|
»Glej ga, malopridneža!« se je razsrdil župnik.
„Na»Na moj vrt je poskočil, naravnost v rože! — Ali se spraviš od tam? — Kakor krava ti hacahacá po gredah! Vse bo polomil, vse povaljal! Da bi hodil vsaj po stezi, po pesku! — Ali ne vidiš poti, ali imaš zadaj oči ? — Že prihaja bliže, o Bog in vsi svetniki nebeški! — Nazaj! Kdo te je dramil iz poslednjega spanja, kdo te je klical na to ponočno pot ? Vrni se — moja vest je čista, dolgo sem se pokoril za svoje grehe in vsi so odpuščeni . . . Nazaj! . . ."«
Kakor senca se je pomikal človek preko vrta. Ni odgovoril, ni ustavil koraka in ga tudi ni pospešil. SelŠel je mirno v ravni smeri proti fa-rovžufarovžu, kakor Človek, ki vidi svoj cilj in se ne zmeni za nikogar. Župnik je bil prikovan k oknu; se na misel mu ni prišlo, da bi se ganil, da bi pobegnil. Le ob tistem hipu, ko se je skril mesec za tenek bel oblaček in je nenadoma ugasnila luč na vrtu, mu je šinilo mimo duše: „Ali»Ali ne sanjam žz bdečimi očmi ? Ali ne vidim le duhov, porojenih iz bolnih, od kesanja utrujenih možgan ? . . ."« SiniloŠinilo je, izginilo; mesec je prisijal izza oblaka, bela luč se je razlila po vrtu ...
je, izginilo; mesec je prisijal izza oblaka, bela luč se je razlila po vrtu . . .
Že je stal človek pod zidom, prav nič se ni pomišljal, še poskusil ni, da bi odklenil vrata, temveč vzpel se je spretno na trto ter je plezal navzgor. Župnik je sklonil glavo skozi okno in je gledal nanj z velikim strahom. Tako je bil že blizu, da bi ga lahko dosegel s palico.
»Doli, doli, ponočnjak! Kdo ti je ukazal plezati po trti? Saj boš vse polomil! Nič se ne zmeni in kar pleza — apage! ...«
88
„Doli, doli, ponočnjaki Kdo ti je ukazal plezati po trti? Saj boš vse polomil! Nič se ne zmeni in kar pleza — apage! . . »"
OdskoČil je od okna in je iztegnil roko; ves spačen mu je bil obraz od groze, široko odprte
so bile oči. Na okno pa se je vzpenjal človek;
prikazala se je najprej kuštrava glava z globoko
udrtimi, temnimi očmi; prikazal se je že ves život, komolca sta se uprla in že je klečal na oknu, že je poskočil v sobo . . .
Najprej si je obrisal z robcem prah od kolen,
nato se je globoko oddahnil in se je ozrl na župnika z veselim pogledom,
„No, no, nič se me nikar ne bojte! Včeraj ste me posetili vi, zato se spodobi, da vas danes jaz posetim . . . Nimam veliko časa, jadrno hite minute . ». Ali bi "prižgala luč, ali bi sedela kar tako v mesečini ? . . ."
Pomaknil je stol k oknu, sedel je ter je položil
lepo udobno noge navskriž. Očitno je bilo, da je bil zelo vesel župnikove bojazni, in ustnice so se mu nalahko tresle, kakor da bi pritajeval glasen smeh.
Odskočil je od okna in je iztegnil roko; ves spačen mu je bil obraz od groze, široko odprte so bile oči. Na okno pa se je vzpenjal človek; prikazala se je najprej kuštrava glava z globoko udrtimi, temnimi očmi; prikazal se je že ves život, komolca sta se uprla in že je klečal na oknu, že je poskočil v sobo ...
„Ampak to pa moram reči, gospod župnik: presneto ste me bili zapazili, korenito zabili! Pa kaj so ovire, kadar kliče človeka dolžnost! Razmaknil
Najprej si je obrisal z robcem prah od kolen, nato se je globoko oddahnil in se je ozrl na župnika z veselim pogledom.
bi egiptovsko piramido . . . Posebno tisti žeblji in koliko jih je! Razbijalo je po pokrovu in razbijalo, tako da mi je bilo že zelo neprijetno, konca pa ni bilo . . . Pravim vam po pravici; ko
»No, no, nič se me nikar ne bojte! Včeraj ste me posetili vi, zato se spodobi, da vas danes jaz posetim ... Nimam veliko časa, jadrno hite minute ... »Ali bi prižgala luč, ali bi sedela kar tako v mesečini ? ...«
S9
Pomaknil je stol k oknu, sedel je ter je položil lepo udobno noge navskriž. Očitno je bilo, da je bil zelo vesel župnikove bojazni, in ustnice so se mu nalahko tresle, kakor da bi pritajeval glasen smeh.
bi bil malo starejši, ko ležal, po priliki, že mesec, prav nič bi se mi ne ljubilo razmikati te kolibe . . .Zakaj pa stojite?"
»Ampak to pa moram reči, gospod župnik: presneto ste me bili zapazili, korenito zabili! Pa kaj so ovire, kadar kliče človeka dolžnost! Razmaknil bi egiptovsko piramido ... Posebno tisti žeblji in koliko jih je! Razbijalo je po pokrovu in razbijalo, tako da mi je bilo že zelo neprijetno, konca pa ni bilo ... Pravim vam po pravici; ko bi bil malo starejši, ko ležal, po priliki, že mesec, prav nič bi se mi ne ljubilo razmikati te kolibe ... Zakaj pa stojite?«
Župnikova lica so bila čudno sivkasta, tudi iz oči je bilo izginilo življenje. Slonel je ob zidu; roke so mu visele mrtve ob životu. Na ukaz neznanca
Župnikova lica so bila čudno sivkasta, tudi iz oči je bilo izginilo življenje. Slonel je ob zidu; roke so mu visele mrtve ob životu. Na ukaz neznanca je stopil neokretno k mizi in si je postavil stol ob okno. Sedel je, sklonil je život globoko naprej, roke je položil na kolena.
„Tako»Tako, glejte, tako je prav, gospod župnik! Zdaj pa se pomeniva, kar je treba, govorila bova čisto prijateljsko . . . Ali nimate ure pri hiši?"«
Župnik je posegel v žep.
„PoIuerie»Poluene je natanko . . ."«
„Ej»Ej, časa veliko j!... Najprej, gospod župnik — saj me pač poznate?"«
„Ne»Ne poznam te!"« je odgovoril župnik z neodločnim glasom in je stresel z glavo. Neznanec se je zasmejal naglas.
