Zgodbe iz doline šentflorjanske: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.664:
Ob oknu je slonel župnik in je mislil žalostne misli. Obraz se mu je bil zelo postaral; razoran je bil in splahnel, oči so bile globoko udrte in redki, sivi lasje so viseli v nemarnih kodrih po čelu.
 
„Tako»Tako lepo božje jutro! Kako bi ga bil človek vesel, da bi bilo čisto njegovo srce! Zakaj sije tako prijazno to jesensko nebo? Nič več ne sije zame! Zakaj diše tako prijetno jesenske rože, zakasnelke? Nič več ne diše zame! . . . Hudo kazen mi je poslal Bog v svoji pravičnosti in nič posvetnega ne živi več zame! . . . Kako lep je zdaj svet in ljubezni vreden, ko ga gledam s tujimi očmi! Koliko lepega sem zamudil, ko sem imel vsega v izobilici, koliko je viselo ob potu jabolk, ki jih nisem utrgal, ker nisem bil ne žejen in ne lačen! ... Za eno samo jabolko bi bil zdaj hvaležen, za en sam prijazen jutranji žarek! ...«
 
Zazvonil je veliki zvon, slovesno se je raz-leglarazlegla pesem v jutro. Župnik se je prestrašil.
108
 
»Nedelja je danes in čisto sem bil pozabil ... Treba je nastopiti to križevo pot!"«
lačen! ... Za eno samo jabolko bi bil zdaj hvaležen,
 
Z veliko pobožnostjo je molil jutranjo molitev, pokrižal se je in se je napravil, kakor je bil, neumit in nepočesan. Nekoliko so se mu tresle noge, tudi roka se mu je tresla, ko je odpirala duri, srce pa je bilo udano.
za en sam prijazen jutranji žarek! ..."
 
„Kakor»Kakor je božja volja!"« so šepetale ustnice. „Bog»Bog je poslal kazen, treba je, da jo trpim rado-voljnoradovoljno. On mi je položil križ na rame, treba je, da ga nosim do konca! Kaj bi me bilo sram ljudi ? Česa bi se bal? Kdor je brez greha, naj vrže prvi kamen name!"«
Zazvonil je veliki zvon, slovesno se je raz-legla pesem v jutro. Župnik se je prestrašil.
 
»Nedelja je danes in čisto sem bil pozabil... Treba je nastopiti to križevo pot!"
 
Z veliko pobožnostjo je molil jutranjo molitev,
 
pokrižal se je in se je napravil, kakor je bil, neumit in nepočesan. Nekoliko so se mu tresle noge, tudi roka se mu je tresla, ko je odpirala duri, srce pa je bilo udano.
 
„Kakor je božja volja!" so šepetale ustnice. „Bog je poslal kazen, treba je, da jo trpim rado-voljno. On mi je položil križ na rame, treba je, da ga nosim do konca! Kaj bi me bilo sram ljudi ? Česa bi se bal? Kdor je brez greha, naj vrže prvi kamen name!"
 
Odprl je duri in je stopil na stopnice. Zelo strme so se mu zdele in zelo globoke; opiral se je z roko in je šel počasi, s trdimi, neokretnimi koraki.
 
Tedaj je prišla iz veže kuharica; ugledala ga je na stopnicah, strmela mu je par trenotkov topo v obraz, nato je sklenila roke nad glavo, zakričala je ter pobegnila . . .
 
Cerkev je bila natlačena; iz daljnih krajev so bili priromali ljudje, stali so celo na stopnicah pred odprtimi vrati in vsi kori so bili polni.
 
Razlegla se je bila po fari čudna vest, tako neverjetna in skrivnostna, da je nihče ni izprego-izpregovoril naravnost in da se je človek pokrižal, če je le pomislil nanjo. Bog vedi, kako se je porodila, kako raznesla; kakor mora je ležala na dušah; polrazumljiva bojazen, nerazločna slutnja.
 
