Tujci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 97:
Ves ta razgovor mu je bil skrajno neprijeten. Razumel je dobro pomen teh pol opreznih, pol surovih suhoparnih vprašanj, in njegov položaj se mu je zazdel neumen in poniževalen. Oddahnil se je, ko se je vrnila Ana v sobo.
Oblečena je bila v svetlo, tesno na ude ulito obleko, tako da je bilo njeno telo še bolj vitko, otroško nežno, skoro prešibko. Par temnih kodrov se je koketno igralo na sencih; obraz je bil bel, droban, zelo pravilno izrezan, rjave oči so gledale mirno in razumno.
»Razgovarjala sva se z milostivo o resnih rečeh, gospodična Ana...«
Ana se je ozrla na Marnovko s hipnim radovednim in zelo vsakdanjim pogledom. Slivar tega pogleda ni zapazil. Poslovila sta se na kratko ter se odpravila na cesto.
Zunaj je bilo še svetlo, ali vročina je ponehala; hladnejši veter je bil zapihal od juga. Hodila sta hitro po mestnih ulicah in v par minutah sta dospela v park. Nad belimi, s peskom posutimi poti so šumeli stari kostanji; le tu pa tam je kanila kaplja sončne svetlobe skozi gosto listje. Ljudi je bilo malo v parku: star penzionist je sedel na klopi ter bral svoj časopis, dvoje pestrn se je smejalo tam nekje za drevjem, in od travnika so se čuli kričeči otroški glasovi. Prišel je mimo lajtnant in Ana se je ozrla nanj s polnim pogledom. Slivar je videl, kam so se bile izgubile njene oči, in kratkočasno mu je bilo pri srcu: kakšna otroška igračica! S svojim mirnim, rjavim pogledom se ozira po zavihanih brkih, medtem ko se ženi; kake komedije se pač vrše v njenem srcu?
Zrak je bil čist in svež; Slivarju so se širile prsi in vrnila se mu je vsa prejšnja vesela, razposajena volja. Prihajala sta čedalje više v park; pota so bila ožja, temnješa, drevje se je nagibalo niže in nobene svetle kaplje ni bilo več izza listja; le časih je zasvetil gori v vejevju rumen cekin, ali komaj ga je Slivar z veseljem ugledal, ga ni bilo že nikjer več in temno listje je trepetalo. Pot se je vila polagoma navzgor, iz parka v gozd. Na desni se je zasvetilaskupina mladih brez z vitkimi debli in že nekoliko orumenelim listjem. Pravilne, ravne vrste kostanjev so se izlile v gozdno svobodo; stare, visoke bukve so rasle vsevprek, tu stisnjene druga ob drugo, tam daleč narazen, pomešane s črnimi smrekami in širokimi, temnimi hrasti; tu pa tam se je dvigalo ravno deblo domačega kostanja z dolgimi vejami; tla pod njim so bila pokrita s polzrelimi kostanji, z luščinami in listjem.
| |||