»Zakaj pa tajite? Na obrazu se vam pozna, da ste se zlagali! ... Kam pa ste spravili listek, tisti listek; ki je bil v moji suknji?«
glasom in je stresel z glavo. Neznanec se je zasmejal naglas.
»V brevir sem ga spravil!« je odgovoril župnik ponižno.
„Zakaj pa tajite? Na obrazu se vam pozna, da ste se zlagali! . ., Kam pa ste spravili listek, tisti listek; ki je bil v moji suknji?"
»Kaj pa je bilo zapisano tam?«
„V brevir sem ga spravil!" je odgovoril župnik ponižno.
„Kaj pa je bilo zapisano tam?"
Zmirom bolj široko se je smehljal neznanec, oči so mu lezle skupaj in trepalnice so narahlo trepetale.
„Nič»Nič ne vem, kaj je bilo tam napisano!"« je odgovarjal župnik jecljaje in neodločno in je gledal sramežljivo v tla. Neznanec pa je napravil zelo resen obraz in tudi glas njegov je bil nenadoma trd in osoren.
»Tam je bilo napisano ime, ki ste mi ga bili dali pri krstu. Kako se glasi?«
90
gledal sramežljivo v tla. Neznanec pa je napravil zelo resen obraz in tudi glas njegov je bil nenadoma
trd in osoren.
„Tam je bilo napisano ime, ki ste mi ga bili dali pri krstu. Kako se glasi?"
Župnik se je prestrašil in je nekoliko umaknil glavo.
„Kako»Kako si precej jezen! . . . Napisano je bilo Polikarp . . ."«
Neznanec se je nasmehnil prijazno in vsa osornost je izginila iz njegovih oči.
„No»No, glejte, tako se govori! Kdo bi lagal na stara leta, ko ima mladih grehov dovolj? . . . Saj sem vedel, da ste me bili precej spoznali! Ze v tistem trenotku ste me spoznali, ko ste se sklonili v hlevu nad mojim truplom in ste mi pogledali v obraz ... Polikarp vas pozdravlja! ... Roke vam ne ponujam, bilo bi vam mraz; tam zunaj namreč ni toplo ... Samo zategadelj sem prišel, glejte, da vas pozdravim; kaj ni to velika hvaležnost? ...«
v obraz . . . Polikarp vas pozdravlja! . . . Roke vam ne ponujam, bilo bi vam mraz; tam zunaj namreč ni toplo . . . Samo zategadelj sem prišel, glejte, da vas pozdravim; kaj ni to velika hvaležnost? ..."
Župnik se je nekoliko oddahnil.
„No»No, to si že opravil; zdaj pa pojdi!"«
Začudil se je Polikarp, očitaje in zlovoljno je pogledal župnika.
„Kaj»Kaj? Komaj sem prišel, pa me že gonite? O! Ali je to gostoljubnost, prirojena našemu narodu in posebno kranjskim župnikom? Ali so to tista čutila, ki bi jih morali gojiti do Polikarpa? ...«
Ob poslednjih besedah je nekoliko pomežiknil, župnik pa je pogledal v stran in se je v precejšnji zadregi pogladil z dlanjo po stegnu.
in posebno kranjskim župnikom? Ali so to tista čutila, ki bi jih morali gojiti do Polikarpa?..."
»In tudi iz drugih ozirov ni čisto nič mogoče, da bi se kar tako nakratko poslovil. O, gospod župnik, velikokrat bova še govorila, lepo bova še kramljala ...«
91
»Kaj?« se je preplašil župnik. »Ali ni še dovolj? Doklej naj še pijem ta kelih?«
Ob poslednjih besedah je nekoliko pome-žiknil, župnik pa je pogledal v stran in se je v precejšnji zadregi pogladil z dlanjo po stegnu.
„In tudi iz drugih ozirov ni čisto nič mogoče,
da bi se kar tako nakratko poslovil. O, gospod župnik, velikokrat bova še govorila, lepo bova še kramljala ..."
„Kaj?" se je preplašil župnik. „Ali ni še dovolj? Doklej naj še pijem ta kelih?"
Ali po pravici, ali iz hudobne hinavščine je napravil Polikarp zelo žalosten obraz in je očitaje pokimal z glavo.
„Kelih»Kelih torej in trpljenje vam je moja udana ljubezen, gospod župnik? Kako grd in velik greh je pač nehvaležnost! Jaz, gospod župnik, sem prosil le kapljico, majhno kapljico ljubezni, tako udano in s takim upanjem sem prosil kakor kmet dežja, pa mi je nihče ni dodelil. Zdaj pa vam prinašam, ne da bi me bili prosili in čisto zastonj, polno vrečo ljubezni, vi pa: poberi se! ... To ni lepo, gospod župnik, ni lepo!«
Skoro jok je bil v njegovem glasu, župnik pa je prav dobro opazil rahli, komaj vidni posmešek na robu ustnic in razsrdil se je zaradi tako velike hinavščine.
ne da bi me bili prosili in čisto zastonj, polno vrečo ljubezni, vi pa: poberi se! . . . To ni lepo, gospod župnik, ni lepo!"
»Ne boš me sleparil, nič ne misli, da se te bojim! ... Moji lasje so sivi šteti so moji dnevi, zato naj še zgodi, kakor je božja volja ... Niti besedice ti ne verjamem, nisi prišel z ljubeznijo in zelo slabi so tvoji nameni! Vidim že jasno, slutim globoko, da se bliža nezgoda in da ni več daleč tista ura ... Moje srce pa je pripravljeno in nič strahu ni v njem. Zato ti pogledam jasno v obraz: govori, počemu si prišel! Napravi brzo!«
Skoro jok je bil v njegovem glasu, župnik pa je prav dobro opazil rahli, komaj vidni po-smešek na robu ustnic in razsrdil se je zaradi tako velike hinavščine.
„Ne boš me sleparil, nič ne misli, da se te bojim! . . . Moji lasje so sivi šteti so moji dnevi, zato naj še zgodi, kakor je božja volja . . . Niti besedice ti ne verjamem, nisi prišel z ljubeznijo in zelo slabi so tvoji nameni! Vidim že jasno,
92
slutim globoko, da se bliža nezgoda in da ni več daleč.tista ura.,. Moje srce pa je pripravljeno in nič strahu ni v njem. Zato ti pogledam jasno v obraz: govori, počemu si prišel! Napravi brzo!"
Polikarp se je nekoliko začudil, prestrašil pa se ni nič in celo posmešek je ostal na njegovih ustnicah.
„No»No, no, kako ste vzkipeli! Počemu sem pač prišel? Gotovo ne muh lovit, tudi ne iz dolgega časa! Brez vzroka in za šalo bi se človek ne upiral, zakaj presneto trdni so žeblji, jako soliden je kamen! . . ."«
Sklonil se je nekoliko, uprl je pesti ob kolena in je pogledal župniku od blizu v obraz.