109
 
voril naravnost in da se je človek pokrižal, če je le pomislil nanjo. Bog- vedi, kako se je porodila, kako raznesla; kakor mora je ležala na dušah; polrazumljiva bojazen, nerazločna slutnja.
 
„Pravijo»Pravijo, da so živega pokopali . . ."«
 
„Kako»Kako pač živega ? Dva dni je ležal v mrtvaš-nicimrtvašnici, dišal je že . . ."«
 
„Pa»Pa zakaj tako gomilo? Zakaj tak kamen?"«
 
„Bog»Bog vedi zakaj; župnika vprašaj!"«
 
Spogledala sta se in sta se ločila; obema je bilo v srce mraz.
 
„Kamen»Kamen ni več ležal, kakor smo ga bili položili; zjutraj je ležal počez. In zrahljana je bila gomila ... Kdo je imel opravka tam?«
 
„Kdo»Kdo bi rahljal gomilo, prelagal kamen? Vprašaj le tistega, ki leži tam spodaj! In vprašaj župnika!"«
zjutraj je ležal počez. In zrahljana je bila gomila . . . Kdo je imel opravka tam?"
 
„Kdo bi rahljal gomilo, prelagal kamen? Vprašaj le tistega, ki leži tam spodaj! In vprašaj župnika!"
 
Umolknila sta v strahu in sta šla vsak svojo pot.
Vrstica 1.714 ⟶ 1.700:
Stale so ženske v gruči.
 
»Kuharica pravi, da ga je videla, ko je plezal po noči čez zid. Oči je imel kakor oglje in dvakrat večji je bil nego v resnici. Stopil je k oknu žup-nikovemužupnikovemu in je kričal: „Nazaj'Nazaj! Nazaj!"' Bog vedi, kaj je hotel od župnika ..."«
 
Ženske so se pokrižale.
 
„Dekla»Dekla pravi, da ga je videla, ko je šel po vasi, ne da bi se bil dotaknil tal z nogo. Kar preko streh, preko dimnikov. Drmaškov dimnik se je podrl sinoči; sunil je bil pač obenj po ne-neprevidnosti. Dišalo je po žveplu in smoli ... In nato skozi dimnik v farovž ...«
 
110
 
previdnosti. Dišalo je po žveplu in smoli ... In nato skozi dimnik v farovž . ."
 
Zavzdihnile so, pokrižale so se vdrugič.
 
"»Hlapec pravi, da ga je videl, ko je hodil opolnoči po dvorišču, kakor da bi iskal. Nato je odprl duri, ki so bile zaklenjene in zapahnjene; samo na kljuko je malo pritisnil, pa so se mu odprle nastežaj. Prepirala sta se z župnikom tako naglas, da se je vzbudil za hlevom pes in je lajal pol ure ..."«
 
V krčmi je sedela gospoda. Učitelj in župan sta pripovedovala svojo stvar.
 
„Nisem»Nisem bojazljivec, ampak strah meje bilo!" je pravil učitelj. „Mislil»Mislil sem najprej, da je pijan, nato pa sem spoznal, da je . . . vrag vedi kaj! ,'Kaj mislita?' — naju vpraša kar naravnost — ,'kaj mislita, ali je mogoče, da bi Vazmaknilrazmaknil tako solidno rakev, da bi odvalil tako velik kamen?' Gledam, strmim — ne šali se, čisto resno govori ... Rad bi vedel, kaj se mu je pripetilo, zakaj ga je tako globoko vznemiril tisti potepuh, ki je umrl v njegovem hlevu . . . Tudi sinoči me je vabil, ampak Bog se me usmili, nisem imel korajže, da bi bil šel. . .
 
Župan je gledal zamišljen v svoj kozarec.
 
