Tujci: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Sara21 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
Pavle Slivar je bil praznično vesel. Sonce je sijalo na ulicah; gledalo je v sobo izza rulet ter se mu smejalo globoko v dušo.
 
Popili so bili ravnokar popoldansko kavo: prazne steklenice so bile še na mizi, pogrnjeni z nedeljskim prtom. Marnovka je slonela v naslanjaču z rokami v naročju; zehalo se ji je. Izprva je hotela spraviti razgovor na resne, soldnesolidne stvari; ali ni se ji posrečilo; zato je umolknila in polagoma so ji lezle trepalnice na oči. Slivarju se ni hotelo dolgočasnih razgovorov, in dolgočasno se mu je bilo vse, kar se je le od daleč dotikalo praktičnih zunanjosti življenja. Na solidne opomnje je odgovarjal prešerno in razposajeno; ko je opazil pogled Marnovke, se je naslonil nedolžno in kakor iz udobnosti na desno, iztegnil roko ter jo položil čisto slučajno Ani okrog vratu. In Ana se je naslonila na levo. V tistem trenutku je Marnovka zakašljala ter odprla oči: Pavle je pogledal v strop, zaokrožil ustnice, kot da bi se mu hotelo zažvižgati, in potrkal je s prsti po mizi. Pri srcu pa mu je bilo, da bi se smejal glasno in hrupno, brez povoda in čisto nalašč, samo zato, ker je življenje tako imenitno in ker je sonce tako čudovito svetlo.
 
Ana je vstala, pogledala najprvo na mater, nato je nekoliko zazehala, le toliko, da so se zableščali izza ustnic beli zobje, stopila je k mali mizici v kotu pri oknu, vzela v roko fotografijo, jo ogledala pazljivo ter jo položila zopet na mizo, so ozrla kakor mimogrede na Slivarja, s komaj vidnim, hipnim nasmeškom v levem očesu, a nato je odprla duri v svojo sobo.
Vrstica 14:
Okno je bilo tesno zastrto, tako da je bila soba v hladnem somraku. Tenka plast sončne svetlobe je padala na klavir, na razgrnjene note. Ona je sedla h klavirju, Slivar je premaknil k njej svoj stol.
 
Kadar je sedel prejšnje čase tako blizu poleg nje, tako zapeljivo in pripravno, mu je bilo skoro neugodno pri srcu, in besede so mu hipoma pošle. Zdelo se mu je, da je njegova dolžnost, da govori sladke, sentimentalne reči, kakor govore zaljubljenci v nemških romanih, da se skloni ob določenih presledkih, položi roko varno in ljubezni polno krog ljubljenega vratu ali pasu ter poljubi z zatisnjenimi očmi njene sramežljive ustnice,. Vse to mu je bilo zmerom neizmerno težko. Sram ga je bilo sladkih besed, in kadar je katero izpregovoril, je čutil, kot da ga zasmehuje na tihem celó ona sama in da se je zelo blamiral. Ob takih časih mu je šinilo mimo pameti, da ni resno zaljubljen, da je to »vse skupaj neumnost« in da bi se vedel docela drugače, če bi bilo res, kar je trdil v svojih pismih, da je »ona sama njegova sreča in njegovo življenje«. Tako se je izgubljal v neprijetnih mislih, in ona ga je izpraševala, zakaj je njegov obraz resen- hotela je reči dolgočasen- in zakaj molči.