»Povejte mi, kaj niste nikoli občutili hrepenenja po meni? Ali se vam nikoli ni zgenilo v srcu, kadar ste se domislili tistih davnih časov ...?«
in je pogledal župniku od blizu v obraz.
„Povejte mi, kaj niste nikoli občutili hrepenenja
po meni? Ali se vam nikoli ni zgenilo v srcu, kadar ste se domislili tistih davnih časov...?"
Župnik je umaknil oči njegovemu pogledu in je iztegnil roko, kakor da bi se branil.
„Minilo»Minilo je, odpuščeno je! Ne zovi tistih časov, umrli so! . . . Pokoril sem se, dokler mi niso osiveli lasje, in Bog je usmiljen ...«
lasje, in Bog je usmiljen ..."
Polikarp kakor da ni slišal.
„.» . . . Tistih davnih časov, ko ste bili še mlad in prijeten fant ... In kako vam je pri srcu, če se domislite tistega vrta za hišo? . . . Senčen vrt; ne od okna ne s ceste ne prodre oko do skrite lope . . . Lep vrt, poln poezije . . . Stopi človek vanj, in če bi bil sam sveti Alojzij, obšlo bi ga kakor hrepenenje po sreči in grehu ... Glejte, meni samemu je legla mehkoba v dušo ...«
93
bi ga kakor hrepenenje po sreči in grehu . . . Glejte, meni samemu je legla mehkoba v dušo . .."
Župnikov obraz se je ves izpremenil; siv je bil in spačen, topo in široko so strmele oči.
„Ali»Ali si zato prišel, hudodelec?"«
Mirno se je nasmehnil Polikarp.
„Zato»Zato sem prišel, gospod župnik .. . Zdaj me pač poznate, čemu me zmerjate s hudodelcem? ... Jaz bi .rad, tako rad, da bi se spominjali, da bi lepo kramljali z mano o tistih lepih, davtiodavno minolih dneh. Brez kesanja in tako veselo, kakor se spominja fant dekleta, ki ga je ljubil mimogrede ... Samo prehitro, ah, tako hitro so minili tisti lepi večeri in spomenik na njih grobu je klavrna karikatura človeka, po imenu Polikarp ...«
Na župnikovem obledelem čelu so se prikazale potne kaplje. Nič več se ni branil, leno so visele roke ob životu.
fant dekleta, ki ga je ljubil mimogrede . . . Samo prehitro, ah, tako hitro so minili tisti lepi večeri in spomenik na njih grobu je klavrna karikatura
»Zdi se mi, da so vam neprijetni ti spomini, Bog vedi zakaj. Da bi bil jaz doživel le eno samo lepo minuto v svojem pustem življenju, nikoli bi je ne pozabil, kakor skrit zaklad bi jo hranil ... No, če vam je neprijetno, ne govoriva! Zdi se mi že tudi, da so odmerjene moje minute, zatorej se pomeniva kar naravnost o stvari ...«
človeka, po imenu Polikarp...."
Na župnik o vem obledelem čelu so se prikazale
potne kaplje. Nič več se ni branil, leno so visele roke ob životu.
„Zdi se mi, da so vam neprijetni ti spomini, Bog vedi zakaj. Da bi bil jaz doživel le eno samo lepo minuto v svojem pustem življenju, nikoli bi je ne pozabil, kakor skrit zaklad bi jo hranil . . . No, če vam je neprijetno, ne govoriva! Zdi se mi že tudi, da so odmerjene moje minute, zatorej se pomeniva kar naravnost o stvari . . ."
Vzravnal se je nekoliko, naslonil se je udobno ter je pričel govoriti z enakomernim, suhoparnim glasom, kakor da bi predaval priučeno istorijo.
»Gospod župnik, moja sveta dolžnost je, da vam poročam vse natanko in po vrsti, kako sem živel in kaj sem dosegel. Mislil sem pač nekdaj in sem čakal, da boste vi sami tako prijazni in boste o priliki vprašali po meni. Jaz ne vem, če bi bila to vaša dolžnost ali ne; resnica je, da se ni zgodilo. Tako sem torej prišel, da vam poročam sam, in prepričan sem, da vas bo moja zgodba prav zelo zanimala ... Pričniva torej! ...«
„Gospod župnik, moja sveta dolžnost je, da vam poročam vse natanko in po vrsti, kako sem
94
živel in kaj sem dosegel. Mislil sem pač nekdaj in sem čakal, da boste vi sami tako prijazni in boste o priliki vprašali po meni. Jaz ne vem, če bi bila to vaša dolžnost ali ne; resnica je, da se ni zgodilo. Tako sem torej prišel, da vam poročam
sam, in prepričan sem, da vas bo moja zgodba prav zelo zanimala . . . Pričniva torej!..."
Poslednjikrat se je vzdramil župnik in se je uprl.
»Čisto nič, o Polikarp, čisto nič me ne zanima tvoja zgodba! Umrla je preteklost in je odpuščena in vse je umrlo z njo. Nič nimaš opravila z mano, ne poznam te in te nisem poznal nikoli!... Nisem jezen, da si prišel, Bog ti odpusti, ampak ne prikaži se več! Bog ti dodeli mir, ti pa ga dodeli drugim!«
„ Čisto nič, o Polikarp, čisto nič me ne zanima
tvoja zgodba! Umrla je preteklost in je odpuščena
in vse je umrlo z njo. Nič nimaš opravila z mano, ne poznam te in te nisem poznal nikoli!... Nisem jezen, da si prišel, Bog ti odpusti, ampak ne prikaži se več! Bog ti dodeli mir, ti pa ga dodeli drugimi"
Skoro surovo se je zasmejal Polikarp.
„Ta»Ta bi bila lepa! S kesanjem,. mislite, da ste opravili vse? Pokore je treba, pokore, gospod župnik! Bog je trdovraten upnik, pravičen sodnik! Odpusti pač grešniku tatu — ampak denar do zadnjega solda nazaj! Ne boste se mu izvili s par molitvicami, s par vzdihi, s pohlevno solzo!. . .. Kar na dan z resnico, gospod župnik, ali ste sami kdaj mislili, da vam je odpuščeno, ali ste upali kdaj, da je madež izbrisan? . . .".«
Župnik je povesil glavo.
