Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 132:
»Slabo znamenje!« je šinilo vitezu Ahacu po glavi in jezil se je ob tej neprijetni misli. Jure pa je trikrat pljunil mimo leve rame, da mu ne bi škodovale zločeste oči!
==
Frauensteinerjev grad je stal na strmem brdu blizu Kolpe. Mrtvo in pusto je bilo vse tukaj naokoli kakor bivališče ukletih duhov. Mračni grad sta varovala dva debela stolpa na zahodu, drugod pa trdne zidine in zelo strmi obronki. Tu ni bilo treba ne mostu ne jarka.
Počasneje sta stopala konja navkreber. Za zidom je zalajal pes. V lini nad vrati se je pokazala zaspana debela glava. Zaškripal je ključ in zaropotal zapah. Hlapec je odprl težka železna vrata in zapodil umazanega lajavega psa. Skozi vlažen, dolg obok sta jahala jezdeca na zanemarjeno dvorišče.
»Pa je res kaj čedno in prijetno tukaj,« — si je mislil vitez Ahac Doljanski, ko je zlezel raz konja in ga prepustil Juretu. »Pometajo menda le o veliki noči.«
Po hodniku je s kratkimi koraki prihitel suh možak srednje postave v zeleno in rumeno progasti opravi na dvorišče ter pozdravljal gosta in starega znanca.
Vitez Hans Frauensteiner je bil nekoliko starejši od Ahaca. Trde, nepremične poteze njegovega upadlega lisičjega obraza so bile kakor oledenele ali okamenele. Sivkaste sovje oči med mežavima vekama so mu begale nezaupno, prežeče naokoli in čudno nasprotovale potuhnjeni ponižnosti in krotkosti njegovega vedenja. Levo lice je kazila velika rdeča brazgotina grdo zaceljene rane. Kakor razkuštrani lasje tako so bili tudi dolgi brki in redka kozja brada rdeči.
»Dobrodošel, dragi prijatelj Doljanski!« je pozdravljal medeno. »Zelo me veseli, da si me zopet enkrat počastil. Prosim, izvoli se potruditi gor v sobo! Postrežem ti z izbornim ciprčanom!«
»Vljudno sprejemam tvojo prijazno ponudbo in se ti lepo zahvaljujem za spodobni sprejem,« je moško odvrnil vitez Ahac in stopal po stopnicah.
V prvi, malone prazni sobici je privezal sokola pri oknu za mrežo, vrgel baret in rokavico na klop, snel ostrogi in ju sunil v kot. Šla sta v obednico. Slike na stenah so bile že hudo obledele. Od stropa so viseli trije železni lestenci s trnki za sveče. Pri gorenji mizi je stal velik, izrezljan naslonjač, pokrit z odejo in blazinico. Ta častni sedež je ponudil Frauensteiner gostu in sedel poleg njega na klop.
Prišla je stara služkinja Bare, se tiho priklonila, pogrnila mizo z belim prtom in postavila nanjo kolačev in velikih prest, omočenih z oljem.
»Zdaj imaš steklena okna,« je opazil vitez Ahac. »Ko sem bil poslednjikrat tukaj, so bila samo platnena. Dobro se ti godi, stari lisjak, kajne?«
»Tako, tako,« je odgovoril Frauensteiner in umikal pogled. »Za moje mladosti je bilo vse bolje.«
Bare je prinesla vode in umetno vezeno otiračo da si je gost umil in osušil roke. Potem je postavila velik bakren vrč vina v hladilno vedrico. Mlajša dekla Kate pa je dala pred oba gospoda kositrne krožnike in dve majoliki.
