Lepi janičar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 858:
»Še nocoj morajo moji čedni gostje od tod,« je sklenila Salda. »Zdaj pot proti jugu ni več tako nevarna!«
==
Ob robu mlade gorske jase blizu Maglaja je sedel toplega oktobrskega popoldne trinajstletni Omar na na pol ugreznjenem bogomilskem kamnu pod mnogostoletnim hrastom in sanjavo gledal v sivo sinjo daljavo čez veličastno morje bosenskih pragozdov, ki so se širili v svečano tihi deviški krasoti proti severu do same Save.
Dolgoletno potovanje s cigani po balkanskih in jutrovih deželah, po Evropi, Aziji in Afriki, mu je opalilo nežno okrogli obraz; z ogorelo poltjo je bila v čudni neskladnosti jasna modrina njegovih lepih, žalobnih oči pod izredno dolgimi svilnato črnimi trepalnicami. Ozke ustne, rdeče ko zrela obgozdna jagoda, so bile resne, preresne za otroka, kakor da navzlic mladosti ne bi poznale veselega nasmeha. Gosti, črno barvani lasje so mu pokrivali tilnik in rame. Razcapana obleka, ukradena bogve kje v Posavini, mu je bila prekratka in kazale so se nežnoudne roke in noge, ožgane od pekočega sonca in vroče sape. Zraven njega je ležala butara kratkih vej in suhljadi.
Nagnil je glavo in z vlažnimi očmi pogledal dol, proti jugu. Tam je ob sarajevski cesti hitela šumeča Bosna v preozki strugi mimo strmin in jesensko pisanih pragozdov. Tukaj so skakale in plesale igrave luči po naglih valih;tam se je lesketalo pramenasto po enakomerno se premikajoči gladini, kakor bi kipelo in lilo po koritu samo vrelo zlato. Nad vodo je letal urnokrili vodomec živ smaragd. V soteski so med zelenjem črnele skodlaste strehe lesenih hiš, nad njimi pa sta se svetila beli minaret in kupola pravkar sezidane džamije pod trdnjavo slikovitega Maglaja.
Omar je uprl komolce ob koleno, naslonil glavo na umazano malo roko in koprneče gledal proti večerni strani. Globoko je vzdihnil in vroče solze so mu orosile temne trepalnice.
»Mati, kje si? — Ali te bom videl še kdaj?«
V duhu se mu je jela porajati slika za sliko iz detinstva... Če je mežal, se mu je včasih dozdevalo, da vidi lepo oblečeno mlado gospo, sinjeoko, zlatolaso, tako dobro, tako prijazno; zdelo se mu je, da vidi ljudi, ki mu strežejo; zdelo se mu je, da vidi velik vrt, velik grad — ali vse to se mu je kazalo kakor nejasne tenje za motno meglenim zagrinjalom. Zaman se je trudil, da bi obudil te podobe v svojem spominu tako natančno, tako živo, kakor jih je občudoval včasih v sanjah.
»Ah, polagoma bom pozabil vse... Naposled mi ostane
edinole moja verižica. Pomagaj mi, Alah!«
Naglo je otipal podlogo svoje suknjice in se preveril, da je dobro shranjen njegov edini zaklad, ki ga je bil ukradel spretni Sonakaj svoji materi in ga skrivaj vrnil Omarju. Dečkova duša je postala otožna; obrnil je glavo in pogledal navzdol.
V samotni dolinici, proti severu in vzhodu zavarovani z divje razklanimi pečinami, so bili večni popotniki razpeli na prisojah sedem šotorov. Okoli njih so dražili goli in polgoli cigančki sestradane lajave pse, prevračali kozolce, cvilili, se lovili, pretepali, uhljali in lasali. Nekje je tolklo kladivo po kotlu; kdaj pa kdaj je slišal Omar žvižge, klice, smeh, vmes pa strastno kričanje in pričkanje prepirljivih babnic. Blizu tabora so se pasli trudni osli in mršava kljuseta z zvonci pod vratom. Nad jarkom konec doline je krožila jata gavranov in odšumela proti gozdu, kadar je v daljavi zapazila jastreba, tirana balkanskih višav.