„Tudi»Tudi mene je vabil, ampak toliko pravim, da bi šel rajši opolnoči na pokopališče. Nikoli še nisem videl takega obraza in sam ne vem, kako sem lomil po stopnicah navzdol In bežal po dvorišču. 'Kaj pravita, ali je dobro shranjen?' naju vpraša. 'Ali je človek tako krepak, da bi razmaknil to gomilo, stopil iz groba? Ali sem ga dobro zabil?' Tako izprašuje in se smeje široko, kakor lobanja, oči pa niso bile več človeške ... Kaj mislite, prijatelji, o stvari?«
 
,Kaj pravita, ali je dobro shranjen?' naju
 
111
 
vpraša. ,Ali je človek tako krepak, da bi razmaknil to gomilo, stopil iz groba? Ali sem ga dobro zabil?' Tako izprašuje in se smeje široko, kakor lobanja, oči pa niso bile več človeške . . . Kaj mislite, prijatelji, o stvari?"
 
Zdravnik je skomizgnil z rameni.
 
„Starec»Starec je, pa ni vse po pravici z njim. ZeŽe drugače je bil časih precej čuden človek — pa je prišlo nekaj posebnega, Bog vedi kaj, in ga je vsega zvrtoglavilo . . . Saj je bil ves prepaden, ko je stal v hlevu pred mrtvim vagabundom . . ."«
 
ZupanŽupan se je nenadoma domislil.
 
»Glejte, vagabund je imel listek v suknji in župnik ga je spravil . . ."«
 
„Kaj»Kaj pa je bilo napisano na listku?"« je vprašal zdravnik.
 
Nista se mogla domisliti ne župan ne učitelj.
Vrstica 1.756 ⟶ 1.732:
Tedaj je planil v sobo človek, razoglav, ves bled in zasopljen.
 
„Brž»Brž v cerkev ! . ,,"..«
 
Župnik je bil stopil v zakristijo. Mračno je bilo še tam; okno je bilo visoko in pobarvano. Ves truden je bil; oči, dasi široko odprte, so bile vse meglene in niso videle razločno.
Vrstica 1.762 ⟶ 1.738:
Kmalu je prišel cerkovnik. Ko je ugledal župnika, je odprl usta in je obstal ob durih kakor okamenel.
 
„Kaj»Kaj pa? Kaj pa?"« je jecljal in lica so mu bledela.
 
Župnik se je okrenil in je stopil počasi k cerkovniku. Velika žalost je bila razlita po njegovem obrazu, nagnil je nekoliko glavo ter mu je položil roke na rame.
112
 
»Prijatelj, ki me poznaš tako dolgo let in ki si mi zmirom zvesto služil — jokaj danes z menoj, usmili se me! Pripetila se mi je velika nesreča, hudo kazen mi je poslal Gospod. Ne prestraši se preveč, prijatelj, če ti povem, kaj se mi je zgodilo! Glej, izgubil sem ime, svoje staro, lepo, pošteno ime! Bog mi ga je bil dal, Bog ga je vzel, njegovo ime bodi hvaljeno ... Namesto prejšnjega pa sem dobil novo ime, kazen božjo na stara leta. Ne glej me tako mrko, ne zavrzi me! Zakaj vedi, o prijatelj, ime mi je Polikarp!...«
Župnik se je okrenil in je stopil počasi k cerkovniku. Velika žalost je bila razlita po njegovem
 
obrazu, nagnil je nekoliko glavo ter mu je položil roke na rame.
 
„Prijatelj, ki me poznaš tako dolgo let in ki si mi zmirom zvesto služil — jokaj danes z menoj, usmili se me! Pripetila se mi je velika nesreča,
 
hudo kazen mi je poslal Gospod. Ne prestraši
 
se preveč, prijatelj, če ti povem, kaj se mi je zgodilo! Glej, izgubil sem ime, svoje staro, lepo, pošteno ime! Bog mi ga je bil dal, Bog ga je vzel, njegovo ime bodi hvaljeno . . . Namesto
 
prejšnjega pa sem dobil novo ime,, kazen božjo na stara leta. Ne glej me tako mrko, ne zavrzi me! Zakaj vedi, o prijatelj, ime mi je Po-likarp!..."
 
