Brezbožnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Brezbožnik | poglavje= | avtor= Matija Valjavec | opombe= | obdelano=1 | spisano=1855 | vir= Pesmi. Zložil Matija Kračmánov...
 
Ewa (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 8:
| obdelano=1
| spisano=1855
| vir= Pesmi. Zložil Matija Kračmánov. Ljubljana: Giontini; prefotografiral Matjaž Zaplotnik, na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/valjavec_pesmi2/index.html postavil M. Hladnik. ureja eva mraz
}} {{v delu}}
}}
 
==Brezbožnik.==
 
<poem>Na jasnem nebu luna plava,
Pošilja luč na vse straní,
Vse vé kaj se pod njo godí,
Skrivnosti nočne pregledava.
Ona je solnce mračnih tic,
Budivka tihokrile sove,
Sprimljavka vkánljivih lesíc;
Volkovom kaže dobre love,
Iz gojzdnih vabi jih temníc.
Ona je fantov sprimljevavka,
Razsvitlja jim do ljubih pot.
Ona dobí vsak skriven kot,
Je bistrogleda zalez`vavka.
Ona prihaja v spávnice,
Pokojnim ne storí nemira,
Čez tih obraz na tihem gre,
In zlatih sanj mu ne podira.
Al strašna zá nj ki je zločést,
Ki očitávo íma vest!
 
Plahototvorna na nj pogleda;
Pobegne san; on se zbudi,
Pred njega plašnim očmi
Pošast nezemeljska stoji,
In va nj zija prikazen bleda.
Strah dvigne k višku mu lase,
On zameži, oči zakrije,
Al vidi se pošast meže,
In pot mrtvaški ga oblije.
Ona razločka ne pozna,
Zahaja v koče in palače,
Pripravljen tisti svit ima
Za bogatine kot berače;
Ona po nebu gre počas
Svoj pot čez mesto in čez vas.
 
Poglej jo! izza gojzda plava,
Umika senca se na stran,
Počas meni se te postava,
Tišči jo v les, osvita plan.
Posije zdaj na streho koče,
In k oknu leze od ondot,
Al skozi nj iti ni mogoče,
Sestrica jej zastopi pot;
Na sredi mize luč je bila,
Voščena sveča je svetila,
Voščena sveča je žegnana,
Pri sveči pa v naj prvi bliži
Odrešenik razpet na križi,
 
Pod križem mati žalostna.
Okoli na klopeh sedijo
Tik eden drugega možje,
Vsi modro, resno se drže,
Manj govorijo kot molčijo.
Med njimi hišni gospodar
Ko nem ne govori besede,
V obraz rdi zdaj k` ognja žar,
In zdaj ko zid so lica blede;
In kedar k višku se zravna,
Z životom se do stropa stegne,
In mu oko pod klop na tla
Al pa na steno v stran pobegne –
Sekira tam leži na tleh,
Tu risanca na steni visi –
Ko ustnici tedaj nasmeh
Okroži v strašnem mu obrisi,
Da groznega bolj vidil nisi,
Ko plam zablisne mu v očeh
Kot blisk iz črnega oblaka;
Možem zdrgeče žila vsaka,
Obrne v njega vsak oko
In pazno, kaj počel bo, gleda,
In vse obhaja groza bleda,
Pripravlja v brambo vsak roko.
Oni sosedje so, vaščani,
Prišli so stražit ga nocoj
Da v boli dušni jim neznani
Ne storil kaj bi nad seboj;
 
Prišli so ker je k njim po dnevi
Postavljat hodil so rekoč:
Nobena več ne prejde noč
In bom otet pozemski revi.
Sicer bi mislili da šali,
Al danes teden tega dne
Prigodki pred očmi vstali
In šale blizu ne puste.
 
Po noči bilo. Vse pokojno.
Le vode šum, koles ropot
Tihoto krati neprestojno
In sove kdaj pa kdaj vofot.
Počiva vse. V nobeni hiši
Ni luči več. Vse mirno spi.
Le v oštarii luč gori,
In govorica tam se sliši;
On je. Žganje pred njim stoji,
peklenskega studenca vir
če vnapak rabo ga obrača.
On sam. K pokoju šel oštir
In ž njim družina vsa domača.
Da mirno šel domu bi bil
Zastonj ga ja oštir napravljal,
Ga nagovarjal in svaril,
Al on se bolj in bolj je vstavljal;
Na zadnje reče mu tako
Besede strašne za uho;
Al si tak slabega spomina
 