Kar je zarožljalo v goščavi železje. Omar se je okrenil proti šumi, koder je bila jesen naslikala že mnogo rumenih, rjavih in rdečih lis in prog. Izza grma se je pokazala debela glava velikega medveda; od vratu mu je visela močna, dolga veriga.
»A, Efendi prihaja,« je dejal fant mirno.
Efendi ni bil navaden medved, kakršnih je v petnajstem stoletju toliko živelo po poldivji Evropi. Zelo nadarjeni Efendi je bil največji umetnik med vsemi ukročenimi medvedi, kolikor so jih vodili cigani ali drugi medvedarji potepuhi po belem božjem svetu. Znal je ob zvončkanju in bobnanju Omarjevega tamburina tako lepo in častitljivo plesati po zadnjih nogah, da so ga občudovali vsi gledalci.
Efendi pomeni turško toliko kakor po naše gospod, in pravico do tega častnega naslova imajo samo uradniki, učenjaki, pesniki in princi sultanske hiše, potemtakem zgolj velegospoda. Omarja in Efendija, obadva so radi gledali ljudje povsod, koderkoli sta se pokazala. Dobivala sta mnogo daril; žal, jih je pobasala vsa lakomna Čirikli ali pa samopašni jamadar Angar.
Bližal se je dečku kakor krotak pes in vlekel verigo za sabo. Iztegnil je orjaške sprednje noge daleč predse, nagnil glavo in šape, kakor bi se hotel pokloniti svojemu mlademu gospodu in prijatelju, zazehal in vljudno pokazal svoje strahovito zobovje. In kakor bi hotel pozabavati in oveseliti svojega otožnega vodnika, se je zavalil na hrbet in se jel zvirati in prekucevati sem in tja. Smešno je stokal in renčal kosmati pavliha, se igral z verigo, migal z nosom, vohljal po odpadlem listju in travi ter se znova zadovoljno povaljal po rumeno zelenem mahu in vonjavem bilju. Zdajci je skočil pokonci in si otresal liste in prst, da se je slišalo premikanje silnih udov in gostega kožuha. Sedel je po pasje, se gugal na sprednjih nogah, šegavo majal z glavo, se počesal z zadnjo taco po rebrih in jel smešno po strani skakati okoli Omarja in kazati gole podplate.
»Ali je bil dober želod in žir? In gobe? In jagode? Morda si dobil tudi kaj medu divjih čebel? Pojdi k meni, Efendi!«
Pokorno je prišla zver k fantu in mu položila velikansko šapo na koleno, vendar pa tako rahlo, da se je videlo, kako se ga boji raniti z nevarnimi kremplji. Omar je pogladil prijazno mrcino po kosmatem čelu in žival je radostno godrnjala v zahvalo.
»Lezi, Efendi!«
Medved mu je lizal roko ter zasopel in mirno legel poleg Omarja pod hrast. Včasih je nezaupljivo obrnil glavo proti gozdu, kjer so sekali in lomili veje za kurjavo. Otrok se je naslonil na njegova pleča in ležal v polsnu mirno, ugodno kakor na blazini.
Na neizmerni sinjini je plaval samoten oblak. Od Drine, od turškosrbske strani je pihal čez Majevico planino in malo reko Sprečo hladilen piš in šumotal po bukvah, borih in hrastih. Skozi veje in listje je sijalo sonce, zlatilo staroslovanske napise na bogomilskih kamnih in slikalo majave lise na mah pod starim hrastom, na rjavega medveda in na Omarjevo obleko. Kakor srebrne strunice so se svetile pajčje niti in počasi jadrale po prečistem, prozornem jesenskem zraku.
Efendi je spustil glavo na šape in se ni ganil. Le kadar ga je nadlegovala predrzna muha, je zastrigel z okroglimi ušesi in nejevoljno mežikal in škilil z malimi očmi za nagajivko. Od njegovega diha sta se lahno zibali trava in poluvelo listje pred njim. Rahlo je sapljal veter, lahno so plesale mušice in komarji, vedno tiše in tiše je šumela hitra Bosna v soteski ... Omar je zaspal.
S cigani in medvedom hodi po novo zidanem Carigradu. Skozi velika vrata pride sam na vrt visokih palm in košatih sikomor. Nenadoma je v sijajni dvorani pred lepo, mlado gospo. Nepremično stoji krasna postava, enaka marmornati boginji, kakršnih je toliko videl na Grškem.
