Brezbožnik: Razlika med redakcijama

Ki očitávo íma vest!

 

Pobegne san; on se zbudi,

Strah dvigne k višku mu lase,

In pot mrtvaški ga oblije.

Zahaja v koče in palače,

Za bogatine kot berače;

Svoj pot čez mesto in čez vas.

 

Poglej jo! izza gojzda plava,

Umika senca se na stran,

Posije zdaj na streho koče,

In k oknu leze od ondot,

Odrešenik razpet na križi,

 

Okoli na klopeh sedijo

Tik eden drugega možje,

Manj govorijo kot molčijo.

Med njimi hišni gospodar

V obraz rdi zdaj k` ognja žar,

In zdaj ko zid so lica blede;

Z životom se do stropa stegne,

In mu oko pod klop na tla

Al pa na steno v stran pobegne –

Ko ustnici tedaj nasmeh

Okroži v strašnem mu obrisi,

In vse obhaja groza bleda,

Pripravlja v brambo vsak roko.

Prišli so stražit ga nocoj

Da v boli dušni jim neznani

On je. Žganje pred njim stoji,

peklenskega studenca vir

On sam. K pokoju šel oštir

In ž njim družina vsa domača.

Da mirno šel domu bi bil

Zastonj ga ja oštir napravljal,

Al on se bolj in bolj je vstavljal;

Na zadnje reče mu tako

Bila je pozna, trda noč,

Pri tejle mizi ste sedeli,

Žganja ste le in le želeli;

Jaz dal ga nisem piti več,

Tedaj si v jezi ti goreč

Na sredo mize ga postavil,

Kakor za sodbo red napravil,

Klobuk počasno z glave djal,

Prisegam pri sveti trojici,

Prisegam pri Marii d`vici,

In pri vseh božjih pomočnikih:

Če kdaj še stopi noga moja

In živega me v žveplo treši,

In božja milost me ne reši!«

Nam so lasje po koncu stali,

Ti sam si mrzel pot potil,

Končal oštir in šel k pokoju,

Sam hlapec še pri njem sedi.

Po čelu se mu pot cedi,

Oko se plašno mu obrača,

On plen, vesti je zle igrača,

Notranji ga ves pekli prepir,

Prešel iz srca mu je mir,

Po glavi roji mu prisega,

On čuti breme, greha zlost,

On sebi sam je skor nadlega,

 

In um z brezumom bije bor,

In lastni šum ga plaši, bega,

 

Enajst udari. Piš nastane,

Zdrobi se okno; v hišo plane

Mrtvaške tice grozen par,

In stropa mrzel pot po koži;

Od njega pade in zakroče,

Klinglin! po tleh črep zaropoče,

In on kleči na sredi hiše,

On ves trepeče naglo diše,

Roke v kup sklenjene drži,

Odpira usta, z žnabli miga,

Z zobmi, s čeljustjo šklemfeta,

In sem in tje mu brada šviga

Čemu? ni v dobro in ni v kvar

Vse eno solnce sije z neba,

Kleči. On klečal ni že davno,

Al krči se al drži ravno.

Cerkovnik brani se, ne gre

Al zdravemu se odpove.

 

Rjove, tuli v eno mer,

»Hu, grabi me!« rjove.

Vse črne jih krog mene skače,

V me švigajo ognjene kače.

 

Hu, »naš si, naš si« zvizdajo,

Napinjajo strašno trebuhe,

As as! strupeno pikajo,

Uhu kako kako reže!

Kak črni so se vsedli v kote!

Ti naš si naš, prišli smo po te

Na tvoj klic! hu, gorje, gorje!«

Ni v hude ver`val ne v prijazne,

Nebes ne pekla ni b`lo za`nj;

On tuli z groznim rjovenjem,

Sosede zbudil je s tulenjem,

In ne strahov; za kačji sič

Uho njegovo nima sluha,

Prižgali žegnane so sveče,

Prinesli žegnano vodo,

Al on le tuli in tropeče,

In žnabli trdo v kup drži,

 

Ko mu dajejo vode piti;

»Hun, naš si, naš si, naša žrtev!«

Zatulil, zgrudil se ko mrtev.

Omahne glava mu na stran,

Iz udov zginil gib in gan,

Le tu leži – podoba strašna!

