Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 238:
»Hans je preneroden; hlapcem ne morem zaupati. Davi pa sem videla ob Kolpi na hrvaškem bregu cigane... Zlepa ne bi mogla najti spretnejših pomagačev. Takoj jutri pojdem v ciganski tabor!«
==
Drugo jutro je ukazala Salda, naj ji osedlajo Tulipana. Iz omarice je vzela usnjato denarnico in si jo pripela za pas; ob nedrih pa je skrila ostro bodalce poleg steklenice s strupom. V denarnico je dejala nad denar gobo, kresilnik in kresalce, pod plašč pa dve bakli in odšla na dvorišče. Tam je sluga sprevajal že osedlanega sivega Tulipana.
Salda je stopila h konju in ga potrkljala po svetlem vratu. Široke uzde in ne predolgo svileno šabrako so krasila lična vezila; od mrežice na Tulipanovem hrbtu so viseli srebrni čopki. Sluga je držal gospodični železni dvigalnik. Lahno je stopila nanj in se dvignila v sedlo, okovano s finim srebrom.
Počasi je jezdila iz gradu po rebri, ki jo je krila dolga jutranja senca, in zavila iz pušče preko studenca na plodno ravan proti Kolpi.
Pognala je konja v dir in jezdila proti holmu, ki je bil podoben velikemu klobuku. Zasopli konj je jel zložnejše stopati navkreber. V senci košatega hrasta je ustavila svojega Tulipana in gledala po čudovito krasni okolici. Na severovzhodu je stal mogočni, beli grad Blagajev in prijazno je obsevalo sonce njegove ponosne stolpe, nadzidke, poslopja in jagnede. Na jugozahodu pa je žalostno čepel črno sivi, pusti grad Frauensteinerjev. Nehote je s tema tako različnima gradovoma primerjala Ljudmilino in svojo usodo. Pogledala je po blešči progi reke in zdajci so se ji veselo nasmehnile ustne...
Pod vrbovjem na desnem hrvaškem bregu se kadi dim. Po travi okoli ognja se premikajo čudne, pisane postave. Tuje odmeva njih zamolklo petje na puščobnem kraju. V polkrogu stoji pet šotorov tako, da se more sonce upirati vanje. Na koleh vise sajasti kotli; v bližini se pasejo mršava kljuseta.
»Ciganski tabor!« vzklikne Salda vzradoščena. »Še so tukaj!«
Takoj odjezdi s holma in požene konja po ozki poti skozi les. Veselo hrže Tulipan v čistem, vonjavem zraku in gizdavo stopa po rosni travi. Prijetno saplja veter po lesovju in boža jahalki roke in obraz. Včasih upogne Salda glavo, da se umakne veji, viseči že preko pota. Kar ugleda med zelenjem pisano obleko.
»Ciganka!« zašepeta, nategne uzde in ustavi konja. Buri jo silno veselje. »Kaj dela sama na kranjskem bregu?«
Pred njo stoji srednje velika žena, umazana, odeta v pisane cape. Razmršeni, gavranje črni lasje so ji polni prahu in masti. Vanje pripete rdeče in zelene kroglice ji vise na rjavi vrat in prsi; dolgi uhani s steklenimi biseri ji udarjajo ob črno rjava lica. Okoli vratu so v tri nize nanizani pisani kamenčki, zobje in srebrnjaki. Pod ozko zraslimi obrvmi gore črne poševne oči, predrzne, a obenem plašne volčje oči. Njen obraz je bil nemara kdaj lep, ali nezgode, grenjave in vroče strasti so ji bile zmaličile pravilne poteze.
Mirno stoji ciganka, ponosna še v capah, in čaka tiho, dase ji jahalka približa.
»Kaj delaš tukaj?« jo vpraša Salda prijazno.
»Jagod iščem, lepa gospodična!« odgovori ciganka z nizkim, skoraj moškim glasom in dostavi urno: »Romničel smo staroslavnega in bogatega rodu. Bog nam je vzel škrlat in zlato, zato pa nas je navdahnil s preroškim duhom, da znamo vsakemu vedeževati po dlani. Ali hočeš, da ti prerokuje Čirikli?«
Salda je zdrsnila s sedla in Čirikli je vzela njeno levo belo roko med svoje rjave prste.