»Moje zlato dete!«
Čudovito mehka roka ga pogladi po licu, po laseh. Ves zatrepeta od sreče — razburjen, ginjen poklekne pred gospo — ob jame njena kolena.
»Mati!«
Vrstica 1.073 ⟶ 911:
Gospa mu otre solze, ga vzdigne in objame.
»Ah, vendar si se vrnil, ubogi moj otrok!« dahne in ga poljubi na čelo, na ustne. Čaroben nasmeh ji igra na bledem obrazu v modrih očeh. Poljublja ji belo roko. Neizmerna sreča ji sije iz blagih oči — njeni lasje so kakor zlato — vse okoli nje se sveti kakor zlato... Gleda jo zamaknjen, nagledati se je ne more. Ob njenih rokah zadone strune, mati zapoje in njen glas je tako mil, tako sladak. Ah, to je tista pesem...pesem o grlici...Omarju je tako lahko, telesa ne čuti več. Vedno tiše in tiše se glase strune in petje. Ali zdaj se mu nasmehne mati tako žalostno — počasi se mu jame umikati proti morju in povsod beže sence pred njo. Obupno izteza Omar roke in jo kliče ves prestrašen. Ona mu govori, ali on ne razume nobene besede, njen glas trepeta in zamira. Čim dalje, tem hitreje beži ljuba podoba proti soncu v zlato daljavo, on pa se ne more ganiti.
»Usmili se me, mamica moja! Ne zapuščaj me!«
Iz njenih oči kapljajo svetli biseri v morje. Nad vodami
trepeta ganljivi glas matere, ki kliče svojega otroka. Po vsem morju zaigravajo majhni vali in na vsakem valu drhti iz bisera plamenček. Vedno više plapolajo nešteti
plameni — mahoma se vname in zagori vse morje...
Daleč nad gorečimi vodami plove bela postava, bel oblak.
»Mati!«
Črna megla pogoltne beli oblak, zakrije morje, zemljo in nebo. Omarja obide zona, smrtni strah — povsod zeva prazna noč, strašno temna, strašno tiha, mrtvaška noč...
Omar se je zbudil z bolestnim vzklikom. Sonce se je jelo bližati zahodnim bosenskim planinam; njegovi žarki so sijali dečku na ramo. Zamišljen je sedel poleg medveda in si vneto ponavljal vsako malenkost svojih tako žalostnih in tako veselih sanj, tako strašnih in tako lepih sanj. Kmalu pa ga je zdramilo govorjenje in šum v bližini.
Iz goščave se je prikazal Sonakaj z veliko butaro dračja. Bil je vitek, lahek in krepak; stopal je prožno, ponosno in videla se mu je zavest, da bo kdaj naslednik taborskega glavarja. Za njim je hodila tolpa mladih cigank in ciganov, nekateri s sekirami, nekateri z butarami. Vsem so bila usta črna in roke omarogane od robidovih in trnuljevih jagod.
Omar je vstal, zadel svoje breme na ramo in se pridružil kričavi mladini. Medved mu je bil vedno tik za petami. Kmalu so bili doli v taboru.
Na razritem in pohojenem gozdnem travniku je stalo sedem šotorov z okajenimi, pokrpanimi plahtami. Med njimi so bili križem raztreseni ogorki, cunje, slama, črepinje, pepel, oglodane kosti; po njih so se pasli roji muh. Mlajši otroci so sprejeli došle brate in sestre z velikim vriščem. V senci šotorov sta čepeli dve mladi ciganki in dojili vsaka svojega ljubljenčka. Pred vhodom največjega šotora pa je sedel jamadar Angar kakor lipov bog in mežikal malomarno in dolgočasno, kakor se spodobi prvaku lenuhov. Poleg njega je Hanro, sila ponosen in grd cigan, odiral s kratkim nožem mlado lisico na meh. Leno so ga gledali na tleh ležeči tovariši. Za odurnim Hanrom so prežali gladni psi, mahljali z repi in se pulili za drob in druge odpadke.
