Tujci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 15:
Kadar je sedel prejšnje čase tako blizu poleg nje, tako zapeljivo in pripravno, mu je bilo skoro neugodno pri srcu, in besede so mu hipoma pošle. Zdelo se mu je, da je njegova dolžnost, da govori sladke, sentimentalne reči, kakor govore zaljubljenci v nemških romanih, da se skloni ob določenih presledkih, položi roko varno in ljubezni polno krog ljubljenega vratu ali pasu ter poljubi z zatisnjenimi očmi njene sramežljive ustnice. Vse to mu je bilo zmerom neizmerno težko. Sram ga je bilo sladkih besed, in kadar je katero izpregovoril, je čutil, kot da ga zasmehuje na tihem celó ona sama in da se je zelo blamiral. Ob takih časih mu je šinilo mimo pameti, da ni resno zaljubljen, da je to »vse skupaj neumnost« in da bi se vedel docela drugače, če bi bilo res, kar je trdil v svojih pismih, da je »ona sama njegova sreča in njegovo življenje«. Tako se je izgubljal v neprijetnih mislih, in ona ga je izpraševala, zakaj je njegov obraz resen- hotela je reči dolgočasen- in zakaj molči.
Danes pa se ni ukvarjal s takim razmotrivanjem, bil je vzvišen nad njo in nad svojo ljubeznijo. Vse se mu je zdelo nekako ljubeznivosmešno: ta intimna, mračna soba, on sam in ona, oba mlada, zaljubljena in vesela, dremajoča matrona v prvi sobi, sklenice na nedeljsko pogrnjeni mizi in gorko septembrsko sonce tam zunaj, - vse je bilo majhno, lično, kakor otroške igračice pred velikimi, razumnimi očmi njegove duše.
»Ali ti ni nič hudo, Pavle? Tako mirno pripoveduješ, da nama ostane samo še par dni.«
Slivar se je popolnoma nedolžno začudil: čemu naj bi mu bilo hudo zaradi tega?
»Danes je nedelja... jutri, pojutrišnjem, to so še celi trije dnevi, Ana! Trije dnevi, to se pravi neskončnost! Dovoli, da te poljubim na tvoje bujno kipeče ustnice...«
»Ti se norčuješ - «
»Nikakor ne; tako lepih ustnic res še v svojem življenju nisem videl.«
»Koliko jih boš videl, zdaj ko si imeniten!«
»Ali nisem res imeniten? Tebi, Ana, ki sva prijatelja lahko povem: jaz sem največji umetnik na svetu, ali vsaj eden izmed največjih. Tudi nate pada kos moje slave: prenašaj jo dostojno! - Kaj misliš, da me je kaj iznenadilo, ko so mi prisodili prvo nagrado? Čisto nič: meni, kar je mojega! Če bi mi je ne bili prisodili, bi si kvečjemu mislil, da so sedeli tepci v razsodišču, in zategadelj bi me stvar ne bolela posebno... Ali povej mi, Ana, « - hodil je po sobi in se okrenil hipoma k njej- »kako pa ti misliš o mojem delu, ti sama, čisto na tihem?«
Ana je bila v zadregi.
»Kar ti napraviš, je zame najlepše!«
Slivar je dobro vedel, da je bil ta odgovor neumen in morda celo neodkritosrčen; tudi beseda »napraviš« mu ni bila pogodu; ali danes ga to ni vznemirjalo; zdela se mu je še bolj otroška in majhna, popolna igračica.
»Seveda, to je v redu. Kako bi se pač ženil pri tebi, če bi mi zabavljala venomer! Ko bi jaz ne bil največji umetnik na svetu, bi bilo celo nekaj prijaznega na tem: oženil bi se in tako bi imel pri roki pevca svoje imenitnosti- «
»Pavle!«
»Nič se ne jezi in dovoli, da te na tvoje bujno kipeče- - - - Prisegam ti, Ana, tvoje življenje bo čudovito pod soncem! Sezidal ti bom vilo tam kje pod Rožnikom, ali če ti je ljubše- kaj praviš? - na Bledu. Tam so lepi kraji! Po svojih načrtih ti jo bom sezidal, zato bo najlepša vila daleč naokoli, ne kak arhitektonski zavržek, kot so tiste bedasto namišljene barake po naših ulicah. Pravijo da so stanovanja za ljudi, pa so znotraj nerodni hlevi, zunaj karikature palač. In v palačah, ljubica, ne stanujejo ljudje in tudi ne v hlevih. Midva bova imela vilo po mojih mislih, in celo v tej vili ne bova stanovala, temveč vozila se bova po svetu brez konca in kraja. Če je človek predolgo v istem mestu, spozna polagoma, da so ljudje zabiti, in življenje mu zamrzi med njimi. Tako je najbolje, da gledava vsak hip nove obraze ter se posloviva od njih, preden pokažejo svojo naturo.«
| |||