Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 552:
Še enkrat se obrne Čirikli in zavpije, da se grozeče razlega pod obokanim izhodom: »Mee avaha!«
==
Bogati, izbrani obed je ugajal gospodi, tako da so malone pozabili mučni prizor na grajskem dvorišču. Vratar Mate Hudak je javil še dopoldne, da je videl s svojega stolpa cigansko tolpo, bežečo kar najhitreje čez most preko Kolpe. Na cigane ni mislil nihče več — razen Salde.
Po obedu je zapel osivel goslar dolgo pesem na čast grofu Antonu. Stari gospod mu je podaril zlat prstan.
»Mila, zapoj še ti!« je prosil grof Ladislav in poslal paža Marka po harfo.
Glasno govorjenje je mahoma izzvenelo v tiho šepetanje, ko je grofinja poskusila uvodne akorde. Ko so zažuborele strune, je nagnila glavo k Alijani; ta jo je gledala skozi strune in zašepetala: »Mamica, prosim, tisto o grlici!«
Vse je umolknilo, paži so stopali po prstih k stenam. Rahlo je prebirala Ljudmila strune in zapela nato z mehkim glasom, polnim toplega občutja:
<poem>
:''Pridi, pridi, grlica!''
:''Dete mi boš varovala...''
</poem>
Nihče v obednici se ni ganil, vsi so pozorno gledali in poslušali pevko. Lahna rdečica ji je oblivala obraz in iz temno sinjih oči ji je seval nenavaden žar. Zaigrala je živahneje, jače in zvonko je zadonel njen polni, sočni glas ob skrivnostno zamolklih akordih harfe po veliki dvorani.
In vsem se je zdelo, kakor bi jih bila neznana moč mahoma prestavila na drug, nov svet, kjer kraljujeta le veselje in neminljiva lepota. Čudovito se je spajal jasni pevkin glas s temnimi, miline polnimi zvoki glasbila. Vsi so občudovali Ljudmilo in njeno petje.
Mala kontesa Alijana jo je gledala spoštljivo in njene modre oči so žarele v čisti otroški ljubezni. Še nikdar se
ni čutila tako srečno v bližini matere... Kar objela bi jo in poljubila, da ni bilo naokoli toliko tujih obrazov.
Niti Salda se ni mogla ubraniti mogočnemu vtisu lepega petja in pretreslo jo je neznano, grozljivo čustvo, ko je Ljudmila nadaljevala tako tiho, tako rahlo, kakor šumi jelov gozd v lahni polnočni sapici:
<poem>
:''Priletela grlica''
:''in je dete zibala...''
</poem>
Pevka je umolknila. Vedno tiše in tiše so trepetali in zamirali tajinstveni zvoki harfe.
Poslušalci so bili nekaj časa nemi, ginjeni in kakor očarani. Naenkrat je zaploskal grof Žiga Krupski in drugi za njim; nekateri vinski bratci so v svoji navdušenosti cepetali z nogami po tleh in podnožnicah in tolkli s pestmi po mizah. Ljudmila se je zahvaljevala z rahlim smehljajem na ustih.
»Škoda, škoda, da se nisem nikdar učil peti in brenkati,« je obžaloval vitez Ahac in si gnal prste skozi brado.
»Rad bi vedel, kaj čuti človek, kadar mu ploska množica!«
»O, da bi bila že vendar enkrat velika in da bi znala tako peti kakor ti, mamica!« je rekla Alijana tiho. Materina roka je nežno pogladila hčerko po temenu. Alijana ji je ujela roko in jo goreče poljubila. In grofinji je zaigralo srce v neizmerni blaženosti.
Po poobedku so prinesli sluge gostom darila grofov Antona in Ladislava: plemkinjam zlate prstane z vkovanimi biseri in dragulji, zlate zapestnice in uhane, dragocene pahalice in pajčolane, slonokoščene glavnike, svilenino in kožuhovino; plemenitašem pa raznolično orožje in bojno opravo. Ljudmila je šla od mize do mize in izročala darila. Obdarovani gospodje so ji poljubili roko, dame so se ji klanjale v zahvalo. Nato se je dvignila vsa gospoda, da odide na dvorišče k turnirju.
»Alijana, Mare pojde s teboj na vrt,« je rekla grofinja Mila v veži, kjer je čakala Alijanina varuhinja.
»Milostljiva gospa grofinja, ali ne bi smela iti z Alijano gledat kola pred grad? Lepo prosim...«
»Iz gradu nikamor ne!« je zapovedala Ljudmila.
»Zakaj pa ne?« je dejal grof Ladislav. »Saj vendar ni prav nobene nevarnosti! Naši kmetje vendar ne store nikomur nič žalega. Mare, vzemita psa Tigra s seboj in spremlja naj vaju Matkovičev Jure!«
Alijana je poljubila očetu roko.