Lačna Čirikli je bila že zakurila. Na petah čepe, je zdaj dregala z nagorelim drogom v ogenj, zdaj z rogovilo mešala ovseno kašo v velikem, sajastem kotlu. Nad plameni je trepetal vzduh in komaj viden belkast dim se je dvigal proti skalam. Omar, Sonakaj in nekateri drugi so oddali butare kuharici.
Poleg Čirikli je sedela devetnajstletna Sonakajeva sestra Kali. Gosta griva ogleno črnih, razkuštranih las ji je zakrivala malone ves nelepi, široki obraz. Z dolgim konjskim repom je odganjala muhe in pela polglasno:
<poem>
:''Goi delal hišuker čai,''
:''hi la kek dad, kek dai...''
</poem>
»Molči, Kali!« je zarevskala Čirikli nad radopevno hčerko. »Kuhati se ti pa ne ljubi, kaj?«
Užaljena Kali se je potuhnila in se držala neznansko kislo.
»Kali in ti, Omar, naglo po vode!« je ukazala huda Čirikli.
Na drugi, osojni strani doline se je pretakal plitev studenec; tam je bilo vse polno bledo rdečega podleskovega cveta. Tja sta šla Omar in Kali z velikim kotlom. Pred njima je hitel žejni medved k vodici in dolgo pil. Odkopala sta z rokami pesek, da bi se nateklo več vode v poglobljeni strugi, napolnila kotel in ga nesla k ognju. Omar je priklenil medveda h gabru za jamadarjevim šotorom.
Med virom in šotori je gorelo več ognjev. Poševni žarki večernega sonca so obsevali le še polovico divje romantične doline. Po osvetljenem skalovju so rasle in polzele sence dima iz šotorov.
Nenadoma so zalajali psi in se zagnali proti zevajočemu jarku, od koder je pritekal studenec. Tam so se na vrhu roba pomikale pisane postave v mehki luči nizkega sonca. Mahoma je bil ves tabor pokonci. Iz vseh šotorov, od vseh ognjev so vreli cigani proti vzhodnemu ostenju.
»Ham tume romničel?« so kričali zgoraj.
Vrstica 1.237 ⟶ 961:
»Tele čivaha men agai!« so vpili spodaj.
Po ozki stezici ob studencu so prihajali drug za drugim rojaki in njih živali v dolino. Veselo sta se pozdravila jamadarja, živahni mlajši Namir in Angar; vsi so poskakovali, kričali in vriskali, da je odmevalo od skalovja. Takoj nato pa so zaplesali ples veselja.
Od vseh strani so prihajale mladenke z energično in koketno hojo cigank na plesišče pod milim nebom, na travnik med virom in ognji. Izzivalno so gledale mladeniče in razmršeni dolgi lasje so jim vihrali okoli smejočih se obrazov in živo pisanih cap. Nekatere so udarjale na tamburine, ročne bobne s trepetajočimi kraguljci in klopotale z lesenimi kastanjetami. Zakipela je ciganska
kri. Vsi so zapeli staro pesem, peli zdaj hrepeneče žalobno, zdaj blazno strastno. Od skalnatih sten so odmevali divji vriski, divja godba, divji glasovi...
Med vsemi plesalkami se je najbolj odlikovala Pirani, petnajstletna hči jamadarja Namirja. Vzorno vzrasla in lepotica kakor indijska bajadera, je sukala in visoko nad glavo vihtela tamburin, vsa zamaknjena v opojnosladko pesem. Sprva se je vrtela tiho in lahno, prožno in živahno kakor ptica. Razpleteni modro črni lasje so ji segali do kolen in vihrali kot črn plašč po njenem gubastem rdečem krilu. Nekoliko poševne oči so se ji svetile kakor mladi tigri. Pod olivno temnim vratom ji je poskakoval troniz barvnih biserov. Kadar je postala in zacepetala z majhnimi nogami, ji je trepetal na obrazu na pol otroški, na pol ženski smeh.