»Prav si povedal,« je dejal vitez Ahac, »včasih je bilo vse bolje. Naš stari grof Blagaj nam pripoveduje večkrat, kako poceni je bilo vse v starih časih. Ko se je leta 1432 nekaj časa mudil v Ljubljani, je bil celo v tem dragem mestu mernik pšenice po šest, sedem soldov. Jajc je bilo pa dvanajst za en sold ali krajcar! Tovor najboljšega vipavskega vina, kar ga je mogel nositi konj, je veljal trideset grošev ali en tolar.«
Ta trenutek je vstopila Salda plemenita Frauensteinerjeva. Ogleno črni, lahko kodravi lasje s temno modrim bleskom so ji obrobljali ponosno čelo; zadaj so bili spleteni v dolgo kito. Na glavi se ji je svetil rdeče svilen šapelj z zlatimi motvozi. Izza gostih trepalnic so žarele velike črne oči. Lep bi bil ta bledi, duhoviti obraz, da ga
niso kazile ošabne, posmehljive ustne in prekrepki obradek. Obličje, vrat, roke so bili beli ko hermelin. Temno rdeče krilo iz finega angleškega sukna z zelo širokimi rokavi je bilo nad prsmi globoko izrezano in je kazalo rožnato belo spodnjo opravo. Usnjati pas so krasili biseri in srebrne arabeske; med prsmi ga je zapenjala široka zlata zapona. Levi podlaket je oklepala zavojita srebrna zapestnica s kačjima glavama.
»Dobrodošel naš gost, ki nam bo preganjal vsakdanjo puščobo!« je pozdravila viteza Ahaca in sedla k mizi. Ta
je vstal, upognil koleno in sprožil slovesno: »Vaš prijetno očarani sluga se vam klanja, žlahtna gospodična! Na svetega Antona dan praznujemo god starega grofa Blagaja. Gostov bo mnogo. Grof Ladislav vabi tudi vaju.«
Sedel je zopet. Nemo sta se priklonila brat in sestra. Saldi je burno zatrepetalo srce. Kri ji je udarila v glavo, da jo je zabolelo nad senci. Toda nihče ni opazil njene razburjenosti.
Zadišalo je po masti in po močnih kuhinjskih dišavah. Kate je prinesla poprnico, solnjak, orehov in belega kruha, politega z mastjo, Bare pa veliko skledo, kjer so bili ovčji možgani in želodec, nadevan s sesekljanimi jajci in žafranom.
Vitez Ahac se je lotil jedi in pijače z veliko slastjo. Ob tem pa ni pozabil zabavati Hansa in Salde.
»Le pridita oba, imeli se bomo izvrstno! Velecenjena gospodična, preveč se zapirate med domačimi zidovi. Dolgo vas ni bilo na našem gradu. Bili ste več let na Dunaju, kajne? Pri nas se ni prav nič spremenilo. Noben kamen ne leži zdaj drugače kakor prej. Tudi mi smo ostali taki kakor pred leti.«
»Kaj pa mlada gospa grofinja?« je vprašal Frauensteiner.
»Moja sestra Ljudmila?« je dejal gost počasi, medtem ko se je drgetajoča Salda naslonila na klopi nazaj in pazila, da ji ne bi ušla nobena besedica. »Naša Ljudmila, ha! Ta ima pa nebesa že na zemlji! Kakor dva golobčka, tako živita Ljudmila in Ladislav. Največa sreča in veselje pa jima je njun otrok, mala kontesa Alijana! Takega otroka zlepa ni najti. Alijana bo lepotica prve vrste! In prebrisana vam je že zdaj — oh, izredno je nadarjena! Čisto se je vrgla po svojem ujcu Ahacu. Čudno!«
Salda je vstala. Čutila je, da ne bo mogla več prikrivati
svoje razburjenosti.
»Lepega sokola imate zunaj, gospod vitez!« je rekla prijazno. »Moram mu dati kaj dobrega. Oprostite — vrnem se kmalu!«
»Kakor izvolite, žlahtna prijateljica!« je dejal vitez Ahac, izpraznil majoliko in se obrnil k Hansu. »Kaj pa zdaj midva? Hočeš kockati?«
Odpel si je usnjato torbico s pasu in iztresel srebrnike in zlatnike. Frauensteiner je prinesel visoko kupo in dve majhni slonokoščeni kocki s črnimi pikami. Odgrnil je prt. Položila sta vsak svoj srebrnik na sredo mize. Začel je vitez Doljanski. Pokril je kupo z dlanjo, potresel in vrgel kocki. Sprva je dobival vedno vitez Ahac. Od samega veselja je prav pridno segal po majoliki. Pozneje pa se mu je sreča izneverila. Zdaj je še več pil, od same žalosti. Čim bolj je naraščal Hansov kupček, tem huje se je vnemala v Ahacu igralska strast. V kratkem je zaigral ves svoj denar. Snel si je bodalo z verižice in ga vrgel na mizo.