Ki vidi – dober al zločest –

In tak leži, da dan posile,

Al um od zdaj le mrak mu krije.

Ko mine dan in pride noč

Ga zgrabi neka divja moč,

Ne da mu vest pokoja, mira,

Obupnost sem in tja ga tira.

Nesrečnih misel divja truma

 

To voli zdaj ostanek uma.

Ozvoli, pa zavrže v novo,

Konča, kar sklenil za gotovo,

In od soseda do soseda,

V dvoumu sem in tje blodeč

So stražo ga nocoj obdalo.

 

Pokojna noč, nebo je jasno,

Po nebu luna gre počasno,

Na tla ob zidu sveča segala,

Edino to temo obsije,

Da dene v svit se hiša vsa.

Od zunaj zašume drevesa,

Po malem se mrače nebesa,

Trepeče on; vse strah obdaja,

Molče, kaj bode, čakajo,

Na nebu bolj temno prihaja,

 

Njih senca ob zidu plazi,

Čokat in zraščen kakor slon

Popade puško, jo napne,

»Mrtev bo kdor te hip ne gre,

Bežijo; noge speši strah.

Živlenje reč je dragocena,

In »pok« odjekne borovina,

Da splaši zver in dvigne v skos.

Od sebe lopil jo na tla;

Popadel križ, pred se ga treščil

Kot suha hosta koj se vname,

Primika k vrhu sapa plame,

Nenadni dan, ponočni svit

Že hiša je na pol zgorela,

Zastonj ves trud, zastonj njih dela.

In on krog ognja skače nor,

»Ki mu je mraz, naj pride skor

Sem gret se, da ne bo prepozno.

Kak sučejo, vrte se v kroge,

Na ples meabo vlečejo

In poje, pleše ion kriči,

Da ko mravlje po hrbtu lazi,

Blede od groze vsem obrazi.

 

Saj vidite, da je brezumen.«

In skočijo trije za njim.

On vidi, v log svoj beg obrne.

Vsak reče, in gasit se vrne.

In dirja da za njim kar žvižga;

Med ljudstvom divji krik nastane ,

On zaleti se, v ogenj plane,

Kup iskr se iz ognja dvigne,

Zelen plamen spod njega švigne.

Iz ognja ga potegajo

Kar morejo vse tvegajo

Oteti smrti ga gotovi.

Sožgana ž njega vsa obleka,

Nič več podoba ni človeka.

Leži ves murast, osmojen,

Nič nohtov nima na nogah.

Reži z dorgovi mu zavdana

 

Da vtaknil v njo bi lahko pest;

Vsem zdi se da je dušo dal,

Pa lej, nekol`ko se zaziblje,

Ko, mne da boli ga bo rešil,

Prebrihta se in spet zave,

Ker on je bil postave trdne;

Na čudno vižo zdaj se zmrdne,

In ker ne more več hoditi

Na noge nekdo ga tedaj

Potegne spet od ognja v kraj,

V kosmato plahto ga ogrne,

Da gibati se moč mu ni.

V pesteh mu koža je ostala

Ki je za noge vlekel ga,

Se je z života tudi vsa,

In prišla sta dva črna psa,

 

In mine noč, in pride dan,

On še živi. Čez revni stan

Besede žale kar ne zine,

Otopil čute mu brezup.

Duhoven ga tolaži pride,

Dobi nektere jasne vide,

Zaveda se: kako in kaj.

Zravnajo k sebi ga po časi,

Da se pripravi, in skesan

Al misli: kaj je storil zlega,

K` izpraševat vest začne,

Kak rado pilo jih uho,

Kako so v srce tekle gladke,

Podrli so mi mojo vero,

Jaz sem in nisem veroval,

Prišlo mi je dvomov je čez mero,

Al nisem jih odgnati znal.-

Postal sem oče, hči rojena

Pokoplje mater; hčer tedaj

Po uku njih ravnal sem zdaj,

Naravi zročil sem jo v rejo,

Ona telesa zgodnji sad,

In njo je sodba umorila,

Jaz teh dveh življenj postal sem tata;

Kako na takih zlob obilost,

Ozrla bi se božja milost! –

Govorili so zapeljivci:

Da ni nebes, da pekla ni,

In vragom vzeti me velel,

Če bom prisego toto spregel.

 

[[Kategorija: Matija Valjavec]]