»Nikoli, gospod župnik! ... In če to pomislite; moje življenje, tako žalostno vse od začetka, je bilo namerjeno do tega Gilja, do te lepe in sladkosti polne ure — vi pa bi mi jo kratili? O ne, gospod župnik, to sladko čašo mislim izprazniti do dna! In kaj vam je naposled hudega, če takole sedite in poslušate? Naslonite se vendar, udobno sedite!«
„Nikoli, gospod župnik! ... In če to pomislite;
Župnik se je naslonil po zapovedi; Polikarp je pogledal v strop, da bi za silo zbral in uredil poglavja svoje zgodbe ... Škrtnilo, zdrknilo je ob tistem hipu v zvoniku, prestrašil se je Polikarp in se je vzdignil, ozrl se je skozi okno, nato pa je brez slovesa poskočil na vrt. Ropotoma je zaloputil župnik okno za njim ...
moje življenje, tako žalostno vse od začetka, je bilo namerjeno do tega Gilja, do te lepe in
Zjutraj je poslal po ključavničarja in po mizarja in zabila sta vsa okna, ki so držala na vrt. Pregledala in popravila sta vse zapahe in ključavnice na vseh durih, tako da sta izpremenila farovž v močno trdnjavo.
95
Z mrkim pogledom in zlovoljnim obrazom je šel hlapec preko dvorišča in je mrmral; kuharica je jokala in molila, dekla se je napravljala iz hiše.
sladkosti polne ure — vi pa bi mi. jo kratili? O ne, gospod župnik, to sladko čašo mislim izprazniti
Na večer je povabil župnik veselo družbo. Odbila je sedma, odbila osma ura, toda bilo ni nikogar. Miza je bila pogrnjena, lepo razvrščeni so stali kozarci, na dvorišču pa se ni oglasil korak. Ne učitelja Šviligoja ni bilo, ne župana, ne notarja, celo dacarja ne. Prišel je naposled pisar, žejen človek, postal je na dvorišču in se je ozrl proti oknu. Bog vedi, kakšna misel ga je nenadoma obsenčila: okrenil se je urno ter je pobegnil.
do dna! In kaj vam je naposled hudega, če takole sedite in poslušate? Naslonite se vendar, udobno sedite!"
Župnik je čakal in zmirom bolj je rasla bojazen v njegovem srcu.
Župnik se je naslonil po zapovedi; Polikarp je pogledal v strop, da bi za silo zbral in uredil poglavja svoje zgodbe . . . Škrtnilo, zdrknilo je ob tistem hipu v zvoniku, prestrašil se je Polikarp in se je vzdignil, Ozrl se je skozi okno, nato pa je brez slovesa poskočil na vrt. Ropotoma je za-loputil župnik okno za njim . . .
»Kaj sem jim storil, da se me ogibajo? O Bog, tako ostavijo človeka v nesreči samega!«
Zjutraj je poslal po ključavničarja in po mizarja
in zabila sta vsa okna, ki so držala na vrt. Pregledala in popravila sta vse zapahe in ključavnice
na vseh durih, tako da sta izpremenila farovž v močno trdnjavo.
Z mrkim pogledom in zlovoljnim obrazom je šel hlapec preko dvorišča in je mrmral; kuharica
je jokala in molila, dekla se je napravljala iz hiše.
Na večer je povabil župnik veselo družbo. Odbila je sedma, odbila osma ura, toda bilo ni nikogar. Miza je bila pogrnjena, lepo razvrščeni so stali kozarci, na dvorišču pa se ni oglasil korak. Ne učitelja Sviligoja ni bilo, ne župana, ne notarja, celo dacarja ne. Prišel je naposled pisar, žejen človek, postal je na dvorišču in se je ozrl proti oknu. Bog vedi, kakšna misel ga je nenadoma obsenčila: okrenil se je urno ter je pobegnil.
96
Župnik je čakal in zmirom bolj je rasla bojazen
v njegovem srcu.
„Kaj sem jim storil, da se me ogibajo? O Bog, tako ostavijo človeka v nesreči samega!"
VI.
Komaj je odbila polnoč, je potrkalo narahlo na duri. Z uljudnim in veselim obrazom je stopil v sobo Polikarp, sedel je, natočil si je kozarec vina in je pripovedoval:
„Kakšen»Kakšen je bil začetek mojega življenja, ne vem natanko, ampak toliko je gotovo, da je bil zelo klavern. Ob tistem trenotku namreč, ko sem se vzdramil ter opazil na svojo žalost, da sem na svetu, sem bil oblečen v cunje, in kdor se mi je približal, me je pozdravil z brco , . ,.. Spominjam se še, kako sem se vzdramil. Tam na velikem travniku je bilo, za vasjo, in fantje, moji tovariši, so bili žogo. Lep dan je bil in tako se je polastila tudi mene čudna želja; premagal sem bojazen — že takrat je bila bojazen v meni — in stopil sem bliže, da bi se igral z njimi. Ugledajo me komaj — vrišč in trušč, „Hej, Polikarp! Polikarp!«
tudi mene čudna želja; premagal sem bojazen
— že takrat je bila bojazen v meni — in stopil sem bliže, da bi se igral z njimi. Ugledajo me komaj — vrišč in trušč, „Hej, Polikarp! Polikarp!"
Takoj so bili okoli mene in že sem ležal na tleh. „Udari Polikarpa! Udari!" Jaz pa nič prosil, še bolelo me ni posebno. Le mislil sem: „Cemu me bijejo? Kaj sem jim storil?" Takrat sem bil namreč še majhen in neumen. Vstanem
97
7
Takoj so bili okoli mene in že sem ležal na tleh. »Udari Polikarpa! Udari!« Jaz pa nič prosil, še bolelo me ni posebno. Le mislil sem: »Čemu me bijejo? Kaj sem jim storil?« Takrat sem bil namreč še majhen in neumen. Vstanem naposled, pobegnem preko plota, ves obraz razbit in bulast. Pobegnem, bežim, vse preko travnika, preko polja, daleč stran, tako da nisem več videl vasi. Tam sedem, in šele ko sedim, se začnem ves tresti, tako čudno, kakor da bi me kdo stresal z obema rokama. Jokal pa nisem in sem le zmirom mislil: „Čemu»Čemu so planili name, kaj sem jim storil?"« Tako sedim in mislim in nenadoma, kakor po božji milosti, me obsenči spoznanje: „Zato»Zato so planili nate, ker ti je ime Polikarp!"« In takrat sem zajokal; spoznal sem takrat, da sem izobčen za zmirom. Tako, glejte gospod župnik, sem se vzdramil . . .
Zakaj ste me tako hudo kaznovali za svoj greh ? Lepo ste napravili, res: sebi greha sladkost, meni pokoro zanj! Ampak zakaj tako strašno pokoro?
Kaj mi niste mogli vžgati pečata na čelo? Dal bi se morda zabrisati, zakriti s klobukom, z nemarno frizuro! Ime se ne da zabrisati, ne zakriti.