Vedno hlastneje so tolkli plešoči in pojoči cigani in ciganke s tamburini ob čelo, pesti, komolce in dvignjena kolena in vedno hitreje, vedno strastneje so rajali plesalci. Vrela je ciganska kri. V divjem direndaju so se mešale živobarvne obleke, lesketali so se med lasmi, na temno rjavi polti dolgi uhani, debeli prstani, obroči in kovani denar. Plesala sta tudi oba jamadarja. Angar je skakal kakor kozel; včasih je potegnil svoj široki nož izza pasu, požugal gor v mračno goščavo, pa zopet spravil orožje. Tudi živali so se udeleževale hrupne veselice: psi so tulili in zavijali na grde načine, medved je renčal in celo osli so prestrašeno rigali.
Omar je moral nehote venomer gledati hčerko jamadarja Namirja. Tako neznano čudno ga je tesnilo okoli srca, kadar je opazil, da so ga zopet ošinile njene plameneče, velike oči. Zdelo se mu je, da se boji tega krasnega, mladega satančka.
Mahoma dvigne Pirani roke in skoči predenj. S svojimi malimi, rjavimi rokami popade dečka in ga zasuče v divji opojnosti med plesalke, da se mu skoraj zvrti v glavi.
»Kako ti je ime?« ga vpraša in naglo sope skozi usta.
»Omar.«
»Meni pa Pirani,« mu reče čisto od blizu na tiho, da čuti njeno vročo sapo. »Moj oče je jamadar. Poglej!«
Ničemurna bakantinja mu pokaže svoj zlati prstan.
»Omar, kako si lep! Kadar boš večji, boš moj rom in jaz bom tvoja romni. Zakaj si tako žalosten? Ah, rajši te imam kakor vse druge.«
»Kaj govoriš?« ostrmi Omar. Tako ni še nihče govoril z njim. Ves zbegan gleda lepo, divje dekle. In zdajci se ustavi Pirani in privije svoje prožno telo k njemu, da čuti burno utripanje njenega srca.
»Omar, moram te poljubiti, mro pirano, ah, moj ljubček —«
»
Burno ga objame mladi demon in ga ožge s poljubom na ustne. Njeni gosti lasje zakrijejo obadva. Med njimi vidi Omar le njene čarobno žareče oči. Znova opalijo njene na pol odprte ustne Omarja z dolgim, divjim poljubom in kakor vampir svojo žrtev ga ugrizne dekle za vrat.
»Skrajni čas bo, da oddamo Omarja, ako ga hočemo prodati kot fanta,« si misli Čirikli blizu njiju. »Haha! Neumna Pirani se je zaljubila — v punco. To bi bil pa res kaj čeden par, hahaha!«
Plesalci besne, divjajo. Zlasti jih podžiga konec pesmi:
<poem>
:''Anda lak dui akha,''
:''kaj si kale sar dui drakha,''
:''muklem miri čori da!''
</poem>
Vsi udarjajo neprenehoma na tla, dihajo težko in hitro: curkoma jim teče znoj od čela. Tudi starejše žene cepetajo in se jokajo od navdušenosti. Možje stokajo, tulijo. Naenkrat odskočijo od plesalk, si žugajo s pestmi in v zraku zablešče ostri noži. Pirani, vsa uznojena, se jame opotekati, spusti tamburin in se zgrudi v ekstazi na tla.
Angar jo je vzdignil; plesa je bilo konec. Šele zdaj so raztovorili došli cigani svoje osle in konje, razpeli šotore in zanetili ognje. Tu so pekli janjce na ražnju, tam so zavijali iztrebljene divje golobe in polhe s perjem in kožuhi vred v ilovico kakor v testo in jih devali med vroč pepel in žerjavico. Pečene so odrli na meh, polegli okoli šotorov in ognjev in večerjali.
Po večerji sta odšla Omar in Sonakaj k studencu po vode.
»Danes se mi je sanjalo spet o moji materi,« je Omar tiho rekel Sonakaju, ko sta bila sama. »O, da bi mogel k njej nazaj! Prosil sem te že tolikokrat, da mi pomagaš —«
Sonakaj je oprezno pogledoval na vse strani in odgovoril: »Doslej ni bilo mogoče. Ali nocoj! Blizu Save smo in nocoj bodo vsi pijani od rakije. — Ko smo te vzeli, smo hiteli vedno proti jugu, včasih tudi ob vodi Savi. Spremil bi te do te reke, do tja, kjer je toliko topolov, močvirja, belih štorkelj in čapelj.«
»Ah!« je kliknil Omar. Zastajalo mu je srce ob živem upanju in grozljivi bojazni.
