva se iz restorana v hotel prvega okraja. Dva natakarja sta ga vlekla izpodletavega po stopnicah gor.
Najel sem dve sobi, drugo tik druge. Slugama sem velel, naj naju ne bude prej kakor opoldne, in da ni treba nikogar k nama. Položila sta ga na posteljo. Odslovil sem ju neutegoma.
Zdajci sem slekel in izul najprvo njega, potem sebe in oblekel njegovo uniformo. Dolgo, dolgo sem gledal ta lepi mladi moški obraz, ki je ... ki je dobil pred kratkim toliko strastnih poljubov od moje žene!
»Zadnjikrat!« sem zakričal nehotoma.
»Umoriti ga nameravaš?« se vprašam, »njega, upijanjenega, ki se ne more braniti! Toda ali ni delal tudi on proti meni iz zasede? Ali ni torej orožje enako? — —«
In zdaj vzamem nož — mu nagnem glavo nazaj, mu napnem vrat — sam Satan je brusil ostrino — lajtnant se ne gane — spi — močno sope — pritisnem nož na kožo — potegnem! In zašumelo in zabrizgalo je po zglavju — rdeče po posteljnem perilu — rdeče po zidu — rdeče po stropu ... Njegova kri! Odskočim — on odpre napol ugasle oči — ta pogled, ta pogled umirajočega — nikdar ga ne pozabim! — Postelja škriplje — telo se mu vije v silnih krčih — grgra — umira — sunki pojemajo —
Še dvoje urezov do mozga in dalje zarežem po opolzlem mesu, zasadim mu ostrino med škripajoče sklepe — jezik mu tišči krvave pene ... Izvršeno! Iztrepetal je! Nirvana!
Urno si slečem njegovo uniformo, ki je bila od krvi čezinčez premočena, zlasti na desnem rokavu in na prsih. Potem se umijem, oplaknem in si oblečem svoje stvari.
Vse se je zgodilo tako hitro, tako tiho, da ni slišal nihče nič.
Ogledam se skrbno v ogledalu, zaklenem obe sobi, vzamem ključe in grem. Ko sem zjutraj odhajal, ni opazila živa duša, da nosim s sabo nekaj v papir zavitega.
Tako stopam preko Ringa pri vseučilišču. Ondi, na križišču, v gneči, vozijo počasneje. In tu se mi nasmehlja iz lične kočije — kontesa.
»O — kam pa?« me nagovori z zvonkim veselim glasom.
Zganem se. Odkrijem se ji molče, stopim nehotoma s tlaku bliže in mahnem z roko proti Hernalsu.
»Pa kar peš danes?«
»Da. In kam vi, kontesa ... «
»V votivno cerkev. Molit za ... ! Zbogom!«
Gospod! Kako mi je bilo takrat! Njen mili obrazek — tako ves poln mlade sreče — ves poln srčnega zaupanja v prihodnjost — — kako mi je razoraval ta pogled vso dušo! In zdelo se mi je, kakor da se je za ginljiv trenutek spustil begotni angel poezije med prozaično množico...
O gospod, gospod — ta pogled mi je trgal srce h e
nego oni pogled umirajočega ...
| |||