»Črta življenja tukaj okoli palca pravi, da boš živela še dolgo v trdnem življenju. Črta sreče je pretrgana in ni čista: spolnile se ti bodo nekatere tajne želje, dobila pa boš tudi sporočila, ki ti ne bodo pogodu...«
»Dovolj, dovolj!« Salda odpre denarnico in ji da cekin.
»Bog daj srečo tebi in tvojim otrokom in tvojih otrok otrokom!« hiti Čirikli in shrani cekin v capo.
»Ali ostanete še dolgo tukaj?«
»Ne ostanemo, še danes odrinemo proti Metliki —« odgovori ciganka in umolkne kakor nejevoljna, da je povedala preveč. »Nesrečen narod smo mi Romničel!« vzdihne po kratkem molku. »Preganjajo nas od kraja do kraja. Jaz sem se rodila na Turškem, toda moja mati je bila prav iz Egipta, prave faraonske krvi.
Zaničuje in sovraži nas vsak narod. Vendar nismo
tako zlobni, kakor govore. Včasih se nam je godilo bolje. Šotoriti in taboriti smo smeli povsod. Zdaj pa so nam napočili slabi časi. Kako vpijejo gadže, če odlomimo le vejico za ogenj, če odmuli naš konj le prgišče trave! za vsak grm se boje zavidni ljudje, kakor bi rasla na njem sama zlata jabolka. Bogata si — daj mi še cekinček, lepa moja, mlada moja!«
»Ako hočeš, si lahko zaslužiš vse te srebrnjake in zlatnike!« ji reče Salda tiho in odpre polno denarnico.
Cigankine oči pohlepno goltajo lesketajoče se srebro in zlato.
»Oj — kako lep denar, kako lep!« klikne Čirikli in doda naglo:
»Kaj želiš, da ti storim?«
»Poslušaj!« de Salda tiho in se trudi, da bi govorila kar najmirneje. »Kajne, cigani imate radi lepe otroke in včasih — tudi ukradete katerega?«
»Ne, nikoli ne!« zagotavlja ciganka živahno. »Nikoli nikjer na vsem božjem svetu nismo ukradli nobenega deteta. Saj imamo svojih dosti!«
»Bodi pametna!« spregovori plemkinja in stopi bliže k ciganki. »Ne taji! Ugrabili ste že marsikatero dete in morda niste imeli nobenega dobička. Zdaj pa se ti ponuja velik zaslužek!«
»Oj, gospodična zala, kaj mi govoriš? Zakaj me izkušaš? Jaz uboga romni, da bi vzela dete tujih staršev?«
»Čakaj malo! Vem za deklico, ki bi jo vaši lahko odvedli s sabo v daljne kraje. Samo, da je ne bi bilo nikdar nikdar več nazaj! Njeni starši je ne smejo videti nikdar več. Trpinčijo naj jih muke, polne negotovosti o usodi njih edinke!«
»Gospodična, zelo si neusmiljena.«
»Tudi drugi so bili neusmiljeni...Preobleci deklico v fanta, prodaj jo na Turškem ali kjerkoli! Ali pa ji odsekaj roko: pohabljena bo lažje vzbujala usmiljenje in dobivala vbogajme več kakor vsi drugi!«
»Kakšna pa je tista deklica?«
Salda je videla malo konteso samo enkrat, ko je, vrnivši se z Dunaja, z bratom Hansom obiskala Blagajeve. Grofa in grofinje takrat ni bilo doma. Ko sta vrnila
obisk, pa Salde ni bilo na Frauensteinerjevem gradu.