Da za prisego več ne veš?
Razdreti jo brezskrbno smeš?
Brez zlega biti meniš čina?
Bila je pozna, trda noč,
Pri tejle mizi ste sedeli,
Odpraviti vas ni b`lo moč,
Žganja ste le in le želeli;
Jaz dal ga nisem piti več,
Tedaj si v jezi ti goreč
Boga tu gori strgal preč,
Na sredo mize ga postavil,
In luč na vsako stran prižgal,
Kakor za sodbo red napravil,
Klobuk počasno z glave djal,
Povzdignil k višku to desnico,
Odprl tri prste govoreč:
»Nebesa, čujte ve resnico,
Pa v ognju ti pekel plameč;
Prisegam pri sveti trojici,
Prisegam pri Marii d`vici,
Pri angeljcih, pri vseh svetnikih,
In pri vseh božjih pomočnikih:
Če kdaj še stopi noga moja
V to hišo, čez te hiše prag,
Odpri, pekel, se luknja tvoja,
Prederi žveplomorje vrag,
Po me naj pride vas brez broja,
Prevzemi čez me ti oblast
Peklenska smolnata pošast
 
V podobi studnega pozoja,
In živega me v žveplo treši,
In božja milost me ne reši!«
Ti si prisegal, se rotil,
Nam so lasje po koncu stali,
Ti sam si mrzel pot potil,
Tovariši tvoji so zbešali,
Prisegal si, prisegši šel,
Prisego čule so nebesa
Prisego slišal je pekel,
Pekel ni gluhega ušesa,
In lej! minil je kratek čas,
Kaj mar ti? ti si spet pri nas.
 
Končal oštir in šel k pokoju,
Sam hlapec še pri njem sedi.
Preplašen ves, un ves je v znoju,
Po čelu se mu pot cedi,
Al trma dam ga ne pusti.
Oko se plašno mu obrača,
Plah se in tje divja ozir;
On plen, vesti je zle igrača,
Notranji ga ves pekli prepir,
Prešel iz srca mu je mir,
Va nj zlezla nepokojna kača.
Po glavi roji mu prisega,
On čuti breme, greha zlost,
Oh nič več duh njegov ni prost,
On sebi sam je skor nadlega,
 
Notranjost mu je sam razpor,
In um z brezumom bije bor,
In lastni šum ga plaši, bega,
Možgane vnema mu priega.
 
Enajst udari. Piš nastane,
Zatuli zunaj ljut vihar,
Zdrobi se okno; v hišo plane
Mrtvaške tice grozen par,
Uhoglušiven zvizv zaokroži,
Da kar ušesa preleti,
Prešine groza vse kosti,
In stropa mrzel pot po koži;
Va nj zaleti se, zavofoče,
Od njega pade in zakroče,
Tje v drugo okno sfrfota,
Klinglin! po tleh črep zaropoče,
In odletela sta oba.
In on kleči na sredi hiše,
Od njega kaplja pot krvav,
On ves trepeče naglo diše,
Pogled njegov – izraz zmešnjav.
Roke v kup sklenjene drži,
Oči zatiska in meži;
Odpira usta, z žnabli miga,
In nerazumljivo momlja,
Z zobmi, s čeljustjo šklemfeta,
In sem in tje mu brada šviga
On molil rad bi al ne zna.
 
On molil ni; saj ni l`lo treba;
Čemu? ni v dobro in ni v kvar
Vse eno solnce sije z neba,
Al molimo al pa nikar.
Kleči. On klečal ni že davno,
Čemu koleni bi pestil?
Oblak na polje bo dežil
Al krči se al drži ravno.
On trepeta. Duhovna prosi.
Sicer mu mašnik ni bil mar:
»Kaj čem jaz ž njim, kaj z mano far?
Brez farja tud se dobro kosi.«
Cerkovnik brani se, ne gre
O polnoči po tolažnika,
On šel bi po nj že za bolnika,
Al zdravemu se odpove.
 
»Hu, grabi me!« zavpije strašno.
Lasovi vsem se zgrebene,
Kaj bi počel, noben ne ve, -
Molčijo, gledajo vsi plašno.
On tuli kakor divja zver;
»Hu, grabi me!« rjove,
Rjove, tuli v eno mer,
»Hu, grabi me!« rjove.
Kdo grabi te? – »Oni, oni!
Vse črne jih krog mene skače,
Iz gobcov ogenj jim plami,
V me švigajo ognjene kače.
 