»Poglej, Frauensteiner!« je dejal že precej glasno. »Ročnik je srebrn. In ta dva kamna sta prava rubina! Moje bodalo je vredno več kakor vse, kar sem danes tukaj zakockal. Kaj me gledaš kakor žaba zvonik! Narediva tako! Če pade tebi več pik, bodi bodalo tvoje in potem nehava! Če pa dobim jaz, mi moraš vrniti ves moj izgubitek.«
Oba je prevzemala razburjenost. Znova sta vrgla kocki, a dobil je spet Frauensteiner. Doljanski je pogladil lepo bodalo kakor za slovo; težko se je ločil od njega. Začel je vpiti in s pretrganim glasom predlagal:
»Kockajva za sedlo! Dajva! za sedlo!«
»Oprosti mi, dragi prijatelj!« se je upiral Frauensteiner in porinil prikockano bodalo v kot k oknu. »Pogodila sva se, da ne igrava več, če izgubiš. Pijva rajši! Ex!«
»Kaj boš govoril latinski, ti, ki nič ne znaš!« je revskal vitez Ahac, jezen, da tovariš ne mara več izkušati sreče. Nato pa se mu je sprožila beseda. »Latinski govoriti se spodobi tukaj le meni, ki sem se kaj učil, meni, alkimistu in astrologu, ki pozna zvezde in njih vpliv na človeka. Odlično sem dovršil šenklavško šolo v Ljubljani. Na dunajskem vseučilišču sem poslušal mimo drugih profesorja
kanonskega prava doktorja Bernarda iz mesta Kranja, magistra Andreja iz Ljubljane in še dva magistra iz Kranja, Konrada in Gregorija. V Italiji pa sem poslušal učenjake Poggija, Donata, Acciaiuola in Argiropula, na padovanski univerzi pa še prav posebno slavnega pravoslovca Francesca Aretina. Zelo mi je ugajalo v Italiji. Dolgo sem bil v Benetkah, ki so prvo mesto Evrope. Najljubši prijatelj mi je bil velenadarjeni Hrvat Janko plemeniti Česmički. Komaj šestnajstletnega mladeniča so občudovali vsi izobraženi Italijani. Zdaj je škof v Pečuhu, živi pa menda na dvoru ogrskega kralja Matjaža v Budimu. Janko me je predstavil slavnemu Kozimu de' Medici in Eneju Silviju de' Piccolomini! Ali me poslušaš ali spiš, ti plemenita jetika? Oni Enej Silvij je zdaj naš papež Pij Drugi. Ko je govoril z mano, je bil kardinal; izpraševal me je mnogo o moji domovini. Papež Pij pozna naše kraje, saj je svoje dni tajnikoval našemu cesarju in bil z njegovim velikim spremstvom tudi v Ljubljani. Vidiš, Hans, s kakšnimi odličniki sem občeval na Laškem?«
»Pravemu vitezu pritiče orožje, ne pa učeni križi kraži.«
»Kje si pa še premagal koga, ti klavrni junak?« je zaropotal vitez Ahac. »Kakšnega trgovca že zvrneš raz
konja — saj pravijo, da se vojskuješ na samotnih cestah. Sveti Miklavž te obvaruj vrvi in vešal!«
Vitezu Frauensteinerju so se zabliskale mežave oči. Krčevito je stisnil pesti, toda le pod mizo. Tedaj se je vrnila Salda.
»Gospod vitez,« ga je ogovorila zelo prijazno, »dala sem vašemu sokolu mlado vrano, ki jo je ujel hlapec davi v hosti.«
Sedla je na klop poleg Ahačevega naslanjača. Sonce je viselo že nizko nad zahodnimi holmi. Skozi okno je sijala ozka lisa na beli prt in kakor gorela ob levi strani rdeče opravljene Salde.