»Deklici je menda osem let. Lase ima rumene, oči sinje. Sicer se pa ne moreš zmotiti: tako lepo oblečenega otroka ni nikjer daleč naokoli.«
»Čigava pa je in kako ji je ime?«
»Čakaj! Imaš kaj svojih otrok?«
»Imam sina in tri hčere.«
»Zakolni se mi pri življenju svojih otrok, da me ne izdaš nikdar!«
»Zaklinjam se!« reče Čirikli in položi roko na srce. »Pa
kaj se ti je treba bati? Četudi bi te ovadila, saj nihče ne bi verjel besedam zaničevane ciganke. Čigava je torej
tista deklica?«
»Hči grofa Blagaja. Ime ji je Alijana.«
Čirikli se zgane in iztegne roke predse, kakor bi se skušala ubraniti grozeče nevarnosti; visoko se ji dvignejo poševne obrvi.
»Ni mogoče, ni mogoče, lepa gospodična! Pri tem ti ne morem pomagati.«
»Zakaj ne?« vikne Salda skoraj jezno.
»Poznam Blagajev grad. Zidovi so močni in visoki, jarek je globok. In koliko ima grof stražnikov in hlapcev! In psi so notri, oj, koliko hudih psov!«
»Ugrabiti moraš otroka, kadar pride iz gradu. Čuj! Trinajstega junija, to je prvo nedeljo po binkoštih, praznuje stari grof svoj god. Grajske bo motila obilica povabljenih gostov. Kakor vsako leto bo pogostil grof tudi
letos svoje kmete. Pekli bodo jarce pred gradom na travniku blizu gozda in plesali kolo. Gotovo jih pride gledat tudi varuhinja z otrokom. Tedaj bi bila najugodnejša prilika.«
»Če pa ne pride iz gradu?«
Vrstica 512 ⟶ 337:
»Pa počakamo druge priložnosti.«
»Dobro. Recimo, da ugrabimo deklico pri kolu. Grof pošlje nad nas svoje pse in hlapce — kaj potem?«
»Za pse ti dam strupa in za vas ti pokažem varno skrivališče, kjer vas ne najde živ krst. Počakaj me tukaj! Konj mi je napoti. Vrnem se takoj!«
Vzpne se na konja in zdirja po gozdni poti proti vasi. Že v hosti dohiti kmeta v dolgi, beli srajci in širokih »bregešah« iz domačega platna in s črnim kriljakom na glavi.
»Drži konja, Martin!«
Kmet sname klobuk, ponižno pozdravi grajsko gospodično in prime konja za uzdo. Salda skoči na tla in vzame svoj plašč.
»Martin, odvedi mi konja na grad in reci, da pridem
peš domov!« Po teh besedah se obrne in hiti skozi lesovje k ciganki.
»Pojdi z mano — kako ti je že ime?«
»Čirikli, to pomeni: ptica. Vodiš me v past?«
»Kaj še,« se zasmeje plemkinja. »Pokažem ti zavetje, da si ne moreš želeti boljšega in varnejšega.«
Urno kreneta skozi gozd proti Kolpi. Od daleč šumi slap hitre reke. Ozračje je polno vlažne vonjave, ki se širi ob vodah z bujno obraslimi bregovi. Pod vrbovjem se lahno ziblje priklenjen čoln. Ko stopita vanj, zbeži obilica plahih ribic iz sence. Salda sname kljuko iz spone, vrže verigo v čoln, odrine z veslom nekoliko od brega in vesla po Kolpi navzdol.
»Vidiš,« reče ciganki, »če prideš z otrokom le srečno semkaj v čoln, vaju ne izvoha noben pes.«
Kmalu zavesla Salda ob levem kranjskem bregu pod nizko viseče, gosto grmovje, stopi na kopno in priveže čoln za deblo.
»Zapomni si, Čirikli! Kadar dospeta z malo tu sem, kar spusti čoln po Kolpi! Zdaj pa pojdi ti naprej! Da ti ne bodo delali moji cekini skušnjav in da te ne zavedejo do lahkomiselnega dejanja, ti moram povedati, da imam s seboj dvorezno bodalo z zastrupljeno ostjo. Smrtna je tudi najmanjša rana.«
»Ali se me bojiš?« se namrdne ciganka očitajoče.