Hu, »naš si, naš si« zvizdajo,
Napinjajo strašno trebuhe,
Od vseh strani ugrizajo,
As as! strupeno pikajo,
Njih zvizdav sič gluši mi sluhe.
Uhu kako kako reže!
Kak črni so se vsedli v kote!
Ti naš si naš, prišli smo po te
Na tvoj klic! hu, gorje, gorje!«
Bili duhovi so mu prazne,
Otročjih čenče marnovanj,
Ni v hude ver`val ne v prijazne,
Nebes ne pekla ni b`lo za`nj;
Kaj grabi ga, reži zdaj va`nj?
On tuli z groznim rjovenjem,
In »naš si« vpiti ne neha,
Sosede zbudil je s tulenjem,
Prišli so v kup; vse strah ima.
Oni ne vidijo ne duha
In ne strahov; za kačji sič
Uho njegovo nima sluha,
Kar kaže on, za nje je nič.
Pa vendar se jim grebene,
Jim k višku vstajajo lasje.
Prižgali žegnane so sveče,
Prinesli žegnano vodo,
Škropili ga, pojili ž njo,
Al on le tuli in tropeče,
In žnabli trdo v kup drži,
 
Ko mu dajejo vode piti;
»Nikar! on žuga v me skočiti,
On kar po vodi v me tišči!«
»Hun, naš si, naš si, naša žrtev!«
Zatulil, zgrudil se ko mrtev.
Ki priča so, se križajo,
Po vsem životu trepetajo,
Plašno se k njemu bližajo,
Po koncu ga ravnajo.
Ni v njem več znamenja živlenja,
Omahne glava mu na stran,
Iz udov zginil gib in gan,
Roke, noge, - plen otrpnjenja,
V popolno padel nezavest.
Le tu leži – podoba strašna!
Ki vidi – dober al zločest –
Oba je strah; tako je plašna!
In tak leži, da dan posile,
Da solnce mu zavednost da,
Nazaj mu brihtnost pripelja,
Al um od zdaj le mrak mu krije.
Ko mine dan in pride noč
In predpolnočna ura bije,
Ga zgrabi neka divja moč,
Ne da mu vest pokoja, mira,
Obupnost sem in tja ga tira.
Nesrečnih misel divja truma
Pekli, drvi ga v samomor,
Al kak svršiti strašni tvor,
 
To voli zdaj ostanek uma.
Ozvoli, pa zavrže v novo,
In sam ne ve kako in kaj;
Konča, kar sklenil za gotovo,
Mu nepogum, njegov sprimljaj.
In od soseda do soseda,
V dvoumu sem in tje blodeč
Poslavlja se in pripoveda,
Da vid`li ga ne bodo več.
Za to se jih je nekaj zbralo,
So stražo ga nocoj obdalo.
 
Enajst udari. Vse molči,
Pokojna noč, nebo je jasno,
Po nebu luna gre počasno,
Se skozi lino pomoli,
Na tla ob zidu sveča segala,
Edino to temo obsije,
Da dene v svit se hiša vsa.
Od zunaj zašume drevesa,
Po borih veter zapihlja,
Po malem se mrače nebesa,
Mem okna sova frfota;
Trepeče on; vse strah obdaja,
Molče, kaj bode, čakajo,
Na nebu bolj temno prihaja,
Oblaki razno vstajajo,
Čez luno plavajo,
 
Njih senca ob zidu plazi,
In čudni sence so obrazi.
Zdaj lev s povzdinjeno glavo
Mogočno in počas koraka,
Za njim hijena, tigra skaka,
Pozoji, zmaji se vijo,
Prehaja mnogovrstna spaka
Le bolj in zmirom bolj gosto.
On vidi, meni jih pošasti
Poslane satanje oblasti.
Čokat in zraščen kakor slon
Popade puško, jo napne,
Nasloni s hrbtom se na steno:
»Mrtev bo kdor te hip ne gre,
Al ne obračajte se leno.«
Bežijo; noge speši strah.
Živlenje reč je dragocena,
In smrt prenegotova zmena.
Bežijo: duh postane plah,
Pogum upade jim na mah.
In on nategne petelina;
Zablisne; koj za bliskom: pok!
In »pok« odjekne borovina,
Da splaši zver in dvigne v skos.
Ni sebi storil žalega,
Skot okno le je puško sprožil,
Vstrlivši pa je prec odložil,
Od sebe lopil jo na tla;
Popadel križ, pred se ga treščil
 
Ob kratkem grozno še zaklel,
Zagrabil luč, iz hiše spešil,
Zaklenil vežo, streho vnel,
Na štirih voglih v ogenj del.
Kot suha hosta koj se vname,
Primika k vrhu sapa plame,
In plam je v migu vso povil.
Nenadni dan, ponočni svit
V okolici ljudi budil,
Al preden pridejo gasit,
Že hiša je na pol zgorela,
Zastonj ves trud, zastonj njih dela.
In on krog ognja skače nor,
In ko divjak kahlja se grozno:
»Ki mu je mraz, naj pride skor
Sem gret se, da ne bo prepozno.
Pekel zija: kak plešejo,
Kak sučejo, vrte se v kroge,
Na ples meabo vlečejo
Med svoje trume mnoge,
Iz gobcov plami švigajo,
Tule mi se kremplji migajo.«
In poje, pleše ion kriči,
Da ko mravlje po hrbtu lazi,
Da prešinjuje strah kosti,
Blede od groze vsem obrazi.
»Lovitre ga, držite ga,
Nikar ne izpustite ga,
Da ne stori kaj hujega,
 