Vitez Ahac se je zahvalil za vrano in nadaljeval: »Zakaj se še niste omožili, harfa radosti? Starejši ste od naše
Ljudmile, zato bi vam privoščil, da vas kmalu odvede ženin iz tega na pol podrtega kurnika na prijaznejši grad.«
Jezni bliski so švigali iz njenih oči, ali že se je spet smehljala. Vitez Ahac pa je vstal in dejal: »Zdaj pa pojdem. Prosim, Hans, ukaži hlapcu, naj osedla!«
Pili so še šentjanževca. Ko se je zopet umil, sta brat in sestra spremila gosta v prvo sobo. Bare mu je pripela ostroge, Salda pa mu je podala baret in sokolarsko rokavico, razpraskano od ostrih krempljev.
»Zahvaljujem se vama za prijazno pogostitev,« je dejal vitez Ahac in pobožal svojega sokola, ki mu je bil takoj zletel na orokavičeno pest. »Ne zamerita mi, če sem bleknil kaj takega, kar vama ni bilo pogodu! Da se zdravi in veseli vidimo na Blagajevem gradu!«
Hans se je medeno zahvalil za vabilo, pomagal na dvorišču Ahacu na konja in spremil gosta do grajskih vrat.
»Tudi mene je razžalil,« se je pritožil sestri, ko sta bila sama.
»Maščevala se bova nad imenitnejšimi sovražniki in obenem udariva tudi Doljanskega. Zdaj se mi ponuja ugodna prilika. To vabilo mi prihaja kakor nalašč. Razrušiti hočem Ljudmili in Ladislavu nebesa. Nič se ne boj, bratec! Preudariti hočem vsako malenkost. Zdaj pa želim biti sama.«
Šla je na mali grajski vrt in hodila po ozkem potu med zanemarjenimi gredicami. Spominjala se je svoje prve mladosti, spominjala neizmerne sreče, ko ji je obljubil mladi grof Ladislav zakon. Toda ta sreča ni trajala dolgo. Mladi Blagaj se je poročil z Ljudmilo plemenito Doljansko. Prisegla je, da se jima bo maščevala. Neutolažena žalost, sram, zavist, ponižano samoljubje, strastna togota, to neprestano trpljenje jo je oslabilo tako, da je obolela. Želela si je proč iz tega kraja, kjer jo je vse spominjalo poteptane sreče. Odpotovala je k sestri Irmengordi na Dunaj. Tam jo je zdravil star židovski zdravnik, ki je vedno varil in precejal razne strupe. Za drag denar je dobila od njega steklenico najhujšega strupa in benečanski prstan s tanko, votlo iglico in vdolbinico za strup. Odkar se je vrnila z Dunaja, ni bilo dne, da se ne bi vdajala svojim maščevalnim mislim.
»Ladislav me vabi na svoj grad. Pozabil je in misli, da sem pozabila tudi jaz! Haha, morda je pa le Ljudmila želela, da me je povabil! Ljudmila mi hoče pokazati svoja ‚nebesa’ in se mi skrivaj rogati, češ poglej Salda, vse to je bilo namenjeno tebi, pa si se dala izpodriniti! Imenitno soprogo si je izbral mladi Blagaj! Ob njeni strani bo ostal večni selski plemič, večni kmet med manjšimi kmeti. Jaz bi ga pa bila spravila k zibeli mastnih in častnih služb, na Dunaj ali pa vsaj v Ljubljano, da bi bil vsaj deželni glavar.«
Naslonila se je na nazidek. Samotni vrhovi temnih zahodnih holmov so se ostro odbijali od belkastega večernega neba.
Za njivami so se širile mračne hoste in se gubile v megleni daljavi. In tam — na pol zakrite za temno lozo je videla visoke jagnede Blagajeve in grad, ves oblit z večernim zlatom.
»Če jima zastrupim dete, bi trajala njuna žalost vse prekratko dobo za moje dolgotrajne muke. Ugrabiti jima moram hčerko! Nič naj ne vesta, kje je, kaj trpi in ali sploh še živi: ta moreča negotovost naj jima počasi razjeda srce! Njuna trajna žalost bo meni v veselje, zadoščenje in tolažbo!«
Kakor blisk hipoma razsvetli temen prepad, tako je zablisnila Saldi misel, ki je odrinila vse druge zasnove.
»Hans je preneroden; hlapcem ne morem zaupati. Davi pa sem videla ob Kolpi na hrvaškem bregu cigane... Zlepa ne bi mogla najti spretnejših pomagačev. Takoj jutri pojdem v ciganski tabor!«
==TRETJE POGLAVJE==
| |||