Veste, kaj mi je prišlo nekoč na misel ? Da bi ga izgubil, vrgel mimogrede v vodo, ali da bi ga prilepil morda celo komu drugemu. Zato sem ga napisal na papir . . . Ali to se drži človeka kakor senca. Vse sem poskusil, da bi se ga iznebil — brez uspeha. SelŠel sem nekoč, ne vem kam, in sem došel berača, z eno boso nogo, drugo v cunje zavito. Lačen je bil, pa mu dam poslednjo dese-ticodesetico in ga naprosim, da bi menjal ime z menoj. Ime mu je bilo Jakob — kako blagoglasno, sladko ime! Pa me pogleda postrani, povpraša po imenu; ozrem se v tla, ker me je bilo sram, in mu odgovorim natihoma. Takoj mi vrže desetico pred noge in se okrene od mene z velikim zaničevanjem ... Še pes, mislim, da bi me oblajal, če bi mu ponudil kaj takega; in nekateri psi imajo tako lepa imena! ...
Mislite morda, da bi se dalo kaj napraviti z značajem, da bi čednosten človek tudi z najbolj neusmiljenim imenom za silo izhajal? O zmota! Vedeli ste v svojem srcu, kaj ste storili! Kako sem si iskreno želel, da bi bil šepav, grbast, kakorkoli spačen! Sladko bi mi bilo življenje! Pope je bil grbec, Byron je šepal ... Pa recimo, da bi bilo Bvronu ime Polikarp! ...
98
Končano je zdaj, dopolnjena je poslednja štacija, ves kelih je izpraznjen! ... Zdi se mi, gospod župnik, da sem bil rojen za liričnega pesnika.
ozrem se v tla, ker me je bilo sram, in mu odgovorim
Vem, da je to opravilo najnižji klin na lestvici človeške družbe, ampak na lestvici je človek še zmirom. Zdaj pa pomislite, da bi brenkal Polikarp na srebrno liro, da bi Polikarp vzdihoval ob mesečini, da bi sanjale o Polikarpu sladkooke device! ... Ampak to je posebna stvar, o devicah namreč ...
natihoma. Takoj mi vrže desetico pred noge in se okrene od mene z velikim zaničevanjem
Čudovito nežni so bili moji čuti in iz te nežnosti se je porodila bojazen. Bal se nisem samo ljudi; sram me je bilo celo in strah, če sem šel mimo živega polja, preko vriskajočega travnika; in klonil sem glavo ter se nisem upal ozreti, kadar me je vodila pot skozi gozd. Tako so pač hodili izobčenci, prodani narodu v zasmeh in zaničevanje ... Pa sem ostavil vas, polje in travnike in sam ne vem, kako sem prišel v mesto.
... Se pes, mislim, da bi me oblajal, če bi mu ponudil kaj takega; in nekateri psi imajo tako lepa imena!. . .
Ob tistem času je bilo, da sem se zaljubil. Dekle ni bilo lepo, Bog varuj! Kozava je bila, nosek je imela nekoliko privihan in tako drobna in nežna je bila, da bi jo spravil brez težave pod suknjo. Premagale so me njene oči, zato ker se mi je zdelo, da gleda iz njih mnogo blagosti in usmiljenja. Čudni so bili tisti dnevi, polni strahu in upanja, in vendar so bili najlepši dnevi mojega življenja. Ah, kako hitro so minili! ... Rada me je imela in sladko se je nasmejala, kadar sem jo nagovoril. »Pa zakaj,« me je vprašala, »zakaj mi ne poveš svojega imena? Saj ne vem, kako bi te klicala!« — »No, zgodi se,« pomislim, »kakor je božja volja!« — Srce pa se mi je stiskalo zmirom bolj in v grlu me je dušilo, tako da nisem mogel izpregovoriti. »Ali bi se zlagal?« mi je šinilo mahoma v glavo. »Pa čemu bi lagal, naposled pride itak na dan in sramota bi bila dvojna!«... Tako sem se namenil, da ji povem resnico. Govoril sem prav potihoma, šepetaje, ker sem v svoji neumnosti mislil, da na tak način vsaj nekoliko zabrišem, ublažim sramoto. »Glej, ne bodi huda, zgodila se mi je nesreča ob rojstvu. Pri nas namreč, v tistem kraju, kjer sem se rodil« — tako sem jo sleparil! — »v tistem kraju imajo ljudje čudno navado, da krstijo otroke na imena malo znanih svetnikov. To pa zategadelj, da bi tisti patroni, ki drugače nimajo veliko opravila, malo bolj skrbeli in se brigali za svoje varovance. Meni, na priliko, meni je ime Polikarp ...« Poslušala je, videla je mojo veliko zadrego, nato ni govorila več besede vso pot in tudi jaz sem molčal. Čez tri dni sem jo srečal, ko je šla s čokatim človekom, ki jo je objemal okoli pasu. Še ozrla se ni name ...
Mislite morda, da bi se dalo kaj napraviti z značajem, da bi čednosten človek tudi z najbolj neusmiljenim imenom za silo izhajal? O zmota! Vedeli ste v svojem srcu, kaj ste storili! Kako sem si iskreno želel, da bi bil šepav, grbast, kakorkoli
Nato je šlo z mano še celo navzdol. Spoznal sem, da bi bil brezkoristen vsak napor; zato se nisem upiral več in edina moja skrb je bila, da bi se kolikor mogoče ognil zaničevanju. Tudi to je bilo težko! Plah in neroden, kakor sem bil, sem se neprestano zadeval s komolcem ob poštene ljudi, tudi tam, kjer bi čisto nič ne bilo treba. Nerodnost je izvirala iz plahosti, kakor plahost iz tenkočutnosti. Prepričan sem: če bi romal po puščavi in en sam človek še poleg mene, gotovo bi se zadel obenj, čisto gotovo bi se sprl z njim. To se pravi, dobil bi brco od njega. Zdaj je konec teh reči, zdaj se smejem, kakor se reže veselo vsi mrtveci; že vedo zakaj ... Takrat pa mi ni bilo do smeha in brez sramu lahko povem, da. sem jokal časih kakor ženska.
spačen! Sladko bi mi bilo življenje! Pope je bil grbec, Byron je šepal ... Pa recimo, da bi bilo Bvronu ime Polikarp! . . .