»Pazi na otroka, Mare!« ji je zabičevala grofinja in poljubila hčerko. Najrajši bi bila šla sama z njo gledat kolaše, ali grajska gospa je morala prisostvovati turnirju, viteški bojni igri. Prijela je malo konteso z obema rokama za obrazek in jo poljubila še enkrat... Nejasna bojazen ji je težila in tesnila srce... Še nikdar se ni tako težko ločila od Alijane...
»Mare, pazi na Alijano! Vrnita se kmalu! Zbogom, dragica!«
»Zbogom, mamica, zbogom!«
»Ali vam je slabo, gospodična Frauensteinerjeva?« je vprašal vitez Ahac Saldo na dvorišču. Stala je vsa bleda ob zidu in trepetala po vsem životu. Videla je, da odhaja hči grofa Blagaja... Slutila je, da se bliža usodna ura, in prevzela jo je silna razburjenost.
»Vročina, gospod vitez,« je odgovorila tiho in gledala mimo njega kakor v neizmerno daljavo. »Nevihta bo.«
»Nevihta bo!« je povzel vitez Ahac. »Ali nisem trdil že zjutraj, da bo danes še treskalo in grmelo? Po nebu se pode grdi oblaki kakor izgubljene duše.«
Alijana in Mare sta odšli iz gradu z Matkovičevim Juretom in velikim psom Tigrom, ki mu je varoval vrat močan ogrljak z ostrimi bodljikami. Vroč veter je dvigal pesek in prah in gnal to zmes proti Kolpi. Sonce se je skrilo za sivimi kepami debelih oblakov. Alijani je neprenehoma zvenela materina pesem v ušesih...
Že od daleč so slišali živahno vpitje in vriskanje veselih kmetov. Pot je vodila skozi gozdiček, ki ga je ločil pokošen travnik od velike goščave. Južno od tega travnika
in gozdička se je širila ledina, polna ljudstva v slikoviti noši. Na dolnjem koncu trate so goreli veliki ognji. Tam so pekli in vrteli na ražnjih celega vola in več janjcev iz grajskega hleva. Pod košatim hrastom so imeli v sodih in mehovih vino, domače pivo in medico iz grajske kleti.
Rdečelična dekleta v širokih snežno belih »rokavih« in rdeče opasanih robačah so se smejale, šepetale in gledale proti fantom, ki so stali še sami zase v dokolenskih robačah in ohlapnih bregešah, prepasani z rdeče usnjatimi čemeri, s črnimi kriljaki na glavah. Starci s koščenimi,
lokavimi obrazi so modrovali med seboj in se pogovarjali z materami, ki so pestovale svoje male otroke. Nekateri razposajeni paglavci so tekali in se podili po trati, drugi pa so radovedno gledali lepo oblečeno hčerko
grofa Blagaja.
»Jure! Jure!« je klicala Ane, Juretova mlajša sestra, in mu tekla naproti. Bila je zala polnonadna mladenka s sanjavimi očmi in izredno dolgimi ogleno črnimi kitami. Kakor drugi dekliči je nosila tudi ona na glavi šapelj, venec, ki so z njega vihrali zeleni, rdeči, višnjevi in rumeni trakovi. Vrat ji je ovijal trojen niz debelih raznobarvnih korald. Nad robačo si je bila privezala pisan predpasnik.
Ko ji je segel brat Jure v roko, se mu je razvedril trdi od osepnic razjedeni obraz. Z velikim veseljem je poslušal sestrino naglo govorico.
»Jure, pojdi pit!« so ga vabili radostni glasovi. »Janjci
so že pečeni. Hočeš jesti? Boš igral tudi ti?«
Jure, v svesti si svojega dostojanstva, se je držal ponosno, vendar je milostljivo počastil vsakega vabilca s prijaznim odgovorom. Čutil se je med kmeti takega gospoda kakor grof med hlapci.
Ne daleč od hrasta se je jelo zbirati kolo v vrsto.
<poem>
:''Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor''
:''useh mladih divojak...''
:''Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor''
:''useh mladih junakov!''
</poem>
Lahkonoga dekleta, mlade snahe z belimi pečami in visoko rasli fantje so se držali za zavozlane robce in jeli vsi obenem stopati dva koraka naprej in enega nazaj. Izmed vseh se je slišal najbolj glas Juretove sestre, črnooke vojarinke Ane, ki je vodila kolo in pela z drugimi vred:
<poem>
:''Hajdi, hajdi, draga moja,''
:''hajdi, brzo, milena,''
:''kolo igrat, duša draga,''
:''lepa ti devojčica!''
</poem>
Sprva so plesali počasi, potem pa hitreje in vedno hitreje. Naposled so jeli skakati, in umolknila je pesem. Fantje so ukali, dekleta so vriskala in v vetru so vihrala njih bela krila, njih pisani trakovi, kite in rokavi. Zdaj pa zdaj je vzel dečak dekliča iz kola in zaplesal z njo pred drugimi kolaši.
Ražčetrtili so pečenega vola in sekali pečenko. Vse se je veselilo, jedlo in pilo in hvalilo radodarnost obeh grofov.