Cerkovnik je prebledel, vztrepetal, nato se je jadrno okrenil, zaloputil duri ter bežal po klancu navzdol.
 
„Ni»Ni usmiljenja na svetu!" je zavzdihnil župnik ves žalosten in je globoko sklonil glavo. CulČul je iz cerkve šum, kakor od šepetanja številne množice.
 
„Fara»Fara je zbrana, pripravljen sem! Ti Bog mi daj moči!"
 
Prekrižal je roke na prsih, še trenotek je postal, nato je prestopil prag. S počasnimi, težkimi koraki, globoko sključen, je stopal proti oltarju. Gledal je v tla, nič krvi ni bilo v njegovih licih, siv, razoran in resen je bil obraz.
 
113 8
 
Po cerkvi je šumelo glasneje, zazibalo se je, kakor da je bil zapihal močen veter.
Vrstica 1.792 ⟶ 1.756:
Pred oltarjem se je župnik okrenil in se je ozrl po množici. Tisočero začudenih, prestrašenih obrazov je strmelo vanj.
 
„Farani»Farani! Bratje v Kristusu!"«
 
Trepetajoč in votel je bil njegov glas, toda krepak, tako da se je razlegala beseda jasno prav do stopnic pred cerkvijo.
 
„Lepo»Lepo število let smo živeli skupaj v miru in prijaznosti. Bili ste mi udani in tudi jaz sem vas ljubil. Če ste me žalili kdaj, odpuščam vam in tudi vi mi odpustite, če sem žalil koga izmed vas."«
 
Zašumelo je po cerkvi, zaihtelo.
 
„Tako»Tako je bilo in ne bo nikoli več! Zakaj poglejte me, kako stojim pred vami, ves ubog, od glave do nog s sramoto pokrit! Hotelo se je Vsegamogočnemu, da mi je vzel ime, ki sem ga nosil v časti in poštenju tako dolgo vrsto let. Sodba je njegova, kazen je bila pravična. Od sinočnje noči, te žalostne, nesreče polne, mi je prilepljeno na suknjo čisto novo, zelo neprijetno ime in nosil bom to težko breme do groba. Ne zaničujte me, nikar me ne kamenajte! Bog je sodil, zakaj bi sodili še vi? Pomislite, bratje v Kristusu, in jokajte z mano: odslej mi je ime Po-likarpPolikarp! .. ."«
 
Sredi množice je zakričala ženska.
 
»Prostora! Ven!"«
 
Iz krika se jih je porodilo tisočero; kakor da bi se bila nenadoma, hrupoma odprla vsa okna in bi bil bruhnil v cerkev silen vihar. Ljudje so padali v gneči in vstajali, ženske so jokale z nenaravnim, kričečim glasom. Iz bledih obrazov so gledale široke, zakrvavele oči ... Kakor črna reka se je razlilo po stopnicah, valilo se po klancu navzdol.
114
 
»Obseden! Obseden!"«
Iz krika se jih je porodilo tisočero; kakor da bi se bila nenadoma, hrupoma odprla vsa okna in bi bil bruhnil v cerkev silen vihar. Ljudje so padali v gneči in vstajali, ženske so jokale z nenaravnim,
 
kričečim glasom. Iz bledih obrazov so gledale široke, zakrvavele oči .. . Kakor črna reka se je razlilo po stopnicah, valilo se po klancu navzdol.
 
„ Obseden! Obseden!"
 
Bežali so ljudje in so bežali zmirom dalje, razkropili se po skritih stezah, po polju, poskrili se pod kozolce. V cerkvi in na vasi je zavladala hipoma tišina.
Vrstica 1.818 ⟶ 1.778:
Župnik je strmel v bežečo množico z velikim pogledom, topim od groze.
 