Pa ne mislite, da sem jokal zaradi udarcev! Ko sem bil še doma, v svoji ljubeznivi rojstni vasi in so me preganjali od kmeta do kmeta, je bilo moje telo vse marogasto; nisem se zmenil veliko, dasi je časih skelelo, če sem se obrnil na postelji. Ne udarec — beseda je glavno, pogled! »Na, Polikarp, pankrt!« To je bilo, dragi gospod župnik! Držalo se me je nekaj, prilepljeno je bilo name kakor krpa in zaradi tiste krpe vsa nadloga na svetu! ... Nekega dne zapazim, da stojim, na cesti ves razcapan, napol bos, neobrit in nepočesan in lačen. »No,« si mislim, »če si že na cesti, pa hajd!« In sem se napotil in sem romal do konca. Najprej brez posebnega namena, največ zategadelj, da bi se izognil ljudem. Zgodilo se je časih, da so me pobrali na cesti ter me priprli za par dni, pozneje celo za par tednov. Ustavi me orožnik, povpraša me po imenu. »Polikarp!« — »Ah, glejte, Polikarp!« in mi položi težko roko na ramo. »Kaj ne bi malo z mano, Polikarp?« — V zaporih sem se seznanil z različnimi ljudmi, z vagabundi in tatovi. -Komaj sem jim povedal svoje ime, so se me zaničevaje in osorno ogibali, časih pa so me korenito pretepli. Bog vedi, hudodelci so bili in malopridneži, pa bi bil od srca vesel in hvaležen, da bi me bili pozdravili prijazno, sprejeli me v svojo sredo ...
Končano je zdaj, dopolnjena je poslednja štacija, ves kelih .je izpraznjen! . . . Zdi se mi, gospod župnik, da sem bil. rojen za liričnega pesnika.
Romal sem, romal, in polagoma se je porajala v mojem srcu lepa misel. »Odkod vse zlo?« sem premišljeval. »Kdo je tisti, ki mi je bil prilepil umazano krpo na hrbet? Če bi ga poiskal?« In ko je dozorela misel v mojem srcu, sem se napotil proti ravnemu cilju. O, dolga je bila pot, gospod župnik, dolga in polna težav! Omagoval sem že časih, bilo mi je že pri srcu, da bi legel kam in počakal smrti. Toda čudovita moč je v človeku, ki ima pred sabo tako krasen cilj. Čudovita moč in bister razum. »Mati,« sem si mislil, »ubogo dekle, me ni kaznovalo; umrla je ubožica, od same žalosti morda. Tudi oče me ni kaznoval, klatil se je ob tistem času bogvekod ...« Tedaj pa se mi je nenadoma zasvetilo, kakor božje razodetje je prišlo v mojo dušo in videl sem vso preteklost, kakor v knjigi napisano. »No, poiščem torej tistega kujona, pobaram ga, kako in kaj!« ... Tako se namenim ter se napravim; lepi jesenski dnevi so bili takrat in prijetna je bila pot. Na čevljih ni bilo več podplatov, suknjo sem izgubljal kosoma, brada mi je rasla. In vendar mi je bila pot tako lahka in veselo sem žvižgal. Zakaj imeniten je bil moj cilj ...
Vem, da je to opravilo najnižji klin na lestvici človeške družbe, ampak na lestvici je človek še zmirom. Zdaj pa pomislite, da bi brenkal Polikarp na srebrno liro, da bi Polikarp vzdihoval ob mesečini,
Ob vsej radosti pa sem bil pozabil popolnoma, da sem lačen in žejen; tako sem bil navajen teh nadlog. Že se je mračilo, ko ugledam vas tam daleč pod hribom. »Da bi le do tja še prišel; usmili se, Bog!« Noge so mi namreč že zelo omahovale in vsakih deset korakov sem sedel na kanton. Trepalnice so mi lezle, truden sem bil in bal sem se, da zadremljem ob cesti. Tako sem se le opotekal dalje in ženska, ki me je srečala, se je razjezila nad menoj: »Pijanec! Klada! Bos je in raztrgan, pa se napije po nečloveško!« Debela starka je bila; šla je dalje, v naročju pa je imela otroka, novokrščenega, z belim prtom pogrnjenega ... Komaj pol ure je bilo morda do vasi, jaz pa sem romal dolge ure, do svete polnoči.
da bi sanjale o Polikarpu sladkooke device!
Zanašale so me pijane noge iz jarka v jarek, pa sem se le zmirom izkobacal. Dobro je še bilo, da je pihal rahel veter — tako me je gnal po cesti, kakor kos papirja, na to stran, na ono stran, ostavil me je nekaj časa na tleh ter me je spet vzdignil ... Naposled pa sem le prišel; sam angel varuh me je vodil za roko po pravi poti. Prišel sem in sem odprl duri in sem bil vaš gost, gospod župnik ...«
. . . Ampak to je posebna stvar, o devicah namreč . . .
Čudovito nežni so bili moji čuti in iz te nežnosti se je porodila bojazen. Bal se nisem samo ljudi; sram me je bilo celo in strah, če sem šel mimo živega polja, preko vriskajočega travnika; in klonil sem glavo ter se nisem upal ozreti, kadar
99
7«
me je vodila pot skozi gozd. Tako so pač hodili izobčenci, prodani narodu v zasmeh in zaničevanje
... Pa sem ostavil vas, polje in travnike in sam ne vem, kako sem prišel v mesto.
Ob tistem času je bilo, da sem se zaljubil. Dekle ni bilo lepo, Bog varuj! Kozava je bila, nosek je imeia nekoliko privihan in tako drobna in nežna je bila, da bi jo spravil brez težave pod suknjo. Premagale so me njene oči, zato ker se mi je zdelo, da gleda iz njih mnogo blagosti in usmiljenja. Čudni so bili tisti dnevi, polni strahu in upanja, in vendar so bili najlepši dnevi mojega življenja. Ah, kako hitro so minili! . . . Rada me je imela in sladko se je nasmejala, kadar sem jo nagovoril. „Pa zakaj," me je vprašala, „zakaj mi ne poveš svojega imena? Saj ne vem, kako bi te klicala!" — „No, zgodi se," pomislim, „kakor je božja volja!" — Srce pa se mi je stiskalo zmirom bolj in v grlu me je dušilo, tako da nisem mogel izpregovoriti. „Ali bi se zlagal?" mi je šinilo mahoma v glavo. „Pa čemu bi lagal, naposled pride itak na dan in sramota bi bila dvojna!"... Tako sem se namenil, da ji povem resnico. Govoril
sem prav potihoma, šepetaje, ker sem v svoji neumnosti mislil, da na tak način vsaj nekoliko zabrišem, ublažim sramoto, „Glej, ne bodi huda, zgodila se mi je nesreča ob rojstvu. Pri nas namreč, v tistem kraju, kjer sem se rodil" — tako sem jo sleparil! — „v tistem kraju imajo ljudje čudno navado, da krstijo otroke na imena
100
malo znanih svetnikov. To pa zategadelj, da bi tisti patrom ki drugače nimajo veliko opravila, malo bolj skrbeli in se brigali za. svoje varovance. Meni, na priliko, meni je ime Polikarp . . ."Poslušala
je, videla je mojo veliko zadrego, nato ni govorila več besede vso pot in tudi jaz sem molčal. Čez tri dni sem jo srečal, ko je šla s čokatim človekom, ki jo je objemal okoli pasu. Se ozrla se ni name . . .