»Previdnost je vsekakor koristna. Lej, tu je jama.«
Salda odgrne bujno zeleno zagrinjalo plezalk in ovijalk ter pokaže temno votlino v precej strmem obrežju. Ciganka zleze prva v jamo.
Salda stopa takoj za njo. Sprva morata laziti globoko sklonjeni, kmalu pa se začne jama širiti in večati. Salda ukreše ogenj, pritisne tlečo gobo na baklo, upiha plamenček in tako prižge plamenico. Zavzeta gleda ciganka okoli sebe. Prelepi beli kapniki, veliki in majhni, debeli in tanki, podpirajo strop, rasejo iz tal, vise od oboka. Na stenah in zlasti na tleh vse miglja, se leskeče v rumenem, zelenem, modrem, rdečem blesku, opalizira in se iskri ob čarobni luči goreče bakle kakor sami rubini, smaragdi, safirji, diamanti, pobliskavajoči tu v nežnih, tam zopet v živo pisanih barvah — igrača mladim povodnim vilam... Ciganka gleda, gleda in občuduje delo skrivnostnih čudotvornih sil v prirodni pralepoti, obenem pa se ji poraja v duši nekaj kakor bojazen. Iskre in utrinki padajo od plamenice in ugašajo z rahlim cvrketom na kristalih ali v tolmuncih čiste vode. Od obeh postav in od kapnikov rastejo pošastne sence po tleh in po stenah, se pomikajo kakor podzemeljski demoni in tonejo v temi... Malone po vsakem koraku se Čirikli sklanja in hiti v krilo nabirati prelepih kristalov.
»Pusti zdaj to!« jo opomni Salda. »Naberi si jih drugikrat! Sicer pa ti kamenčki nimajo nobene vrednosti!«
»O, kako lepo je tukaj!« spregovori ciganka. »Kakor v
gradu povodnega moža! Krasno! Krasno! Mnogo lepega sem že videla po širokem svetu, ali kaj takega še nikoli nikjer.«
Vsak glas in vsak korak močno odmeva po podzemeljski dvorani. Vedno dalje hiti Salda med stalagmiti. Hladneje in hladneje je v vlažni jami. Zatohli zrak tesni in duši prsi. Na koncu podzemeljskega rova pritisne Salda ob tajen gumb in zavrti se širok kamen.
»Vidiš,« reče ciganki, »zdaj sva v ječah pod našim gradom.«
Obe stopita v ozko nizko celico, zaprto z majhnimi, toda močnimi vrati, obitimi z železom in zaprtimi s trojnim zaklepom.
»Tukaj ali pa v jami se lahko skrivaš z ugrabljeno deklico, dokler se grof ne naveliča zasledovati. Tukaj vaju ne bo iskal živ krst. Dosti je, ako ostane le eden vaših s teboj; drugi naj pobegnejo že pred ugrabitvijo!«
»Ne bodi huda, lepa gospodična!« se protivi Čirikli. »Ne upam se!«
Salda prime ciganko za ramo in jo potrese, dasi se ji gnusi umazanka. »Dam ti pet cekinov vnaprej! Vse drugo
pa takoj, ko vidim deklico tukaj.«
»Vprašati moram našega jamadarja, načelnika. Danes odpotujemo proti Metliki in se vrnemo čez dober teden. V petek po binkoštih bomo menda spet tukaj.«
»Kako mi boš naznanila, da nameravate ustreči moji
želji?«
»Prihodnji petek pazi pod svojim gradom! Pošljem, ti dečka, ki bo zaklical: ‚Mee avaha!’ to se pravi po vaše: ‚Mi pridemo!’ Ali pa ti naznanim sama. Kje je tvoj grad?«
»Takoj za holmom, kjer sva se srečali.«
Salda odšteje ciganki cekine, jo spremlja skozi jamo do čolna, jo prepelje preko reke in počasi vesla zopet na kranjski breg.
»Mee avaha!« ponavlja tiho in se nasmehne. »Kdo bi si bil mislil, da bom kdaj govorila ciganski!«
==ČETRTO POGLAVJE==
| |||