»Do Doboja bi jahala, od tam pa teče Bosna mirneje, dobila bi čoln —«
»In ako uidem in se ti vrneš k staršem, kaj potem? Ali se nič ne bojiš?«
»Nič. Porečem jima: Zasledoval sem ubeglega Omarja. Utonil je v Bosni. Kaj mi moreta? Tiho!«
»Kaj pa je?«
Sonakaj je položil kazalec na ustne in potegnil obrvi kvišku. Oba sta zadrževala sapo in poslušala nepremično.
»Ali nisi nič slišal, Omar?«
Vrstica 1.439 ⟶ 1.031:
»Ničesar ne.«
»Pa vendar... Zdelo se mi je, da je stopil nekdo tukaj blizu na suho vejo... Pojdiva, Omar!«
»Tako?« je šepetala Čirikli, se dvignila izza skale in šla za njima. »Le pomenita se natanko... Zdaj moramo prodati Omarja o prvi priložnosti.«
Omar in Sonakaj sta se vrnila z vodo v tabor.
»Omar, pojdi z mano!« je velela Čirikli in ga odvedla pred jamadarja. Tesno je postajalo dečku okoli srca.
»Angar, poslušaj! Omar nam hoče uiti.«
»Kaj?« je zarohnel na pol pijani mož in zaškripal z zobmi. Strogo in sovražno je pogledal dečka. Omar je ves zatrepetal ob tem srepem, zlobnem pogledu udrtih oči in nagnil glavo. Angar je segel po široki nož za pasom. Omar je obupno zavrisnil.
»Odpustite mi, saj ne bom bežal!« je prosil deček.
Vrstica 1.472 ⟶ 1.047:
»Usmilite se!«
»Pusti ga, oče!« je zakričal Sonakaj in objel kolena razjarjenega moža. Prestrašena Kali je zajokala naglas.
V smrtnem strahu se je izpulil dečko ciganki iz rok, zdirjal iz šotora k priklenjenemu Efendiju in se zgrudil poleg živali. Razljučeni jamadar je drevil za njim — toda obstal je pred medvedom. Iz bližnjih šotorov so prihajali radovedneži.
Medved je vstal, preteče renčal in kazal svoje strahovito zobovje; iz odprtega žrela se je kadila gosta para. Drgetaje je gledal Omar ciganov nož, ki se je lesketal v mesečini.
»Pusti dečka!« je prosila tudi Čirikli, ki se je bala nesreče. »Ukazala sem Hanru, naj straži do jutra.«
Nekaj trenutkov je postal razkačeni poglavar pred medvedom. Ni se upal poskusiti z mogočnim Omarjevim varuhom. Preklinjaje in godrnjaje je odšel z ženo v šotor in se zavalil na kup cunj.
Sonakaj in njegova sestra sta izginila v sosednjem šotoru, ker sta se bala očeta. Čirikli je zagnala Omarju kožuh. Fant je tiho ihtel in božal medveda. Efendi se je pomiril in zopet legel pod gaber.
Razburjeni Omar dolgo ni mogel zaspati. Mesec je obseval tihe šotore; njih okajeno platno je trepetalo v nočni sapi. Kakor nežne luči, brleče v vetru nad globokim morjem, so migljale zvezde v tajinstvenih daljavah na temno višnjevem nebu. Skozi dolino je žuborel studenec, spodaj je močno šumela Bosna. Gori v pragozdu so skovikali majhni balkanski skovirji in lajali lisjaki.
»Čuj, Angar!« je dejala Čirikli. »Jutri prodamo Omarja Jusuf paši v Maglaju.«
»A, kaj! zaspan sem.«
»No, no. Poslušaj me še malo! Govorila bom o cekinih.«
Lakomen kakor vsi cigani je dvignil Angar glavo.
Vrstica 1.536 ⟶ 1.071:
»Jutri, to se pravi, še danes prodamo dečka paši v Maglaju.«
»Dečka! Dečka!« je godrnjal jamadar. »In če spozna tvoj paša, da je Omar deklica?«
»Pa naj si jo vzgoji za svoj harem!«
| |||