»Jure, treba se bo vrniti,« ga je opomnila Mare. »Bliža se huda ura.«
»Ostani še malo, Jure!« je prosila Ane. »Nevihte še ne bo tako kmalu. Glej, tako veselo je danes! Ostani!«
Jure se je obotavljal, naposled pa se je vdal.
»Mare, pa pojdita vedve malo naprej, takoj pridem za vama.«
Varuhinja je počasi odšla z Alijano. Na ledini so že spet plesali kolo in peli.
Alijani je še vedno zvenela v ušesih pesem o grlici; polglasno jo je zapela. Tiger je skakal po tratini in tekel proti malemu logu.
Za gostim grmovjem kraj pota sredi gozdička sta prežala Čirikli in njen mož Angar, črn, bradat cigan, vitek, pa žilav. V ušesih sta se mu svetila dva srebrna uhana. V desnici je držal širok nož, v levici pa kos zastrupljenega mesa. Pri cigankinih nogah je ležal spleten umazan robec in v njem debel kamen. Za grmovjem sta stala dva konja.
Tiger prihaja vedno bliže, se ustavi in jame vohati. Tedaj zamahne rjava roka za grmom in na pot pade kos mesa. Pes ga hlastno popade in pogoltne.
»Tiger, Tiger!« kliče Mare od daleč.
Pes pomiga z repom, zalaja, se obrne zopet proti grmu in voha. Jezno renče sili med šibovje, toda ne dolgo. Skoči nazaj na pot, postane in mahoma pade v prah. Zacvili tiho, poskuša vstati in se dvigne na sprednje noge, ali takoj ga zažene zopet na tla.
»V kosu je strupa za deset psov,« mrmra cigan. »Upam, da ne vstaneš nikdar več.«
Živali se trese ves trup v naglih, kratkih sunkih; neprestano se natezajo mišice okoli gobca in odkrivajo močne, bele zobe. Jače popadejo krči psa in ga vržejo, da obleži na strani. Počasi iztegne trepetajoče noge in se ne gane več.
Mare vodi Alijano za roko in poje pesem, ki jo pojo spodaj na ledini tudi kolaši:
<poem>
:''Bog daj, bog daj dobro večer,''
:''daj nam, bože, dobro leto...''
:''Igraj kolo, igraj kolo!''
</poem>
Počasi se bližata skritima ciganoma. Mare zagleda Tigra na tleh in osupne.
»Ali ga je pičil gad?« vpraša plaho in se skloni. Ta trenutek začuti močan udarec po glavi in zdi se ji, da pada v neizmerno globoko temo. Zgrudi se in udari s čelom na tla. Prestrašena, drgetajoča Alijana zavrisne, ali takoj priskoči cigan, ji zakrije usta z roko, skoči z deklico na konja in zbeži bliskoma.
Za njim dirja Čirikli na drugem konju.
Veselo žvižgaje se vrača Jure od kola. Roki usloči pred usta in kliče: »Mare, oj Mare! Kje si? Počakaj malo!«
Hitreje stopa dalje in uzre varuhinjo in Tigra na tleh. Mož ostrmi, se zgane in prekriža. Počasi teče dekletu kri izpod kite mimo ušesa po smrtno bledem licu in lije v prah. Jure ne ve, kaj bi storil, in ne upa si dotakniti se Mare.
»Kje je Alijana?« mu šine v glavo.
»Alijana! Alijanica!« kliče na vse strani. Toda vse ostane tiho, le divja sapa šumi po drevju in grmovju. Grlo se stiska Juretu. Z robcem odžene gozdne muhe in pokrije Mari glavo. Zopet se prekriža, dirja nazaj h kolašem in pove, kaj je videl.
Vse hiti v gozdiček. Rahlo vzdignejo Maro in jo polože v travo. Njena sestra ji izpira rano z vinom. Žene in dekleta jokajo, izprašujejo, ugibajo. Naposled odpre ranjena mladenka trudne oči in vzdihne:
»Vode!«
Ane ji da piti vina in jo vpraša: »Kdo te je?«
»Ne vem. Kje je Alijana?«
»Pomagajte, prijatelji!« sopiha zbegani Jure. »Nesite Maro v grad in —«
»Ne v grad!« se brani Mare s slabim glasom. »Ne pred grofa! Domov! Na Vinico!«
»Pošljite takoj koga v grad, da javi grofu, kaj se je pripetilo! Nemudoma! Mi moški jo udarimo za tolovaji. Saj drugam niso mogli kakor prek Kolpe. Medpotoma dobimo konje. Za mano, prijatelji!«
Vsi mlajši možje in odrasli fantje hite, za njim. Na pokrajino lega temna senca. Nad Gorjanci se dvigajo svetle strele; v daljavi pa buči grom in odmeva od oblakov in gora.
»Grof bi me v svoji jezi takoj ubil, če bi stopil zdaj predenj,« si ponavlja Jure venomer. »Ali rešim deklico iz rok roparjev — ali pa me ne bo nikoli več nazaj!«
==ŠESTO POGLAVJE==
| |||