„Zaničevan»Zaničevan! Izobčen!"«
 
Zakril je obraz z rokami in se je zgrudil pred bltarjemoltarjem na kolena . . .
 
V zakristiji so se oglasili koraki; zdravnik, učitelj in župan so stopili v cerkev.
Vrstica 1.826 ⟶ 1.786:
Župnik je vzdignil glavo, vstal je, umaknil se je za korak. Iztegnil je roko in je izpregovoril s trepetajočim glasom.
 
„Kdor»Kdor je brez greha, naj vrže prvi kamen name 1"
 
»Nobeden ni brez greha!"« je rekel zdravnik.
 
„Tako»Tako vam torej razodenem, zato da se odvrnete od mene z gnusom in strahom, vi prijatelji blagi, ki sem vas ljubil ... Vedite, da mi je ime Polikarp!«
 
Ozrli so se osupli nanj,.
od mene z gnusom in strahom, vf prijatelji
 
„Tukaj»Tukaj je napisano, trdno prišito, ni je več moči na svetu, ki bi izbrisala to sramoto! ... In tako pojdite ter me zaničujte! . . ."«
115 8«
 
blagi, ki sem vas ljubil , . . Vedite, da mi je ime Polikarp!"
 
Ozrli so se osupli nanj,
 
„Tukaj je napisano, trdno prišito, ni je več moči na svetu, ki bi izbrisala to sramoto! ... In tako pojdite ter me zaničujte! . . ."
 
Zdravnik se je zasmejal veselo.
 
„Ej»Ej, gospod župnik, čemu bi vas zaničevali ? Meni, na priliko, je ime Matija ..."«
 
Nezaupno mu je pogledal župnik v obraz.
 
„Da»Da me ne sovražite?"«
 
„Ne»Ne!"« se je smejal zdravnik.
 
„Ne»Ne!"« je rekel učitelj.
 
„Da»Da ne pljujete predme?"«
 
»Ne!«
„Ne!"
 
Narahlo ga je prijel zdravnik za roko.
Vrstica 1.862 ⟶ 1.816:
Mir je legel na župnikov obraz, napol so se mu zatisnile oči.
 
„Truden»Truden sem!"« je zavzdihnil in se je opo-tekelopotekel . . .
 
Zunaj je sijal še dan, hladen somrak je bil. v sobi.
 
Župnik se je ozrl, spoznal ni nikogar. Soba je bila bela, prazna, ena sama sveta slika je bila na steni, pod njo je visel velik molek. Ob postelji
 
je sedela usmiljenka, črno oblečen človek. je stal ob oknu,
 
Zunaj je sijal še dan, hladen somrak je bil. v sobi.
116
 
Župnik se je ozrl, spoznal ni nikogar. Soba je bila bela, prazna, ena sama sveta slika je bila na steni, pod njo je visel velik molek. Ob postelji je sedela usmiljenka, črno oblečen človek je stal ob oknu.
Spoznal ni župnik nikogar, toda polagoma so se mu oči odpirale, ugledal je tam košato drevje in lopo, skrito sredi vrta. Dišalo je močno po rožah, po zrelih jabolkih in pokošeni travi. Obraz se mu je ves pomladil, lep nasmeh je legel na ustnice. „Marjeta! Marjetica! . . ." In nikoli ni več izpregovoril besede.
 
Spoznal ni župnik nikogar, toda polagoma so se mu oči odpirale, ugledal je tam košato drevje in lopo, skrito sredi vrta. Dišalo je močno po rožah, po zrelih jabolkih in pokošeni travi. Obraz se mu je ves pomladil, lep nasmeh je legel na ustnice. „Marjeta»Marjeta! Marjetica! . . ."« In nikoli ni več izpregovoril besede.
17
 
==.Kancelist Jareb.==
 
I.