Nato je šlo z mano še celo navzdol. Spoznal sem, da bi bil brezkoristen vsak napor; zato se nisem upiral več in edina moja skrb je bila, da bi se kolikor mogoče ognil zaničevanju. Tudi to je bilo težko! Plah m neroden, kakor sem bil, sem se neprestano zadeval s komolcem ob poštene
ljudi, tudi tam, kjer bi čisto nič ne bilo treba. Nerodnost je izvirala iz plahosti, kakor plahost iz tenkočutnosti. Prepričan sem: če bi romal po puščavi in en sam človek še poleg mene, gotovo bi se zadel obenj, čisto gotovo bi se spri z njim. To se pravi, dobil bi brco od njega. Zdaj je konec teh reči, zdaj se smejem, kakor se reže veselo vsi mrtveci; že vedo zakaj... Takrat pa mi ni bilo do smeha in brez sramu lahko povem, da. sem jokal časih kakor ženska.
Pa ne mislite, da sem jokal zaradi udarcev! Ko sem bil še doma, v svoji ljubeznivi rojstni vasi in so me preganjali od kmeta do kmeta, je bilo moje telo vse marogasto; nisem se zmenil veliko, dasi je' časih skelelo, če sem se obrnil na
101
postelji. Ne udarec — beseda je glavno, pogled! „Na, Polikarp, pankrt!" To je bilo, dragi gospod župnik! Držalo se me je nekajy prilepljeno je bilo name kakor krpa in zaradi tiste krpe vsa nadloga na svetu!.. . Nekega dne zapazim, da stojim, na cesti ves razcapan, napol bos, neobrit in nepo-česan in lačen. „No," si mislim, „če si že na cesti, pa hajd!" In sem se napotil in sem romal do konca. Najprej brez posebnega namena, največ zategadelj, da bi se izognil ljudem. Zgodilo se je časih, da so me pobrali na cesti ter me priprli za par dni, pozneje celo za par tednov. Ustavi me orožnik, povpraša me po imenu. „Polikarp!" — „Ah, glejte, Polikarp!" in mi položi težko roko na ramo. „Kaj ne bi malo z mano, Polikarp?" — V zaporih sem se seznanil z različnimi ljudmi, z vagabundi in tatovi. -Komaj sem jim povedal svoje ime, so se me zaničevaje in osorno ogibali, časih pa so me korenito pretepli. Bog vedi, hudodelci
so bili in malopridneži, pa bi bil od srca vesel in hvaležen, da bi me bili pozdravili prijazno,
sprejeli me v svojo sredo . . .
Romal sem, romal, in polagoma se je porajala
v mojem srcu lepa misel. „Odkod vse zlo?" sem premišljeval. „Kdo je tisti, ki mi je bil prilepil
umazano krpo na hrbet? Če bi ga poiskal?" In ko je dozorela misel v mojem srcu, sem se napotil proti ravnemu cilju. O, dolga je bila pot, gospod župnik, dolga in polna težav! Omagoval sem že časih, bilo mi je že pri srcu, da bi legel
102
kam in pctčakal smrti. Toda čudovita moč je v človeku, ki ima pred sabo tako krasen cilj. Čudovita
moč in bister razum. ,Mati," sem si mislil, ubogo dekle, me ni kaznovalo; umrla je ubožica, od same žalosti morda. Tudi oče me ni kaznoval, klatil se je ob tistem času bogvekod ..." Tedaj pa se mi je nenadoma zasvetilo, kakor božje razodetje
je prišlo v mojo dušo in videl sem vso preteklost, kakor v knjigi napisano. „No, poiščem torej tistega kujona, pobaram ga, kako in .kaj!" ... Tako se namenim ter se napravim; lepi jesenski dnevi so bili takrat in prijetna je bila pot. Na čevljih ni bilo več podplatov, suknjo sem izgubljal
kosoma, brada mi je rasla. In vendar mi je bila pot tako lahka in veselo sem žvižgal. Zakaj imeniten je bil moj cilj . . .
Ob vsej radosti pa sem bil pozabil popolnoma,
da sem lačen in žejen; tako sem bil navajen
teh nadlog. Že se je mračilo, ko ugledam vas tam daleč pod hribom. „Da bi le do tja še prišel; usmili se, Bog!" Noge so mi namreč že zelo omahovale in vsakih deset korakov sem sedel na kanton. Trepalnice so mi lezle, truden sem bil in bal sem se, da zadremljem ob cesti. Tako sem se le opotekal dalje in ženska, ki me je srečala, se je razjezila nad menoj: „Pijanec! Klada! Bos je in raztrgan, pa se napije po nečloveško!" Debela
starka je bila; šla je dalje, v naročju pa je imela otroka, novokrščenega, z belim prtom pogrnjenega
,, . Komaj pol ure je bilo morda do
103
vasi, jaz pa sem romal dolge ure, do svete polnoči.
Zanašale so me pijane noge iz jarka v jarek, pa sem se le zmirom izkobacal. Dobro je še bilo, da je pihal rahel veter — tako me je gnal po cesti, kakor kos papirja, na to stran, na ono stran, ostavil me je nekaj časa na tleh ter me je spet vzdignil . . . Naposled pa sem le prišel; sam angel varuh me je vodil za roko po pravi poti. Prišel sem in sem odprl duri in sem bil vaš gost, gospod župnik . . ,"
Tako je pripovedoval Polikarp. Nekoliko utrudila ga je dolga zgodba, obrisal si je z robcem čelo in lica ter si oplaknil usta z dolgim požirkom.
»Zdaj se vam gotovo že nekaj zdi, kakšno imenitno opravilo me je bilo spravilo na tako težavno pot. Ni vam treba prebledeti, gospod župnik, nič hudega ni bilo! Kaj bi vam mogel vzeti? Malo ur vam je še prisojenih, čemu bi vam jih kratil? Ne, vzeti vam ne morem ničesar, pač pa vam lahko dam nekaj dragocenega. Nekaj dragocenega, gospod župnik, sem vam bil prinesel seboj od svojega dolgega romanja ..."«
Mirno je sedel župnik, preslišal ni besede, toda ni se zganil, ni trenil z očesom. Ko je umolknil Polikarp, je nagnil župnik glavo in je zavzdihnil iz dna duše.
