Nirvana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 530:
nego oni pogled umirajočega ...
Doma si sezujem čevlje in grem po prstih v spalnico svoje žene.
Ada je spala. Bleda svetloba nočne svetilke je obsevala nje obraz. Postojim, čakam v zadehli sobi ...
Slišal sem, kako je vzdihnila v sanjah ... Zdaj pa zdaj so se ji stresle roke do ramen. Prihajala je čedalje nemirnejša. Prejkone je čutila mojo prisotnost. Vzdignila je roke, kakor bi se hotela braniti nečemu strašnemu. Tačas je spregledala. Prestrašena je planila kvišku.
»Ti?« — je spregovorila plašno. Oprla se je na desni komolec, levica ji je drhtela pred prsmi.
»Ti si prišel, da me umoriš ... Ah!«
»Narediva kratko! — Danes popoldne sem se prepričal, da imaš vendar veselje igrati Romejevo Julijo! Glavna stvar je le ta, da imaš pripravnega soigravca! Slišal in videl sem vse. Prelomila si mi zakonsko zvestobo! — Še več! — Zavedla si poleg tega moža, ki je dal besedo nedolžnemu dekletu, vzela nevesti ženina! Zakaj ti si ga z vsemi umetnostmi ženske koketnosti prisilila, da je prelomil svojemu dekletu obljubo ... Ada! Oba maščujem — jaz! Oba, nesrečno nevesto in sebe, prešeštnica!«
»Ti hočeš pozvati Waldersdorfa na dvoboj? In —«
»Ne —«
»Ali mene, moj Bog — kaj boš z menoj?«
»Ne skrivim ti niti lasu. Ali, pravim ti, moja osveta je strašna!«
Vzdignila je glavo in si popravila lase, ki so se ji razpustili po obrazu.
»Ljuba Ada, ločiva se! Še danes pojdem od tod. Ti lahko ostaneš, ako te je volja in veselje.«
Globoko se je oddahnila ...
»Toda,« dostavil sem takoj, »preden se poslovim od tebe, ti moram še nekaj razodeti ... Teh trenutkov, ki nama pridejo zdaj, se moraš spominjati vse svoje žive dni! In spomina teh trenutkov te ne reši nobena milost, nobena pokora, nobena molitev! Ti boš dalje živela nego jaz ... ali vesela svojega življenja ne boš nikdar več! Zakaj do smrti, do groba ti bo žgal dušo ta prizor —«
Vzamem zavitek, razvijem papir —
»Tu ga poljubljaj!«
In v naročje ji vržem — njegovo glavo. Ha! Ha! Ha! Lepo, lepo. Ha! Ha! Ha!
Obledela je, omedlela ...
Satansko veselje, divje, razkošno zadovoljstvo mi je prešinjalo vse žile kakor živ ogenj!
Ha! Ha! Ha!
In — zdaj sem tukaj!« —
==16==
Čudni pripovedovalec je končal svojo fantastično povest in planil zopet kvišku.
Ustopil se je pred modroslovca, pripognil život močno naprej in molče z groznim izrazom gledal zavzetemu poslušalcu naravnost v obraz. Na širokem, nagubančanem čelu so mu stale goste kaplje znoja. V črnih, srepih očeh pa so se kradoma vnemali in hitro ugašali preteči bliski.
»In čemu sem tukaj? — Toda, štejmo! Ha! Ha! Ha! Štejmo! Računajmo!«
In broječ na prste je kričal divje:
»Takoj vam presekam gordijski vozel. O — enovita stvar! Vidite: x + y = 0. Ljubezen? Nič! — Sreča v obitelji? Nič! — Zakonska zvestoba? Nič! — Slava? Nič! — Čast, nesmrtnost? Nič! — Vse življenje, ves naš neumni globus — nič, nič, nič! Meni Hekuba! Slava ničli! Nirvana! Ha! Ha! Ha! Nirvana!«
Tedaj potrka nekdo na vrata. In preden se oglasi modroslovec, vstopita resen bradat gospod in za njim sluga v livreji.
»Dober večer! Oprostite blagovoljno, takoj se pomeniva!« se obrne z lahnim poklonom k visokošolcu, položi razgretemu nesrečniku roko na čelo in mu pravi mirno pa odločno: »Ljubi moj, čakajo nas doma!«
Doslej tako divji mož se umiri kar vidoma. Miže se praska kakor opica in se poslavlja, šepetaje filozofu na uho:
»To je — detektiv! Me že imajo! Premalo sem bil prebrisan! V kratkem me obesijo! To vam garantiram. Smola! Pa saj boste brali v časnikih. Kokodajs me bo ... Shakespeare’s blutrünstiger Humor — to vtakne prav gotovo kam vmes! Kokodajs je prismojen ves, kar ga je. Pa vsi ljudje ne moremo biti pametni! Zastran tega ne bodite slabe volje! Preklete babe! Kanacije! Slava ničli!«
Odhajal je s slugo in se poskušal držati ponosno in važno.
»Ne ponujajte mi stola, hvala lepa, gospod doktor,« je dejal bradati gospod in se predstavil. »Oditi mi je takoj. Le nekaj! Kajne, ta mož, moj nesrečni svak, vam je pripovedoval strašne stvari? Slišal sem ga kričati zunaj ... «
»Da, da, gospod! Zaklal je včeraj grofa Waldersdorfa —«
»A kaj še! Razžalil ni nobene muhe! Zmešale so ga pretirane moderne povesti, ki godejo toliko o prešeštvu. Oni grof mu je včasi tudi kakšen princ ali knez ali milijonar ali kaj takega iz oljše hiše. Moja sestra Ada — gotovo je govoril mnogo o njej — je umrla že pred leti. Potem je preveč bral in pil. Stanujeva tu spodaj v prvem nadstropju. Nad svojo pisalno mizo in po vseh stenah svoje sobe ima z lapidarnimi črkami zapisano svoje bolno geslo: »Slava ničli! Nirvana!« Včasih mi takole uide in prodaja prešeštvo in krvave klobase. In nič ga ne veseli bolj nego to, če dobi koga, ki se zgraža ob njegovi povesti ... Čuden navihanec, kajne? Pa brez zamere! Lahko noč!«
[[Kategorija: Rado Murnik]]
| |||