Saj vidite, da je brezumen.«
Tako zakliče mož pogumen.
In skočijo trije za njim.
On vidi, v log svoj beg obrne.
»po gojzdu te pa en lovim,«
Vsak reče, in gasit se vrne.
Al k mal` iz lesa pridivja,
On tulim, rjove, zija,
In dirja da za njim kar žvižga;
Med ljudstvom divji krik nastane ,
Oni kričijo: viž ga, viž ga!
On zaleti se, v ogenj plane,
Kup iskr se iz ognja dvigne,
Zelen plamen spod njega švigne.
Iz ognja ga potegajo
Oni z železnimi drogovi,
Kar da se marno segajo,
Kar morejo vse tvegajo
Oteti smrti ga gotovi.
Dobe ga vun. Strašan pogled!
Sožgana ž njega vsa obleka,
Raz glavo las je zginil sled,
Nič več podoba ni človeka.
Leži ves murast, osmojen,
Mehurčast ves in opečen,
Nič nohtov nima na rokah,
Nič nohtov nima na nogah.
Reži z dorgovi mu zavdana
Med ramama globoka rana.
 
Da vtaknil v njo bi lahko pest;
Minula ga je vsa zavest,
Leži ko mrtev, nič ne giblje,
Vsem zdi se da je dušo dal,
Pa lej, nekol`ko se zaziblje,
Nekoliko se je zmajal.
Ko, mne da boli ga bo rešil,
Škaf vode nekdo na nj je trešil.
Prebrihta se in spet zave,
Ker on je bil postave trdne;
Na čudno vižo zdaj se zmrdne,
Da vsi gledavci zameže,
In ker ne more več hoditi
Začne se v ogenj kar valiti.
Na noge nekdo ga tedaj
Potegne spet od ognja v kraj,
V kosmato plahto ga ogrne,
Povije va njo ude črne,
In konec s kamni obloži
Da gibati se moč mu ni.
V pesteh mu koža je ostala
Ki je za noge vlekel ga,
In unemu osvalkala
Se je z života tudi vsa,
Po travi zgrbana ležala,
In prišla sta dva črna psa,
Pečeno kožo pozobala.
 
In mine noč, in pride dan,
In z dnevom strah ljudi premine.
On še živi. Čez revni stan
Besede žale kar ne zine,
Otrpnjen za vse bolečine
Ne čuti opeklin ne ran;
Oči brez solz so in brez joka,
Brez zdiha grod, srce brez stoka,
Vse vzel mu zle vesti je strup,
Otopil čute mu brezup.
Duhoven ga tolaži pride,
Pripelje spet mu um nazaj,
Dobi nektere jasne vide,
Zaveda se: kako in kaj.
Besede božje mili glasi
Zravnajo k sebi ga po časi,
Da se pripravi, in skesan
Se je spovedal voljan;
Al misli: kaj je storil zlega,
K` izpraševat vest začne,
Premožnost grehov nova vsega
Iz uma spravi in ga zbega.
»Zastonj, zastonj je« -pravi-»vse,
Mogoče ni, da božja milost
Prevelik, strašen je moj greh:
Pohujšanja obilodajec,
Prisegolomec, bogotajec,
Ki mi nebo, pekel bi smeh! –
Besede njih, ah tako sladke,
 
Kak rado pilo jih uho,
Kako so v srce tekle gladke,
Te strup od zun povit s strdjo!
Podrli so mi mojo vero,
Jaz sem in nisem veroval,
Prišlo mi je dvomov je čez mero,
Z gluščenjem vestnim sem jih gnal,
Al nisem jih odgnati znal.-
Postal sem oče, hči rojena
Pokoplje mater; hčer tedaj
Ostala mi je še ta ena;
Po uku njih ravnal sem zdaj,
Naravi zročil sem jo v rejo,
Kak jo zredila, orli vejo;
Ona telesa zgodnji sad,
In njo je sodba umorila,
Dvomorca mene je storila,
Jaz teh dveh življenj postal sem tata;
Kako na takih zlob obilost,
Ozrla bi se božja milost! –
Zaslepili so mi oči,
Govorili so zapeljivci:
Da ni nebes, da pekla ni,
Da to le govore lažnjivci.
Jaz sem verjel. Jaz sem zaklel,
Zaklel, zarotil se, prisegel,
In vragom vzeti me velel,
Če bom prisego toto spregel.
Jaz nisem mož beseda bil,</poem>
 
[[Kategorija: Matija Valjavec]]