„Zgodi»Zgodi se po božji zapovedi I"!« Polikarp pa se je nasmehnil neusmiljeno.
104
„Gospod župnik, svoje ime sem vam prinesel.
Sami ste mi ga bili dali, vzemite ga! Cisto nepokvarjeno je še, prav nič obrabljeno, nič umazano
»Gospod župnik, svoje ime sem vam prinesel. Sami ste mi ga bili dali, vzemite ga! Čisto nepokvarjeno je še, prav nič obrabljeno, nič umazano ...«
. . ."
Župnik je sklenil roke kakor v molitev.
»Milost!«
„Eh»Eh, kaj!"« se je zasmejal Polikarp. „Saj je čisto pošteno ime, čisto krščansko ime in Polikarp je bil velik svetnik! . . . Saj ga imate še v bre-virjubrevirju, v brevir ste ga bili vteknili! Le poglejte, preberite, kako lepo se glasi!"«
Župnik je izvlekel iz suknje brevir in v bre-virjubrevirju je bil listek. Vzel ga je narahlo v roko, samo s palcem in kazalcem ter ga je ponudil preko mize Polikarpu.
„Zares»Zares, jako lepo ime je! Glej, toliko časa si ga nosil, zakaj pa se ga zdaj braniš ? Saj ti je čisto vseeno! Polikarp ali Franc — kaj je ime? Na, pa pojdi v miru!"«
Polikarp je vzdignil obedve roki ter se je daleč odmaknil.
„0»0, gospod župnik, o, kako ste ljubeznivi! Le obdržite ime! Vam ga izročam, hranite ga in ga čuvajte! . . ,. Kaj pravite? Lepa krpa — poda se, takole na hrbtu prilepljena!"«
In se je smejal hudobno.
„0»0, da bi vedeli, gospod župnik, kako lahko mi je zdaj pri srcu! In vendar je žalostno, če je vesel človek šele po smrti! Kaj bi dal, da sem doživel le eno samo lepo uro, vsaj minuto! Zakaj ta posmrtna radost je kakor drevo brez sence, kakor pesem brez zvokov„ kakor, recimo, človek brez imena ... No, boljše tako nego nikakor!«
Poslednji up se je vzdignil v srcu župnikovem.
105
»Ampak glej, kako boš zdaj brez imena? Kaj te ne bo nič sram? Vsi drugi, ki leže tam, imajo imena, lepa poštena imena — ti pa kakor nevernik! ...«
doživel le eno samo lepo uro, vsaj minuto! Zakaj ta posmrtna radost je kakor drevo brez sence, kakor pesem brez zvokov„ kakor, recimo, človek brez imena . . . No, boljše tako nego nikakor!"
Poslednji up se je vzdignil v srcu župni-kovem.
„Ampak glej, kako boš zdaj brez imena? Kaj te ne bo nič sram? Vsi drugi, ki leže tam, imajo imena, lepa poštena imena — ti pa kakor nevernik! ..."
Premeteno se je nasmehnil Polikarp.
„Ali»Ali mislite, da sem bil tako neroden? Poglejte no malo, gospod župnik, ozrite se — kje pa je vaše ime?«
Silno se je prestrašil župnik. Poskočil je, ves se je tresel in noge so se mu opletale. Listal je najprej po brevirju, nato je pretipal suknjo, telovnik, preiskal je vso sobo in pogledal je tudi v krstni list — imena ni bilo ... Vzdignil je roke, prijel se je za glavo in je zajokal naglas.
no malo, gospod župnik, ozrite se — kje pa je vaše ime?"
»Ukradel si mi ime, vrni ga!«
Silno se je prestrašil župnik. Poskočil je, ves se je tresel in noge so se mu opletale. Listal je najprej po brevirju, nato je pretipal suknjo, telovnik, preiskal je vso sobo in pogledal je tudi v krstni list — imena ni bilo . . . Vzdignil je roke, prijel se je za glavo in je zajokal naglas.
„ Ukradel si mi ime, vrni gaj"
Polikarp se je smejal krohotoma.
„Kaj»Kaj? Ali nimate imena? Saj sem vam ga bil prinesel — lepo, blagozvočno, še čisto ne-obrabljenoneobrabljeno ime! Tu leži, na mizi!"«
Župnika je minila vsa bojazen; udaril je s pestjo po mizi in je kričal.
„Ime»Ime daj sem! Moje staro, pošteno ime! Ali te ni sram, da kradeš še po smrti? Daj sem!"«
106
Ne jok ne srd ni ganil Polikarpa. Vstal je izza mize, privihal si je ovratnik, ker je bilo hladno zunaj in se je odpravljal.
„Kaj»Kaj? Šel bi zdaj?"« je kričal župnik. „Tako»Tako ne pojdeš! Ime mi vrni, drugače ne pojdeš!"«
Videl je škodoželjni, brezčutni Polikarpov obraz. Spoznal je, da izgrda ne opravi ničesar, in zato je govoril tišje, prosil je.
„Nikoli»Nikoli ti nisem nič hudega storil, nikoli te nisem žalil! Glej, usmili se starca, ki stoji že ob grobu! Zakaj bi mi zagrenil te maloštevilne zadnje ure? CeČe hočeš, postavim ti spomenik na grob, lep spomenik od mramorja; tudi rož ti nasadim na gomilo in ograjo napravim okoli . . . Daj, vrni mi ime!"«
Polikarp je stal ob durih in ni izpregovoril besede; miren in hladen je bil njegov obraz. Župnik se je približal z omahujočimi koraki, sklenil je roke in je pokleknil.
„Daj»Daj, vrni mi ime!"«
Zapihal je lahen veter, brez šuma so se duri odprle in zaprle.
Trudoma je vstal župnik, opotekel se je k mizi.
„Kakor»Kakor je tvoja volja, o Gospod!"«
Težko sopeč in z velikim naporom si je slekel suknjo; nato je poiskal šivanko in nit in si je prisil na suknjo listek. Roka se mu je tresla, solze so padale na suknjo. Naposled je bil listek prišit, prav na hrbtu, umazani krpi. podoben.
Težko sopeč in z velikim naporom si je slekel suknjo; nato je poiskal šivanko in nit in si je prisil na suknjo listek. Roka se mu je tresla, solze so padale na suknjo. Naposled je bil listek prišit, prav na hrbtu, umazani krpi podoben.
107
„Hudo»Hudo si me kaznoval, o Bog, toda veliki so moji grehi in sodba je tvoja I"!«
Oblekel je suknjo, pokleknil je in je prečul vso noč v solzah in v molitvi.
|
